Izgubila sem spoštovanje
Pozdravljeni!
Imam partnerja, s katerim naj bi se v kratkem tudi poročila (datum je že določen) in s katerim imam dva majhna otroka.
Kadarkoli razmišljam o svojem življenju postanem zagrenjena in ugotovim sledeče; storila sem dve usodni napaki. Prva je bila ta, da sem pristala na vselitev v hišo njegovih staršev, druga pa je ta, da potem, ko sva si v hiši uredila stanovanje nisem zahtevala, naj le-to prepišejo na naju. Sedaj odplačujeva megalomanski kredit za stanovanje, ki sploh ni najino in da bi bilo vse skupaj še huje, se nas tast in tašča želita znebiti oz. sta dala fantu jasno vedeti, da naj se kar izselimo.
No naj povem še malo ozadja. Že prvi dan, ko sem se vselila v hišo, sem bila za vse kriva jaz. Ko sva povedala, da pričakujeva otroka je bilo tako, ko bi povedala, da greva v trgovino po kruh. Za fantove starše sem lena (ker pač nočem z njima kopati po vrtu), debela, nesposobna mati in žena (predvsem zato, ker ne hodim v cerkev in nisem niti krščena, tašča pa je verski blaznež)… Naj povem, da je moja bodoča tašča obsedena s čistočo, vsak dan pomiva po tleh, pospravlja, vrtnari. To, da mi pospravljamo sproti in imamo 1x tedensko generalko je v njenih očeh zločin. Naj povem, da imamo glede na to, da sta pri hiši majhna otroka, pravzaprav presenetljivo čisto (če gledam po domovih mojih prijateljic), vsak dan skuhano kosilo, hodim v službo in gospodinjim. Ampak za mojo taščo je vse to nula.
Najbolj pa me jezi moj bodoči mož, ker nima hrbtenice, da bi se staršem uprl. Še za poroko jima ni povedal, ker se po mojem ne upa- katastrofa! Imam občutek, da se bom poročila z mevžo, izgubila sem spoštovanje do njega. Poskušala sem biti razumevajoča (sem ga podpirala, čakala, da bo sam stopil do svojih staršev in jima povedal kar jima gre, ampak vedno ko nekaj začne se že sproti skoraj da ne opravičuje), poskušala sem s prigovarjanjem, pa nikamor ne prideva.
Stvar je pripeljala tako daleč, da se z njegovimi starši ignoriram, kar je pa še huje, onadva ignorirata ne samo mene, mojo mamo, ampak tudi otroka, kadar sta le-ta v moji družbi.
Ne vem več, kaj naj naredim. Naj se sploh poročim s takim človekom? Ljubim ga še, vendar ta njegova mehkužnost me spravlja ob pamet! Povedala sem mu, da se mora pravi moški boriti za svojo družino, biti otrokom za zgled, ne pa tole.
Se opravičujem za tole klobaso, ampak resnično bi mi prišelo prav kakšno objektivno mnenje, ker se mi zdi, da se mi že meša.
Spoštovana Alim,
res je, izgubili ste spoštovanje, vendar ne v sedanjem odnosu s partnerjem, niti ob tašči ne! Pomembne osebe, ob katerih ste odraščali, so tiste, ki bi vas morale spoštovati, pa vas niso; ki bi vas morale s svojim zgledom napolniti s spoštovanjem, da bi jih tudi vi lahko spoštovali. Torej, odraščali ste v družinskem okolju, kjer niste bili ravno cenjeni in spoštovani in ne glede na to, kaj ste naredili in koliko ste se trudili, ni bilo nikoli zadosti, trud ni bil nikoli cenjen in pohvaljen. Najverjetneje vam mati ni dala nobenega pravega priznanja za vašo pridnost, ustvarjalnost in za to, da ste njena hči. V njenih očeh je bilo bolj pomembno vse drugo, boljši so bili vsi drugi, vi pa ste ostajali prezrti, nepomembni in odrinjeni. In ne glede na to, na kakšen način ste ji želeli ugoditi in poiskati stik z njo (da bi bila končno enkrat zadovoljna), tega niste dosegli. In ta zgodba se vam danes še kar naprej ponavlja. Zdaj je tašča tista, ki je vsega kriva oz. do katere čutite ogromno besa, jeze in verjetno tudi sovraštva. Vse v zvezi z njo vam gre na živce (seveda je enako tudi obratno) in sproščanje jeze ob njej je postal vaš življenjski projekt. Prav tako vas jezi tudi partnerjeva prestrašenost in negotovost. Ne zna biti odločen v pomembnejših odločitvah, ne zna se postaviti zase (kaj šele za vas in vaše otroke!), prav tako kot je to počel vaš oče, ki je vse prenesel in vse potrpel, navzven pa je izgledalo kot da ne želi konfliktov. Kako jezni in besni morate biti tudi na očeta, ne le mater, si lahko le predstavljam. Kaj vse bi mu povedali in kaj vse bi povedali vaši materi, če bi le bila pripravljena vam prisluhniti? Kaj vse jima zamerite, ste pogrešali pri njima? Kako ste se počutili, pa ju to nikdar ni zanimalo?
