kako povedati?
Pozdravljeni,
upam, da mi boste znali svetovati. Naj razložim.
Z možem imava prekrasnega 1 leto starega fantka. Mož ni njegov biološki oče. Ker je mož neploden je sinek spočet v postopku z donorskim semenom. Hvala bogu, da je znanost prišla tako daleč, da so nama lahko pomagali priti do najinega sončka. In seveda hvala tistemu, ki je daroval seme. Sinku bi rada povedala, da je nek stric pomagal nama z očijem priti do njega, pa ne vem na kakšen način. Kako otroku ratložiti na njemu primeren način? Imate mogoče kakšne izkušnje? S podobno “težavo” se verjetno srečujejo tudi pari s posvojenimi otorki.
Vem, da bi večina staršev to pomedla pod preprogo in otroku ne bi nikoli povedala. Jaz pa mislim, da mora vedeti.
Bog ne daj, da kdo v družini zboli za kakšno boleznijo, ki bi se jo dalo pozdraviti s pomočjo družinskih članov, on pa ne bi bil primeren. Ali obratno. Takrat mu razlagati, da nisva znala povedati, oz vedela kako, bo verjetno težko in traumatično za vse. In tudi otroku bo vedno težje razumeti kako kar naenkrat oči ni “pravi” oči. Me je kar groza pomislit na to. Zato bi rada to povedala čim prej in vpletla stuacijo v proces vzgoje. Da bo zrasel s tem kot nekaj normalnega.
Mi znate svetovati? Če ne, mi mogoče znate povedati na koga naj se obrnem?
LP,
T.
Spoštovana Tina,
vašemu pismu bi se človek kar izognil (taki občutki se prebujajo), veliko je tudi negotovosti in nemira, kako bo vaš sin odreagiral. Kljub vsemu ostajate optimistični in to mi je še posebej všeč, saj niti za trenutek niste podvomili, da otroku ne bi izdali resnice. In to je največ vredno. Čeprav bo vašega sina najverjetneje informacija presenetila, morda na začetku rahlo prizadela, se bo kmalu umiril in vam bo hvaležen za resnico. Čutim, da vam informacija glede očetovstva predstavlja kar veliko breme in bi ga najraje čimprej odložili. Glede na to, da je vaš sin star komaj leto dni, boste mogli še nekaj časa počakati, dokler ne bo (predvsem čustveno) sposoben zares razumeti vaše pripovedi. Predlagam, da glede na to, da sta tudi z možem zelo povezana in drug drugemu v oporo, pustite, da se stvari zgodijo spontano oz. delajte po občutku, tako kot čutite. Ko bosta vidva čustveno pripravljena in odločena, bo tudi vajin sin, zato je pomembno še, da sledite otroku in ga poskušate začutiti. Morda vas bo nekoč on presenetil sam in vam postavil ključno vprašanje. Stvari se vedno zgodijo tako, kot se morajo. Morate pa vedeti, da so starši (čeprav to v resnici niso), ki otroka sprejmejo takega, kot je, ki mu nudijo varno zavetje, toplino in sproščene odnose, za otroka veliko pomembnejši in se otrok nanje naveže, kot tisti, ki se svoji vlogi izogibajo, jo zlorabijo, otroka zapustijo ali morda iz lastne nemoči storijo kako drugo krivico. Če bosta imela otroka nadvse rada, sploh ne vidim problema.
Srečno vam želim.