Pozdravljeni!

Mojo zgodbo bom poskusila predstaviti še vam, ki ste nekoliko bolj nepristranski kot moji prijatelji.
Morda potrebujem samo potrditev v moji odločitvi, morda nasvet..vsekakor me zanima, kakšno mnenje boste imeli.

Zgodba se začne pred skoraj 6 leti, ko sem spoznala zdaj bivšega partnerja. On na začetku ni želel prehitevati zadev in si je vzel čas, preden se je spustil v razmerje z mano. Jaz sem bila nekoliko nervozna, ker sem mislila, da ne ve kaj bi, a nato sva le prišla skupaj. Od samega začetka sem mislila, da je on tisti pravi…bil je prava mešanica, nežen, divji, samozavesten, nasmejala sva se, želela sva istih stvari, poslušala isto glasbo, pogovarjala sva se do zgodnjih jutranjih ur…skratka, bilo je idealno. 2 leti sva živela vsak pri svojih, nato pa sem jaz predlagala, da bi se morda lahko skupaj preselila, ker sem hotela biti vedno ob njemu, ni se nama bilo treba vozit od a do b, prenašat stvari…na začetku nad idejo ni bil navdušen, ker pač imajo doma hišo, kjer je v zgornjem nadstropju stanovanje, mišljeno za njega. Povedala sem mu, da si ne morem predstavljati, da živim v eni hiši z njegovimi starši in sestro in da kljub temu, da bi tako prihranila veliko denarja vem, da bi to pomenilo samo težave, ker so oni pač zelo “družabni”, kosila je potrebno jesti skupaj oz. “če pa je že skuhano pa bosta ja prišla”, popoldan se kuha kava, skupni vrt je..v glavnem, po premisleku je tudi on bil za to, da se odseliva. Nekaj časa ga je zagotovo še mučilo to, da je odšel, kar se je kazalo v različnih stvareh in žal je to kar dolgo trajalo, kar sem jaz tudi čutila in kar je po eni strani za mene bilo zavračanje naju, najinega odnosa, ker je vedno “bežal” domov, jaz sem povabila njegove mame na kosila ipd vedno jemala kot nekako tekmovalnost, oz. namero, da ga čimvečkrat privabi domov. Po pribl. pol leta ko sva živela skupaj, sem jaz v službi spoznala sodelavca, s katerim sem se odlično razumela in ki mi je bil simpatičen, ampak dlje kot do kakšnega “zbadanja” ni šlo. Moj partner pa je takrat “odkril” email, ki sem ga sodelavcu poslala in po njegovo sem tega sodelavca napačno nagovorila, za moje pojme pa je bil nagovor le šala (začelo se je z “moj najdražji ….”), ampak meni je bilo to smešno in brez pomena. Verjamem pa, da je partner to vzel drugače. Zadevo sva predelala, se pogovorila, poskusila sem mu razložiti, kako jaz to jemljem, vendar on tega nikoli ni pozabil in je vedno jemal tako, kot da sem to resno mislila, češ, njemu pa nikoli ne rečem. Težava je bila nato v tem, da sem se jaz še vedno želela dobiti s tem sodelavcem (takrat več nisva bila v isti službi), ker je bil skoraj že prijatelj in resno nisem imela nobenih namenov z njim. Zato nisem vedla kako naj to partnerju povem. Takrat sem rekla nekako tako, da se dobiva, ker mi nekaj prinese, kasneje pa sem partnerju rekla tudi, da sva bila na kavi, kar prvič res nisem posebej povedala in bil je ogenj v strehi, da jaz njemu povem šele potem itd…
tu nekje so se najine neizhodne težave začele. On je vedno bolj preverjal, kako kaj povem, če drži kar sem rekla, me spraševal in v bistvu nekako nadziral. Vedno bolj sem morala paziti, kako kaj rečem, morala sem ga pravilno vprašat, da ni bil užaljen, nikakor se nisem smela pohecati glede naju oz. najine veze in ljubezni, v glavnem, vse je postalo zategnjeno. Zdelo se mi je, da mora it vse po nekem scenariju, ki si ga je on zastavil, ni bilo več povezanosti med nama, sproščenosti, pogledov ki povejo vse…razumem, da ga je zadeva spravila s tira, ampak mislila sem, da bo šel mimo tega, vendar očitno nikoli ni. Začel je dvomiti v mene v vsaki stvari, ni verjel, da ga imam rada, pravil je, da ga jaz ne jemljem tako kot on mene…..res je, da sem drugačen človek kar se tiče čustev, on je bolj ženstven, jaz sem bolj