zakonske težave
Spoštovani,
z možem imava hudo zakonsko krizo. Oba sva zaradi težav, ki so se nama nabrale, zapadla v depresijo. Dolgo tega nisva prepoznala. Mož je že nekaj časa brez volje do česarkoli, v službi ne more normalno delati, na trenutke je verbalno zelo nasilen do mene. Do prijateljev je še vedno prijazen in v družbi zabaven, tako da nihče ni opazil, da je najin odnos na nuli. Zadnjič sem najinenu skupnemu najboljšemu prijatelju omenila, kakšne težave imava in takoj naslednji dan sta z ženo prišla na obisk in smo se pogovorili. Povedala sta nama, da sta pred dobrim letom bila v enaki situaciji in da sta s pomočjo terapevta težave odpravila. Prijatelj je možu svetoval, naj se ne prenagli in naj v tem stanju ne sprejema odločitev in naj si najde pomoč. Mož se je s tem strinjal, povedal je še, da mene vidi kot dobro prijateljico in ne kot ženo. Ko je nekaj dni pred tem v jezi navrgel, da se bo ločil, sem mu dejala, da jaz nisem za ločitev.Odvrnil je, da pa on nima moči za to, da se tožari z mano in je rekel, da bo stvari pustil take kot so. Mož se zdaj do mene obnaša normalno, to pomeni, da se pogovarja z mano, želi, da med prazniki greva skupaj v naravo. Ko pogovor nanese na najin odnos, se njegov obraz takoj spremeni, nadene si masko nedostopnosti. Včeraj sem spet načela pogovor, da se potrudiva, razčistiva stvari s pomočjo terapevta. Seveda je proti, ne zna pa si predstavljati,kako bo zgledalo najino skupno življenje, če bova samo prijatelja. jaz sem že naročena pri psihoterapevtu v januarju, povabila sem ga zraven. Odvrnil je, da si bo že sam poiskal pomoč. No, čez dve uri me je že spraševal, s kom sem zmenjena, nakar je zvečer šel na internet gledat spletno stran. Če ga objamem, se ne odmakne in me ne odrine stran, me pa ne objame. Skratka, noče nobenih nežnosti pokazati do mene. Sam tudi priznava, da ne čuti nobenih čustev. Prijatelj je včeraj spet govoril z njim, njemu pa je dal vedeti, da si bo vzel čas in bo potem videl, če bo kaj bolje in se odločil, kako in kaj. M;eni je zelo hudo, če sem sama ali se pogovarjam z drugimi, jočem. Njega pa moje solze ne ganejo.
Jaz ga kljub vsemu še ljubim in bi rada, da se rešiva iz te situacije. Prosim za mnenje in nasvet, kako naj ravnam v bodoče.
Lep pozdrav.
Spoštovani,
motnja depresije oz. njeni znaki so običajno zelo prikriti in jo je težko odkriti. Zato verjetno tudi vidva nista pomislila nanjo. Ne vem, ali vama je bila postavljena diagnoza ali gre le za opis vašega trenutnega počutja in doživljanja.
Da ste si za rešitev trenutne zakonske krize, s katero se soočate, poiskali zunanjo pomoč, je nadvse odgovorno in pogumno dejanje. Še posebej zato, ker ste se tako odločili, ne glede na sodelovanje moža. Dejstvo je, da vsak izmed nas v odnos prinese svoje težave, ki so ga zaznamovale že v primarni družini v odnosu s starši in nima z zakonskim ali partnerskim nikakršne zveze. Se pa v njem največkrat prebujajo zelo podobni občutki in vzpostavljajo podobni odnosi, ki nas spomnijo na naše nekdanje odnose s starši oz. najbližnjimi. Morda pri možu pogrešate najbolj to, da bi vam odkrito pokazal svoja čustva ob vas, da bi pokazal, kaj mu pomenite, kako vas doživlja, kako se počuti sam, pa ravno tega ne naredi. Morda ste odraščali v družini, kjer je bilo izražanje čustev bolj kot ne zatrto oz. je bilo bolje, če jih niste kazali, ampak potlačili. Kadar ste bili npr. žalostni, ste se verjetno zatekli v samoto in skrivaj jokali, saj ste čutili, da s strani staršev ne boste razumljeni in sprejeti, če boste šibki, ranljivi in nemočni. Vseskozi pa si želite ravno obratno: da bi bili razumljeni in sprejeti tudi, kadar ste žalostni, predvsem pa, da bi o tej žalosti tudi lahko govorili.
