Pozdravljeni

Star sem 30 let in imam sina starega 4 leta. Ločil sem se pred tremi leti zaradi nezvestobe partnerke. Ločitev je bila težka in šele pred letom dni sem si uredil življenje.Z bivšo imava za sina skupno skrbništvo in tako živi pri vsakemu 50%.
Pred 6 meseci sem spoznal partnerko mojih let in ima sina starega 5 let. Njej je mož umrl pred 4 leti in od takrat ni imela resnega partnerja. Vsak ima svoje stanovanje in tako rekoč lastno gospodinjstvo.
Na začetku sva se dobro ujela in že od začetka imava željo po skupnem domu. Sem pa začel opažat, da je zelo zaščitniška do svojega sina, na mojega pa ljubosumna oz. mačehovska. Kadar smo skupaj vsi štirje se ona počuti nelagodno in je razdražljiva. Kadar sem sam z njima pa se večkrat počutim, kot tujec. Med partnerko in njenim sinom je močna vez, katere ne želim razdreti. Imam pa občutek, da gre pri njima za ojdipov kompleks. V primeru, da njen sin želi mojo razlago ali bljižino je ona ljubosumna name. Meni pa se zdi to čist naravno, da si njen sin zaželi moške bližine. Kadar ne prenočim pri njej zraven nje spi sin. Ob tem pa imam občutek, da si ona želi, da jaz spim doma, tako da je ona lahko sama s sinom.
Za novoletne počitnice sem predlagal skupni dopust in ona ga je odklonila. Češ da bo šla sama s sinom. Meni to ni po godu in to sem ji tudi povedal. Vendar se ni dala prepričati. Tako bomo počitnice preživeli narazen.
Če odmislim na težave s otrokoma, se dobro ujameva. Za prihodnost si želim, da si ustvariva skupen dom. Saj sva sedaj oddaljena 40 kilometrov in oba imava službi katere nama vzamejo veliko časa. Imava možnost živeti pri mojih ali njenih starših oziroma si lahko privoščima skupno stanovanje. Vem, da še mora pretečt nekaj vode preden se odločiva za skupen dom. Vseeno pa o tem že sedaj razmišljam.
Zanima me vaš pogled na celotno situacijo.

Spoštovani blindsometime,

Povsem upravičeno se počutite nemočni, jezni, krivi in še kaj. A to se da razdelati z iskrenim pogovorom in prevzemanjem odgovornosti za to, kar čutimo, mislimo in počnemo v odnosu. Sebe lahko spremenimo, druge ne.

Iz opisa vzdušja gre slutiti, da vaša partnerka še ni izžalovala izgube moža, saj je sin ostal edino, kar ji daje tolažbo od takrat, ko moža ni več. Toda kot odrasla oseba izgubo in vsa odcepljena čutenja mora predelati sama – tudi z vašo pomočjo, če bosta seveda za to. Namreč, otroke pri tem moramo pustiti otroštvu in jih odrešiti krivde, ki je pogosta posledica takšnim izgubam. Sicer pa se vedno lahko odloči za terapijo.

Namreč, pogosto se dogaja, da en starš ob izgubi partnerja nevede želi nadomestiti drugega, kar ni možno in je za otroka ne-varno, negotovo, deluje uničujoče. Izgubo je potrebno dejansko odžalovati. Običajen proces traja med 6 mes in enim letom. Če je zanikanja in potlačenih čutenj preveč, je tudi projekcije teh vsebin v odnose veliko. Tukaj je sin za te nezavedne dinamike priročen. Toda ravno otroke je treba najbolj zaščititi, saj bo sicer namesto odžalovanja izgube očeta pričel skrbeti za to mamo in njeno odraslo stisko, ki je ne more razumeti.

Razumljivo je, da je ljubosumna na sina, ki svojega očeta ima, njen ga nima. Občutek, da ste tujec ob njima je zavračanje, ki je morda povezano z njeno nepredelano jezo do umrlega moža (sestavni del žalovanja), ki jo je zapustil. To je do živečih vselej krivično. To, da njen sin išče bližino pri vas, je povsem normalno, vendar vaša dolžnost je, da mu pri tem nudite varen odziv ne glede na materino vedenje. Včasih je to težko, ker lahko pride do spora, nerazumevanja, ampak bistveno je ohraniti zdrave meje, da o tem vidva zares spregovorita ločeno od otrok. Skratka, otroka naj bi se ob vama počutila varno ne glede na vajini odrasli preteklosti in zaplete.

Skratka, o vsem tem se je potrebno iskreno in sprejemajoče pogovoriti ne glede na to, kar pride ven in začeti s čisto preprostimi, a ključnimi vprašanji: kako se počutim ob tebi, kaj pričakujem od tega odnosa in od sebe/tebe v njem? Česa me je strah in kaj si res želim? Ali sem pripravljen/a na skupno življenje? In ali boš vztrajal/a ob meni, tudi če ti pri meni kaj ni všeč? In seveda, ali lahko pri tem ohranim zdrave meje do otroka – da kot odrasli zase skrbim med odraslimi in da otroku omogočim varen razvoj?

Resnični odgovori so pristni odgovori in v njih je oboje, tako prijetno kot neprijetno in boleče. Življenje v dvoje in v družini zahteva soočanje in sprejemanje obeh polov. To nas dela bogate in močne. Rešitve vseh teh izzivov pa predamo naprej otrokom v moč.

Če v pogovorih ne bo šlo, je strokovna podpora vedno na razpolago.

Verjemite vase in vaše otroke.