Pozdravljeni,
prosila bi vas za nasvet. Odločila sem se za življenje z moškim, ki ima iz prejšnje zveze majhnega otroka (5 let). Ima ga zelo rad in z njim preživi ogromno kakovostnega časa – dejansko gre za delno skrbništvo, saj otrok z njim preživi vsaj dva popoldneva tedensko ter vikend na 14 dni. Nič od tega me ne moti in otroka imam pravzaprav kar rada. Naj še omenim, da se v času njunega druženja ne silim zraven in se ukvarjam s svojimi konjički (predvsem čez teden), čez vikend pa gremo sem pa tja kam tudi skupaj.
Moja prva težava je, da se na teh izletih (če gremo recimo na bazen) počutim totalno nesposobna in me je sram pred drugimi ljudmi. Videti smo kot družina z infantilno mamo (pa se zavedam, da jaz mačku to nisem). Vsi otroci se za kakšno stvar, ki jo potrebujejo, obrnejo na mamo, jaz pa sem zraven kot sveča, ker se mali seveda za vse obrne na svojega očeta. Mogoče je problem tudi v tem, da me v letu in pol (in pri tolikšni ferkvenci obiskov) ni niti enkrat samkrat prosil za urico varstva, ker me “noče obremenjevati” oz. bolje rečeno, se boji svoje bivše žene, ki preživljanja časa z menoj ne odobrava – zato si vedno, ko je na urniku otrok 100 % vzame čas – potem veste, kako omejen je najin urnik, glede na to, da je pri njem 3-4 krat na teden.

Druga težava pa: pred dobre pol leta sva se odločila, da se preseliva skupaj. Živiva v zelo majhnem stanovanju – garsonjeri, v kateri je seveda samo ena postelja. Dogovorila sva se, da ko bo prišel otrok, bom še vedno hodila prespat k staršem, ker pač ne moremo vsi trije spati na isti postelji. Zadnje čase, ko hodi za cel vikend, me to vedno bolj moti, da moram it domov – v bistvu me spravlja v brutalno žalost, ker se počutim odrinjeno in prikrajšano. Imam 25 let in to je moja prva selitev od doma, kjer plačujem najemnino in stroške – ampak ko pride otrok, se moram v bistvu za 2 noči izselit. V najhujših ego mislih ga obtožujem, da nisem kriva, če ne more otroku priskrbet sobe – in zakaj moram biti jaz potem zato odrinjena.
Stvar je dosegla dno – rada bi ostala z njim, a moj jok in depresija sta že pošteno načela zvezo. Partner sicer razume, da mi je težko, mi je pa pa tudi dal jasno vedeti, da tako kot je, mora biti in da nima druge izbire – naj se odločim, ali ostanem ali grem.
Rada ga imam zelo, vendar mi je tudi res zelo težko takole živet in malce obupujem nad situacijo.

Kakšen nasvet?

Spoštovani,

žalost ob odrinjenosti, ki veje iz vašega pisma, je tolikšna, da se sprašujem, kako še lahko dihate v tem utesnjenem prostoru svojega partnerskega odnosa. Paradoksalno pa te utesnjenosti ne povzroča to, da bi vas partner omejeval ali vezal nase, nasprotno – ob njem imate »svobode« še preveč. In kadar ima človek namesto občutka svobodnosti občutek odvečnosti, prezrtosti in zanemarjenosti, pravzaprav že kar nesramne izrinjenosti iz stanovanja, za katerega prispeva najemnino, mu ta svoboda prav nič ne pomeni. Samo brutalno žalost občuti, kot ste slikovito napisali.

OK, partner je skrben oče majhnega otroka in ne kaže, da bi se to spremenilo, kar vam je dal tudi jasno vedeti. Kadar ste skupaj, tudi ni nobene potrebe, da bi morali otroku igrati neko nadomestno mamo, ker je ne potrebuje. Potrebuje svojega očeta in svojo mamo, ta dva pa ima. Ali je res edina rešitev to, da se prilagodite načinu življenja, ki vas žalosti (in vas bo kmalu, če vas že ni, začel tudi jeziti), ali pa odidete – prav tako žalostni? To je vsaj na videz pravi konflikt, takšni pa se vselej razrešijo, če pustimo, da svoje opravi čas.

