Pozdravljeni!

Sem dekle, ki gre proti 30 letom, že par let zaposlena.
Prej sem študirala, diplomirala in bila poleg tega precej zasedena z raznimi prostovoljskimi dejavnostmi,sedaj sem tudi, a manj, ker ni toliko časa.
Rada sem aktivna, a vekrat sem mi zazdi, da je to le še polnjenje časa, da bi v resnici morala početi že kaj “resnega” in si ustvariti svoje življenje.
Živim še pri starših, čeprav sem si večkrat močno želela, da bi si našla svoje stanovanje. Pa so zmeraj zmagali-že v moji glavi- razumski razlogi, da če se odselim to še ni pogoj zato, da bom imela dober odnos do domačih. Da lahko lepo živimo tudi če smo skupaj.
Čeprav mi je to vedno bolj težko in odveč, truditi se za dobre odnose doma.
Vsako vprašanje me že spravi v slabo voljo.
V službi sem zaposlena na delovnem mestu, ki je nižje od moje izobrazbe in tudi ni nič v zvezi z mojo izobrazbo-je pa v zvezi z mojimi prostočasnimi dejavnostmi. Sicer mi zapolni misli in me posrka vase in me prevzame, vendar se mi vsake toliko oglasi dvom, če ni moja odgovornost, da vseeno najdem poklic, ki je namenjem mojemu profilu in da ne bom kar ostala tu.
Zanima me veliko stvari, hitro se navdušim pa si ne vzamem časa, da bi vztrajala. Ne znam si izbrati ene stvari, ker se bojim, da ne bom česa zamudila, če kakšno stvar izpustim.
Poleg tega imam kar precej težav, ker če se mi zazdi, ali pa slišim od koga da ta in ta stvar pa res ni vredu in smiselna, potem mi motivacija strašno pade.
Imam pa tudi težave z navezovanjem stikov z drugimi. Se bolj redkobesedna, razen, kadar sem res zelo sproščena in dobre volje. Drugače pa raje trikrat premislim in sploh ne rečem 😉
Hrepenim po tem, da bi imela nekoga ob sebi, da bi imela fanta, vendar se vsakega ustrašim, ali pa se naveličam, oz. me postane strah, da odnosa ne bom več znala vzdrževat in se zaprem in počasi zaprem vse dohode do sebe.Še posebej če slišim kakšno kritiko na račun fanta, kakšen je, potem me je že strah in ne upam vztrajati, da mi je pa vseeno všeč.
Tisti fantje, ki so mi všeč, ki so v mojih očeh sposobni in bi si želela, da bi takega imela, pri tistih imam tako tremo, da sploh ne upam navezovati stikov. Mogoče z očmi, nasmehom, da mu kaj pomagam, ga pozdravim, kaj več pa že ne. Ker kar zamrznem in samo vpijam kaj bo on rekel in storil in se prilagajam.
Ne upam pa, nisem sproščena, da bi bila taka kot sem in da bi prosto govorila, kar pač takrat čutim. Strašno si želim izpasti vredu, pa da ne bi odšel in da bi me opazil in da bi mi namenil kakšno besedo…. Želim si mu namigniti da bi bila rada z njim, vendar me je tega preveč strah, kako bom izpadla, kaj če mu ne bom všeč.
Za enega sem se zanimala, pa sem sama poiskala stik z njim, mu pisala in sva se dobivala, vendar mi je bil ta občutek, da sem se mu mogoče kar vsilila, pretežak, da bi zdržala.
V vseh teh odnosih vlada samo strah in nezaupanj, ki ga nikolik nimam, kadar se lotim organizacije kakega dogodka ali česa podobnega… To mi pomeni adrenalin, nikoli pa ne takega strahu, da bi kar zamrznila in ne bi vedela kaj narediti. Dela me ni strah, strah pa me je, vsega bolj osebnega.
Prav konkretno vas ne znam (upam, da zaenkrat, da počasi bom znala) nič vprašati. Prosim vas bolj za orientacijo, kakšen namig, kaj naj naredim, česa se lotim.
Hvala!

Spoštovani,

bližanje tridesetemu rojstnemu dnevu je običajno res čas, ko se začne človek spraševati o svoji resnosti in odgovornosti v zvezi s pomembnimi cilji, predvsem v karieri in partnerskih odnosih, tudi glede ustvarjanja lastne družine. Vas dobro razumem, ko ste napisali, da konkretno še ne znate nič vprašati. Pravzaprav pa se vam poraja ogromno vprašanj, le odgovorov še ni. A pritisk vprašanj je vse večji, potreba po jasnih odgovorih vse večja.

To je proces – dovolite si čas. In rada bi vam položila na srce, kot se reče, da si nasploh dovolite več. Večina ljudi sanja o tem, da bi hodili v službo, ki bi jih, kot pišete, »posrkala in prevzela«. Zakaj si vi ne smete dovoliti tega? Saj diplomo imate, nikamor ne bo odšla, če se boste vi medtem ukvarjati z delom, ki vam leži.

Doslej ste si zapolnili življenje s prostovoljstvom, študijem, zdaj s službo – in se z logičnim utemeljevanjem (racionaliziranjem) prepričali glede vsega, kar je bilo pač treba. Toda ta razumski pristop že poka po šivih. Prisila, ki jo izvajate nad seboj, je vse bolj mučna. Ne »smete« biti v službi, kjer vam delo leži, ne »smete« na svoje, ker ste si doslej lahko dopovedali, da se lahko imate lepo tudi pri starših … a zdaj sami sebe o tem ne morete več prepričati.

Vsa ta strogost do sebe, da morate biti tudi s fanti, ki so vam všeč, »v redu« in se samo prilagajati – da tam, kjer naj bi vladala pestra paleta čustev, vladata ena sama zadrega in strah – vsa ta prisila, ki vam dovoli, da ste pristni in živi samo tam in takrat, ko se razdajate za druge, od kod ta vzorec? Prepričana sem, da vam ne bo treba gledati daleč in da se vam je prav zato že težko, če ne nemogoče, truditi za dobre odnose doma. Kdo je pri vas tako strog do sebe in/ali do drugih? Kdo se drugim prilagaja in skuša že vnaprej ugoditi?

Toliko za začetek. Če boste hoteli premagati strah pred partnerstvom, boste morali seči globlje pod površje domačih odnosov … priporočam vam kaj na tebo samopodobe, delavnico ali vsaj predavanje, pa boste začeli odkrivati odgovore.Še kaj se oglasite!