moška. Nikoli nisem na veliko kazala čustev in tudi ne izgovarjala, raje sem kazala z dejanji. In ker nisem znala povedat, on pa mojih dejanj ni videl oz. mu niso bila dovolj, sva začela vedno bolj padati. On je pritiskal z vprašanji kot so kdaj bi midva kupila stanovanje, kako je z otroci, poroko…razumem, da se je verjetno hotel nekako zavarovat al kaj, v glavnem, meni je postal pritisk preveč in sem vedno več stvari sanjala sama, načrtovala sama, če sem predlagala, da kam greva, je bil odgovor da če mi ni dovolj da sem z njim, nato sem si začela že izmišljevati skrajne scenarije, da bom šla za leto dni v tujino delat, v glavnem vse, samo da bi pobegnila tej spirali, ki me je vlekla v neko temo.
Vsake toliko časa pa sva imela težave z njegovim konzumiranjem alkohola (ne pozna svoje meje) in ko je enkrat naneslo, da je obležal pred vrati, sem spakirala in šla. Nekaj dni sem se upirala pogovorom, ker ni bilo prvič, da sva se pogovarjala o tem, da ima resen problem s pitjem, nato pa sva se nekako le spravila spet skupaj in se “temeljito” pogovorila, postavila nove cilje, se dogovorila kako bova kaj naredila, kako naj jaz kaj naredim itd…ampak, zadeva je spet bila splanirana, načrtovana, urejena, organizirana, vse preveč je izgledalo kot nek poslovni odnos, ko se dogovoriš o vsaki potankosti (naj omenim samo to, da sva se morala dogovoriti, koliko in kdaj bova kam šla, npr. 2 vikenda doma, 2 vikenda v naravo, 2 x letno veliki dopust itd..). Torej, vedno manj sem bila srečna, manjkalo je nekaj, manjkalo je tisto, kar sva imela, naju, vedno bolj me je dušilo..in sem pred pol leta odšla, se odselila iz skupnega stanovanja (najetega) in se preselila na svoje. Nekaj časa je bilo super, uživala sem v vsem, se družila s prijatelji…je pa res, da sva imela stike, ker je bilo potrebno prejšnje stanovanje uredit, imela sva kup stvari še, ki so naju prisilile, da sva komunicirala. Ampak vseeno sva vztrajala pri tem, da ne gre, jaz sem vedela, da potrebujem čas za sebe (izgovor?). Po par dneh pa….me je začelo črvičit…pogrešam ga, manjka mi, želim ga videt….pa sem potlačila željo. In spet, nekaj dni kasneje…vedno bolj močno…in sem mu pisala. Videla sva se, naenkrat je bilo vse v redu, vse sva se pogovorila, jaz sem hotela verjeti, da bo čisto nov začetek, ker sem tudi sama ogromno premislila o sebi in tudi ugotovila.
V glavnem, naj bi se začelo na novo, vse sva predelala….nato pa je žal partner izvedel, da sem v času, ko sva bila narazen, bila z nekom drugim. Izvedel je tako, da pregledal mojo e-pošto. Vem, nedopustno. Kakorkoli, bila je živa katastrofa. Pogovori, kdo, zakaj, kdaj, vse potankosti, kaj se je dogajalo….rezultat tega pa je bil, da se je odločil, da mi oprosti. Da pa se bom morala potruditi in mu pokazati, da se želim boriti za njega. Pristala sem, absolutno, ker je ta moja afera bila res totalno nepomembna (sicer ko se je dogajalo, sem bila prav zatreskana) in sem si želela samo to, da sva normalno spet skupaj.
Tako, in potem se je začel zadnji mesec z največjimi pritiski…njemu seveda nisem dovolj pokazala, kaj čutim, nisem se trudila sploh, najini razčiščevalni pogovori so postali nočna mora, nisem več imela energije, vedela sem, da bo vedno ranjen zaradi tega in ne bo mogel odpustit tako kot hoče, klical me je večkrat na dan, želel biti čim več z mano, jaz pa sem želela da se najina zveza počasi ponovno postavi na noge. In spet sva bila tam, on je želel od mene vse in še več, jaz sem mu dajala kolikor sem lahko in na moj način, a vse premalo….ob tem pa sem prestajala še osebno krizo, namreč nehala sem kaditi in sem nagnjena k namišljanju bolezni, in ta čas sem bila fiksno prepričana, da je nekaj narobe z mojim srcem, psihirala sem se sama, najine težave pa so samo še povečevale vse skupaj in stopnjevale mojo nervozo.

