Moja hči je zelo čustvena in si vse “žene k srcu”. V družbi in pri vseh je zelo priljubljena, vsi so radi v njeni družbi, sicer je pa zelo osamljena in nesrečna. Pred dvema letoma je spoznala fanta, ki mu je zaupala, vendar je ugotovila, da ima istočasno dve hkrati. To jo je zelo prizadelo in se mi zdi, da je krivdo dala nase. Pravzaprav se sprašuje, kaj je z njo narobe. Po pogovorih sem spoznala, da ji je vsa ta leta vedno govoril o njenih napakah in kaj in kako mora vsako zadevo urejati, celo kako se oblačiti. da povem, je študentka 4. letnika univerze in ima samo še dva izpita. stara je 26. let. Ker sem v tem času tudi jaz, njena mama, pristala na zavodu za zaposlovanje, si tudi to “žene k srcu”, češ, če bi hitreje doštudirala, bi že sedaj lahko pomagala. Lani jeseni je na domači naslov prišlo sporočilo, da se hčeri zahvaljujejo, ker je namenila svoje telo po smrti v znanstvene namene. To me je zelo prizadelo in sva se pogovorili, kaj to pomeni. Mislim, da odkritega odgovora ni bilo. Čutim, da je z njo psihično vedno slabše. Poiskala si je psihologa in psihiatra (tudi na tabletih je), pa vidim, da se ne more izkopati iz svoje osebne stiske. Meni-materi ne pove, kaj jo teži. Menim pa, da za vse neuspehe, vse slabega, kar se ji je zgodilo in zdaj še finančna situacija, krivi sebe in meni, da ni izhoda. Danes mi je omenila, da je bila pri psihiatru in da se mu zdi njeno razmišljanje pri teh letih zelo čudno. Zelo je črnogleda in ne vidi nobenega smisla. Saj ko se pogovarjava, mene tolaži in mi pravi, naj ne skrbim. Bojim se, da kaj hudega ne naredi – Mislim, da jo samo to še drži pokonci, da me ne bi prizadela in da ne bi trpela jaz mama, če bi si kaj hudega naredila. Morda bi bila potrebna primerna terapevtska skupina namesto teh tablet, da bi pridobila samozavest in verjela vase.

Spoštovana gospa,

iz vaših navedb zelo močno veje samo eno sporočilo: vaša hčerka je v tako neznosni stiski, da obstaja velika nevarnost, da stori samomor.

Podali ste tipičen opis čustvenega stanja in doživljanja človeka, ki je skrajno nesrečen, obupan, osamljen, preobremenjen, počuti se nevrednega, zavrženega, kot da ga nihče ne razume in nikjer ne vidi več smisla. Saj ga tudi ne more, ko pa na sebi nosi toliko vaše in očetove čustvene teže, poleg tega pa za povrhu še s strani fanta doživi prevaro (zavrženost, ničvrednost!). Kadar starši ne poskrbijo v čustvenem smislu zadosti zase, da so sami v redu s seboj, kadar ne prevzemajo svojih odraslih (starševskih) odgovornosti nase, takrat bo to namesto njih naredil otrok oz. se bo to čustveno breme nevede preneslo na otroka, ki pa začuti, da mora nekaj narediti (čeprav v resnici ne more), sploh če je edini otrok.

