mož, ki ne komunicira
Pozdravljeni,
kot mlada mamica, žena, ženska z cilji in ambicijami sem prišla do zaključka, da potrebujem pomoč oziroma nasvet glede komunikacije v zakonu, torej komunikacije med nama z možem. Zato se obračam na vas z upanjem po odgovoru, ki bi mi pomagal razrešiti nastalo krizo v zakonu.
Sem edinka, hči matere samohranilke, vzgojena sem bila s strani tako pokojne stare mame, tete in na koncu tudi svoje mame. Edina družina, ki jo poznam danes, je moja mama in najini dolgoletni družinski prijatelji. Kljub temu, da sem na mamo jasno zelo navezana, sem ponosna na to, da me je vzgojila v odgovorno, zrelo in predvsem samostojno osebo. Omogočila mi je vse, od šolanja do potovanj po svetu, od nasvetov do tega, da mi vedno prisluhne, ko to potrebujem.
Pred osmimi leti sem spoznala sedanjega moža. Privlačilo me je to, ker je bil iz drugačnih krogov (neštudentskih), ker je imel redno službo, ker je imel veliko družino, predvsem pa, ker izhajava iz istih krajev, kakor tudi starši, in predvsem, ker sem se zaljubila vanj. Z veseljem sem sprejela velik del njega, njegovo družino v širšem smislu, in pričakovala od njega, da bo tudi sprejel neke vrste “mojo družino”. Začetek je bil čudovit, vendar šele zdaj ugotavljam, da je najine probleme reševala njegova mama, da so bila njegova mnenja in misli, mnenja in misli njegove mame, itd. Po petih letih in po enem letu skupnega življenja (obnovila sva hišo moje stare mame na podeželju) sva se odločila, da je čas za naslednji korak:poroko. Tu se je pojavil problem. Ker sva se odločila za poroko v neke vrste “velikem slogu”, ki sva jo sama financirala, kljub občutku velike nevoščljivosti s strani njegove družine, (v smislu, če se možev
večvredni brat ni mogel tako poročiti, se tudi ti ne rabiš), sva organizirala vse sama oziroma brez vmešavanja moževih staršev. Na večer pred poroko sva se z možem po starih običajih odpeljala k njegovim staršem, kjer je on prespal in takrat sva naletela na velik odpor. Ura je bila sicer pozna, pa vseeno je na ta račun najprej vzrojil možev oče, v smislu, kaj se pa greva, da je potrebno še toliko vsega pripravit pri njih za naslednji dan…ko sem odgovorila, v popolnem šoku sicer, da to niso nujne stvari in da lako tudi brez njih speljemo poroko, je še dodatno povzdignil glas. Ker me je to šokiralo in prizadelo, sem odšla iz hiše in zaloputnila vrata. Mož je šel za mano in me samo pospremil do avta, očitno zaskrbljen. Ostal je tam. Kasneje me je klical v joku, kako mu je hudo, vendar se s starši niso nič pogovarjali. Naslednji dan me je klical možev oče, vendar se nisem oglasila, saj sem se želela skoncentrirati samo na poroko. Mož ni rekel očetu niti besede, dokler ni sestrična rekla, da je nekaj narobe…poroka je uspela zaradi takorekoč “mojih” ljudi, ostali so se držali bolj zase. Imela sem občutek, da se vsi pretvarjajo in da me niso nikoli marali. Bila sem v šoku, saj sem bila vzgojena tako,da je treba starejše, sorodnike, starše spoštovati.
Velikokrat sem bila v življenju razočarana zaradi prevelikih pričakovanj, ki sem jih imela do drugih, partnerjev, prijateljev, itd, saj sem se vedno trudila biti popolna v vsakem odnosu in brez napak… pa vendar vedno zrem pozitivno v prihodnost in tako tudi gledam in živim življenje. Zato sem težko razumela moževe starše, zakaj je do tega prišlo.