Koliko neizrečenih besed ostaja med vami tremi v resnici? Koliko resnice nosite v sebi, pa jima ne upate priznati, da ju v resnici sovražite, ker vas nista sprejemala, opazila v stiski, razumela in slišala, kako vam je? Na mater ste jezni, ker je skrbela samo zase, vaše potrebe pa prezrla, na očeta pa tudi, ker ni znal niti zase poskrbeti, kaj šele da bi začutil vašo stisko. In potem dobite partnerja, kjer se zgodba samo nadaljuje, čeprav ste si v življenju želeli vse prej, kot to: partnerja, ki vas bo spoštoval, cenil, varoval in branil; ki vam bo res v oporo. Vaš partner se svoje matere boji, ker je prežet s strahom, terorjem in večnim poniževanjem, kako nesposoben je. Čeprav tega noče verjeti, tako funkcionira – nesposoben je partnerskega odnosa in družinskega življenja (čeprav v resnici je sposoben, ima pa močne obrambe strahu in negotovosti, ki ga ovirajo, da bi si bolj zaupal in bil bolj odločen kot moški). Vi pa na drugi strani ostajate znova sami, nerazumljeni, čutite, kot da je vse na vas, kot da morate za vse poskrbeti (pa itak potem ni pravega učinka).
Morate vedeti, da je še vedno upanje in da vam nič ni treba narediti, česar ne čutite. Če niste umirjeni z dejstvom, da se boste z veseljem poročili s partnerjem, lahko poskrbite zase do te mere, da se poročite z njim takrat, ko boste čutili, da je to to, da je to pravi korak. Kdo pa se je pravzaprav odločil za poroko in s kakšnim razlogom? Začnite tudi vi sebe bolj resno jemati, sebe in svoje občutke, kajti ti vas nikdar ne bodo zavedli. Če človek dela proti občutkom, je dostikrat razočaran, obupan, nemočen in še kaj. Če čutite odpor do nečesa, ga čutite upravičeno, to vam želim reči. Če ste jezni na nekoga, so zagotovo tam neki razlogi, ki vam prebujajo jezo (in si je niste izmislili). Vzemite si čas in razmislite, kaj si zares želite. Prav tako pa se pogovorite s partnerjem, kako si predstavljate in želite življenje naprej, kajti če ne bosta imela opore drug v drugem, vama bo zelo težko.Lahko pa si za “prevetritev” in utrditev vajinih odnosov poiščeta terapevtsko pomoč, saj v varnem odnosu s terapevtom lahko marsikaj novega ugotovita o sebi in posledično tudi spremenita.
Srečno vam želim!
Spoštovani!
Naj povem, da sem kar nekajkrat prebrala vaš dopis in ga poskušala dojeti, vendar zaman. Sem šokirana nad vašo “prezentacijo” moje primarne družine.
Moja mama je še danes moj steber in hkrati moja najboljša prijateljica, v prvi vrsti pa še vedno “moja mami”. Zdaleč od tega, da sem bila kot otrok prezrta. Vedno mi je stala ob strani in me spodbujala. Za svoja otroka se je bila sposobna marsičemu odpovedati, brez tega, da bi dala nama to vedeti- sem zvedela kasneje, pa še to ne od nje. Je vedra oseba, polna optimizma in ima rada ljudi. Glede mojega očeta imate deloma prav- veliko preveč potrpljenja je imel in predvidevam, da je res mama bila gonilna sila naše družine. Seveda smo imeli problemčke in probleme, ki pa so bili vedno rešeni s pogovorom, ravno zato me družina mojega fanta spravlja ob pamet, ker ne komunicirajo, nikoli niso, jaz osebno pa tega nisem vajena.
Tašče ne sovražim, se mi kvečemu smili in si nikakor obupano ne želim njene potrditve. Želim le, da tudi ona pokaže nekaj naklonjenosti in spoštovanja, če že ne do mene pa vsaj do svojega sina in če ne z drugim pa samo s tem, da nas pusti v miru živeti.
Vprašali ste me, kaj bi povedala danes svojim staršem, če bi lahko- nič posebnega. Smo v rednih, pogostih stikih, zelo dobro povezani, veliko se pogovarjamo (pa ne o vremenu).
Epilog je ta, da sva s fantom šla do moje bodoče tašče in tasta, kjer ju je fant obvestil o novici in ju vljudno povabil na poroko, onadva pa sta kot iz topa izstrelila, da ju ne bo. Začela sta me žaliti in fant se je postavil zame in za našo družino.
Prav ste imeli, da potrebujem ob sebi moškega, ki bo ljubil, varoval in ščitil svojo družino, ampak mislim, da ta občutek varnosti potrebuje večina žensk, tista peščica ki pa ne, pa se odloči, da bo živela kot samohranilka.
Drugače pa sem jaz močna, inteligentna, samostojna in sposobna ženska, za kar pa gre zahvala predvsem mojima staršema.
Hvala!
