občutek po nemoči
Pozdravljeni!
Nevem, če sem se prav obrnilo pa vseeno bom napisala kaj me “matra”.
S fantom sva v zvezi 2 leti. Od nekdaj sva se kregala in neštetokrat že razšla, čeprav nikoli prav zares. Ne on ne jaz nisva zbrala moči da bi se razšla,sporazumno ali pač ne. Sedaj ko pomislim za nazaj si mislim, da bi bilo celo bolje, da bi naredila temu konec, saj je sedaj isto kot takrat ko sva bila še sveže zaljubljena. Mene na njemu moti veliko stvari in sem priznam v določenih trenutkih zelo občutljiva zaradi tega. Npr. to da se ne zna odpret in pogovorit, da ni skrbna oseba ki bi me kdaj znal presenetit, da ga kdaj kaj vprašam pa se razburi po nepotrebnem,da ne je zdravo in ne skrbi za higieno,da ne da sam iniciative za kakšen sprehod, da ne spoštuje moja mnenje in me ne upošteva,… ipd. Potem pa so tukaj še stvari ki se dogajajo vsak dan in me zelo motijo ter se sprašujem kaj jaz počnem s tako osebo ki me niti približno ne dopolnjuje. Po drugi strani pa ga imam strašansko rada (sama sebi bi rekla da že malo preveč) in ne zberem poguma ne moči da bi ga zapustila. Zmeraj mi privrejo stvari na dan ki so se zgodile v preteklosti in me sedaj še zmeraj bolijo. Ena izmed stvari je bila ta da me njegova mama ni sprejela dobro in za mojim hrbtom govorila da ga izkoriščam in da jaz nisem zanj in tako naprej.mene je takrat to zelo bolelo sedaj pa mi take stvari prihajajo na plano. Nevem zakaj. Ne bi rada izpadla kot da sem čudaška ali karkoli samo resnično ne vem zakaj me toliko stvari moti pri njemu in čeprav me motijo me ne odbija toliko kolikor me te stvari motijo. Veliko se kregava tudi ker on dela probleme in napake. Saj vem da je včasih pretiravanje z moje strani samo v trenutku ko nekaj naredi narobe ratam jezna in hkrati tudi žalostna ker ne razumem zakaj se tako vede čeprav me ima rad. Npr. šla sva ven in on me je prepričeval v neko stvar ki je jaz nisem želela,sem mu to tudi prej povedala in sem se naslednji dan zelo počutila izdano in na ta način da se mojega mnenja ne upošteva. Naj povdarim da je šlo tukaj za drogo. Jaz sama ne konzumiram, on pa kadi travo in na vsake toliko časa se zadrogira. Mene to moti kar on počne in sem mu tudi povedala samo preprečevela mu pa ne bom. Samo ne morm dojeti zakaj me je prepričeval v to če jaz nisem tega želela ?! če ne že zaradi sebe pa zaradi njega samega..saj bi me skrbelo zanj. Sedaj je minilo 5dni od tega in še zmeraj mi ne gre iz glave. Saj se mi je opravičil samo po drugi strani pa govori “saj nisem nič takega naredil..”. Nevem kaj naj si mislim. Karkoli mi reče mu ne zaupam in ne verjamem.
