Prosila bi za en nasvet.
Spoznala sem, da ne vidim več prihodnosti. Sem poročena že skoraj 20 let, otroci šoloobvezni, ostala brez zaposlitve.
In sedaj – odkar sem brez zaposlitve opažam zadeve, ki jih prej nisem imela čas, se jih pa vsekakor zavedam, da so bile prisotne od prvega dne skupnega življenja.
Mož živi za službo. Med zakonom menjal tri (v dobrih časih še), vendar povsod isto. Od jutra do večera, nikoli doma govoril o svoji službi, sodelavcih. Če že, je omenil tako mimogrede, ali silom prilike, če smo skupaj prišli v službo k nejmu (tako delo pač), vendar nikoli me ni predstavil, vedno je druge meni – to je moj sodelavec, to je …… (ime – parkrat sem bila žena). Saj me je zbodlo, sem mu potem rekla, vendar – ostal je isti. Ampak ni bilo časa se pogovarjat o tem – službe pač.

Sedaj pa težave. Jaz sem doma, brezuspešno iščem službo, pišem, kličem, veze,… nič! Mož dela, vendar – dan, noč, popoldan, prazniki, vikendi,… Meni govori da mora, vendar – saj ni edini. Vmes sem delala ene izpite, jih uspešno opravila, vendar od moža nobene podpore, nizi zanimanja ni kazal, niti zadovoljstva ob narejenih izpitih. Ne gane ga niti če sem kaj bolana (bila vmes hudo ter podpisala da ne želim ostat v bolnici) – to je sprejelkot nahod. Potem je sodelavka zbolela isto – doma sem ga vsak dan poslušala kako nevarno je bolana, da ne more delat, kako ji pomagajo, jih vse skrbi zanjo,… dokler nisem stulila naj, da če bi se zanimal zame, bi vedel da sem imela isto. Pa so me drugi vozili okrog, ker se on niti zmenil ni zame zaradi službe. Ampak – se ga ni dotaknilo.
Nikoli mi ne pokaže da me ceni, da me potrebuje, da je vsaj zadovoljen da pride na toplo, da je zlikan ter opran, da ne rabi skrbet za nič doma, kajti vse delam jaz – tudi zunaj, ne rabi hodit v šolo za otroke, ne rabi hodit z njimi k zdravniku,… NIČ! Samo skrbi za svojo službo, zase in svoje potrebe.
Samopodoba mi je padla na nulo – mož nezainteresiran (razen ko želi sexat), ne pomaga, ne vpraša me nikoli ničesar,… samo govori kako so drugi v službi ubogi, kako mora onemu pomagat, pa kakšne probleme ima druga doma, ….. vse drugi. Najbolj ubogi, najbolj potrebujejo ravno mojega moža.
Sem mu rekla da tudi jaz nekoga potrebujem, da bi tudi jaz rada, da nekdo malo skrbi zame, mi pokaže da me opazi – sem dobila odgovor, da kaj bi rada. Jaz tako to vem in ga imam doma, ko pride. Ja, fizično prisoten je, psihično pa ne, kajti nikoli me ne sliši ničesar. Potem pa govori, kako ne ve nič o otrocih.
Res sem obupana, na koncu poti, kjer ne vidim izhoda. To se pozna vedno bolj na zunaj, saj postajam zamorjena, prepirljiva, vzkipljiva,… in bojim se, da je za naju prepozno, vendar zame ni – ali pa?? Rada bi spet zaživela, se čutila ljubljeno, spoštovano, nekomu potrebna še drugače kot za sex,…

In ne, to ni vse, samo delček vseh težav, ki me pestijo, vendar na isto temo – mož – jaz, jaz – mož.

LP

Spoštovani,

vesela sem, ker ste po začetnih besedah »ne vidim več prihodnosti« končali pismo z »bojim se, da je za naju prepozno, vendar zame ni – ali pa?? Rada bi spet zaživela, se čutila ljubljeno, spoštovano«. Da, to bolje odslikava vaše realno stanje. Polni ste še hrepenenja, toliko želja je ostalo še neuresničenih, in paradoksalno, a zelo življenjsko je, da ste morali ostati brez službe, da ste zagledali žalost vajinega zakona.

