Pozdravljeni!

Z možem živiva skupaj že sedem let od tega sva poročena skora j štiri leta. V zakonu se nama je rodila zelo zaželjena hčerka. Mož je kar nekaj starejši, bil že prej poročen, ima dve hčerki. Za razlog za ločitev, pravi on, da je kriva izključno žena, ker je preveč pila, kasneje je priznal, da je zato kdaj popil preveč tudi on, potem je prihajalo med njima tudi do fizičnega obračunavanja. Sedaj ko imam hčerko vidim, da največji žrtvi tega odnosa sta bili sedaj že odrasli njegovi hčerki. Ko sva se spoznala je, saj veste na začetku je nekaj časa vse lepo, ko začneš živeti skupaj se pokaže marsikaj tudi slabega (z obeh strani, nikoli nisem za krivdo samo enega partnerja). V vsem tem času kar sva skupaj sva zgradila hišo( imam velik stanovanjski kredit), on je prebolel hudo bolezen, preživel je operacijo na srcu, posledično so ga invalidsko upokojili, zato se je njegov dohodek precej zmanjšal, kar je včasih tudi vzrok njegove slabe volje, jeze…
Hudo je zbolela tudi njegova mama, za katero skrbiva v največji meri samo midva. Odpovedala so ji ledvica, preživela je operacijo na srcu, …Tudi zaradi tega je včasih naše življenje kar naporno, ker živimo v drugem kraju in se velikokrat vozimo, da ji pomagamo, vse to ob zelo zdravi, živahni triletnici. Verjetno ima veliko družin takšno življenje, skoraj vsi imajo otroke in ostarele mogoče bolne starše, in nič mi ni hudo zaradi tega.
Sem človek, ki stvari sprejme takšne kot so ne morem biti kriva, zato, da sta se moja starša ločila po tridesetih letih zakona, ne morem biti kriva zato, da je bil moj bivši partner fizično nasilen do mene in sem ga hvalabogu, zato zapustila.
Nenazadnje moj partner ne more kriviti za vse kar njemu v življenju ne gre mene in drugih, če ima manjši dohodek, če se ne razume s hčerama iz prejšnjega zakona, itd.
Ko mu kaj ni po njegovi volji zna postati verbalno zelo napadalen do mene tudi zelo žaljiv (da ne znam nič, kakšne si imela starše, da te niso nič naučili, grožnje, da če ne utihnem se mi kaj zgodilo ( ker sem se včasih tudi branila, sedaj pa sem videla, da je to brez pomena). Tudi na hčerko velikokrat kriči, ker enostavno izgubi živce, tekšen je kot bi “ven padu”.
Zna pa odreagirati tudi tako, da z mano sploh ne govori, in potem sem ga včasih prosila naj spet govori, in se je ohladil, bil nekaj časa dober potem pa spet jovo na novo. Kadar kuha mulo ga sedaj več ne prosim, ker se mi zdi to skrajno ponižujoče.
Prosim vas povejte mi kaj naj jaz storim za spremembo v najinem življenju, ki je vse prevečkrat negativno razburkano, skrbi me predvsem, ker hočeš nočeš mora vse to početje (partnerjevo in včasih tudi moje v obrambi), gledati najina hči. Je še ena velika razlika med menoj in njim, tudi če jaz kdaj povem, ko me kaj moti pri njegovem početju vedno poskušam povedati mirno in brez žaljenja, medtem ko je njegov ton velikokrat žaljiv in poniževalen. Tega nisem dolžna prenašati ne jaz ne najina hči.
Pred enim letom, ko sva imale “tiho mašo” (pet dni) sem mu predlagala, da se obrneva po kakšno pomoč, me ja takoj zavrnil, da on tega ne rabi, da mogoče bi jaz potrebovala kakšnega psihiatra.
Rada bi nama pomagala, če se kaj sploh pomagati da, da bi potem vsi lahko živeli bolj mirno.

