Pozdravljeni!

Hči obiskuje sedmi razred vse lepo in prav.Lani se jim je pridružl sošolec,ki ima težave z hiperaktivnostjo in fant je postal zelo problematičen kar se nasilja tiče.
Kar nekaj otrok je že fizično napadel brez,da bi ga ostali izivali.Težava se pojavi takrat,ko nekaj ni po njegovem in pač nekaj ne sme ali ne more.
In včeraj je med drugim tudi fizično obračunal z hčero tako,da jo je z vso silo brcnil v trebušni predel.
Po pogovoru klicala sem namreč v šolo in govorila z socialno delavko katera dobro pozna primer mi je svetovala,da se naj tega učenca raje izogibajo.Tak odgovor me je presenetil ob enem pa zelo šokiral saj učenci so skupaj v razredu in v času odmora je zadeva toliko bolj izpostavljena saj dežurni učitelj tudi ne more imet zadostnega nadzora nad vsem dogajanjem.
Lani naj bi imel ta fant učitelja spremljevalca,ki je bil prisoten 2 dni v tednu,sedaj pa nima nobenega in je prepuščen sebi in “ubogim”učiteljem,ki niti nimajo nekih izkušenj z takšnimi otroci,ki zahtevajo drugačen pristop.
Po drugi strani pa se ne morem sprijaznit z dejstvom,da nihče od odgovornih ustrezno ne ukrepa npr.ministrstvo za šolstvo na katero je bila poslana tudi prošnja z strani šole za spremljevalnega učitelja pa so jo po vseh informacijah zavrnili čeprav ima fant potrdilo od vseh možnih zdravnikov ampak očitno za take primere ni posluha.
Sprašujem se kdo bo nosil posledice takrat in kdo bo odgovoren v primeru hujših telesnih poškodb,ki jih lahko njegovo ravnanje povzroči ostalim?

Lina,
na to vprašanje vam bo dogovorila Francka.

Pozdravljeni!

Ja, res smo tolerantni in hkrati doživljamo težke občutke nemoči in nezaščitenosti, kadar se nam zgodi to, kar se je vam in šoli.
Pa ni ta situacija dobra ne za fanta, ki »gre« v nasilje, še manj pa za njegove žrtve. Žal je pri nas tako, da je stališče, ki naj bi ga kazali in udejanjali vsi (starši, šola, javnost) t. j. »Ne dopuščamo nasilja, ne glede na razlog« le na papirju. Ko pa to poskušaš preprečiti z ukrepi, ki so nam na razpolago (v šoli so to postopki po Vzgojnem načrtu – tudi vaša šola ima ta načrt, preglejte ga in nato še trije opomini po pravilniku in na koncu prešolanje (tudi) brez soglasja staršev) pa naletiš na razlagalce (zagovornike) pravic nasilneža, težko pa najdeš razlagalce (zagovornike) pravic žrtve. Pa osebno verjamem, da potrebuje pomoč tudi otrok, ki poskuša doseči svoje tako, da nasilno ravna z drugimi. Toda »običajno okolje, običajni šolski razred«, brez učitelja, ki bi poznal in znal vsak trenutek ustrezno reagirati na učenčeve potrebe, ni pravo učno okolje socialnih veščin za otroka s hiperaktivno motnjo ali nasploh otroka, ki razvija agresivno vedenje. Pa se mu nihče ne postavi po robu oz. mu ne pokaže prave posledice njegovih ravnanj.
To, kar se bi mi zdelo smiselno ta trenutek z vidika šole je vključitev Zavoda za šolstvo OE – tam, kjer pač živite. V našem okolišu je zavod za šolstvo (ki je strokovna pomoč šolam) zelo dejaven in pripravljen priti na šolo, opazovati pouk, podpreti šolo v prizadevanjih za ustrezno vodenje učenca in tudi postavitev pravih meja otroku in staršem. To lahko predlagate šoli, lahko pa se sami (starši) povežete z zavodom.
Vam pa lahko povem iz osebnih izkušenj, da se da voditi takega otroka (seveda ne brez težav) vendar le skupaj z njegovim psihologom (občasna srečanja s šolo, starši) in starši v zelo enotnem in tesnem sodelovanju z visoko stopnjo medsebojnega zaupanja, da resnično dnevno vsak opravi točno tisto, kar je dogovorjeno. Tudi komunikacija je dnevna, vsaj med razrednikom in starši.
Druga možnost, ki jo ima šola je Center za socialno delo. Ne vem ali starši otroka, ki se usmerja v nasilje kot način reševanja svojih potreb, problemov s šolo sodelujejo ali ne. Bolj nagibam k razmišljanju da ne, sicer bi se že kaj spreminjalo, v nobenem primeru pa ni sprejemljiv nasvet svetovalne delavke, da naj se otroci sošolca izogibajo. Kako pa naj to počnejo (naj bežijo, naj mu v vsem ugodijo ali kaj)? Svetovalna služba mora vedeti, da šola res ne more vedno vsega preprečiti (kot tudi sami pravilno ugotavljate in se mi zdi to z vaše strani zelo pošteno), toda vi pošiljate otroke v šolo z mislijo, da bodo tam kar seda (100% zagotovila pa ni v življenju, tu so še nepredvidljiva naključja, nesreče …) varni, spoštovani, upoštevani in sprejeti.

Vesela bom še kakšnega vašega odziva in izkušnje.

S pozdravi.
Francka