Spoštovani,

naj na kratko povzamem svojo zgodbo:
Stara sem 36 let. S partnerjem sva skupaj dobrih 10 let. On mene ni nikoli spolno privlačil, nikoli nisem bila vanj zaljubljena, se mi je pa zdel dober in zvest človek. In sem se zavestno odločila za zvezo. Njemu pa sem se jaz vedno zdela privlačna in si je zelo želel spolnosti z menoj.

Jaz pa sem se vedno nekako prisilila v spolnost, ker sem čutila, da je to moja dolžnost. Pa tudi zelo užaljen je bil, če njegove želje niso bile potešene. Z leti je prišlo tako daleč, da so se mi vse stvari dobesedno zagabile. Tudi poljubljanje z njim se mi upira. Na vse mogoče načine sem se izmikala spolnim odnosom in čutila ogromno olajšanje, če je zvečer pred mano zaspal, ali pa kam odšel. Pa moram povedati, da so bili odnosi le enkrat na teden, včasih na dva tedna, pa tudi od mene ni nikoli pričakoval kakšnih obscenosti.

Potem pa sem spoznala nekoga, s katerim sem se rada pogovarjala in sčasoma mi je postal všeč. Čez nekaj časa pa me je začel še neskončno privlačiti, in tudi jaz njega. Že ob samem poljubljanju z njim se mi je zameglil um. Potem je strast obojestransko tako naraščala, da se ji nisva mogla več upreti. Nekajkrat sva imela spolne odnose, ki so bili zame nekaj nadnaravnega. In brez tega si enostavno ne morem več zamisliti svojega življenja.

S partnerjem imava dva otroka. Sicer imava tudi probleme, ki pa se mi zdijo rešljivi, če obstaja obojestranski interes. Ampak bojim se, da jaz te želje sploh nimam. Enostavno si ne morem zamisliti, da bi še naslednjih 30 let živela in se ‘ljubila’ z nekom samo zato, ker se to od mene pričakuje. Poleg tega sedaj vem, da lahko uživam v spolnosti (vmes sem se že ustrašila, da je z mano kaj narobe), in se mi zdi škoda, da bi oba prikrajšala za to lepo izkušnjo.
Ne vem pa, če je to lahko razlog za prekinitev zveze. Ampak zdi se mi, da mi je ta partner lahko dober prijatelj, ne pa intimni partner.

Zanima pa me strokovno mnenje, ali je sploh mogoče na kakšen način ustvariti oz. prebuditi željo in privlačnost?

Hvala za vaše mnenje, lep pozdrav

Spoštovani,

zdi se, da vas je moralo biti čustvene intime z moškim tako strah, da ste si »zavestno«, jaz bi raje rekla razumsko, poiskali za življenjskega partnerja in očeta svojih otrok človeka, v katerega niste bili zaljubljeni in vas ni spolno privlačil. Pri 26 letih, torej sklepam, da ste imeli že prej kako izkušnjo z moškimi; in strah pred intimo ste prinesli že iz vzdušja v otroštvu; toda o tem niste rekli ničesar – četrt stoletja je ostalo spravljeno pod debelim pokrovom strahu.

Morda se te groze pred intimo že zavedate, morda ne. Očitno je vzdušje ustrezalo tudi vašemu partnerju, da si je želel spolnosti z žensko, ki se ji je gnusil. Oba sta bila torej čisto odrezana od čutenj, kot pravimo, da sta zmogla deset let prenašati situacijo, ne da bi ta ali oni že »znorel«. Tako rekoč zlorabljala sta svoji telesi, ki nista smeli čutiti vsega tistega odpora in prisile. Ali pa le ni bilo vse tako mrtvo? Napisali ste, da imata tudi vidva probleme. Morda se jih samo razumsko ne da več reševati, in to je dobro znamenje.

Da se nekaj prebuja, seveda kaže tudi vaša afera. Če sem vas prav razumela, sprašujete, ali bi lahko prebudili enako strast tudi v odnosu z dolgoletnim partnerjem. Sprašujete po »strokovnem« mnenju. Odgovarjam vam z vprašanjem: kakšni pa so vaši »nestrokovni« občutki? Kajti ti občutki so tisti, ki se jim morate naučiti zaupati in ki daleč prekašajo kakršnakoli strokovna mnenja. Za začetek je odlično, da občutke prepoznamo in si jih priznamo, potem pa se jih moramo tudi naučiti razumeti. Gnus, ki ga čutite do partnerja, ne pove ničesar o njem – najmanj to, da bi ga bil vreden, pove pa veliko o neki vaši travmatični izkušnji, do katere bo treba šele priti, jo ovrednotiti in predelati, da se bo začela zapirati razpoka med varnostjo (dosedanji partner) in živostjo (ljubimec) ter boste lahko oboje doživeli v odnosu z enim človekom. Kakor se sicer izogibam izrazu in pojmu ljubezen, ker se mi zdi vse preveč izmuzljiv, pa se mi ob vas nenehno vsiljuje, da jo zapišem. Čutim, da je rešitev za vas prav to – ljubezen, kakorkoli jo boste že prepoznali.

Srečno na potovanju vase.

Če lahko dodam malenkost. mislim, da je terapevtka že povedala bistvo in da to drži. Nisi pa edina, tudi sama sem se poročila na takšen način. po osmih letih sem partnerja prezirala, še bolj pa sebe, ker sem se spustila v kaj takega. razlog je bil strah pred resnično bližino in nezaupanje, da ljubezen obstaja. Ločila sem se, ker bi se mi drugače zmešalo. Kasneje spoznala partnerja, ki me resnično privlači. Ne vem, če bo za večno, ampak doživeti, da te nekdo resnično pozna in tudi sprejema, da lahko izkazuješ ljubezen v vseh pogledih, je nekaj najlepšega in najbolj izpolnjujočega in vredno je tvegati. Spoštuj svoje telo.