Draga ana72,
ob branju vašega sporočila se zbudi ogromno bolečine in žalosti. Hkrati si človek ne more pomagati, da ne bi postal jezen na to, kako dela z vami vaš mož. To me navede na vprašanje, koliko ste jezni na njega vi pa vam to ni dovoljeno čutiti in izraziti. Hkrati je občutek, da v vašem življenju krivda ni (bila) tujka. Zavedate se sicer, da ne morete biti krivi za ločitev vaših staršev tudi ne za nasilje, ki ste ga doživljali, in ga doživljate ŠE!, a vaš izjemen trud, da bi bile stvari manj razburkane in da bi bilo vse lepo urejeno, govorijo o tem, da se nezavedno kljub vsemu čutite dolžni, drugače boste krivi.
Verbalno napadanje, kot ste poimenovali svoje sporočilo, žaljivke in sramotenje, JE čustveno nasilje. Pravico do odhoda iz zveze, kjer ste doživljali telesno nasilje, ste si očitno dovolili, zakaj bi bilo čustveno nasilje kaj drugačno? Verjamem, da ste v tem odnosu bolj vpleteni in »zapleteni« tudi zaradi kreditov, moževe bolezni in otroka. A vse to so tudi NJEGOVE (nekatere predvsem njegove) težave in vsebine. Vi pa sprašujete le, kaj naj naredite vi, da bi v vajino (vaše) življenje stopila neka pozitivna sprememba. Očitno on ni pripravljen spremeniti nič in se ni pripravljen truditi za vajin (vaš) odnos. Ali vam to ne pove, da vas ne spoštuje, ne ceni? Ker ne ceni in ne spoštuje sebe in tega vi NE morete spremeniti, nad tem ima moč le on sam.
Glede na to, kar ste zapisali, je čutiti, da ste vi naredili že vse in morda več, kot vse, kar mora narediti ena stran v odnosu. Morda pa niste naredili ene stvari: niste pokazali, da ste zares jezni, ko je mož do vas nasilen, niste postavili meje, preko katere ne bo več stopil. Torej, če on ni sposoben poskrbeti zase v smislu, da bi zmogel biti dostojanstven, kar pomeni, da je do vas spoštljiv, boste za to morali poskrbeti vi. Ker v nasprotnem primeru je očitno, da nihče od vaju ne zna poskrbeti zase. In če ne znata poskrbeti zase, kako bosta pravilno in primerno poskrbela za drugega – tudi za otroka. Morda se vam zdi to nekoliko grobo in abstraktno, vendar gre v resnici za zelo preprosto logiko, ki pa je seveda sploh ni lahko živeti in realizirati, kar pa ne pomeni, da s tem preneha biti resnica. Živeti nekaj resničnega je v resnici najtežja stvar, zato se vsi zatekamo v približke, obrambe in slepljenje. In ta resnica je, da sta za odnos odgovorna OBA; če eden ne prevzame svojega dela odgovornosti, kar vaš mož očitno ni sposoben, ste na potezi vi, da se pred to neodgovornostjo zaščitite, drugače mu nehote sporočate, da je njegovo vedenje v bistvu zaželeno, ker ga dejansko sprejemate, ne glede na to, kaj mu morda govorite. Razlika je tudi v tem, če »vzgojno« ali iz užaljenosti spremenimo svoje vedenje (se umaknemo, se zderemo, se kujamo,…), ko se stvar malo umiri in preteče nekaj vode, smo spet srečni, da smo »v stiku, v odnosu«, in med resničnim postavljanjem meja, ko se notranje neizpodbitno odločimo, da tega ne bomo dovolil nikoli več.
Ne želim vam dajati nasvetov, kaj »narediti«, ker ste v tem izredno močni in se zmorete v svojem vedenju modulirati in spreminjati do take mere, da je to za vas morda že škodljivo. Vseeno pa ne morem mimo tega, ko ste zapisali, da skrbite za njegovo bolno mamo. Dokler se ne bo sposoben do vas vesti spoštljivo, se vsakič, ko naj bi šli pomagat njegovi mami, samo ustavite in se vprašajte, ali vam vaš notranji svet, vaša čutenja (ki so vaš edini zaveznik, ki navija za vas) dovolijo, da bi tja šli. Čutite ob tem motivacijo in veselje, da boste možu v pomoč? Kajti pomoč njegovi mami je NJEGOVA odgovornost, ne vaša in vi mu pri tem le pomagate, podarite sebe in svoj čas, ker si tako želite, ker ga imate radi, ker vam v vaše življenje prinaša toliko lepote, občutka ljubljenosti in podpore. Ali je tako? Če ni, se ljubeče do sebe vprašajte, zakaj to počnete. Zato tudi težko verjamem, da vam ob tem, da skrbite za njegovo bolno mamo, zanj, za celo družino »ni nič hudo«. Očitno ste se morali oblikovati v zelo trpežno in močno žensko, ki zmore prenesti skoraj vse. Vendar vaš notranji otrok, vaš rahločutni notranji svet ob tem joka in doživlja veliko krivico, vi pa ga ignorirate. Torej ste posredno nasilni nad sabo in zakaj potem ne bi bil nasilen tudi drugi?
Želela bi vam, da bi sebe in svoja občutja začeli jemati bolj resno in jim dovoliti, da so, da vam sporočajo sporočila, ki jih nosijo iz sveta, ki je ustvarjen samo za vas, samo za to, da vas podpira in vas ščiti, vam služi, in to je vaš čutenjski svet. Vem, da nimate lahke situacije, a verjamem, da lahko računate na pomoč, ki jo boste dobivali spotoma, ko boste potovali po svojem notranjem vesolju. Če boste ščitili sebe s tem, da se boste odkrivali v vsem, kar ste, tudi v jezi in nemoči, bo tudi to, kar ste, začelo ščititi vas. Srečno!