Ne poznam zadosti vaše zgodbe, občutek pa imam, da sta s hčerko ostali sami, ker vaju je hčerin oče zapustil zaradi ne vem, katerega razloga (prevare, smrti, samomora), oprostite mi, če se motim. Če je edinka ali prvi otrok je vseskozi zagotovo čutila vašo obremenjenost oz. obremenjenost obeh staršev, žalost in osamljenost. Predvsem je čutila, da vam je zelo težko in da vas mora razbremeniti (če imate moža, to velja tudi zanj) ali kako drugače razveseliti. Razveselila vas je tako, da je bila pridna, uspešna in neproblematična, razbremenila pa tako, da je ona vas tolažila, kadar vam je bilo težko, da je ona čustveno skrbela za vas (in/ali moža), da bi bili bolj optimistični, da je vse v redu, celo finančno breme si je naložila (namesto obratno!). Slednje predstavlja izredno veliko breme za otroka, saj čuti, da mora nekaj narediti (ker noče za nobeno ceno izgubiti starša), ne ve pa, kaj naj naredi. In tako ga spremljajo negotovost, obup, strah, zmeda, pritiski… In ker je vsega tega preveč, odgovorov ali rešitev pa premalo ali nič, človeku ne ostane več dosti. Ne vem, kakšen je vaš odnos s hčerko, čutim pa, da vam ne zaupa in če sem še bolj iskrena, da je v resnici jezna in besna na vas, vendar jezo tlači, saj ste ji ostali samo še vi in vas ne želi izgubiti. Izgublja pa sebe. In če je vi nočete izgubiti, vama predlagam, da se obe skupaj vključita v terapevtski proces, saj med vama resnica ostaja zamolčana. Ne želim vas obsojati ali kriviti, kje vse ste zamočili kot mati, ker ničesar niste naredili nalašč, boste pa morali prevzeti svoj del odgovornosti za vaš odnos do hčerke nase in se soočiti s svojo preteklostjo in zamerami, ki jih nosite v sebi. Vašo nemoč nosi hčerka, zato se nenehno trudi ustreči vsem vašim (in drugim) željam, vaš strah vam odvzame hčerka, zato se trudi navzven biti in ostati močna, vašo negotovost čuti hčerka, zato se je želela čimprej zaposliti, da bi poskrbela za vas… Ko boste vi vse te svoje “strahove” vzeli nazaj, kar pomeni, da boste sami začeli iskati rešitve zanje, se soočati z njimi, se še bolj truditi, se še bolj izpopolnjevati, se obrniti po strokovno pomoč, če česa ne boste vedeli,…, takrat jih vaši hčerki ne bo več treba nositi in se bo razbremenila. Takrat se ji bo povrnilo življenje, takrat bo zaživela. Dotlej pa bo životarila, s tabletami lajšala bolečino in se vse bolj zapirala vase. Vaša hčerka ne potrebuje niti tablet, niti psihiatra, potrebuje svoje starše in občutek, da jima je mar zanjo. Edino vajino iskreno zanimanje zanjo, ki bo terjalo veliko časa, bo zacelilo njene rane. Kliče na pomoč, zato njeno vedenje vzemite resno in se poskušajte vživeti vanjo, kako ji je in kako se res počuti.

Srečno vam želim, pa ne zamerite moji predrzni iskrenosti, ker vas ne želim obremeniti s krivdo, ampak opozoriti na resnost potrebe po tem, da bolj začnete skrbeti zase sami in hčerki dovolite živeti po njeno, po njenih željah in njenih ciljih, ki so za zdaj še bolj zakriti.

Jaz bi ge. Barici dodala, da hvala vsem bogovom, da se je oglasila! Vaša hči je lahko srečna, da vas ima! Oziroma, ko vas bo imela – ko boste stopili do nje in od nje vzeli nazaj vse, kar je vaše. Prepričana se, da se bosta prav v tistem trenutku končno srečali osebi, ki se doslej sploh še nista poznali: MATI in HČI. In čeprav ne dvomim, da je tu ogromno bolečine, sem prepričana, da bo takrat zaživela ne le vaša hči, temveč tudi VI. Počasi in postopoma.

Srečno!

Sama sem bila v čisto isti situaciji kot vaša hčerka in moram reči, da je vse, kar je napisala ga.Barbara Novak, RES.
Ko sem začela brati opis vaše hčerke, sem najprej mislila, da je to napisala moja mama o meni. Bolj podobno situacijo bi že težko našla. Tudi mene je grozno prizadelo, ko sva se s fantom razšla, pa čeprav nisem nič naredila prav(ni mu bilo všeč, kako se oblačim, kaj jem, kaj počnem, kako govorim, itd itd.) ko sva bila še skupaj. Doma so razmere itak porazne, tako da se nisem mogla niti s kom pogovoriti, zapirala sem se vase in bilo je vedno slabše…