Kar zjokala sem se ko sem prebrala ta odgovor, kot bi bil napisan meni. Jaz imam le enega otroka in živiva v lastnem stanovanju, pri mojih starših. Tašča je v njihovi družini dominantna oseba. Skregana je skoraj z vsemi njenimi sorodniki. Zaveda se da jaz po njenih pravilih ne bom živela, zato terorizira mojega moža, češ da naj se postavi zase. Moj mož se ju boji in ne upa nič reči. Tašča je občasno tudi žalila moje starše in jim vedno nekaj vsiljevala. Na koncu je bilo že tako daleč, da je prišla mojim staršem pridigat o meni. Jaz sem ji (tašči) nato določene stvari povedala in od tistega časa je vse narobe svet. Z mojimi starši so sedaj skregani. Tudi jaz sem sedaj navidezno vljudna, k njim grem na obisk samo zaradi otroka, ker ta ni nič kriv. Sedaj sem raje tiho in si svoje mislim, gredo pa mi na živce njene določene izjave, ki jih vedno vztrajno ponavlja (vzgoja in spoštovanje). Ko bi želeli kaj razčistiti se njej dvigne pritisk in je zelo bolana, ter joka, skratka nič.
Tudi jaz ne vem kaj naj storim. Za moja čustva ni nikomur mar in niti nikoli nikomur ni bilo.
Ko se želim pogovoriti z mojim možem on zagovarja njegove starše in se vedno postavi na njihovo stran. Na koncu sva samo skregana midva.
Skratka ne razume moje stiske in ne želi nobenih terapevtov. Vse to vpliva na najin odnos, ki je trenutno zelo skrhan in vsak dan slabši.
Draga Mateja!
Res mi je hudo, ko tole berem, hkrati pa se počutim čisto nemočno. Vem, da se moje tašče ne da spremeniti, da takšna pač je in da je navajena s čustvenim izsiljevanjem pri svojem možu in svojih otrokih, doseči prav vse. Pri meni se ji je zataknilo in zato imava težave. Naj povem, da niti otrokoma ne pustim iti več k njima, ker jima (kljub moji jasni prepovedi) venomer razlago o bogu, Mariji, veri in smrti. Prišlo je celo tako daleč, da je bila moja starejša hči (3 leta) čisto zmedena in posledično preplašena, jokala je za vsako figo, jokala je v vrtcu, dokler mi končno ni nakazala (preko igre z vlogami), da se boji smrti. Meni se je od groze kar stemnilo pred očmi. Mislim halo?! Takšne teme je potrebno prilagoditi otrokovi starosti in zmožnosti dojemanja.
Sicer pa imam vsaj to srečo, da se moj fant zaveda, da je dostikrat vedenje njegovih staršev čisto nespremenljivo in se okoli tega ne prepirava. Mene moti samo odnos njega do njegovih staršev, hkrati se mi zdi pa tragično, da je odrasel moški tako preplašen. Tega ne razumem, saj je v družbi, službi ib v drugih situacijah zalo sposoben moški… hm, samo mamice se boji 🙁
Kakorkoli že, Mateja, želim ti vso srečo, lahko pa mi tudi pišeš na ZS ali e-mail, da se malo spoznava.
Lp
Ne da bi se zdaj potegovala za gospo Novakovo. sem popolni outsider na internetu in anonimen pisec, ki nima namena za nekoga se potegovat, ampak kako da ni zadela? Nekaj ni v redu z vami, če greste v zrelih letih delat takšne kozlovske, kapitalne napake. Vselit se v hišo moževih staršev, ne zahtevat prepisa premoženja, tolerirat napake moževih staršev in biti pasiven v odnosu do moža mehkužca?
Mislim, tu nekaj res ne štima, absolutno ne štima, ker pameten moder človek tega ne bo storil. In govorim iz lastnih izkušenj, ker sem bila pred isto odločitvijo nekaj let nazaj. Partner je pričakoval, da se vselim v hišo njegovih staršev z nerazčiščenim dedovanjem in sem odločno postavila pogoj- greva na svoje ali ostaneva zgolj prijatelja. Ker ni šel na svoje, sva danes oba sama, ampak bolje tako, kot trpet!
Spoštovana Alim,
popolnoma vam verjamem, da mojih besed niste mogli razumeti ali sprejeti. Hkrati pa vam tudi verjamem, da vaše družinske odnose trenutno doživljate in vidite čisto drugače, s čimer ni nič narobe. Tako pač vi sedaj doživljate in zaznavate svoje in vam najbližje ljudi, ki jih imate okoli sebe. In vas je razjezilo nekaj, kar sem navedla, s čimer se ne strinjate. In vam ne zamerim. Tudi vi imate svoje mnenje in prav je tako. Rekla bi naslednje: čutim, da ste zelo jezen človek in da vam je težko.
Prijateljstvo med materjo in hčerko ne more biti pravo, zaupno prijateljstvo, gre lahko le za porušene osnovne razmejitve med obema. Mati, ki svojo hčerko spoštuje, kar pomeni, da spoštuje njeno družino, njeno razmišljanje, njene odločitve, občutke,…, ne more biti njena prijateljica, temveč samo mati, ki ohranja zdrav odnos s svojo hčerko. To pa doseže, če v življenju ve, kaj hoče in kaj želi, če je v stiku s svojimi občutki, če poskrbi zase do te mere, da je zadovoljna in umirjena in če je nenazadnje zmožna začutiti svojo hčerko. Če mati ne poskrbi zase, bo zanjo (v tem primeru) poskrbela hčerka, to pa pomeni, da njun odnos ni več zdrav, temveč obremenjujoč, zahteven.
