kako naj rešiva probleme?

S partnerjem sva skupaj 5 let in imava 3 leta starega sina. Že v nosečnosti so se začele težave. Partner je veliko zahajal ven med vikendi, jaz pa sem ostajala sama doma. Ponavadi se ga je tudi zelo napil, ampak ni nikoli zganjal kakšnega nasilja nad mano, ampak mene je to zelo motilo. Kar sem mu seveda tudi povedala. Mislila sem, da bo z rojstvom otroka kaj drugače, ampak ni bilo. Po porodu sem si želela samo njega v svoji bližini, a sem zopet ostajala doma sama z otrokom, utrujen, ker je imel do 7 meseca krče podnevi in ponoči. Moram reči, da se je pri 9 mesecih le začel “brigati” za otroka. Se je začel malo bolj ukvarjati z njem. In sedaj je zelo dober očka. In tudi ne zahaja ven več toliko. In si želi moje bližine. Vendar sem se jaz zelo ohladila. In tudi seks je enkrat mesečno, pa še to bolj kot obveza z moje strani. Tukaj je še en problem. Je zelo “planski človek”, jaz pa ne, in če ne gre vse tako, kot si on zamisli, je vse narobe. In s kakršnokoli idejo jaz pridem na plan, mu ni všeč. Nikoli me ne podpira v nobeni moji samostojni odločitvi, tako da me mine do vsega. Se pogovarjava o tem,ampak ne prideva nikamor. Jaz ponavljam vedno eno in isto, on pa vedno govori: “A še kar pogrevaš to, kar je bilo pred leti.” Ampak jaz bi mu rada povedala, da me je to njegovo početje oddaljilo od njega in da se bo zelo moral potruditi, da bom zopet lahko z njim to, kar sem bila – ne mislim na zaljubljenost, ampak da se mu ne bom več izmikala. Ker se mu ne pustim niti objeti. Včasih čisto obupam in bi kar šla. Ne morem biti to, kar sem. Niso mu všeč moje prijateljice in je nezaupljiv in ljubosumen. Ampak zgradila sva si hišo in tudi zaradi sina si zelo želim, da bi rešila te težave in srečno zaživela. Zato vas lepo prosim, če mi pomagate. Že vnaprej se vam najlepše zahvaljujem.lp

Spoštovana mistery,

zanimivo, šele čisto na koncu ste povedali nekaj zelo bistvenega: v teh 5 letih, odkar sta skupaj, sta si zgradila hišo. Če ugibam prav in nista ravno bogataša, je bil to gotovo velik podvig, pa še otrok je prišel v tem času – zanosili ste pa komaj dobro leto od začetka vajine zveze. Skratka, zelo malo časa in energije, da bi sploh raziskovala vajin odnos, se pripravila na skupno starševstvo, se učila ne le pričakovati, ampak tudi dobivati medsebojno podporo.

Medtem ko je partner delal, hodil po svoje in pil – ter na ta način „krotil“ neprijetne občutke ali nezadovoljstvo v partnerstvu, so se v vas zaradi nekomunikacije nabirali jeza, tesnoba, žalost in prezir. Da se niste mogli sedem mesecev pošteno naspati, je hud stres, ki ga je težko primerjati s čim drugim kot z obliko počasnega mučenja. Če bi vam bil partner takrat v oporo vsaj s sočutnim razumevanjem in tolažbo, bi vam bilo laže in bi se zamera ne nabirala. Tako pa se je ne samo nabrala, ampak se z vsakim novim poskusom komunikacije med vama, ki se izjalovi, strjuje kot kakšna apnenčasta obloga … pa čeprav so sinovi krči minili, čeprav ste se naspali, čeprav je partner nehal „toliko“ zahajati ven (mimogrede: koliko? Kako je z alkoholom? Ste ob njegovem sedanjem načinu pitja mirni ali vas moti? Če vas še vedno moti, bi se na vašem mestu resno začela ukvarjati s tem simptomom – ne sama, seveda, ampak bi poiskala strokoven nasvet).

Seks je za vas obveza enkrat na mesec. Obveza do koga, do česa? Zveni kot izraz skrajnega prezira – do njega, pa tudi do sebe. Poskusite začutiti, zakaj sploh spite z njim. Če zaradi „obveze“ – da ne bi bil ljubosumen? da ne bi poiskal ljubice? – s tem povozite njega in sebe. Če pa zaradi privlačnosti, ki še zmeraj tli nekje globoko, potem dajte tej iskrici priložnost. Pa ne tako, da mu boste še enkrat povedali isto (pa četudi imate stokrat prav), kajti med vama je debel zid in skozenj se ne sliši. In to v obe smeri! Seveda se enako kot vi počuti nerazumljenega tudi on. Ker ste mu že tolikokrat povedali isto, pa ni uspeha, ste prišli do logičnega sklepa, da morate ukreniti nekaj drugega. Prav imate, ne ponavljajte nečesa, kar je samo zapravljanje energije! Vam se morda zdi, da že (pre)dolgo trpite v tem odnosu, v resnici pa ste šele na začetku, zdaj ga bosta – če bosta oba za to – končno lahko začela graditi.

Nič za to, če je on “planski”, vi pa ne. Bistveno je, da se začneta konstruktivno pogovarjati, da drug drugega zaslišita v stiski in osamljenosti, v kateri se muči vsak od vaju. Na skupini za zakonce, na zakonski terapiji, kjer bosta končno slišana. Poskusite, izgubiti nimata kaj, veliko pa lahko pridobita. Oglasite se, če boste kaj premaknili v to smer!