2dni po temu problemu se je zgodila še druga stvar..bila sem pri njemu (ne živiva skupaj) in sem po dolgem času šla pregledat njegov mail,sem mu do tega trenutka zaupala samo tokrat sem imela pa nek pomislek in čut da morm it pogledat. Pregledala sem in videla maile od sodelovke. Sama misel na to me ni prizadela,prizadeli so me maili v katerih je pisalo zelo osebno v smisli “se vidiva,se slišiva” heci gor in dol,tudi z njegove strani. Meni seveda ni bilo vseeno. Lepo sem ga vprašala ali sta prijatelja je rekel da nista prijatelja, amapk samo sodelovca in da se že iz prejšnje službe poznata. Vredu,verjela sem mu čeprav sama vem da sama ne bi pisala tako osebno sodelovcu. Naslednji dan sem se spomnila in zopet šla pogledat na mail in videla en mail ki me je še posebaj zabolel saj je bil zelo oseben. Takrat sem se počutila zelo uničeno. Skregala sva se. Jezilo me je dejstvo da sam ni dojel da ženska nekaj želi od njega,nekaj več kot samo službeni odnos in da je on to mirno gledal in sodeloval v tej igri.Nevem ali mu je to pasalo da ga ženska malce osvajala ali pa je bil res neved..nevem. Vsekakor pa imam občutek da nekaj ne štima. Jaz osebno bi se v taki situaciji obdržala na neki distanci in se pogovarjala službeno, če bi videla da ima neki moški zanimanje zame. Sedaj mu nič več ne zaupam in ne verjamem. Čeprav me fizično ni prevaral. Počutim se izdano in nemočno,saj tudi ni podprl mojega suma da ima ta ženska nekaj za bregom, šele kasneje ko sem mu res dokazala,je priznal da res nekaj ne štima.
Kot sem že omenila me sedaj pa tudi prej so me,samo zdaj še toliko bolj,motijo stvari ki jih počnejo-to so ene izmed teh stvari. Nevem ali sem jaz preveč občutljiva ali kaj. Zbegana sem. Po eni strani bi ga zelo rada pustila po drugi strani pa se bojim da on ne bo mene zaradi tega mojega sitnarjenja (čeprav se meni zdi to čisto upravičeno). Zakomplicirano.
Prosim za nasvet 🙂
Hvala in lep pozdrav!
Pozdravljeni, celly!
Opisujete situacije, ko vas nekatere stvari v razmerju s partnerjem motijo in jezijo, vendar očitno še ne dovolj, da bi si upali karkoli spremeniti. Prevlada strah pred zavrženostjo in osamljenostjo, morda občutek krivde, da ste preveč zahtevni in nemogoči (pa vse to še zdaleč niste), zato vztrajate v obstoječem stanju. Lahko si že dovolite čutiti nezadovoljstvo in zagrenjenost ob tem, da ne dobite tistega, kar si želite in kar vam pripada, obenem pa pridete v situacijo, ko se morda čutite toliko nevredni, da dopuščate stvari, ker morda drugače menite, da ne bi dobili niti tega (pa ni potrebno, da bi se počutili tako nevredno, nesposobno in nesamozavestno). Partner se ob tem morda niti ne sprašuje ali je v odnosu zadovoljen, še manj pa o tem, da bi tudi sam kaj naredil in prispeval za vajin boljši odnos oz. za vaše večje zadovoljstvo. Morda se tudi on počuti enako nesposoben poskrbeti za vaše potrebe in enako nevreden. Kakorkoli, ti občutki so njegova odgovornost, kakor so vaši občutki nesprejetosti, neslišanosti in neupoštevanosti ter prezrtosti (odtod prezir) vaša odgovornost. Pomembno bi bilo razmejiti čigavo občutje je kaj in kdo je za kaj odgovoren in kdo tu lahko karkoli spremeni. Vi ste odgovorni izključno zase in za svoja občutja in vedenja, on zase. Namesto njega vi ne morete ničesar storiti, čeprav bi mu morda želeli pomagati pri tem. On sam v sebi bo moral priti do potrebe po tem, da bi se spremenil in se odločil kako naprej. Ne vemo pa, če je za to pripravljen. Na drugi strani pa je na vas, da ugotovite, če vam takšen odnos ( v resnici) ustreza in kaj ste pripravljeni še tolerirati in do kdaj. Pomembno je, da ugotovite in se odločite v čem ste se vi pripravljeni spremeniti in morda ne več dovoljevati popuščanja (morda tudi nezavednim) pritiskom, pač pa vztrajati v nekih vaših prepričanjih, željah, potrebah, četudi bi morda lahko ob tem ostali sami. Morda vas ravno strah pred tem, da bi odšel in vas zapustil tako zablokira v nefunkcionalnih vedenjih, da se preveč prilagodite in pristanete na vse, četudi ob tem tvegate nespoštljivost/neupoštevanje do same sebe. Pa vam ni več potrebno pristajati na nekaj, za kar čutite, da za vas, za vaše zdravje, pa tudi za vaše vrednote, prepričanja in dostojanstvo ni dobro.