Veliko se pritožujete nad možem in verjemem, da ste zagrenjeni. Ob njem bi se radi počutili živo, ljubljeno in spoštovano, in to z vso pravico. Toda kako, če pa ste pripravljeni svoje telo deliti s človekom, ki ga sicer v nobenem drugem pogledu ne zanimate? Če ste pripravljeni skrbeti, »da pride na toplo, da je zlikan ter opran«, pa še za otroke in dom, vi pa kar sprejemate, da se za vas ne briga – celo ob hudi bolezni ne? In ste kar na voljo celo za seksualne usluge? Ko boste začutili svoje telo, kako krhko je, ranljivo, dragoceno in eno samo, mu boste morda prisluhnili. Takrat vam bo dalo čisto vse informacije, tudi to vam bo povedalo, zakaj s kom enostavno ne morete spati.

Kako ljubljenega in spoštovanega in živega pa se on počuti ob vas? Ob zgoraj naštetem nimam občutka, da ob vsem, kar delate že dve desetletji, kažete možu ljubezen in spoštovanje. Blagovna menjava pač, kot je možna med poljubnima dvema človekoma, »cimroma« na primer. Jaz bom malo več plačal, ti boš malo več likala. Med sostanovalcema lahko to odlično teče, saj ne gre za čustveno intimen odnos in ni takšnih pričakovanj, teren je veliko varnejši in preglednejši. Če ste mislili, da boste za svoje garanje dobili ljubečega in spoštljivega partnerja, ste ugotovili, da to ni formula ljubezni.

Morda sanjarite o princu na belem konju. Ta bo prišel šele tedaj, ko boste vi zase vedeli, da ste princesa, ne pa služkinja. Povabite moža na zakonsko terapijo, morda boste v njem odkrili več kot le osebo, kakršno poznate; morda se morata samo naučiti slišati, zagledati drug drugega kot osebi, ne le kot telesi. Šele potem lahko nad tem odnosom obupate. Nov korak pa boste v obeh primerih najprej naredili – k sebi.

Srečno vam želim,

Spoštovana avtorica, jaz bi mu na vašem mestu točno tole vaš izdelek pokazala! Naj ga enkrat dobro prebere, skopirajte in mu ga pokažite, jaz bi pa še močneje označila tele vaše besede:
Nikoli mi ne pokaže da me ceni, da me potrebuje, da je vsaj zadovoljen da pride na toplo, da je zlikan ter opran, da ne rabi skrbet za nič doma, kajti vse delam jaz – tudi zunaj, ne rabi hodit v šolo za otroke, ne rabi hodit z njimi k zdravniku,… NIČ! Samo skrbi za svojo službo, zase in svoje potrebe.
Samopodoba mi je padla na nulo – mož nezainteresiran (razen ko želi sexat), ne pomaga, ne vpraša me nikoli ničesar!

Če ga tole ne bo ganilo, potem pa po domače rečem, da je za ne klinc mož, ki ga briga samo služba, vse ostalo mu je samoumevno!

Kaj ku mu enkrat ne bi skuhali, opravli, pomili, spucali? Če mu boste naredili vse “k rit prinesli” normalno, da se mu bo zdelo vse samoumevno. Enkrat prenehajte delati vse zanj, enkrat se oblecite za ven, pojdite s prijateljicami ven ali kamorkoli, tako da bo mož videl, da imate še svoje življenje ne pa samo delo za njega!Pomožnost mu niti ne preveč razlagati kam greste, samo da pač greste na lepše. Jaz bi v tistem trenutnku še izkoristila, ter mu preden bi odšla ven, pokazala vaše pismo naj ga prebere v miru brez vaše prisotnosti. Kot rečeno, če mu boste vse naredili, vas bo jemal samoumevno, malo ga poskusite ignorirati, mogoče kakšna beseda o ločitvi, da itak od njega nimate nič, da si zaslužite boljšega, ki vas bo cenil in spoštoval. Mogoče bo šele takrta mož videl, kaj lahko izgubi- saj veste- šele ko izgubimo začnemo ceniti!

Vi pa začnite tudi sebe ceniti, ter prenehajte s tem, da mu vse prinesete k riti, medtem ko on z vami dela grdo!Srečno vam želim!