In sva prišla do tega, da se je za Silvestrovo ponovno preveč napil, kar je za mene bil povod, da končam zadevo, ker sem videla, da smo spet na istem. Dobila sva se, pogovorila, strinjala da oba trpiva in da zaključiva zgodbo.

Hja, racionalnost preko vsega…ampak kaj ko se meni spet oglaša srce, ki ga pogreša….vem, da je neumno govoriti, da če teh težav ne bi bilo, bi bilo idealno, ampak jaz ga imam še vedno tako rada, vidim ga pred sabo, žal mi je, da ne čutim tako kot bi on rad (oz. sem nehala tako čutit tekom let, ko so se stvari dogajale)….vem, da naju povezuje toliko dobrega in slabega predvsem pa intenzivnega, da mi še hodi po glavi…

Naj zdržim in prebrodim še to? Ali je te težave še možno kakorkoli rešiti?

Groza, napisala sem cel roman….hvala vsem, ki boste prebrali in podali mnenje…

LP,
a

Spoštovana Aina,

vaauu, kako všeč mi je bilo branje vašega pisma! Tekoče, smiselno, razumljivo… Kot ste rekli, “racionalnost preko vsega”, zelo, zelo težko pa je karkoli začutiti. Prosim, brez zamere. Težko je začutiti žalost, čeprav je zgodba zelo žalostna, polna bolečine, razočaranj, grenkih izkušenj, jeze sploh nikjer ni. Vendar vaše srce pravi drugače in vam verjamem.

Ko sprašujete, če je vaše težave možno še kakorkoli rešiti, bom ponovila vaše navedbe: “če teh težav ne bi bilo, bi bilo idealno, vem, da naju povezuje toliko dobrega in slabega” – in to je resnica. Nekje globoko sta vidva zelo močno povezana, na površju pa se odigrava vajina domača zgodba, verjetno poznani scenariji, ki navzven izgledajo kot različni partnerski problemi in težave, ki vama ne daju miru in vama prebujajo veliko bolečin. Drug drugega na različne načine (nevede in nehote!) prizadeneta, čeprav tega niti pod razno nočeta, še najmanj to želita, vesta, kaj vaju (morda še posebej) prizadene ali razočara, ne vesta pa, kako ta odnos izboljšati ali spremeniti oz. kaj narediti, da se takšno vedenje ne bi ves čas ponavljalo. Ljudje običajno v svojih partnerskih ali zakonskih odnosih ponavljamo vzorce iz svoje primarne družine, predvsem pa vzpostaljamo odnose, ki smo jih doživljali ob svojih starših (nevede). In skoraj zagotovo se tudi vama ponavlja zgodba iz vajinih primarnih družin.

Sama vas doživljam kot zelo prijetno, družabno in zgovorno mlado damo, ki se zna vključiti v marsikatero družbo ljudi oz. kar hitro najti stik z ljudmi. Vašega partnerja pa doživljam kot precej molčečega mladega moškega, izredno nezaupljivega, zaradi česar ostaja na varni distanci, opazuje, nato pa “udari, ko je potrebno” (ko začuti ogroženost). V tem odnosu nikakor niste vi žrtev, on rabelj (čeprav na hitro morda tako izgleda), temveč sta za vajin odnos oba enako odgovorna, ker sta odrasla človeka in imata veliko možnosti s svojimi življenji tudi nekaj narediti. Ustvariti takšnega, da bi bila v njem čimbolj zadovoljna in izpolnjena.