Zelo lepo ste se izrazili v zadnjih povedih, ga. Mateja! Morala bi si jih kam prilimati… A zakaj mora biti tako, da se nekatere ženske kar ne moremo in ne moremo zjeziti do konca? To je – kljub temu da ne bom pripovedovala svoje zgodbe, zame zdaj ključno vprašanje!

Kdaj pride tisti trenutek, “ko se notranje neizpodbitno odločimo, da tega ne bomo dovolili nikoli več.” – kdaj se zares odločimo? Da pa zares NIKOLI VEČ!? Boste rekli, da takrat, ko trpimo “dovolj”? Kaj pa vem… Jaz sem že dovolj trpela, že dvakrat sem se do konca zjezila, a v nekem trenutku me povleče nazaj… k takim bednim odnosom kot ga je npr. opisala gospa pred mano. No, vsekakor ignorantskim do mene. Tudi če ni nasilja, je pa brezbrižnost, ignoranca – in to ni nič manj hudo… ko se počutiš kot da ga ni človeka, ki bi se brigal zate! Jaz zadnja leta hitro prepoznam beden odnos. Ampak ko odidem, se kar ne morem in ne morem prepričati, da zmorem brez… Res, prav vleče me nazaj! In to mi gre na jetra – sama sebi. Kaj bi lahko takrat storila? Kako bi se lahko ustavila? Ker se kar ne morem…

Lep pozdrav!

Pozdravljeni!

Hvala vam za odgovor.
V zadnjem času sem prebrala knjigo Čustveno izsiljevanje, sedaj berem Moški, ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo. Kar nekaj stvari, ki se dogaja med nama, sem našla v teh dveh knjigah.
Zanimivo, avtorica ga. Forward svetuje, da spremeniš sebe in počasi naj bi se spremenil tudi odnos partnerja do tebe, Če pa ne, potem je treba razmisliti o drugačni rešitvi. Odločila sem se, da bom počasi poskusila narediti spremembo pri sebi in močno upam, da bo potem sprememba na drugi strani. Sprememba pomeni, da enastovna ne bom več dovolila, da izživlja svoje frustracije nad menoj, ter mu to povedala v mirnem tonu. Vem, da bo težko, ker mož misli, da ničesar ne dela narobe, jaz pa delam narobe to, da takšno obnašanje toleriram, tudi ce je takšno obnašanje samo parkrat na leto je zame to preveč. Razmišljala sem, da se je močno spremenil, da ja sedaj postal takšen, vendar sedaj vidim, da prav velike spremembe pri njem ni, samo mene so stvari začele zelo motiti. Pred kratkim mi je rekel, ti si se pa spremenila, takšne te prej nisem poznal. Počutila sem se dobro, ker to pomeni, da sem že začela delati spremembe na sebi.
Upam, da mi bo uspelo. Tako kot pravite, vsi nosimo neko breme iz preteklosti, s tem bremenom se moramo spopadati, na neškodljiv način za ostale, ker niso drugi krivi za vse stvari, ki nam v življenju gredo narobe.
Na koncu, če v prihodnosti ne bo nobenih sprememb, mi še vedno ostane možnost odhoda iz takega razmerja, kar je veliko težje reči, kot storiti, vendar enkrat sem to že storila, verjetno bi če bi morala, našla moč tudi za drugič.

