nazaj k partnerju ali dokončna ločitev?
Pozdravljeni,
Potrebujem nasvet, in to zelo nujno. O težavi sem se pogovarjala s prijatelji, ti so vsi na moji strani in me prepričujejo, naj odidem. Prav tako starši. Druga zgodba so terapevti (indivudialno in partnerska terapija), ki mislijo, da se splača reševati zadevo.
Že skoraj dve leti sva z možem v resnih problemih, ne najdeva več skupne točke. On trdi, da še dalj časa, ampak pred tem jaz nisem videla večjih težav. Eno leto sva bila skupaj, pa spet narazen, itd. Zadnje leto pa z otrokom živiva sama. Z možem sva v rednih kontaktih in razen nekaj manjših nesoglasij, sva v boljših odnosih, kot kadar živiva skupaj.
Zdaj sva pred odločitvijo. On bi rad, da se z otrokom vrneva k njemu in da ponovno poskusiva. Prej ni bil pripravljen, zdaj pa je… Prej sem ga jaz čakala, zdaj pa sem se v tem času navadila biti sama, brez prilagajanju nekomu drugemu. Pravi, da me ljubi, to mi poskuša tudi pokazati. Druga možnost je dokončna ločitev. Pravi, da ob sebi nekoga rabi, in če to ne bom jaz, si mora poiskati nekoga drugega.
Če se vrnem k njemu, mi bo dosti lažje, s finančnega/materialnega vidika. Ampak bojim se, da se bo po kratkem času ponovno začelo krhati med nama. Ne vem, kaj naj naredim. Se ločim in si na novo postavim življenje? Ali se vrnem k njemu in upam, da bo boljše? Kaj pa, če ne bo? Jaz imam že zdaj pomisleke, prevečkrat se mi je upanje že podrlo…
Je bil že kdo v tej situaciji? Kaj bi vi naredili? Vsak nasvet bo dobrodošel. Hvala.
Spoštovana mali_sonček,
celotna okolica pomembnih ljudi vas lahko razume in začuti v vaši stiski, vendar ne more nihče namesto vas do odločitev, zato toplo priporočam, da se zanašate predvse nase. Vi boste živela s tem človekom ali pa ne, vi ste odgovorni za posledice vaših odločitev, nihče drug. Glede odnosa pa sta potencialno odgovorna oba s partnerjem. Pred vsem tem pa sta odgovora do otroka, ki v bolečini gleda in je del vsega tega, do česar nima moči. To je šele grozen občutek.
Iz opisa izstopa da vaš partner »Pravi, da ob sebi nekoga rabi, in če to ne bom jaz, si mora poiskati nekoga drugega«. Kaj to pomeni za vas? Po čem in kom pravzaprav hrepeni? Iz izjave se čuti pasivno izsiljevanje »vzemi ali pusti«, kakor da bi šlo za to, da »po meni ti življenja ni«. Skratka, o tem prečutite in presodite vi.
Sicer pa so intimni odnosi naš čustveni dom, čeprav lahko še tako bolijo, jim po svoje pripadamo, zavezani smo vsem tem občutkom in vzdušju že od rojstva naprej, ker so nam domača. Ravno zaradi tega upamo in hrepenimo po odrešitvi. Nerazrešena preteklost se vama odigrava pred očmi otroka. Vse to kliče po odgovornosti in mejah. Če res ne gre za obliko nasilja (čustveno, fizično ali spolno), ki je vedno potrebno kakorkoli ustaviti, potem do rešitev ne pridemo tako, da izstopimo iz odnosa, temveč da na sebi delamo v njem in prek njega. Saj vse, kar ne bi predelali v tem, se vam bo na svoj poseben način ponovilo v čisto novem odnosu. Zato par, ki je v odnosu, si deli odgovornost za soustvarjeno vzdušje in obnavljanje dram. S tem nikakor ne želim niti lahko kakorkoli vplivam na vašo odločitev, kar opisujem so psihična dejstva in praksa odnosov.