Vprašanje je koliko ste lahko že jezni na fantove poskuse »odklapljanja« s travo oz. drogami, koliko resno on jemlje to svojo odgovornost in posledice (nastanek odvisnostnega vedenja in odvisnosti) in predvsem kaj je on tu pripravljen in sposoben spremeniti (dokler ne postane odvisnost močnejša od njega). Vi se upravičeno čutite prizadeti in jezni, ker vas je silil v poskušanje in vas prepričeval, da to ni nič takega. Gre za neke poskuse (psihičnega) nasilja nad vami in za vaš strah in uklanjanje temu. Tu bi bilo potrebno (globinsko) odkriti od kje vam to, da se ne smete odločno zoperstaviti nasilju in poskusom nasilja/izsiljevanja in se upati postaviti zase in odločno zagovarjati svoje stališče, obenem pa se uspeti odmakniti od žarišča vsega tega.
Omenjate tudi občutke ljubosumja in nezaupanja njegovemu vedenju in za sporne preveč osebne pogovore s sodelavkami. Prav je, da si verjamete in dovolite čutiti, kar čutite in mu to tudi na ustrezen (neobtožujoč) način sporočiti, na drugi strani pa bi bilo prav, da bi partner te vaše občutke vzel resno in vas skušal v njih začutiti in slišati. Spet je to njegovo vedenje izključno njegova odgovornost, kar pomeni, da ga izključno on lahko spremeni, če se bo za to odločil. Vzroki za ljubosumje in nezaupanje so lahko zelo različni in zakopani nekje zelo globoko, podobno pa velja tudi za odvisnostno vedenje (pobeg iz stiske), nasilje, slabo samopodobo ipd.
Za začetek vi sami lahko storite veliko z iskrenim pogovorom s samo seboj, z njim in z odločenostjo/pripravljenostjo obeh – kaj bo vsak od vaju storil. Najprej vsak sam zase, nato za vaju in za vajin odnos (vemo pa kam stvari peljejo, če nekdo ni pripravljen ničesar storiti ali če samo obljubi, potem pa dejanja temu ne sledijo.) Nato sledi (težja) pot udejanjanja teh sprememb (npr. prenehanje s kajenjem trave, ki pa mora biti njegova odločitev; morda vaše nepopuščanje pritiskom, obojestransko pogovarjanje o čustvih, počutju in želja po tem, da bi slišala in upoštevala drug drugega…) in sprotno spremljanje in ovrednotenje zastavljenih ciljev in preverjanja počutja, čustev, težav, stisk, pohval – z obeh strani.
Če sama ne bosta zmogla oz. če si želite resnično (globinsko) rešiti probleme, se lahko odločite in si (najbolje) oba ali pa samo vi sami poiščete strokovno pomoč zakonskega in družinskega terapevta.
Vse dobro vam želim.
Toliko nezadovoljstva, vendar še vedno riniti v nek odnos, ki to ni! V teh prvih dveh letih bi moralo biti vse ena sama sreča in ljubezniva pozornost, da bi sploh lahko govorili o prihodnosti. Tukaj pa prihodnosti ne vidim, saj je sedaj že en velik kup problemov, pa še niti skupaj ne živita! Kaj pa, ko bodo otroci? Ali si predstavljate, da odgovorni starši kadijo marihuano? Ne vem, zakaj mladi rinete v probleme, ko vam sploh ni treba. Poišči si partnerja, s katerim boš vsaj malo zadovoljna. Jaz tukaj ne vidim nič lepega. Žal.