Pozdravljeni!

S partnerjem sva skupaj 8 let in imava leto dni staro hčerko. Sprva sem bila z njim srečna – dokler sva “hodila” je bilo lepo na vseh ravneh odnosa. Kasneje sva zaživela skupaj, kmalu je v službi začel več delati – delal je veliko na “terenu”, kar je pomenilo, da je prihajal zvečer pozno domov in sva se videla skoraj samo čez vikend. Nato je menjal službo, kjer je manj delal, a je ob delu študiral naslednja tri leta. Medtem sem zanosila in rodila hčerko. Zdi se,da je iz leta slabše, imava namreč zelo malo časa zase.Študij je končal, ima pa nekaj projektov, ljudem težko reče ne, ko ga kaj prosijo, tako da ima vedno veliko za delat. Enkrat letno si privoščiva dopust in greva 1-2krat na leto na kakšen popoldanski izlet; ob tem mogoče enkrat na tedensko greva skupaj na sprehod. Jaz bi želela več. Vikend bi želela preživeti z možem in večkrat iti kam – kajti doma je vedno kakšno delo in kar zmanjka časa za pogovor, sprostitev.. Ko sva bila sama, me vse to še ni tako motilo, tudi ko sem bila noseča, mi ni bil problem, da sem večino časa sama. Toda z rojstvom hčerke se je moja toleranca do njegovega deloholizma znižala. Dokler sem bila na porodniškem dopustu sem vse, kar je bilo povezano z gospodinjstvom in hčerko postorila sama. Nekako sem si prigovarjala, da sem zato tudi doma. Saj se rad ukvarja s hčerko, a je tega skupaj na teden realno kakšnih 5-6 ur. Sedaj pa že mesec dni delam in stanje ostaja podobno.
Ne bi več naštevala podrobnosti, dejstvo pa je, da sem v najinem odnosu osamljena. Predstavljala sem si, da bomo vsaj vikende preživljali skupaj, da si bova skrb za hčerko delila, da bova skratka uživala življenje kot družinica in tudi kot mož in žena. Mož tega problema nekako ne zaznava – očitno mu tudi dello pomeni veliko in zato s tem nima težav. Imava različne poglede na odnos in na družino. Nočem ga spreminjati, vendar kje pa so moje želje, moja pričakovanja? Utrujena sem od dela, mnogih neprespanih noči, pomanjkanja bližine in pogovora z možem. Vsi poskusi dogovorov in pogovorov se končajo tako, da ugotoviva, da imava različne poglede in predstave. Živiva vsaksebi – počutim se, kot bi bila mati samohranilka, ki mora skrbeti še za eno odraslo osebo.
Vsako mnenje ali izkušnja mi bo pomagala. Mislite, da je sploh možno, da se stvari pri naju spremenijo? Je možno, da se na kakšen način zbližava? Moje potrpljenje me mineva. Ne bom v nedogled upala in živela na tak način.

Hvala vam za pomoč!

M.

Spoštovana manja.m,

iz vašega preglednega, sistematičnega pisanja je videti, da je pri vas na zunaj vse v redu in marsikdo bi vam oponesel, češ, kaj bi pa še radi. Ne pustite se odpraviti s takim odgovorom – nikomur! Dokler vi čutite, da nekaj ni v redu, ni v redu, pa konec – in s tem sploh ni rečeno, da je karkoli narobe z možem, da je česa kriv, da je deloholik; je pa narobe z vajinim odnosom. V njem primanjkuje pristne komunikacije, se pravi intimnega čustvenega stika. Verjamem, da za vas tudi pojem „kakovostnega skupnega časa“ nima prave teže – čutite, da sta enostavno premalo skupaj. In čutite čisto prav (zase). Vi to zaznavate, njega ne moti – morda mu celo ustreza. Oba imata pravico do svojih pogledov.

Matematika prostovoljnega odnosa med dvema odraslima človekoma je preprosta: zanj sta odgovorna 50 : 50. Vi razen svojih 50 % ne morete storiti nič, če seveda želite biti sorazmerno zadovoljni v odnosu (in brez občutka, da skrbite še za enega mladoletnika). Lahko pa mu začnete svoje želje in potrebe sporočati HITREJE, JASNEJE in NEPOSREDNEJE kot doslej. To je moj odgovor na vaše vprašanje, ali je možno, da se kako zbližata. Dokler je v vas trohica upanja, da je možno, je možno! Morali pa boste tvegati, se soočiti z dejstvom, da nista več fant in dekle, da vajin odnos ni več romantičen, da samo zato, ker si to želite, še ne bodo nastale spremembe. Mož zlahka odreže neprijetna čutenja, ki jih ne zmore obvladovati, jih potopi v delu. Vi pa ne, in čutite za oba. To je preveliko breme, pa čisto po nepotrebnem.

Kako je bilo pri vas doma? Če je bil podoben vzorec nekomunikacije, je zdaj priložnost, da ga v svojem partnerstvu ustavite. Kako je bilo pri partnerju? Zaradi nečesa je zanj zelo zastrašujoče biti si čustveno blizu z najbolj bližnjim človekom. Sami od sebe se ti boleči vzorci ne bodo razblinili, pa če še toliko razpravljata o svojih pogledih in si jih dokazujeta. Toda nobene potrebe ni, da bi ponavljali nekonstruktivne vzorce prejšnjih generacij. A tvegati bo treba pri svoji samopodobi: se bojite, da bi bili v partnerjevih očeh prezahtevni, preveč sitni, preveč divji? Nočete ga spreminjati – dobro, ker drugih itak ne moremo spreminjati. Vendar tudi nočete spreminjati svojih predstav. Če pa bosta poiskala strokovno pomoč, bosta – v najboljšem primeru – oba ugotovila, da lahko ostajata, kar sta, obenem pa drug drugega laže razumeta in se skupaj počutita varneje in bolj razumljena. V najslabšem primeru pa se bosta v varnem okolju soočila z dejstvom, da se noben od vaju ni pripravljen odpovedati svojim predstavam. Ampak najprej si dajta vsaj priložnost.