Pozdravljeni,

znašla sem se v stiski, prosim za mnenja, pomoč, nasvet…

Gre za mojega 27. let starega sina, ki je že dobro leto brez službe. Bil je samostojni podjetnik, zaradi recesije in še česa drugega prenehal delati. Ima srednjo šolo. V tem času je pisal prošnje, nekajkrat šel na razgovor, vendar službe ni uspel najti.

Kaj je pravzaprav moja stiska… občutek imam, da bi službo že imel, če bi hotel, če bi prijel za kakršno koli delo. Če ga vprašam, kam je napisal prošnjo, oz. zakaj je ni poslal recimo v trgovino, kjer iščejo kadre, je njegov odgovor, da ne bi ravno v police zlagal. Poleg tega dvigne glas in vpije, da ne vem, v kakšni stiski je. Sicer si je našel pogodbeno delo za nekaj ur dnevno, da ima denar za športne aktivnosti in bencin (ima svoje vozilo). Vendar pa je tudi s tem delom prekinil.

Za prehrano in stroške bivanja ne plačuje, ker nisem zahtevala. Zakaj pa ne, v izogib konfliktom, kar pa ni rešitev, to vem. V bistvu se bojim svojega sina.

Z možem sva prišla do zaključka, da mu delava škodo, da mu ne pustiva odrasti in zdaj se sprašujeva, kako naprej.
Ali je ultimat edina rešitev, postaviti nek rok, do katerega naj si najde službo in se čim prej postavi na svoje noge in po možnosti odseli ali je možna še kakšna druga pot ?

Vesela bom vaših nasvetov,

Hvala za odgovore

mama

Spoštovana zaskrbljena-mama,

v svojem opisu situacije in postavljanju vprašanj ste si že sami dali nekaj odgovorov in naj kar takoj potrdim, v čem se strinjam z vami: delo bi že imel, če bi hotel (kajti služba ni edina možnost, za pošteno plačilo lahko delamo tudi drugače, saj navsezadnje ima tudi izkušnjo s.p.-ja), za prehrano in stroške mu ne računate, ker se ga bojite, z možem sta sklenila, da s podpiranjem podaljšujeta njegovo neprevzemanje odgovornosti zase, ultimat pa ni nujno edina rešitev.

Iz vašega pisanja je čutiti veliko stisko vseh treh, vzdušje je nabito predvsem s strahom, tako nabito, da česa drugega razen velike zmede niti ne morem začutiti. Pa poglejmo samo strah: svojega sina se bojite, pravite. Če se bojite, da bo do vas fizično nasilen ali da bo povzročil kako škodo na vašem imetju, zlasti če je s tem kdaj grozil ali celo že delal – omenili tega niste – potem je vaš strah upravičen. Toda morda se bojite česa drugega, morda celo neoprijemljivega. Česa? Tega, kar nakazujejo njegove besede, da ne veste, v kakšni stiski je? Se morda bojite zanj? Se bojite, da svojega sina sploh ne poznate? Kaj to pomeni, da mu z možem delata škodo in mu ne pustita odrasti? Na kakšen način? Na ta in še druga vprašanja si boste morali odgovoriti, potem pa oblikovati jasno strategijo.

Dejstvo je, da je sin star 27 let in že dolgo polnoleten; imate tudi izkušnjo, da zna materialno poskrbeti zase. Kaj se je torej tukaj zalomilo? Pravite, da je nehal delati „zaradi recesije in še česa drugega“. Česa drugega, niste povedali, čeprav vi to zelo dobro veste. Ali čutite, da ga nekako izgubljate, in bi radi še malo podaljšali skupno bivanje? Obenem pa čutite, kako žalostno in ponižujoče za vse je, da ste kot servis sicer (še) dobri, komunikacija med vami pa je nemogoča (kdaj se je prenehala?). Kaj je ostalo med vami nerešenega, neizgovorjenega, da nikakor „ne more“ oditi v odraslost (pa četudi bi to pomenilo samo korektno sodelovanje pri plačilu mesečnih stroškov)? Kajti sin se lahko tudi odseli, pa še vedno ne bo odrasel, ker bodo zadeve med vami ostale nedodelane.

Ultimat je na prvi pogled čisto zdrava in logična rešitev, a vsiljuje se mi druga misel. Kakšen je odnos med vama z možem? Sin je po letih odrasel človek s svojim življenjem, ali sta to že sprejela? Ali se zmoreta z občutkom pogovoriti o težavah s sinom ali pa se počutite, da sta si pravzaprav narazen? V tem primeru bi vam svetovala, da si vidva kot zakonca, ki imata zdaj res priložnost obogatiti svoj odnos in s tem investirati v skupno starost, poiščeta terapevta, s katerim se bosta v varnem okolju lahko pogovorila o svojih stiskah.

Pozdravljeni!