Na vaši zakonski poti vam želim vso srečo, predvsem pa veliko medsebojnega razumevanja, spoštovanja in vere vase.
Spoštovana Mateja05,
vam mora biti še posebej težko – ostali ste čisto sami in tako živeti je res težko. Tako človek težko krmari skozi življenje, saj ni občutka varnosti in opore, da bi lahko nekomu zaupali, kar vsak izmed nas potrebuje. Mož vas vsakič, ko bi se moral soočiti s starši, “zapusti”, “izda”, saj se ju tako boji, da mu je lažje stopiti na njuno stran (čeprav verjemite, da se popolnoma v ničemer ne strinja z njima, ampak ju v resnici prezira, je nanju besen ali ju celo sovraži), kot ostati ob vas oz. z vami, saj mu je tako bolj domače in varno, v nasprotnem pa se boji, da ju bo izgubil, da ga ne bosta več marala, se mu posmehovala ali kaj drugega, če ne bo stopil na njuno stran. Tako si ljudje te stvari razložimo, čeprav je možev strah izredno globok in se ga ne zaveda, vedno pa čuti, da mu takšni odnosi in takšno ravnanje staršev nikakor niso sprejemljivi, ne ve pa, kaj bi moral narediti, da bi enkrat končno ostal neomajen, odločen in trdno na tleh, ko bi se soočil z njima. Tega res ne ve in tudi njemu je težko. Vidva bi bila močna oz. se drugi ne bi mogli vtikati v vaše življenje, če bi bila povezana, če bi skupaj razmišljala in se skupaj jezila napram tistim, ki vama želijo greniti vajino življenje. Vaš mož je tisti, ki bi moral urediti in zamejiti odnos s svojimi starši, saj se vi lahko v nedogled trudite, pa ne bo učinka, temveč bo pošla vsa energija. On je njun sin in je on je z njima čustveno povezan, skrb zase pa bi ga docela razbremenila. Njegova stalna slabovoljnost in jeza pa bi se vrnili tja, od koder sta prišli – od staršev. Razmislite in se pogovorite z njim drugače: brez jeze, obsojanja, očitkov, kaj bi moral… Potrebuje razumevanje, mirne besede in sočutje, ne pa ogroženosti. Če boste to zmogli, ste na pravi poti, da najdete stik z njim. Stik pa boste našli samo tako, da bo vaš mož dobil občutek, da ga res razumete in mu želite dobro. Rabili boste veliko potrpljenja, vztrajnosti, predvsem pa moči, da ne obupate. Če ne boste zmogli, je tu še vedno možnost, da poiščete rešitev zase v obliki strokovne pomoči (individualno), da okrepite lastno spoštovanje in najdete vir moči za naprej.
Tudi vam želim srečno in vse dobro.
Ne da bi se zdaj potegovala za gospo Novakovo. sem popolni outsider na internetu in anonimen pisec, ki nima namena za nekoga se potegovat, ampak kako da ni zadela? Nekaj ni v redu z vami, če greste v zrelih letih delat takšne kozlovske, kapitalne napake. Vselit se v hišo moževih staršev, ne zahtevat prepisa premoženja, tolerirat napake moževih staršev in biti pasiven v odnosu do moža mehkužca?
Mislim, tu nekaj res ne štima, absolutno ne štima, ker pameten moder človek tega ne bo storil. In govorim iz lastnih izkušenj, ker sem bila pred isto odločitvijo nekaj let nazaj. Partner je pričakoval, da se vselim v hišo njegovih staršev z nerazčiščenim dedovanjem in sem odločno postavila pogoj- greva na svoje ali ostaneva zgolj prijatelja. Ker ni šel na svoje, sva danes oba sama, ampak bolje tako, kot trpet![/quote]
Jaz pa mislim drugače. Tovrstna “pamet in modrost”, ki ju vi omenjate, prideta z izkušnjami; verjemite, da se mnogo mladih ljudi ukvarja z vsem drugim, ne pa z mislijo na to, kaj bo v njihovi lasti in kdaj. Pametni mladi ljudje študirajo in delajo in si ustvarjajo družine in imajo vsakovrstne drugačne probleme za reševat, zato pač pogosto ne vedo, kako bi bilo dobro pravno urediti status nepremičnine, v katero vlagajo, še posebej, če so navajeni odkritih odnosov, v katerih tudi dana beseda nekaj velja, ne samo podpis na pogodbi. In kot jaz razumem avtorico, je ona od doma navajena takšnih odnosov, ne pa odnosov, v katerih bi se lastne otroke, ki so si uredili družinsko stanovanje v hiši staršev, metalo iz tega stanovanja.