Osebno možu dajem – vsaj po mojem mišljenju- dovolj pozornosti, pozitivizma. Ja, ob kakni priliki pogovora mu povem da ga spoštujem, cenim, pogrešam,… ter da si želim da bi ista čustva tudi dobila nazaj. Če ni možno, naj pove kaj in kako, zakaj… Napisala sem mu tudi pismo – samo svoja občutja, dejstva, resnico, ampak ni razumel bistva, mogoče ni hotel. Pogovor – saj se pogovarjava, ampak vse se konča pri njegovi službi, kako zahtevajo preveč od njega, kako ga psihično to muči, kako nič ne klapa tam, kakšne slabe odnose imajo,… vse je skratka tam narobe, a cele dneve, večere je tam, skoči na vsak poziv,… In ko sem mu to povedala da me moti, ker meni ne daje nič pozornosti ampak me vzame kot nujno zlo, sem nesramna in ga ne razumem. Mogoče res, ampak v vsej svoji nemoči in boju z njegovo službo, sodelavci sem že na koncu z živci.

@za gospo

Poznam enega takšnega, ekstremno obremenjenega s službo. Tako zelo, da je zaradi tega non stop pod stresom in večkrat celo “ven pade” na samem delovnem mestu od samega pritiska.
Ko sem odstrla tančice te t.i. grozne službe, sem izvedela, da:
– s sodelavci nima nobenih težav
– ima nadpovprečno visoko plačo
– služba ni nič fizično težka
– pride, ko se mu zljubi in gre tudi- ni 8 ur v službi, čeprav je plačan za toliko
– med delovnim časom dela xy stvari po računalniku za lastno veselje

Torej, mene bi zelo zanimalo, kje je zdaj pravi problem sploh? Ker tole kar avtorica gor opisuje, je po mojem le neka fasada, ki jo on prikazuje (službo kot neko grozo), v resnici je v ozadju nekaj drugega. Tudi pri tem človeku, ki ga jaz poznam (nisva par ali karkoli), sploh ne razumem, v čem je njegova težava.

@poznam enega

Poznam njegovo sodelavko, vidim kaj mu dogaja po telefonu (tudi mojem in domačem) tako da ……v službi DELA, plača (jaz jo vidim, in ni niti približno nadpovprečno visoka, fizično dela kot konj,… ) Rekel je sicer, da ga v to sili direktor (tudi z grožnjami o odpustu), da sam bi bil doma, da si odpočije. Ampak ne upa, ker se boji, da ga odpusti. Saj sva se pogovorila, ampak meni to ni normalno, da te nekdo z grožnjami drži. Ve pa seveda direktor, da je moževa plača edini vir dohodka, da so krediti. Torej …. začarani krog?
Saj ne vem, res nisem z njim vse ure v službi, res se strinjam, da če bi udaril po mizi bi se vsaj malo umirilo, ampak ….. mož tega ne bo, ker so ga učili bit pohleven, tiho in pridno delat – že od rojstva. Če se postaviš na zadnje tačke in se buniš, jih boš pa dobil. V otroštvu udarci, zdaj pač ostaneš brez službe. Tako gleda na to mož, jaz pa gledam drugače. In V TEM JE PROBLEM trenutno. Jaz še vedno trdim, da te nihče NE sme ustrahovat, grozit, to je mobing, se lahko zbuniš, mož pač ne.
Vsaj do nekega zaključka sva prišla po pogovoru, žal pa rešitve ne vidim. Menjava službe bi bila, vendar – ne gre enostavno in takoj, kar je jasno vsakemu, ki jo išče v tem času.

No, jaz vidim še nekaj rešitev za ta ‘vmesni’ čas: čimbolj minimizirat stroške, ne kupovat novih nepotrebnih stvari, sej se da marsikaj prišparat, pa še bolj eko in zdravju prijazno lahko živimo (morda vse to že počnete).

Potem pa ja, najti si druge zanimive stvari za počet, tudi če trenutno ni službe: prostovoljno delo, morda je čas za kake nove ali stare hobije, nova ali stara prijateljstva… morda vrt ali gredico, če ga še nimate? – se da dobiti marsikje tudi zastonj ali za minimalno ceno, starejši ljudje so veseli, če se le kaj obdeluje! (da prihranite denar in se hitreje odplača kredite, pa še na svežem zraku se človek dosti bolje počuti!)