Medtem pa bi vas nagovorila, da si poskusite odgovoriti na nekaj vprašanj. V to partnerstvo niste prišli kot nepopisan list, ampak iz neke družine. Kje ste se v tej družini že čutili zapostavljeni, leseni, neprimerni, okorni? Pohvaljeni samo, če ste se odstranili? Kakšnega odobravanja ste bili deležni, kakšne spodbude, kakšnih zgledov, kako kot dekle oditi v svet in upravičeno pričakovati, da si boste ustvarili svoje mesto v njem? Od kod to občutje, da »tako pač je«, »nič se ne da spremeniti«; kdo je moral iskati zatočišče zunaj doma? Je oče poskrbel za vas, da ste se počutili varni, sposobni in zaželeni? Vam je mama dala zgled, da ste kot ženska vredni že samo zato, ker ste, in da vam ni treba »prenočevati« nekje drugje, da ne boste kdove komu kdove zakaj delali sramote?

Mislim, da vam bodo odgovori na ta vprašanja začeti osvetljevati to situacijo; da ste si izbrali prav takšnega partnerja zato, da bi boleče in zato jasno ugledali nekaj, kar vam je že znano, in to predelali ter začeli živeti svobodneje.

Želim vam, da v to vložite čimveč energije.

Lep pozdrav,

Draga “Zalostnavisku”.
Ponavadi ne komentiram na tem forumu, ampak tvoja zgodba se me je dotaknila. Tudi sama sem v vezi z moškim, ki ima iz prejšnje zveze 8-letnega otroka.

Zanimivo se mi zdi, da se takrat, ko je otrok pri očetu (tvojem partnerju) ti “ne štuliš zraven”. A ti je partner rekel, da bi raje videl, da se odstraniš, ko je otrok pri njem? Ali si se sama tako odločila? V bistvu ne razumem tega. Sicer midva sva šele bolj na začetku (sva skupaj šele par mesecev), ampak vedno, ko sem pri njem, in če je tudi hčerka isti čas pri njem, preživljamo čas skupaj. Vsi trije. Delamo naloge (no, to včasih delava tudi sami dve), gremo na sprehod. Včasih midve sami kaj ustvarjava. Nikoli, ampak res nikoli pa še ni rekel, da bi rad bil sam z otrokom, če sem jaz pri njem (res pa je, da ob večerih, ko se cartata zvečer pred spanjem, jima pustim svobodo in mir, ker čisto razumem, da morata biti tudi kdaj sama).

A veš, da sem tudi jaz že pomislila na to, kako lahko vidi odnos “hčerka-mama” nekdo, ki ne pozna situacije. In sem se počutila točno tako, kot si to opisala ti – kot infantilna mama.
Pa sem se še v isti sapi sama sebi nasmejala. V končni fazi jaz nisem otrokova mama in mi na kraj pameti ne pade, da bi mislila, da se mora mala do mene obnašati isto kot do očeta. In tudi ne pričakujem, da se bo kdajkoli obnašala tako. Oče je oče, jaz pa sem samo “prišlek”, ki ga mora po sili razmer pač sprejeti. Mislim, da moraš najprej sama pri sebi sprejeti, da ti ni dana vloga mame in, da ni treba, da se tako obnašaš. kaj meni okolica pa naj te čisto nič ne briga.

Drugo kar me je zmotilo v tvojem pisanju je, da se takrat, ko je otrok čez vikend pri očetu, da se ti izseliš iz lastnega stanovanja? Res je, da ima moj partner dovolj veliko stanovanje, da nam ni treba vsem trem spati v eni postelji, ampak vseeno sem že kmalu videla, da ima partner kar se tega tiče razčiščene stvari. Otrok je prej (ko je bil sam, ko še nisva bila skupaj) spal z njim v zakonski postelji. Meni se je na začetku zdelo čisto normalno, da bo pač takrat, ko bo čez vikend pri njem, še naprej spal tam, jaz pa na kavču v sosednji sobi. Pa me je partner kmalu postavil na realna tla. Ni variante. Ni govora. Niti podrazno ne. Midva s partnerjem vedno spiva skupaj, otrok pa na kavču. Pa veš kaj? Prav ima. In če bi bilo drugače, bi bilo čudno in nenormalno.

Kako pa si predstavljaš življenje z njim v prihodnjosti? Boš vse življenje se selila čez vikend k staršem, ker bo pač otrok pri njem? Si tako predstavlja tvoj partner?

Pa še to – kako te sprejema otrok? Si želi tvoje družbe ali te zavrača?

Po tejle izkušnji take zveze, vem, da ne bi sprejela takega takega načina življenja z nekom, kot ga furaš ti. Bilo bi poniževalno zame in bi se počutila točno tako kot se počutiš ti – odrinjeno, nezaželjeno, ponižano. In ne – tak odnos ni normalen. In ga (vsaj upam) ne bi sprejela.

Lahko pustiš mejl, pa še zasebno kakšno rečeva. Če želiš.