Pozdravljeni,

ker ne vem več, kako naprej, sem se odločila, da svoj problem delim z vami, saj mene že močno razjeda in že več kot leto dni nimam poštenega miru.
Vse se je začelo, ko sem začela hoditi s fantom, ki pa ga moja mama že od vsega začetka zavrača in stalno obsoja. S fantom izhajava namreč iz različnih kulturnih okolij, vendar pa za naju to ni težava, niti za njegovo družino, saj se midva zelo lepo razumeva poleg tega pa so mene njegovi lepo sprejeli in me imajo radi, kar tudi občutim. Rada sem z njegovo družino, saj me sprejemajo tako, kot sem in tudi pogovarjati se da normalno o katerikoli stvari.

Težava nastopi vedno, ko se v mojo zvezo in moje življenje vmeša moja mama, ki bi imela nad mano popoln nadzor in kontrolo, kar se kaže tudi v tem, da bi mi najraje ona izbirala fante in odločala, kateri je zame ustrezen in kateri ne. Vendar vem, da zanjo noben ne bi bil zadosti dober za mene, prav tako kot sedanji fant ne. Naj povem, da sem stara 24 let, živim sama in končujem študij, le diplomo še moram dokončati, fant pa občasno dela preko študentskega servisa in si denar služi še s športom. Tudi jaz delam in si stroške plačujem sama. Za mojo mamo pa najin način življenja ni v redu. Stalno me priganja, kdaj bo diploma, če on že kje dela, kaj si pa misli, da nima redne zaposlitve,…
Sama se trudim po svojih najboljših močeh, da bi bila uspešna in popolnoma neodvisna od staršev, vendar mi ta občutek in voljo do vsega vedno vzame mama, ki mi govori, kaj naj delam, kaj je za mene najboljše, da naj pustim fanta, ker si delam samo probleme, itd. ,itd. To poslušam že več kot leto dni, vsak dan po telefonu in res me jezi, ko mi nekdo govori, kaj je za mene najboljše in kaj naj počnem. Zaradi vsega tega sem zadnje čase nenehno v stiski, jokam, sem žalostna, kajti tudi jaz bi rada, da bi domov prihajala z veseljem in z občutkom pripadnosti ter sprejemanjem mene in mojega fanta. Tako pa niti sama nočem, da on prihaja k nam domov, saj nočem obsojajočih pogledov in kasneje telefonskih klicev, da naj zvezo takoj prekinem.
Moti me tudi to, da sedaj nisem niti odkrita do moje mame. Če recimo grem k fantu, ji ne povem ali pa ji tudi zatajim, če je on pri meni. Na ta način se spet izognem prepirom z njo. Čisto drugače pa se da pogovarjati z očetom. Je pravo nasprotje mame, sprejema mojega fanta in tako bi si želela, da bi se razumela tudi z njo, vendar se mi zdi preveč zafrustrirana, da bi se lahko o čemerkoli z njo pogovarjala, posebej če nanese pogovor na fanta.

Prosim, če mi lahko daste kak nasvet, kaj bi bilo najbolje, da se izognem stalnemu obsojanju in kontroliranju in s tem posledično tudi občutkom manjvrednosti, žalosti in depresije?
Zavedam se, da je to moje življenje in da sem zadosti stara, da se sama potegnem za sebe in si sama krojim svojo pot. Prav tako vem, kateri nasvet se mi zdi pravi in ga bom upoštevala, vendar ne veseh, kajti noben ne more namesto mene vedeti, kaj je najboljše za mene. Učimo se namreč na napakah, zato tudi jaz nisem nobena izjema, a ne?

Lep pozdrav,
Yoppi

Spoštovana Yoppi,

Soočate se z veliko bolečino v odnosu z vašo mamo. Spoprijemate se s težkimi čustvi manjvrednosti, žalosti, depresije ob tem, da mama ne sprejme vašega partnerja. Mama ne sprejme tudi vašega načina življenja, vaših odločitev, redno vam pokaže svoje neodobravanje in nezadovoljstvo. Mamino poseganje v vaš svet razvrednoti vaš odnos s partnerjem, vaše odločitve in tudi vašo samostojnost. Sami pa se trudite na vseh področjih, vendar vam mamin pritisk in pričakovanja jemlje vse voljo in energijo za nadaljevanje.
Verjamem, da ste v stiski, ko poskušate nekako poskrbeti, da bi bili zadovoljni vsi, tudi vaša mama. Poskušate poskrbeti, da bi partnerja (in vajin odnos) zaščitili pred temi pritiski in maminim nesprejemanjem, ki pa ga verjetno čuti tudi vaš partner. Iščete ravnotežje, poskrbite, da mame ne izpostavljate s tem, da partner prihaja v vaš dom. Previdno izbirate besede, tudi zatajite srečanja s partnerjem ali druge stvari, ki so povezane z njim. Vse to pa vam jemlje veliko energije, od vas terja veliko čustvenega napora. Obenem pa je vse to kruto in krivično do vas in vaju. Krivično do vas, da ne morete biti sproščeni, veseli, do konca ponosni, radoživi v vašem partnerstvu. Da ne morete tega zaživeti v vašem domu.