Jaz sem poskušal narediti samomor, pa me je mama zadnji trenutek našla, tako da so me potem peljali v bolnico, nato pa dalje na psihiatrijo v MB. Tam je bilo-grozno.
Po tem dogodku so mi domači le malo bolj prisluhnili, čeprav je po 2 mesecih stanje isto-smo res disfunkcionalna družina in še vedno ne vem, kako zaživeti svoje življenje, oz. če si ga sploh želim…
Vaši hčerki res lahko najbolj pomagate s tem, da ji daste vedeti, da ste vedno tam zanjo in da jo imate radi ne glede na vse, da je čudovita oseba. Govorite ji to tako dolgo, da se je bo prijelo. Najbrž bo trajalo dolgo, da vam bo začela verjeti, samo obupati ne smete.

Spoštovana KatyBates,

hvala za vašo iskreno in dragoceno izkušnjo, ki marsikomu lahko odpre oči. Žal se ljudje nasploh premalo zavedajo, da je treba vse besede in razmišljanje človeka, ki govori o samomoru, ki nanj namiguje, ki govori, da nima smisla živeti, da je vse brez veze, da bi bilo itak bolje, če ga ne bi bilo idr. vzeti zelo, zelo resno. In ga tudi konkretno vprašati, kaj načrtuje, o čem točno razmišlja, kako bi storil samomor, kajti veliko samomorilnih ljudi ga načrtuje dlje časa in proti koncu izgledajo tudi polni energije, veseli, družabni, saj jih do tega privede njihova (v sebi) že sklenjena odločitev, ki jih razbremeni. Je pa to njihovo vedenje ob koncu za druge zavajajoče, saj mislijo, da je z njim vse v redu in da je končno našel svojo pot v življenju nazaj.

Vsi si pa želijo samo eno: pozornost in čas svojih staršev, svojih najbližjih in najdražjih.

Če ste odrasla oseba, vam predlagam, da se vključite v daljši individualni terapevtski proces (kateri model ali pristop vam odgovarja, boste najbolj začutili sami), naš sistemsko-relacijski (pripenjam link naših centrov http://zdt.si/terapevti/seznam_centrov/) je skoncentriran predvsem na iskanje in razreševanje vzrokov, ki človeka pripeljejo v stisko, in ne toliko odpravljanje posledic stiske. Torej, teme, ki so tekom terapije najbolj aktualne, so pretekle izkušnje klienta s starši, kako je nekdo odraščal ob starših, kaj je doživljal, katere travme in zlorabe so ga najbolj zaznamovale, predvsem gre za ovrednotenje in razumevanje, zakaj se nekomu neki čustveni zapleti ponavljajo in kako jih razrešiti. S klientom se vzpostavi varen in zaupen odnos, nato pa v obliki pogovorov (klient pove samo toliko, kolikor želi) postopoma in počasi odkriva in se sooča s svojo resnico. Najtežje je namreč priznati si, da starši niso tako idealni, kot ves čas nekdo misli, ampak da počnejo tudi napake, se motijo, da ne rečem, v obliki hujšega nasilja, maltretiranja in drugih zlorab. Samo resnica je tista, ki človeka razbremeni in osvobodi njegove preteklosti, pa najsi bo ne vem, kako kruta. Nekdo, ki razmišlja o samomoru in tudi kdo drug, tako ali tako nima več kaj izgubiti: lahko životariš in se zapletaš vse življenje, lahko pa se soočaš z resnico, ki je na trenutke težka in boleča, a človeka zagotovo nekam pripelje, mu prebudi upanje, odpre smisel, vidi in zaznava ljudi in sebe drugače.

Srečno vam želim in naredite nekaj na sebi, kajti vaša družina se od tam sama ne bo premaknila ali spremenila, sami boste morali poskrbeti zase in če boste to storili, boste svojim otrokom prihranili marsikaj, sicer se bo zgodovina ponavljala naprej. Žal tako to je.