In tudi jaz moram priznati, da tako kot alim ne vidim nobene povezave med odgovorom strokovnjakinje in problemom, ki ga ima alim. Sicer je očitno, na kaj ta odgovor cilja, vendar pa mislim, da se moti v precej točkah. Prva je, da med mamo in hčerko ne more biti pravega, zaupnega prijateljstva. Oprostite, vendar se tu globoko motite. Če je mama mama kot se šika, v pravem pomenu besede, to otrok čuti tudi tako, da ji lahko marsikaj zaupa – tako kot alim očitno lahko marsikaj zaupa svoji materi. In zaupanje spada med najpomembnejše sestavine prijateljstva. Če je v odnosu starš-otrok prisotno zaupanje in z njim bogata komunikacija, ki ni sestavljena samo iz pogovorov o vremenu, kot navaja alim, to – še posebej odraslemu otroku, ki ima že svojo družino in je očitno zrel – daje enak občutek, kot ga daje pravo, pristno prijateljstvo. Ali pa ima strokovnjakinja morda za prijateljstvo kako drugo definicijo, kaj vem, npr. da ga morajo prijatelji lumpati skupaj, šele potem se jim lahko reče prijatelji? Dajte no. Mama je prav enako lahko prijateljica že odrasli hčeri kot je to lahko neka x ženska; to je, če je bila vse življenje takšna, kot jo opisuje alim, torej opora in vzpodbuda, ob kateri njen otrok lahko uspeva. Če je takšna bila, potem je prijateljstvo med hčerko in materjo samo logična posledica. Če hčerka materi lahko zaupa najbolj skrivne kotičke svoje duše vedoč, da je mati ne bo pustila na cedilu, da torej ne bo izdala njenega zaupanja, mislite, da se to ne more šteti pod prijateljstvo, medtem ko se zaupni pogovori med ženskama, ki se npr. poznata dobro leto, dve, štejejo v to? Lepo vas prosim, no. Ali morda mislite, da si mati in hči ne bi smele biti blizu, si zaupati? Ali morda mislite, da če si mati in hči zaupata, je zagotovo nekaj narobe v odnosu mati-materin mož? Ali kaj pravzaprav mislite, ko pravite, da prijateljstvo ni možno, ne vem.
Tudi ne vem, ali so odnosi res tako geometrično natančni kot želite tu prikazati. Alim je lepo navedla, da tašče ne sovraži, ampak se ji smili, niti si ne želi njene potrditve, kot ste ji želeli pripisati. Ne verjamem – iz izkušenj – namreč, da gre to tako lepo kot puzzle, mama in oče nista dala nečesa in mi avtomatsko dobimo v življenje nekoga, ki nam tega tudi ne bo dal. Če bi to držalo, se revni nikoli ne bi mogli poročati z bogatimi – če malo karikiram -, pa se. Jaz namreč čisto drugače vidim alim – ne kot jezno itd,. kot ste jo vi opisali, ampak tako kot se je sama, kot samozavestno in sposobno mlado žensko. Ki je pač naletela na “maminega sinka”, na katerega naleti marsikatera od nas, pa nismo v življenju imele težav v primarni družini. Tako kot marsikateri moški, ki je imel zdravo okolje za odraščanje, naleti na “očkovo hčerko”. To, da boš naletel na takšnega partnerja, namreč ni rezervirano samo za tiste, ki imajo kakršnikoli manjko v odnosih,ampak je pogosto tudi stvar verjetnostnega računa in statistike. V tole “formulo”, ki je tako zelo moderna zadnje čase, da najdeš točno takšnega partnerja, ki ustreza tvojim “manjkom”, namreč začenjam ob takih odgovorih in še veliko drugih praktičnih izkušnjah s terapevti namreč močno dvomiti. Ta formula zelo poenostavi zadeve, predvsem jih poenostavi za terapevta, ki mu očitno ni treba razmišljati izven njenih okvirov. Ampak nismo vsi narejeni po formulah, še manj se dajo z njimi razlagati partnerski odnosi.
Draga alim, jaz resnično mislim, da imaš precej zdravo samopodobo, da pa si pač zdaj z malce več izkušnjami prišla do nekaterih življenjskih spoznanj. Super je, da je tvoj bodoči sporočil novico staršema o poroki, pa kaj, če ne bosta prišla, vidva sta tista, ki morata zdaj držati skupaj. In čisto prav imaš, ko opisuješ, kakšen naj bi mož bil. Na tebi je, da zdaj svojega “vzgojiš” v takšnega. Pa ne s starševsko vzgojo, ampak tako, kot zaupanja vredna žena. V tem pogledu pa je ga. Novakova po mojem mnenju zelo dobro napisala tole in mislim,,da bi ti lahko koristilo rpi tvojem možu:
“Mož vas vsakič, ko bi se moral soočiti s starši, “zapusti”, “izda”, saj se ju tako boji, da mu je lažje stopiti na njuno stran (čeprav verjemite, da se popolnoma v ničemer ne strinja z njima, ampak ju v resnici prezira, je nanju besen ali ju celo sovraži), kot ostati ob vas oz. z vami, saj mu je tako bolj domače in varno, v nasprotnem pa se boji, da ju bo izgubil, da ga ne bosta več marala, se mu posmehovala ali kaj drugega, če ne bo stopil na njuno stran. Tako si ljudje te stvari razložimo, čeprav je možev strah izredno globok in se ga ne zaveda, vedno pa čuti, da mu takšni odnosi in takšno ravnanje staršev nikakor niso sprejemljivi, ne ve pa, kaj bi moral narediti, da bi enkrat končno ostal neomajen, odločen in trdno na tleh, ko bi se soočil z njima. Tega res ne ve in tudi njemu je težko. Vidva bi bila močna oz. se drugi ne bi mogli vtikati v vaše življenje, če bi bila povezana, če bi skupaj razmišljala in se skupaj jezila napram tistim, ki vama želijo greniti vajino življenje. Vaš mož je tisti, ki bi moral urediti in zamejiti odnos s svojimi starši, saj se vi lahko v nedogled trudite, pa ne bo učinka, temveč bo pošla vsa energija. On je njun sin in je on je z njima čustveno povezan, skrb zase pa bi ga docela razbremenila. Njegova stalna slabovoljnost in jeza pa bi se vrnili tja, od koder sta prišli – od staršev. Razmislite in se pogovorite z njim drugače: brez jeze, obsojanja, očitkov, kaj bi moral… Potrebuje razumevanje, mirne besede in sočutje, ne pa ogroženosti. Če boste to zmogli, ste na pravi poti, da najdete stik z njim. Stik pa boste našli samo tako, da bo vaš mož dobil občutek, da ga res razumete in mu želite dobro. Rabili boste veliko potrpljenja, vztrajnosti, predvsem pa moči, da ne obupate. Če ne boste zmogli, je tu še vedno možnost, da poiščete rešitev zase v obliki strokovne pomoči (individualno), da okrepite lastno spoštovanje in najdete vir moči za naprej. “
se strinjam z mnenjem mislim drugače.