Lep pozdrav

Pozdravljeni, ki ste se poimenovali Dovolj,
ključno se mi zdi to, kar vam je že uspelo, in sicer da ste vsak trenutek v stiku s svojo odločitvijo, da je dovolj! Kdaj vam bo uspelo vstopati v »varnejše« in bolj zadovoljujoče odnose pa ni tako enostavno, kot sprejeti odločitev, da je dovolj. Če bi kdorkoli imel nek splošen recept, bi bil verjetno najbogatejši človek na svetu. Tudi jaz vam na to ne morem odgovoriti.
Kar pa vam lahko odgovorim pa je to, da globoko verjamem v to, da se splača truditi in se raziskovati in razvijati naprej. Če smo bili v otroštvu globoko prežeti z odnosi, ki nas potem spremljajo in privlačijo vse življenje in če to niso varni odnosi, bo v odraslosti pot do bolj varnih odnosov težka, dolgotrajna, naporna in zelo boleča.
Nikar ne obupajte, ostanite zvesti sebi.
Vse dobro vam želim,

Ana 72, moram te opozoriti,da ne pričakuj preveč od tipov, ki jih Forwardova označi kot ženomrzce, ker tem ni nobene pomoči (to jasno pove tudi ona v svoji knjigi, mar ne?). Jaz sem hodila na partnersko sveovanje z enim takim, poskušala delat kar nama je svetovala terapvtka, res uspela tudi deloma spremenit sebe in se malo zaščitit (pomagalo je predvsem pri samopodobi, ki mi je pomagala do velikih uspehov v službi in s tem omogočanjem samostojnosti in financiranja peklenske ločitve), nasveti pa pri njegovem vedenju niso pustili nobenih pozitivnih učinkov (kvečjemu povečaoli so negativno vedenje). Spoznala sem, da so ženomrzci pravi sadisti in da pri njih res noben normalen psihološki nasvet za partnerstvo ne pomaga. Edina rešitev je prekinitev veze s takim tipom in samostojnost. Pa celo pot na svoje je tlakovana ponavadi s trnjem in peklom, ki ti ga uprizarja, ko izgublja svojo žrtev za mučenje, saj novo težko dobi.

Morda tvoj sicer ni tak ampak… delaj na sebi, ne zaradi ohranitve nemogoče veze ampak zaradi utrjevanja samopodobe in moči za samostojno pot.

Vso srečo ti želim! Veš biti samostojna in sama je mnogo bolj osrečujoče in lahkotno kot pa bit v vezi z ženomrzcem :)))

Moja največja težava je v tem, da izgleda, da mu v najinem odnosu do sedaj še nisem dovolj nazorno povedala, da ne dovolim več takšnega vedenja. Sploh ne dojame, da zame to ni sprejemljivo. Vedno kadar ga na to opozorim, mi odgovori, da mora na takšen način komunicirati, ker ga drugače ne razumem.
Vendar jaz ga vse dobro razumem, samo se vedno ne morem strinjati z njim, sploh pa ne z njegovim načinom (vpitje in poniževanje). Prevečkrat vzkipi in normalnega pogovora naprej ni več zmožen, se zgodi, da ga nisem več zmožna tudi jaz, ker sem preveč razburjena, zato se raje umaknem.
Se strinjam z gospo Matejo, da je to samo izkaz nespoštovanja, ker je verjetno v vseh teh skupnih letih uvidel, da z menoj lahko tako postopa ( moja krivda, že od doma sem prinesla takšen vorec vedenja, da je bolje biti ponižen in uslužen, zato sem vedno naletela na takšne partnerje).
Ne vem niti, kako naj v resnici v praksi postavim meje, da bo uvidel do kje lahko gre in da naprej ne bo niti pomislil.
Rada bi izboljšala najine, zadnje čase kar napete odnose, najin zakon, najino družino. Trenutno ni nič narobe, ni “tihe maše” in ni žaljenja, do naslednjič, ko mu bo spet prekipelo, ter bo zopet vpil, žalil, itd. Ne vem ali naj mu takrat postavim kar ultimat, da če se to ponovi, bova s hčero kar šli. Seveda lažje reči kot storiti, ob velikem kreditu in vseh stroških, ki jih imam, se ne bi mogla prebiti skozi mesec. Toda, če res kljub trudu, ne bi šlo drugače, bi potem to naredila, da bi bilo življenje bolj mirno.
Bom videla kaj bo prinesel čas. Hvala vsem za nasvete in vse dobro želim.