Krivično do vas, da ne morete biti odkrita do konca do sebe, niti ne morete imeti pristnega odnosa do svojem mame. Kaj je tisto, kar vas žene v to? Katera čutenja so to? Da ne smete razočarati mame, strah, da niste dovolj dobra, pridna, ste neprimerna…? Na različne načine želite preprečiti, da mama ne bi bila razočarana nad vami, trudite se na vseh področjih. A vaš trud, uspehi, sreča niso opaženi. Vsak pogovor prinese le težke občutke nesprejemanja, razočaranja, bolečine, manjvrednosti, žalosti in bolečine. Vse to pa močno reže v vas in v vas odmeva vedno znova in povzroča solze.

Na drugi strani pravite, da ste pri partnerjevih starših lepo sprejeti in čutite, da vas imajo radi. Verjamem, da vam je to všeč in vas veseli. A koliko vam tudi to prebuja dodatne žalosti in bolečine, da takega sprejema ne doživite doma. Kako boleče je za vas, da vaši starši, predvsem mama, ne zmorejo dati prav tega vašemu partnerju.
Obenem pravite, da tudi vaš oče sprejema vašega partnerja. Z njim se lahko tudi pogovarjate. A bolečina glede maminega pogleda in odnosa do vas ne poleže. Rana se sama po sebi ne more celiti. Kljub temu, da vas je strah, kako bi pogovor z mamo zgledal, da bi bila mama histerična, je prav, da si dovolite o tem z njo spregovoriti. Pogovorite se o vajinem odnosu mama-hči. Ne glede na to, da imate partnerja ste hči in kot hči ste začutili bolečino, žalost, nesprejemanje… Spregovorite z mamo o vaših opažanjih, kako se vi ob njej počutite kot hči. Kako vas boli njeno zavračanje. Se je morda vajin odnos spremenil, čutite, da ne morete biti več iskrena, vas je strah, ste žalostna, vas obremenjuje njen način pogovarjanja z vami.

Ali se je vajin odnos spremenil s tem, ko ste vi stopila v partnerski odnos? Kakšen je bil pred tem? Je bilo drugače, bolje ali so bila tudi prisotna vsa ta čutenja, le da jih zdaj zaznavate drugače, težje?
Kaj mami pomeni vaša izbira partnerja, vaša samostojnost, kaj jo skrbi, česa jo je strah? Kaj se v njej dogaja ob vas in to izrazi s pritiski do vas, kaj je za njo tako nesprejemljivo, morda sramotno? To je nekaj s čimer se vi vsaj eno leto pogosto ukvarjate, a na način, da je vse to postalo zelo močno del vas. A vse to sodi k vaši mami, da poskrbi za ta vprašanja in čutenja. Kar pa bo lahko če ji to pustite – tudi na način, da za vsa ta vprašanja več ne skrbite, postavite mejo med vami, vašim partnerjem in vajinim odnosom in vsem ostalim, kar vama ne pomaga.
Vse morebitne dvome, strahove, nezaupanja bo morala mama rešiti pri sebi ali s pogovorom z vašim očetom. Nikakor ni vaša naloga, da kakorkoli skrbite za mamo, niti v tem ne, da bo čustveno umirjena. Vrnite to čustveno breme, ki vas tlači, ki ga meljete in meljete in je za vas nerešljiv – kar je znak, da ni nekaj kar bi naj reševali vi.
Sprašujete kaj bi bilo najbolje, da se izognete stalnemu obsojanju in kontroliranju in s tem posledično tudi občutkom manjvrednosti, žalosti in depresije? Za začetek, da o tem spregovorite. Tam kjer to doživljate.

Dajte si možnost in mami sporočite o tem kaj doživljate in čutite, kaj vse to za vas pomeni, kakšno leto je za vami. Čas je za iskren pogovor med mamo in hčerko. Morda vključite tudi očeta, ob katerem čutite več podpore.

Pogovorite se tudi s partnerjem in podelite svojo stisko. Ne meljite tega sami. Pogovorita se, kaj to pomeni za vaju, kako partner spremlja vaše solze, prepire, skrivanje… Prevrednotita vajin odnos. Tako boste začutili, da niste sami, da je tam nekdo, ki je ponosen na vas in vi na njega, ki vas podpira, razume, ceni.
Ali je res prav in dobro, da to skrivate? Za koga? Verjetno za nikogar.

Vaša naloga je, da poskrbite zase, da živite življenje.

Vse dobro vam želim!

Melita Kramar, spez. zakosnke in družinske terapije
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
07 33 21 133 / 031 489 309 / http://www.zdi-nm.si