Alim je pravzaprav opisala svojo situacijo v katero je “zabredla” zaradi naivnosti in še posebej zradi nepoznavanja takšnih karakternih primerkov kot je ta družina, saj takšnih vzorcev doma ni imela.
Jaz sicer tako kot terapevtka menim, da mati in hči ne mroeta biti “prijateljici” in morata ostati vedno mati in hči, seveda zaželeno v prijateljskih odnosih.
Alim potrebuje mnenje kako se (morda tudi pravno?) skopati iz godlje v kateri je pristala zaradi svoje prevelike poštenosti, ter predvsem strokoven nasvet psiohologa kako se naučiti postavljati ostre meje in kako komunicirati s tako podlimi manipulativnimi primerki kot je ta tašča.
Edina stvar, ki pa je tukaj resnična neznanka pa je ali je Alim zaslepljena tudi glede svojega moža – ali je on ravno tak kot je njegova matična družina ali pa se je ozavestil in želi tudi sam drugačne odnose kot so jih imeli doma. Ker so mu več kot očitno doma prizadejali veliko psiholoških ran je tudi vprašanje kaj pravzaprav išče v Alim? Nadomestek svoje posesivne matere? Pa se je tudi on zaradi zlaganosti domačih odnosov zmotil? In dobil popolnoma drugačno ženo kot je njegova tašča, vendar sedaj nanjo projecira vse svoje frustracije…
Edina prava rešitev je umik oz. selitev iz tega pekla, ter psihološka terapija za oba zakonca, predvsem pa za Aliminega moža kako naj se nauči postavit zase..je pa gotovo res, da je to oboje zelo težko urasničiti in je edina moč, ki jo ima Alim v svojih rokah ta, da se nauči komunicirat in čustveno ogradit od te družine – bolj kilava in čustveno težavna rešitev v kateri pa bo gotovo še naprej trpela mala punčka, ki bo podzavestno srkala vase energijo, ki jo bo morala Alim vlagati v gradnjo neprebojnega zidu do družine svojega moža.
Spoštovana “mislim drugače”,
drži in res je: nihče od nas ni narejen po določeni formuli in za nikogaršnje težave ne obstaja že vnaprej pripravljen vzorec rešitve, zato vaše navedbe štejem samo kot plus, kot dodatno osvetlitev odgovora prvotni uporabnici. Izpostavili ste nekaj posebnosti in svoj vidik doživljanja njenega življenja podrobno opisali, kar je čisto v redu. Imate svoje stališče in mnenje, ki pa ni nujno prav niti narobe.
Znova pa želim izpostaviti temo “prijateljstvo med materjo in hčerko”, ki je, kot ste sami navajali, “v redu, če je napolnjeno z ljubeznijo, varnostjo in zaupanjem” in navzven resda lahko izgleda kot prijateljstvo, morda si to kdo razloži kot druženje, stiki, kofetkanje,…, s čimer res ni nič narobe. Mati in hči res lahko skupaj počneta marsikaj, nakupujeta, spijeta kavo, vendar prijateljici v pravem pomenu besede vseeno ne moreta biti – kot že rečeno, ohraniti morata razlike med vlogami.. Vlogo matere in vlogo hčerke. Vloga matere je poskrbeti za odraščajočo hčer, v življenju pa dostikrat naletimo na obratno, do hčerke krivično situacijo: da hči čustveno skrbi za mater.