Depresija ni nič drugega kot potlačena čustva, zlasti jeza (potencirano: bes, sovraštvo), ki jo posameznik običajno ni smel izražati navzven, zato jo je obrnil navznoter (zanikal, potlačil). Vendar čustva nenehno čakajo na trenutek, ko se lahko izrazijo, zato jeza velikokrat “uhaja” v trenutkih, ko se” odpre ventil”, in sicer takrat na veliko. Zato imajo nekateri ljudje občutek, da jo ne zmorejo nadzorovati ali obvladati, saj je je preveč naenkrat. In pogosti konflikti ali krize v zakonu terjajo veliko jeze in besa, ki ga zakonca sproščata in izražata, žal dostikrat neučinkovito. Občutek, da je vaš mož nedostopen, pomeni, da želi ohranjati varno distanco in se pred vami zapre, da ne bi bil znova prizadet. Najverjetneje se je to naučil že davno, da ne sme pokazati svoje ranljivosti in iskrenosti, kar se tiče njegovega doživljanja, saj je bil verjetno velikokrat prizadet in ranjen, če je povedal, kako čuti, odtlej pa svojih občutkov (ko začuti ogroženost) ne kaže več. Niti vam ne zaupa, da ga ne boste izdali ali ranili. To ne pomeni, da ga ni strah, da bi ga zapustili ali da mu je vseeno za vajin odnos. Z veliko gotovostjo si upam trditi nasprotno, le da je ta njegov obup, strah in nemoč zelo globoko v njem zasidran in ga navzven ni moč zaznati ali začutiti (prekrit je s številnimi obrambami, npr. zanikanjem, da potrebuje pomoč ali izgovorom, da bo še razmislil, ipd.).
Obisk terapije individualno se mi zdi smiselno tako ali drugače, saj je prednost ta, da človek začne sebe spoznavati globlje, prav tako tudi svoje napake pri vzpostavljanju odnosov z drugimi ali predelovati pretekle negativne izkušnje, ki ga še danes spremljajo – v živem odnosu! Mož se vam, če se bo tako odločil, v terapiji lahko pridruži kadarkoli, več kot toliko pa nanj ne morete vplivati, saj se mora sam odločiti, kaj želi.
Verjamem, da vama bo uspelo in vam želim vse dobro.
Spoštovana ga.Barbara,
hvala za izčrpen in razumevajoč odgovor.
Spodaj sem dodala delček dopisovanja z možem, to je edino, kar sva se v enem tednu pomenila. Odprl se je sam.
Še vedno pa se noče odkrito pogovoriti z mano. Včeraj sem se pogovorila z njegovo mamo, ki mi je rekla, da je čedalje bolj podoben svojemu pokojnemu očetu. Je zelo,zelo trmast, vedno misli, da ima on prav in da svoje težave lahko reši sam. Trenutno vidi samo to, da ima zakonsko krizo. Njegove težave pa so bolj kompleksne, od nezadovoljstva s službo, finančnih težav, potem je veliko vzorcev prinesel iz otroštva. Ko je bil star 15 let, je oče naredil samomor, takrat se je vrgel v delo in je še zdaj obremenjen s tem, da je treba vedno nekaj delati. Že po očetovem samomoru je imel probleme, mama mu je ponudila pomoč, pa je ni maral. Isto je sedaj.Moje pomoči ne sprejme, tudi drugim ni nič povedal.njegova mama se bo pogovorila z njim. Ona veliko da na to, da si je treba pomoč v težki situaciji poiskati pri strokovnjakih. Pa še to, že 6 let se trudiva, da bi zanosila. Ko sva v zadnjem postopku doumela, da nama spet ni uspelo, takrat se je ta huda kriza začela. Namesto, da bi se pogovorila in skupaj prebrosila težko situacijo, mi je obrnil hrbet. To sem mu tudi povedala, da ni naredil prav. In eden od razlogov, da bi me pustil je ta, da nimava otroka. Pa ve, da lahko še poskusiva v tujini.Sem mu povedaa, da naj se zamisli nad svojo moralo, ker ravno on je obsojal moške, ki zapustijo ženo zaradi tega, ker nimajo otrok.
Zelo se je spremenil, v družbi je prava mora, nič več ni zgovoren kot je bil, v vsaki stvari vidi samo negativne plati. Postal je tudi nasilen, v soboto je malo manjkalo, da bi me udaril.
Lepo porosim za mnenje.
Lep pozdrav,S.
Najino dopisovanje:
on: čeprav težko, ampak namenoma dalam na tem,da slabšam odnos…ker dugače nočeš razumeti, da stvari niso več takšne kot so bile in da ne želim vegetirati naslednjih >20 let. saj moje srce še vedno drugače misli, a se moram močno truditi, da delam na ignoranci, hladnosati, odbijanju od sebe,…
jaz: na žalost ne delaš prav,žal
on: morda žal zate, kaj pa zame?
jaz: tudi zate
on: aja, po čem ti to sklepaš,da tudi zame?
jaz: v takem stanju kot si ti zdaj, boš res vegetiral do konca življenja. si na točki,ko se moraš soočiti sam s sabo in razčistiti s preteklostjo, šele potem boš lahko gradil odnos z mano.
on: kdo pa pravi, da sploh želim graditi odnos?