Ana

Ana v zgornjem odebeljenem stavku se skriva odgovor na vsa tvoja vprašanja in razmišljanja… On NE vzkipi zaradi tega ker se ne mreo kontrolirat, ON vzkipeva ker je PREPRIČAN da je to pravi način delovanja s tabo (to so ženomrzci po Forwardovi – nedvoiumno).

Verjamem,d a se trenutno težko odločaš za radikalne korake. Torej delaj še naprej na sebi, predvsem na svoji samozavesti in samostojnosti, uči se pozitvnega egoizma in ko boš dovolj napredovala bosta itak tako daleč vsaksebi,d a bo tudi on prisiljen v “ukrepanje”. Bodi pripravljena le na to,d a bo to ukrepanje (zelo značilno za ženomrzce) lahko tudi zelo nasilno in imej prirpavljen načrt kako se boš nemudoma zoperstavila nasilnemu odzivu. Morda sicer ne bo prišlo do nasilja, če ni tipičen ženomrzec in ti bo morda celo sledil pri spremembah. Možno je veliko poti. Želimn ti veliko spoznanj o sami sebi in samouresničevanja – to je tisot kar te bo gotovo osrečilo. Srečno Ana 72!!!

Pozdravljeni,

oglašam se na vaše vprašanje, kaj storiti in spremeniti pri sebi, da se odnos popravi oz. ozdravi.Dejstvo je, da sta za zdrav odnos potrebna oba, ki se trudita, učita, spreminjata svoje vedenje, svoje vzorce iz primarne družine in en sam tega ne zmore za oba delat – to so vam že napisali moji predhodniki.
Postavite si vprašanja?

Ali sem še vedno pripravljena vztrajati v tej zvezi ?
Ali ga imam toliko rada, da se splača na novo vzpostaviti odnos na zdravih temeljih ?
Ali je prav, da sem hčeri oz. vidva oba – takšen zgled partnerske zveze, kajti poiskala oz. privlačila po ravno take partnerje, kakršen je njen oče, če ne bo spremembe seveda.

Govorim iz lastne izkušnje, tudi sama sem šla skozi vse faze in edina rešitev iz patološkega odnosa je strokovna pomoč, za katero se odločita oba.
Se pravi, da mu postaviš ulitimat, tako kot alkoholiku; ali ostaneva skupaj, si poiščeva strokovno pomoč in začneva graditi odnos na zdravih temeljih ali končati partnersko zvezo (poudarjam partnersko, ne očetovsko, kajti oče bo vajini hčerki še vedno).

In kdaj bo vedel, da to niso samo besede, da boš od besed prešla k dejanjem ?

Ko boš do jasne odločitve prišla pri sebi.

Šele takrat, ko boš dokončno odločena, kaj si ti želiš, kaj pričakuješ in tudi zaslužiš…kaj si še pripravljena tolerirati in česa ne (povej mu, kdaj je mejo prekoračil), takrat bo dojel, da misliš krvavo resno in takrat bo prišlo do prelomne točke.

Pa še nekaj se mi zdi zelo pomembno.
Kot sem že napisala, odgovorni smo za svoje otroke in za življensko popotnico, ki jo dobi od staršev.
Verjemite mi, draga gospa, dalj časa, ko otrok živi v disfunkcionalni družini, daljša je doba okrevanja.
Imam dva odrasla sinova, globoko ranjena, kakršna sva bila midva z možem.
Hvala Bogu, midva sva se OBA ODLOČILA, da želiva “rešiti” sebe, najin zakon in najino družino.
In seveda za STROKOVNO POMOČ, brez katere se niti slučajno ne bi izšlo.
Z najino spremembo sva začela spreminjati sinove “kufre”, to je dolgotrajen in boleč proces, vendar EDINA POT ZDRAVLJENJA.