Če si mati in hči zaupata, kot ste večkrat poudarili, je to že precej varen odnos (do katerega pa se pride z veliko truda, poguma, vztrajanja, iskrenih pogovorov), kar pomeni, da med njima ne gre za zaupne pogovore in toženje o tem, kako je hčerka v svojem zakonu nesrečna, da je mož ne spoštuje, da je siten, ipd. (ali obratno: da mati hčerki toži, kako nemogočega očeta ima…), temveč za zaupanje v smislu, da hčerka materi lahko čimbolj odkrito in iskreno pove, kako se ob njej počuti oz. kako jo doživlja, mati pa to z razumevanjem prenese in sliši. Da ji zmore povedati, npr. kako jo že celo življenje pogreša, ker je bila preveč odsotna, da ima zadosti njenega negodovanja in jamranja, kako težko ji je, da ji zmore reči, da jo boli, ker se ni znala nikdar postaviti zase, biti bolj odločna, da si upa odkrito razjeziti nanjo, mati pa to zdržati in slišati resnico o sebi, itd. Zaupanje se torej nanaša na njun odnos, ki je poseben in izredno močan že vse od rojstva dalje, saj se hči tekom odraščanja z materjo ves čas identificira in jo posnema v vsem, kar je. Mati naj bi torej znala hčerki stati ob strani, ji prisluhniti, jo čustveno spremljati, ji biti v oporo (občutek šteje) v smislu, da jo razume in bo vedno z njo, ne glede na vse. Prav tako pa naj bi se mati znala tudi oddaljiti, kadar bi bilo to nujno, kar pomeni spoštovati meje zasebnosti, hčerkino življenje, čustva, mišljenje, odločitve (brez pametnih nasvetov). Vsaka hči, ki želi postati ženska, se mora najprej (čustveno) distancirati od svoje matere, prav tako pa mora mater dojeti in spoznati v vseh njenih kontekstih in vlogah.
Med materjo in hčerko zelo prikrito poteka konstanten boj med podobnostjo in različnostjo, ločevanjem in povezovanjem, odvisnostjo in neodvisnostjo. Čisto v redu je, če imata različni mnenji in če se v marsičem ne strinjata, kar pomeni, da želi vsaka slediti sebi in svojim ciljem. Glede ohranjanja meja in vlog pa sem že zapisala, da mati ne bo posegala v čustveni svet svoje hčerke, če bo čimbolj poskrbela zase, za svoj notranji mir, zadovoljstvo in izpolnjenost (kakorkoli že) in če ne bo užaljena, kadar jo bo hčerka upala opozoriti, “da to pa ni njen problem”.
Lepo je, če se hči in mati razumeta, predvsem če mati hčerki pomaga v obliki varstva njenih otrok oz. tega, za kar jo hči prosi, brez “pametnih nasvetov izkušene matere”, saj s tem hčerko “povozi” in v ospredje da sebe in svoje želje.
Vse dobro vam želim!
Povzemam:
“Moja mama je še danes moj steber in hkrati moja najboljša prijateljica, v prvi vrsti pa še vedno “moja mami”.
…redni, pogosti stiki…
Drugače pa sem jaz močna, inteligentna, samostojna in sposobna ženska, za kar pa gre zahvala predvsem mojima staršema.
Nekako ne gre skupaj. Močna in samostojna ženska naj ne bi potrebovala SVOJEGA STEBRA V MAMI, najboljšo frendico v mami in še vedno “svojo mami”. Meni to ne diši po zdravem odnosu in se strinjam z odgovori moderatorke.
Kaj drugega pa je napisala Alim? Točno to – da ima tako mater.[/quote]
In ravno zato je popolnoma šokirana, ko je je zbudila iz svojih zaljubljenih blodenj, da vse matere na tem svetu pa niso takšne. In kar je najhujše, ena takšna “uničuje” ravno njen partnerski odnos, ona pa si ne zna pomagat (ker nima izkušenj in znanja kako postopati v takšnih primerih). Kaj lahko svetujete Alim pri urejanju osnosov s takšno osebnostjo kot je njena tašča, saj se najbrž ne more kar umakniti (če nam v družbi kdo ne paše lahko prekinemo stike, če je v službi kdo tak ali če imamo takega šefa lahko še vendo ukrepamo in zamenjamo službo itn) – ali je v takšnih primerih ločtev res edina rešitev??? Kako psotaviti mejo med takšno taščo in svojo družino? Je res možna samo fizična odstranitev ali je možno tudi kako drugače?
Čeprav meni predvsem ostaja odprto vrpašanje kakšen je Alimin patner? Ali ga ona vidi realno? Ali je on “spregledal” sviojo matično družino in se odlepil od njih? Po drugi strani pa tudi stopnja Aliminega samospoštovanja in njena samopodoba – zakaj se ji sploh zdi pomembno dobiti potrditev za svoje delovanje od tašče? Pa kdo vendar je ta tašča???? (glede na njen karatkter popolnoma nepomembna mnenjska oseba, mar ne?) Ali res ne more dobiti potrditve za svoje delo in sebe od partnerja? Od prijateljev? Od dela, ki ga profesionalno opravlja? Od hčerkinega nasmeška in napredka?
