Spoštovani!

Stara sem 37 let, poročena, imam 2 otroka, moža še vedno zelo ljubim, skupaj sva že 20 let. poročena pa sva 12 let. Zadnje leto so bili najini odnosi precej napeti, zaradi velikih delovnih obveznosti obeh in nekakšne krize, ki jo je on doživljal, vendar mi ni o tem nič povedal! Pred nekaj meseci mi je priznal, da se je zaljubil v drugo žensko, prej me ni nikoli preveral in to mu tudi verjamem! Takrat sva se o vsem skupaj veliko pogovarjala in skupaj prišla do zaključka, da se imava še vedno dovolj rada, da bi ostala skupaj. Včeraj pa mi je zvečer povedal, da ne more več biti z mano, čeprav me ima še vedno zelo rad, ker je preveč zaljubljen v drugo. Poskusila sem mu razložiti, da je eno ljubezen, drugo pa zaljubljenost, iz katere se lahko ali pa tudi ni razvije globoka ljubezen, kakršna je bila tudi najina še pred pol leta. Pravi, da mu je zelo hudo in da me ni želel prizadeti in da je res poskusil vse skupaj pozabiti, a ne more….
Čisto sem obupana, moža ljubim, družina mi veliko pomeni, ne želim pa ga za vsako ceno vezati nase, saj potem bova na koncu oba nesrečna…
Prosim za kakršen nasvet, kaj naj naredim, kako naj pristopim k možu oz. ali se lahko obrnem na kakšno dobro strokovno pomoč!
?Hvala!!!

Spoštovana tajrov,

po dvajsetih letih tesne povezanosti, ki je bila za vas, morda tudi za moža prva, vsekakor pa globoka ljubezen, se je vajin odnos znašel v krizi. Vsaj na prvi pogled prvič. Na prvi pogled je vajina dosedanja zgodba kot iz enega kosa, lepa, sijoča, plemenita, tako rekoč brezhibna. Razen moževe afere kot simptoma te krize se zdi, da na jasnem nebu vajinega odnosa nikoli ni bilo oblačka. Verjamem vam, da ste se tako tudi zares počutili in da ne gre le za fasado, namenjeno okolici. Prav zato je vaša bolečina še toliko večja. Prevarana partnerka se v šoku zaradi izdanega zaupanja vedno sprašuje: Pa kako je to mogoče? Zakaj? Kaj sem naredila narobe? Zakaj mi ni nič povedal, nakazal, ko je bil mogoče še čas -? In odgovorov na ta vprašanja ne najde, pa naj jih še tako premleva.

Drobcena razpoka, skozi katero je vendarle mogoče pokukati v notranjost problema in s katero se odpira upanje, da se lahko lotite tudi njegovega reševanja, je vaš stavek: »Takrat sva se o vsem skupaj veliko pogovarjala in skupaj prišla do zaključka, da se imava še vedno dovolj rada, da bi ostala skupaj.« Morda, seveda samo morda, je bila takrat priložnost, da bi zgrabila bika za roke in rekla: »Tole ni šala. Eden od naju (mož) je zapleten s tretjo osebo, pa četudi samo čustveno. Drugemu (ženi) to povzroča hude bolečine. Pomeni, da je med nama nekaj zaškripalo, da obstaja kup neizrečenega, da medsebojno zaupanje ni več nekaj samoumevnega. Nadaljujva s pogovori, očitno je treba nekaj spremeniti, morda poiščiva pomoč tretje osebe.« Če vas prav razumem, tega niste storili. Ne samo, da ste verjeli moževim besedam – in zakaj ne, saj je bil morda popolnoma iskren – ampak ste si jih tudi razlagali tako, kakor je ustrezalo vaši potrebi po varnosti in po tem, da bi se vajino življenje nadaljevalo tako, kot je bilo do tedaj, saj v nasprotju z možem niste doživljali nobene krize v odnosu.

Vsekakor je čas za ukrepanje prišel zdaj, saj po starem ne gre več. Sprašujete, kako pristopiti k možu. Kar najbolj iskreno, saj nimate kaj izgubiti. Ne glede na to, kako se bo odločil, imam vam bo prej ali slej lažje, ko boste izvedeli za njegove pristne občutke, resnične razloge; za to, kako je doživljal zadnji dve leti vajinega odnosa, da ga je tako odneslo iz dosedanje orbite. Najteže je živeti v negotovosti in te se je pri vama nabralo kar precej.

Žal, toda morali boste poskrbeti zase na drugačen način. Svetujem vam, da preberete knjigo Veronike Seles Nezvestoba in se, če ste iz Celja ali okolice, oglasite na njenem Psihoterapevtskem inštitutu; ali pa si izberete pogovor s katerim drugim zakonsko-družinskim terapevtom (http://zdt.si/terapevti/seznam_centrov/ ). Najbolje z možem, drugače pa vsaj sami, ker se boste ob strokovni podpori laže usmerili in izgubljali manj čustvene energije. Pogumno!