Prej ko boste prišla do tega spoznanja, manj bo potlačenih zamer, razočaranja, grenkobe…krajši bo proces zdravljenja.

Želim vam veliko moči, samozaupanja, poguma in pravih odločitev.

V mislih bom z Vami
in srečno
M.

Draga ana72,

skoraj tako se bere, kot bi to zgodbo pisala sama, nekaj let nazaj. Zato te razumem, tudi jaz sem najprej delala na sebi, poskusila marsikaj. Ampak priznam, šlo je samo na slabše, dokler verbalno nasilje ni postalo fizično. Takrat sem šla. Zdaj vem, da bi morala iti že prej. Kakor ti sem se spraševala, kako naj postavim mejo, da ob vedel, da je resno. Tega odgovora nikoli nisem dobila, ker ni verjel, da bom res šla. Stanovanje, v katerem smo stanovali, je bilo moje že od prej, kljub temu, da sem mu večkrat rekla, lepo, grdo, na vse načine skratka, sam ni odšel. Zato sem na skrivaj pravzaprav prodala stanovanje in kupila novega. Ko sem šla, ni verjel, da ga ne bom vzela nazaj, se pravi v novo stanovanje. Ko sem vložila ločitev je še vedno verjel, da jo bom preklicala. V tem času se je seveda briljantno obvladoval. Izpadi, ki so se zgodili res občasno, so bili le po sms-ih, ko si nisem vzela časa zanj. Vendar sem si vsakega od njih shranila in sem jih brala, ko me je mikalo, da mu ponudim še eno možnost. Šele zdaj, ko se je srečal s sodnikom, zgleda, da verjame. V sekundi se je spremenilo njegovo obnašanje. Najhuje pa je to, da poskuša kot novo žrtev dobiti otroka. Ker je še zmeraj oče mu stikov seveda ne želim niti ne morem preprečiti. Otroku zaenkrat tudi ne morem razložiti, da je njegov oče kot pijavka, svoji žrtvi pije kri in jo pusti, da počasi, počasi odmira sama. Če se da, odidi…

Morda bo kateri pomagala moja izkušnja, kako sem utišala verbalno nasilnega moža in zbrala energijo za ločitev.

Kadar je vzkipel in postal glasen, me zmerjal, zajebaval, poniževal, vpil name, pikal v najbolj občutljive točke, manipuliral z mojimi čustvi, občutki krivde, sem ga utišala tako, da sem jaz postala glasna. Vrnila sem mu z enakim, z njegovim orožjem: zmerjala sem ga kot sem najboljše znala, ga spomnila na njegove neuspehe, napake in šibke strani, bila nesramna kolikor sem le spravila skupaj, pretiravala na veliko. Že vnaprej sem se pripravila na naslednji tak dogodek kot igralci za igro. Ko se je spet začelo, sem bila pripravljena in sem kar vpila nesramnosti in žalitve, na suho. Saj ni tako težko, tudi če nisi navajen. Ne boste verjeli, človek je utihnil in odnehal. Izpadi so postali zelo redki, nazadnje jih ni bilo več. Tako sem prišla do svojega miru. Vendar mir je samo mir, ne pa zadovoljujoč zakon in zato sem se kasneje tudi ločila.

Pri tem sem prvič občutila tudi svojo moč, jeza in vpitje mi je odprlo pot, da so spremembe možne, da se da nasilnega moža utišat, kakšen občutek moči je to, ko utihne kot polit cucek. Nekako ugibam, da sem spregovorila v njegovem jeziku, ki ga je razumel. Prejšnja dolgoletna mirna pojasnjevanja, razlage, pogovori, utemeljevanja, argumentiranja niso bila učinkovita. Žal.

Se popolnoma strinjam z zgornjim zapisom, tudi bivši mož verbalnega nasilja ni počel v afektu, ampak premišljeno in namenoma, ker je bil to zanj udoben, preizkušen in predvsem učinkovit način, da me utiša, da sem bila še naprej ponižna in podrejena žena, ki je 100% skrbela za gospodinjstvo in otroke. Način, da stvari ostanejo status quo, natanko take kot so njemu najbolj ustrezale. Precej let mu je zelo dobro uspevalo, nazadnje pa sem le uspela prekiniti in se ločiti. Ena boljših odločitev v mojem življenju.