Morda obstaja kakšna podporna skupina za iskalce zaposlitve ali pa kakšno društvo, kjer se lahko družite z ljudmi, ki jih zanimajo podobne stvari? Tudi zastonj se da početi veliko zanimivih stvari!
Pa še stike lahko navažete ali pridobite nove kompetence, nova znanja in morda je potem lažje tudi najti službo?

Imam občutek, da sta si z možem pravzaprav zelo podobna: vi ste doma 20 let skrbeli za vse in vse prenašali, on pa v službi… Nekateri ljudje tudi ‘bežijo v delo’ ker jim je navsezadnje včasih tam ‘lepše’ kot pa če ‘doma žena tečnari’ – pa ni nujno, da je tako pri vas! Samo je pa možnost… V tem primeru bi bilo še za delati na komunikaciji itd.

Priporočam tudi, da preberete knjigo ‘Pet jezikov ljubezni’ – ljudje imamo različne načine izražanja ljubezni, morda z možem pač ne govorita istega? (Lahko jo poiščete v knjižnici, članarina je zastonj. Knjižnice imajo tudi precej zanimivih prireditev, kakšne literarne večere ali predavanja itd. Veliko se dogaja, treba je samo poiskati informacije in morda najti kaj somišljenikov – ali pa jih boste spoznali tam!) Po možnosti bi morda potem poskusili prepričati tudi njega, da jo prebere in pove svoje mnenje o knjigi, ali pa vsaj da pove svoje mnenje o nekaj prebranih odlomkih-?

Ali obstaja kakšna stvar, ki bi bila zanimiva obema z možem? Planinarjenje ali ples, kakšno društvo ali nekaj kar obema veliko pomeni…? Morda skupni sprehodi?

Če si želite malo razvajanja, morda greste v toplice (če imate zdravstvene težave, morda lahko celo zastonj ali ceneje) ali pa na obisk k sorodnikom ali prijateljicam, ki radi malo ‘razvajajo’?

Če vam je dovolj tega, da naredite vse doma, pač malo nehajte.. postorite le najnujnejše in si vzamite čas za tisto, kar vam veliko pomeni in vas ne jezi?
Ženske dostikrat preveč ‘dajejo’ in potem ‘zamerijo’, moški pa včasih tega sploh ne opazijo, in mislijo, da je ljubezen do kuhe, pospravljanja in čiščenja prirojena ‘genetsko’.. Ali pa so preveč razvajeni še iz svoje družine.. Sploh malo starejša generacija ima morda ideje, da moški so za v službo/avto, ženske pa za v kuhinjo… Smo pa v 21. stoletju in se stvari tudi že malo spreminjajo!!

Mogoče tudi ne znate pojamrati in ‘zaropotati’ oz. izraziti željo/načrt pravi čas, pač pa šele, ko res vse totalno prekipi (prej pa pričakujete, da vam bo mož ‘misli bral’ in kar sam od sebe razumel in pocrkljal..) Kaj pa otroci? Tudi oni bi verjetno že lahko kaj pomagali doma…?

Glede izpitov – nekateri moški se počutijo ogroženi, če ima ženska več znanja ali kompetenc.. Morda pač v tem primeru priredite nazdravljanje s prijatelji/cami? On pa, če pride pride, če ne, pa…? njegov problem..

Verjamem, da bi si želeli bolj ‘idealnega partnerja’, čisto idealnega verjetno ni, in morda vam kakšna od samskih kolegic zavida tudi tega, ki ga imate zdaj!! Vsaj v službo hodi in ne popiva po gostilnah cele dneve…? Morda bi pogovor s kolegicami tudi odkril marsikaj… Odvisno, če jim lahko zaupate in koliko.. Včasih se razkrije, da tudi pri navidez idealnih parih ni vse idealno..

Najslabše je samo ostati doma in ‘tuhtati’… Zdaj imate čas, da lahko preizkusite kup zanimivih stvari in morda spoznate nove ljudi.. in ‘najdete sebe’ ter stvari, ki vas zanimajo in izpolnjujejo.. potem pa bo mogoče tudi mož postal bolj zainteresiran, če bo opazil obnovljeno energijo in voljo do življenja! Ali pa boste imeli tako zanimivo življenje že brez njega, da vam to sploh ne bo več tako pomembno!