Če in ko boste pripravljena in pri sebi odločna, da je prišlo do finalne odločitve, si ne glede na okolico lahko s partnerjem dovolita zadnjo priložnost. Resno jo vzameta oba, kajti tudi vajin odnos je vajin otrok. Ki potrebuje sočutje in spodbudo, predvsem pa odgovornost. Preden karkoli sklenete, si vzemite čas in mir. Pristen, iskren pogovor vedno koristi, da si s partnerjem zaupata, kar vaju teži in povlečeta konkretne dogovore oz. “pogodbo”. Saj veste, nekatere besede bolijo/zdravijo, druge pa ne pomenijo nič, toda dejanja brez dvoma jamčijo za resnico. Zato pravimo, “si ali pa nisi”. Dejanja s svojo držo tvorijo otroku temelje za odgovorno delovanje in ravnanje v življenju. Pri vsem tem pa je pomen financ in socialne varnosti povsem obroben.
Zanesite se nase. Tudi če se ne bi obneslo, to še ne pomeni konec življenja za vas, partnerja ali otroka. Človek z brazgotino je vreden spoštovanja. Saj ponižanje ni, da pademo, temveč to, da ne naredimo nič za to, da bi ponovno vstali.
“Ali se vrnem k njemu in upam, da bo boljše? Kaj pa, če ne bo?”
Samo od sebe ne bo boljše. In tudi vrnitev in čakanje, da bo boljše ni prava odločitev. Prava odločitev je odločitev za odnos. To ni čakanje, ali bo boljše ampak z vsako besedo, vsakim dejanjem in kretnjo je treba delati na tem, da bo boljše. Ne le čakati, kaj bo on storil. Očitno se je odločil zate in z njegove strani je volja. Torej premisli le pri sebi, kaj si pripravljena storiti, da bo boljše. Brez obojestranske odločitve in truda ne more biti rezultatov. Toda po mojih izkušnjah in poti skozi pekel varanja mislim, da se splača. Lahko si zgradita popolnoma drug boljši svet, kot sta ga bila vajena doslej. Ločitev je zadnja rešitev, ki pa ponavadi ni rešitev. Tukaj je tudi otrok!
Pozdravljeni,
Hvala za odgovora, čeprav pozno. Z možem s še vedno nisva odločila, vrtiva se v krogu. Eden bi ločitev, medtem ko bi drugi reševal odnos, v nekaj dneh se pa obrne…. Trenutno stanje je absolutno preveč naporno za oba, treba se bo odločiti. Nasvet je dobrodošel, ampak kot ste zapisali, odločiti se bom morala sama. Lp
Dragi mali sonček, mimogrede, zelo posrečeno ime.
Z vami lahko delim svojo izkušnjo. Sicer ne verjamem, da vam bo kaj pomagala, vendar mogoče se lahko najdete v njej in vam pomaga pri vaši odločitvi.
Ločeno sva živela 2 leti, praktično takoj po rojstvu otroka. V tem obdobju je bilo zame zelo težko, vendar ko sedaj pogledam nazaj, sem bila veliko mirnejša kot sem trenutno. Skratka, tako kot pri vas, si je on po 2 letih zaželel nazaj, obljubil je marsikaj, izpolnil ničesar, prepiri so se stopnjevali, otrok je sedaj star 4 leta in resnično mu ni lahko, ko naju gleda, kako sva nesrečna. Da ga sprejmem nazaj sem se odločila predvsem zaradi otroka in sedaj vidim, da je bila to ena izmed največjih napak v mojem življenju – zaradi te moje odločitve trpi še otrok. Sedaj sva prišla tako daleč, da niti komunicirati več ne moreva. In še vedno živimo pod isto streho. Prav grozljivo je.
Preden se odločite, dobro premislite. In pri odločitvi imejte v mislih vašo lastno srečo! Ker, ko boste srečni vi, bo tudi vaš otrok! Ne glede na vse okoliščine.
Želim vam, da se čimprej odločite in zaživite mirno in srečno življenje.