ne vem, zakaj nočeš poslušati in razumeti, da sem ti to že mnogokrat v zadnjih tednih omenil
jaz: hm. če živiva skupaj, sva v odnosu, za katerega ni vseeno,kakšen je
on: ali ima smisel graditi na odnosu, če ne vem kolikom časa bova sploh še živela skupaj? morda mesec, morda dva, morda pol leta ali leto..saj ne vem
Spoštovana S.,
zaskrbljujoče so navedbe glede vašega moža oz. njegovega izredno negativnega in črnogledega razmišljanja nasploh. Vse skupaj je lahko zelo resno, ni izključena možnost, da je že večkrat razmišljal oz. da še vedno razmišlja o samomoru. To sem pomislila že ob vašem prvem pismu. Raziskave kažejo, da ima kar 80% ljudi, ki poskuša ali stori samomor, depresivno motnjo. Človek v takšnem stanju nedvomno potrebuje čimveč pogovorov, bližine, saj mu v jedru manjka občutek, da je nekomu mar zanj oz. da je nekomu pomemben. Očitno se je vaš mož že davno v otroštvu naučil, da ni nikogar, komur bi se lahko zaupal ali potožil ter da mora svoje težave rešiti čisto sam. Naučil se je sam sebe tolažiti, sam sebe miriti, biti sam sebi v oporo, saj morda ob nikomer ni čutil tolikšne varnosti, da bi mu zaupal (npr. materi). Očeta je izgubil nenadoma, nepričakovano, brez slovesa in brez odgovorov, kar povzroča grozno breme tako njemu, kot njegovim najbližjim, saj se vaš mož lahko celo počuti krivega za očetov odhod. Takšno breme pa je izredno težko, saj bi otrok vse naredil, da bi imel starše ob sebi (in ne obratno). Morda ga je očetova izguba tako prizadela, da je še danes ni izžaloval, morda so mu ostali nerazčiščeni odnosi z očetom, pa jih sedaj ne more popraviti, morda mu je takrat manjkalo več odkritih pogovorov z materjo o tedanji situaciji in doživljanju, kar bi ga razbremenilo. Nedvomno mu je ostala negativna izkušnja glede očeta, od katerega se je naučil, da se težave rešujejo tako, da se naredi samomor (da se obupa). To je tista grozna resnica, ki jo ljudje s takšnimi izkušnjami zapustijo.
Če imate voljo in moč, da zares želite vztrajati naprej skupaj z njim, poskušajte njegove navedbe razumeti kot veliko bolečino, polno obupa, nezadovoljstva in nesmisla. Poskušajte izvedeti in razbrati od njega čimveč, berite podnapise, ki vam jih sporoča, morda nekaterih odgovorov tudi sam ne pozna. Direktno ga vprašajte, če razmišlja o samomoru in poskušajte podrobno izvedeti vse v zvezi z njim (npr. če ima že načrt, kakšen). Ko bo vaš mož preko pogovora začutil, da vam ni vseeno zanj, mu bo to pomagalo. Naj vam razloži, npr. zakaj ne ve, koliko časa bosta še skupaj, po čem to sklepa. Znova ga lahko usmerite in spodbudite, da si poišče pomoč (lahko samo telefonski klic na različna društva, ki se pogovorijo z ljudmi v stiski) ali pa skupaj obiščeta strokovnjaka (če gre sam, bo lahko imel občutek, da je samo z njim nekaj narobe). Sicer pa se pogovarjajo tudi o tem, če se želi vaš mož z vami samo raziti oz. vas zapustiti ter si ustvariti novo življenje, ker je nezadovoljen v tem odnosu idr. Dokler ne bosta razčistila s čustveni zapleti vajinega odnosa, tudi vsak s svojo preteklostjo, ki vama greni odnos in se ponavlja v vajinem odnosu, ne bo prostora za prihod novega člana. Za otroka je namreč potrebno narediti čustveni prostor, vajina kriza pa duši, povzroča dvome in negotovost ter utesnjuje že vaju. Verjemite, da ko se bo vajin odnos sprostil, prevetril, ovrednotil, ko bosta pripravljena začeti na čisto novih temeljih, z novimi cilji, ko se bo odnos ustalil, bo to priložnost tudi za prihod otroka. Oprostite mi, če vas takšno moje razmišljanje prizadene, vendar stojim za mnenjem, da je spočetje otroka še kako povezano z doživljanjem obeh bodočih staršev, predvsem pa kvaliteto njunega zakonskega/partnerskega odnosa. Preprosto rečeno: preveč sta obremenjena, preveč je težav, preveč je vsega, manjka pa gotovosti, notranjega miru, zaupanja in povezanosti med vama.
Vse dobro vama obema želim, pa čimveč poguma.
Ne vem, po čem vsi skupaj sklepate, da je moški v depresiji. Jaz bi iz napisanega prebrala predvsem, da nima moči zaključiti odnos v katerem ni srečen ter namerno dela na tem, da se bo druga stran odločila namesto njega vso zadevo zaključiti, ko ji bo prekipelo. Ker pa se druga stran nikakor ne želi odtrgati (tukaj se postavi vprašanje zakaj) ga že vse skupaj pošteno frustrira in jezi, po drugi strani pa spravlja v obup. Ne vem zakaj ne pomislite, da je njemu enostavno dovolj, da partnerke ne ljubi ter si želi zadeve le zaključiti.