Veliko uspeha in lep pozdrav!

Po nekaj časa se javljam – stanje nespremenjeno. Oz – imava se po njgovo kar v redu.
Zakaj? Živim približno kot on. Kontaktiram o splošnih stvareh, osebnih se izogibam, o njegovi službi poslušam, komentiram samo na splošno. Mene tako brezoseben odnos moti, njemu pa odgovarja, glede da je zadovoljen. Kakorkoli nanese pogovor na kaj osebnega se umakne – fizično, ali se zapre vase. Tudi sam mi o sebi ne pove ničesar, o drugih ja. In kar je najhje – briše vse sms-je, delno klice, tudi ko je lani imel afero (samo dopisovanje po njegovo) je bil hec in ta hec mene boli, a me ne razume, zakaj sem malenkostna. Da je konec vsega, a pred kratkim je med izbrisanimi sms-ji, zopet bila njena št. Če ga bi vprašala – odgovora nebi bilo ali bi se pa nekaj zlagal. Pa sem mu že povedala da me ne moti nič, samo da vem kako in kaj, nisem ljubosumne sorte, ampak tako skrivanje, prikrivanje me skrbi, moti in boli. To vse ve, pa se ne spremeni. Ne, mislim, da ne bo rešitve, ampak bo treba zadevo zaključit in začet na novo. Samo pogum še moram zbrat.

Bravo, želim vam veliko poguma in moči in volje:) Vsaka bi vam rekla, da je potem ko je šla iz takšenga zakona bila veliko bolj srečna, čeprav je sprva bolelo, ampak se rane zacelijo.
Brezveze se je mučiti in trpeti- pekel, dajte si možnost za srečo, naj vas spremlja.

Vse dobro!

Bom odšla, ali pa on, kot sem rekla. Ne vem pa kako zbrati pogum. Po tolikem času v zakonu, zbiti samozavesti? Ko bi dobila en samcat trden dokaz bi bilo veliko lažje.

Samozavest že imate, pogum imate, čeprav mislite, da ne ampak je v vas:) Poglejte se v ogledalo in si recite, da je vaše življenje preveč vredno, da bi ga zapravili za enega klinca! Kar je tudi resnica, preveč ste zapravili zanj:) Jaz vem, da ste se že našli, naj bodo angeli z vami na poti.

No, pa si prišla do vzroka, bistva njegovega obnašanja. Izjemno naporna služba ja, pa kaj še… Druge kikle so ga mikale, kot ponavadi pri takih izjemno zaposlenih, čustveno odsotnih partnerjih.

Tvoj problem pa je, da nimaš samozavesti oz. bolje nimaš samospoštovanja. To ne traja zdaj par let, tega nisi nikoli imela v dovolj veliki meri. Ker sicer takega stanja ne bi nikoli dopuščala. In če sam sebe nimaš rad, če se ne spoštuješ, te tudi drugi ne bodo. Zato je edini nasvet, ki ti ga lahko dam to, da se nauči imeti sama sebe rada. Začni se spoštovat, začni verjet, da si ti ti vredna le najboljšega na vseh ravneh. Kako priti do tega je malce težje vprašanje – nekaterim pomaga psihoterapija, drugim branje knjig s tako tematiko… Zagotovo ne boš zgrešila, če se boš priključila kakšni skupini ljudi – planinskemu društvu, društvu kmečkih žena, se vpisala na tečaj nordijske hoje…karkoli, kar te veseli. Da začneš spet vlagati vase, da se naučiš imeti se rada. Obenem družba in gibanje delata čudeže.

Pa lepo te prosim nehaj mu biti zastonj čistilka. To je prvi korak.

Srečno.

Hm, meni je pa nekaj padlo v oči in sicer:

1. služba:
najprej ni govoril o službi in je to bilo narobe, zdaj, ko govori, je spet narobe
2. predstavljanje:
hja, po bontonu ženski predstaviš moškega oz. tistemu, ki je “nad”, tistega, ki je “manj pomemben”. Kaj točno ti torej tu ni bilo prav?

Torej te varanje ne moti. Moti te le-to, da ti tega ne pove?