Bila sem ponosna mami svoji odrasli, kasneje in še vedno poročeni hčeri, zdelo se mi je da vse štima in da ne odnos ne bi mogel biti lepši dokler nisem spoznavala da se njeno partnerstvo sesuva kar ni čudno saj je probleme ki bi jih morala reševati z njim, prežvekovala z menoj, vam rečem: katastrofa, namenoma malo pretiravam ali pa pravzaprav ne, ker je res da meje morajo bit če jih ni gre vse v franže in kar je žalostno – tudi hči je bila v meni v oporo in tudi jaz nisem svojih problemov reševala bodisi sama ampak z njo, pa ne tistih ki sva jih imele medve med sabo, na žalost, zato so tile “prijateljski ” odnosi resnično na tankem ledu in se včasih ne ve kdo pije kdo plača!
Cilj starševstva je po mojem mnenju pomagati k popolni osamosvojitvi otrok. Pa tu ne mislim na materialno, temveč na notranje oz. psihološko osamosvojitev, ko otrok postane sam svoj posameznik, avtentičen individuum. In, če so starši dovolj zreli, potem so tudi oni samostojni, avtentični individuumi. Takrat vse vloge izinejo in starši in otroci si stojijo nasproti kot ljudje, ne več kot mati-hči, oče-sin, mati-sin, oče-hči, temveč kot človek-človek. In takrat je prijateljstvo med starši in otroci še kako mogoče.
Dokler pa človek ni zrel, so vloge seveda nujno potrebne, drugače v resnici pride do zmede.
Drgače pa mi je bi zelo všeč odgovor `mislim drugače´ in se z njim v celoti strinjam.
Pozdravljeni!
Najprej bi se vsem zahvalila za komentarje, potem, pa bi še sama malo pokomentirala 🙂
Najprej bi povedala, da sem na ta forum pisala zato, da bi dobila kakšen nasvet (če malo pocitiram “TUDI JAZ”), kako se iz dotične situacije izkopati in ostati živa in zdrava (malo heca). Nisem si mislila, da bom deležna tako precizne psihoanalize gospe Novakove, ker roko na srce mislim, da je niti ne potrebujem. Sploh tista, da sem bila kot otrok prezrta in da sem jezna oseba, sta bili prav smešni. Res ne želim izpasti žaljiva, ampak… KAJ?? Ne poznate me, zato me prosim ne “predalčkajte”. Sploh pa se mi zdijo teorije pri katerih so za vse “krivi” starši, nekoliko neodgovorne, saj moja mama pa res ni kriva, da je moja tašča strašno zmedena malipulativna ženska- karikiram.
Kar se tiče moje mame naj še enkrat povem, da stojim za svojimi besedami, da je moja mama moj steber, moja najboljša prijateljica in hkrati še vedno moja mami. To lahko razume samo tisti, ki v svoji mami vse to ima, tisti, ki pa tega nima pa ne more in se mi pravzaprav smili.
“PRIJATELJICA, MAMI, OBOJE ALI NIČ”; po tvojem močne in samozavestne osebe ne potrebujejo svojega stebra (opore)? Vsaka oseba, pa ne glede na njeno stopnjo psihične moči, potrebuje oporo. Nekateri jo najdejo v veri, nekateri v knjigah, pri prijateljih… Tisti, ki imajo srečo pa celo v partnerjih in starših. Morda bi mogla napisati, da je moj steber poleg mame tudi moj oče, moj brat in moj partner, prijateljica? Vsi ljudje, ki jih imam rada in jim zaupam mi predstavljajo oporo in nudijo pomoč, če jo potrebujem. In vem, da tudi oni vedo, da jo bodo pri meni vedno dobili. Kdor prizna, da potrebuje oporo je močan, šibki so tisti, ki si ne upajo priznati, da jo potrebujejo. Torej, da- sem močna in samozavestna ženska, ki pa se kdaj znajde v situaciji pri kateri potrebuje pomoč.
MISLIM DRUGAČE, hvala 😉
Zdaj pa bi se vrnila k temi, zaradi katere sem pravzaprav tudi pisala na forum. Naj povem, da sva s fantom skupaj odšla do njegovih staršev, kjer je enkrat za spremembo govoril on (jaz sem bila celo precej tiha in v ozadju), staršem je povedal, da sem jaz mati njegovih otrok in mati njunih vnukov, da bom kmalu njegova žena in naj že enkrat uvidita, da se imava rada in da ne grem nikamor. Če želita, smo lahko v korektnem odnosu, ali pa nikakršnem. Kar se tiče naše izselitve je pa tako; odšli bomo samo pod pogojem, da njegov oče naprej odplačuje najin kredit (se le-ta prepiše nanj) in nama izplača stroške, ki sva jih že plačala, oz denar, ki sva ga do sedaj že vložila v stanovanje.
Kaj so govorili njegovi starši zdaj niti ni pomembno, kar šteje je to, da se jima je zoperstavil in to je naredil s takim tonom, kot ga jaz od svojega moža pričakujem tudi v prihodnje, kadar se bori za svojo družino (jasno, glasno, brez mencanja).
Naj povem, da sem ponosna na svojega bodočega moža in komaj čakam, da postane moj soprog- pa srečno vsem!
Spoštovana Alim,
čestitam za korak, ki sta ga z bodočim soprogom naredila med obiskom njegovih staršev. Prav tako vam iz srca želim vse dobro na vaši zakonski poti. Srečno.