Spoštovani,
saj ne vem, kje začeti. Sem popolnoma na dnu, zavedam se, da tako ne gre več, a preprosto ne zmorem najti izhoda.
Stara sem 30 let, živim v isti hiši kot starši, urejeno imam svoje stanovanje. Zaradi same hiše, je stanovanje tako, da ni popolnoma ločeno in tudi ne more biti. Za tako bivanje sem se odločila zato, da bi čez nekaj let, ko bodo starši potrebovali pomoč, lahko to tudi nudila.
Sram me je. Tako težko mi je govoriti o tem…. moji starši me namreč že od nekdaj zatirajo, se do mene obnašajo kot da sem stara 5 let, mi hodijo v sobo preverjat kako topla je, me sprašujejo kaj sem jedla, kdaj sem jedla, za vsak izhod iz hiše slišim pripombe…. vem, da to ni normalno, povsem bolno je. Ko se jim uprem, mi s svojim manipuliranjem vedno znova dajo vedeti, da sem jaz tista ta grda, da jaz ne spoštujem svojih staršev, da sem navaden gnoj.

S partnerjem, ki zaradi narave svojega dela preživi ob meni le nekaj dni na teden, sva se odločila za otroka. S pomočjo umetne oploditve mi je uspelo zanositi. Tako sva bila vesela. Potem pa…

Kot da ne vem nič… pripombe, zatiranje,… ne jem prav, ne gibljem se prav, ne smem iz hiše, moja starša mislita, da bosta onadva mogla skrbet za moje otroke, ker jaz itak ne znam in se nisem sposobna naučiti. Zdaj, ko sem začela razmišljati kam bova dala posteljice,…, sta mi naprtila še tisto- dokler boš v najini hipi, boš delala kot bova rekla midva… in mi ne dovolijo premikati mojega pohištva.

Dva dni nazaj so mi jasno povedali, da je moj partner zguba in da z njim nikoli nič ne bo.

Tako jezna sem na vse. Zaradi vse te nenormalne kontrole, se že nekaj let zdravim z antidepresivi. Vem, da je vse to tako bolno… a v srcu še vedno mislim, kaj pa, če samo dobro hočeta… kaj pa če se bosta spremenila… kaj pa, če sem res jaz vsega kriva, taka kot sem, nisem vredna nič. Najraje bi izginila iz tega sveta.

Trenutno ne morem iti proč. Plači in sedaj dva otročka, ki prihajata in potrebujeta opremo, preprosto ni dovolj denarja za najem. Najem stanovanja sem omenila le enkrat in takrat so mi rekli, da jaz tega itak nisem zmožna, naj si ne delam utvar, in potem niso govorili z mano en teden.

Sem na dnu, bolj navzdol ne gre. Živim v peklu, z neuravnovešenimi ljudmi, ki se jim ne morem izviti iz krempljev, ker mi nekaj bolnega v glavi pravi, da se ne smem in ne znam upreti temu, ter da se staršem ne sme upreti. Sovražim se, zaradi tega izkrivljenega razmišljanja.

Svojim otročkom hočem dajati vso ljubezen na tem svetu. Pohvalila jih bom, jim pokazala, da jih imam rada. Pa se tako bojim, da tega ne bom znala. Moj partner je najboljše na svetu, tudi super očka bo. Ve, kaj se dogaja z mano, pomaga mi pri vsem. Bojim pa se, da bo vse to prej ali slej uničilo tudi najino zvezo. Ne bi mu zamerila, ker vem, da je to življenje bolno.

Hvala, ker sem tu lahko zaupala svoje ničvredno življenje.

Spoštovana,

hvala za zaupanje vaše tako zelo težke in žalostne zgodbe. Človek bi morda rekel, da vam pravzaprav nič ne manjka, pa hkrati ste prikrajšani za veliko: za lastno spoštovanje in občutek vrednosti, ki je v življenju tako zelo pomemben. Če imate to pozitivno in zdravo, imate namreč vse.

Kako zelo bi vam želela priskočiti na pomoč, tako breme čutite in nosite. Verjamem in razumem, da ste zaradi vsega zatiranja in poniževanja s strani obeh staršev, ki vas z najmanjšo besedo ali celo pogledom vsakič znova v celoti zavržeta, in ki vam skušata vzeti še tisto malo upanja, ki ga imate. Morda se ne zavedate, pa vendar je možno čutiti, kako močna ženska ste kljub temu, koliko ene srčnosti, dobrote in topline nosite v sebi. In če bi že morali zaključiti (ne me napačno razumeti), bi to naredili pogumno in s pokončno glavo, takšni ste.

Zagotovo je obupno težko in želim, da veste, da se vaši starši, ki so tudi sami nekoč živeli zelo podobno življenje s svojimi starši, skoraj zagotovo, sploh pa ne prvi, nikdar ne bodo spremenili (njima je ta vzorec življenja normalen in v njem ne vidita nič spornega, saj sta vedno tako živela in samo to poznata). Spremenite lahko le sebe, svoj odnos do njih oz. naredite nekaj konkretnega, kar bi zadušilo in ustavilo njuno manipulacijo do vas in vaše družine. Če sem čisto iskrena, bi bila zagotovo najboljša rešitev selitev vas in vaše družine na svoje, drugam, kot naslednji ukrep pa takoj delo na sebi, okrepitev vaše samopodobe, ovrednotenje vašega doživljanja, krivic in travm, ki ste jih doživljali nekaj desetletij. Sama selitev je le začetni korak in kot sama ni edina, prava rešitev, pomembnejše je delo na sebi, razumevanje tega, kar doživljate, da vi vse te težke občutke predelate in resnično zaživite ven iz vse te manipulacije in čustvenega nasilja. Če bosta s partnerjem skupaj v tem, vama bo toliko lažje, saj bosta drug drugemu v oporo – njegova prisotnost je izrednega pomena – če bi bil ob vas, bi se tudi varnejšo počutili, tako pa njegova odsotnost vaše dvome in obupe potencira. Ne zmorete se zjokati ob njem, ker ga dostikrat ni, ne morete se razjeziti in se pogovoriti z njim.

Poskrbite zase, zaupajte si tudi tokrat, saj bo vse v redu in dobro razmišljate. Ne dovolite več, da bi še kdorkoli vas poniževal in umazal vaše dostojanstvo. Kar imate, boste lahko dali vaši hčerki.

Srečno vam želim in oglasite se še kaj.