Tudi za menoj je poskus samomora. Če sedaj pogledam nazaj, vidim, da sem se samo želela umakniti, ne biti več v napoto staršem in širši družini. Od vseh sem namreč prejemala le kritike (verjetno so bili vsi mnenja, da so konstruktivne), vse sem si gnala k srcu, tudi njihove probleme, za vse sem se počutila krivo, moj občutek odgovornosti je bil ogromen (in je še vedno, po skoraj 20 letih od poskusa samomora).
Naj le povem, da sem bila vseskozi odlična dijakinja, študentka, tudi službo sem si našla takoj po končanem študiju. Skratka, bila sem neproblematična. Nikdar pa nisem našla stika z mamo, oče je bil večkrat službeno odsoten, kadar je bil doma pa fizično (zaprl se je v svoj svet). Mama pa je večna žrtev, obenem pa veliki nadzornik življenj okoli sebe.
Tudi bivši partnerji so me poniževali na vse načine – od videza do intelekta. Ja, kolikor sem dopustila sama, kar pa sem, saj sem bila povsem nesamozavestna, pa tudi na dnu s samopodobo.
No, da ne zatavam v povsem drugo smer – po poskusu samomora so me starši popolnoma ignorirali, o tem se nismo pogovorili do danes (prav tako nisem bila pri zdravniku). Mama je včasih le zavzdihnila, da zaradi mene ne more spati, ker ji povzročam takšne skrbi, da sem že od nekdaj zakomplicirana in težavna oseba. In tako le še podaljševala občutek krivde.
Oče pa je bil seveda (modro?!!) tiho.
Skozi leta mi je nekako uspelo premagati notranje stiske, imam čudovitega moža, ki je obenem moj najboljši prijatelj. Kljub vsemu se mi dogaja, da sem po pogovorih z mamo povsem fizično in psihično izčrpana, pa gre za povsem običajne pogovore, nič osebnega, vse je bolj na uradni ravni, saj med nama ni nobenega globljega stika.

Tako tudi avtorici želim, da najde skupen jezik s hčero, jo spodbuja na njeni življenjski poti in je ne obremenjuje še s svojimi težavami. Hči ve, da jih imate, a vendar je že čas da jo spustite iz svojega objema, saj zna včasih biti zadušljiv.
Veliko uspeha in ljubezni.

Spoštovana gospa,

saj ravno to neuresničeno hrepenenje po stiku z materjo, ta trud, da bi vas končno enkrat sprejela takšno, kot ste, da ne bila tako uradna, oddaljena in neiskrena z vami, vam pobere vso energijo, kadar ste na obisku pri njej! Še vedno niste obupali, še vedno hrepenite po tem, da bo nekega dne končno dojela, kako zelo jo pogrešate, da bi se zjokala, zlomila in priznala, da tudi sama ni znala zares priti do vas, biti nežna in topla mama in se povsem sprostiti. Žal vas je, kadar ste bili kot otrok v stiski, čisto zavrgla in zapustila, prav tako tudi oče in ste se tekom drugih odnosov večkrat soočali z isto bolečino – zavrženostjo in zapuščenostjo ter osamljenostjo. In to je tako težko s tem živeti, saj imate občutek, kot da ste “sirota”, sama na tem svetu. In ta skrajni občutek zavrženosti je nevaren, ker je to dober povod za misel na samomor. Povejte materi, kako se počutite ob njej, kako jo pogrešate, kaj bi si želeli, to ji bo dalo misliti (izognite se sodbam, kritikam, očitkom), to se je bo dotaknilo, če boste govorili o sebi in o njenem pogrešanju.

Srečno vam želim.

Spoštovana ga. Novak,

najlepša hvala za tako resničen odgovor! Skušala sem se pogovoriti z mamo, a vsak poskus pogovora vzame kot kritiko z moje strani in se ali umakne (ignorira), ali pa začne vpiti kako je nihče ne razume in kakšen grozen pankrt sem. Ja, to je beseda mojega otroštva.

Glede na svoja leta pa menim, da je skrajni čas, da prerežem popkovino s svojo primarno družino in se usmerim vase in odnose s partnerjem.

Najlepša hvala še enkrat!

Spoštovana,

zelo dobro razmišljate in v redu je, da ste do tega spoznanja prišli. V njem vas v celoti podpiram in sledite samo sebi. Ko bo mama želela (če bo kdaj), bo že prišla do vas. Srečno.