Kot glavni problem med vama vidim nezaupanje drug drugemu, ki se preko različnih z vaše strani opisanih dogodkov zelo dobro pokaže. Občutek imam, da vas vaš partner potiho krivi za to, da se je odselil od prvotnega doma v smislu, da ste ga prepričali oz. niste razumeli in sprejeli dejstva, da naj bi si skupen dom ustvarila pri njemu doma. Kot da ste ga “odtrgali” mami, čeprav on tega ni čutil. Resnica je ta, da ga starši čustveno vežejo nase, zato on čuti, da bi moral biti tam zanje, ker pa je odšel, je tvegal, da ga ne bodo več marali, zato je bilo zanj tako težko. Najverjetneje ste prav čutili, da bi se njegovi starši vmešavali v vajin odnos in vajino življenje in verjetno so tudi se. Tudi sama vedno podpiram življenje dveh nekje na svojem in tako se je po tem ko je vajina zaljubljenost minila, šele vajin resnični odnos v celoti izrazil. Nezaupanje se je samo stopnjevalo. Vaš partner se tako ali tako že od doma verjetno počuti prezrtega in nepomembnega in da njegove želje ne štejejo, zato je svojo nepomembnost moral nenehno preverjati (pa čeprav tega noče). Vi pa si verjetno želite moškega ob sebi, biti z nekom skupaj, pa čeprav svojih občutkov ne izrazite, kot pravite (jaz vas zanimivo doživljam kot zelo nežno in ranljivo osebo, takšni kot v resnici ste), ne pokažete ali ne poveste partnerju direktno, da ga imate radi, da vam je pomemben, da ste nanj ponosni…, ampak se ga bojite, čutite strah in ne glede na to, koliko se trudite, nikoli ni zadosti oz. nikdar ni prav. In vi se trudite po svoje, on pa po svoje, pa vseeno ne zmoreta najti pravega stika in razumevanja. Tudi vi mu ne zaupate (imate svoje razloge), zato mu ne pokažete svojih čustev, morda vas je sram, se bojite, da se vam bo posmehoval, da boste še bolj prizadeti… In ko imate vsega dovolj, obupate in odidete (zavržete partnerja preden bi on vas), vaš partner pa se občasno zaradi prevelike čustvene teže do “mrtvega” napije in mu je zelo težko. Čutite, da sta za skupaj, pa hkrati ne moreta biti skupaj, ker vama je pretežko. Hrepenita po tem, da bi vaju končno nekdo sprejel takšna, kakršna sta v resnici, ne glede na vse, z vsemi napakami, da se ne bi bilo treba več truditi, paziti na vsako besedo, popravljati, opravičevati, bežati…., ampak da bi bila sprejeta, z vso jezo in strahom in sramom. Zato pa vi vašo čustveno breme regulirate tako, da si občasno poiščete stike z drugimi moškimi (preko meila) in tam preverjate svojo vrednost oz. prebujate lepe občutke, vaš partner pa jih dobesedno utopi v alkoholu. In ko odidete, partner dobi sporočilo, da je tako zanič, da ne zdržite ob njem, hkrati pa se ne zaveda, da tako pritiska na vas, da vas nehote odganja. Vam pa sicer odgovarja intimnost, ki je rahlo na distanci, saj se le tako počutite varno, hkrati pa zaradi tega ne moreta biti bolj povezana. S tem ko iščete stike z drugimi moškimi, partnerja zavržete, partner pa vas zavrača na druge načine.

Če sta še v stikih in če imata oba interes narediti nekaj za vajin odnos, poskusita še s to možnostjo, da vključita strokovno pomoč, ki vaju bo vodil pri ovrednotenju in predelavi vajinih čustvenih zapletov, zlasti iz preteklosti, ki vama grenijo vajin odnos. Sicer pa vama želim, da ne glede na vse nekaj vseeno naredita zase (individualno), da spoznata, kdo sta in kakšne so zares vajine želje, čisto tiste osnovne, otroške, neizpolnjene, po katerih tako močno hrepenita. Odločite se pa, kot čutite, brez pogodb in napisanih pravil. Samo tako, kot res čutite.

No, tukaj pa sem prišla do vajine žalosti. Tukaj pa se jo da začutiti in tudi biti sočutna do vajine zgodbe.

Srečno vam želim.