Ker sem vedno bila mnenja, da vsak ureja odnose s svojimi starši, sem pričakovala rešitev od moža in mu prepustila vse. Ker pa očitno v družini ne komunicirajo, vse pometejo pod preprogo in se naslednji dan pretvarjajo, kot da nič ni bilo, je bilo tako tudi pri naju. Z eno izjemo. Žal sem jaz drugačna. Prisegam na komunikacijo, pogovor, najbolj pa na iskrenost. In takrat me je prvič zabolelo.Vse, kar sva se z možem pogovarjala o tem, kar je mož dal od sebe, je bilo par besed, več ali manj mojih, pa še to sem morala dobesedno vleči iz njega. Nisem razmišljala o tem, zakaj ne govori sam, zakaj ne razmišlja sam, zakaj ne rešuje problemov sam. Vendar mi je njegova ljubezen pomagala to prebroditi, in odločila sem se vložiti ves trud v ta odnos in način, ki bi me pripeljal do tega, da bi jim oprostila. Tako sem razmišljala takrat. Do distance ni prišlo.
2 leti kasneje sem rodila punčko. V tem obdobju smo se zbližali z moževim bratom in njegovo družino, vendar se je tudi ta odnos klavrno končal zaradi njihovih laži in neiskrenosti…No, po rojstvu se je pojavil drugi problem…vedno sva bila midva tista, ki sva obiskovala vse, nič nama ni bil problem, ustregla sva vsem in vzdrževala občutek t.i. “pridnih in vzornih otrok”…po rojstvu pa seveda nisva bila več tako mobilna in sva pričakovala od drugih, predvsem od moževih staršev, da bodo prišli do nas. Kar pa se ni zgodilo. Stanje se je stopnjevalo in 5 mesecev po rojstvu je na obisk prišel možev oče in začel verbalno napadati mene, da moževe mame ne bo, ker mi je zamerila, ko sem, namesto njej, dala dojenčico spat…vse to je bilo napihnjeno, prirejeno in zlagano…in zelo me je prizadelo, saj sem se res trudila, prdevsem biti poštena, spoštljiva in iskrena do vseh…v času verbalnega napada, se mož, ki je bil pri vsem tem prisoten, ni niti enkrat oglasil. In to me je še bolj prizadelo. Povedala sem, da je moj otrok dojenček, da je bil čas za spanje in da naj pridejo pač ob drugem času v dnevu. Da se ne vrti več svet okrog tašče, temveč se moje in moževe življenje vrti okrog dojenčice…Z zelo povzdgignjenim glasom in solzami v očeh sem nato odvihrala ven. Mož pa za mano. Spet. Moja mama, ki je takrat ni bilo poleg, je sicer zelo nekonflikten človek, pa vendar je poskušala na lep način dopovedati moževemu očetu, da so morda malce preobčutljivi in da naj le večkrat pridejo…odgovoril ji je, da je tašča zelo občutljiva in da je treba paziti, kako in kaj…kot da moj otrok ni…
Vrhunec vsega tega je bil naslednji dan, ko se je mož s starši po telefonu pogovarjal, kot da nič ni bilo. Takrat sem se prvič oglasila glede tega in nato, ko so meni nič tebi nič prišli na obisk, in se obnašali, kot da ni bilo nič in je vse v redu. Mož ni rekel nič in se je zmedel ob moji ignoranci njegovih staršev. Bila sem v takem šoku, da dejansko nisem bila sposobna jih niti pogledati, kaj šele komunicirati. Pričakovala sem, da bo mož tisti, ki bo govoril…Razumeti morate namreč to, da nikoli nisem bila ženska, ki bi želela “komandirati” svojemu možu, nikoli si to nisem želela biti, ker preprosto nisem takšna. Pričakovala sem, da je mož odrasla, odgovorna in predvsem samostojna oseba.
Dolgo, dolgo sva potrebovala z možem, da ugotoviva, kaj je šlo narobe, kako naprej in zakaj ni začutil potrebe, da se postavi zame pred svojimi starši…velikokrat je jokal, obljubil mi je veliko, vse obžaloval, pogovoril iskreno z njimi pa se ni nikoli. Prosila sem ga, naj bo iskren. Da s takšnim človekom ne morem živeti, da nisem vedela, da je “mamin sinček” in da potrebujeva distanco. Najhuje pa mi je bilo, da nikoli nisem hotela postati ženska, ki je prisiljena govoriti možu, kaj in kako narediti z njegovimi starši…nisem takšna in nikoli ne bom.
Verjamem, da se s pogovorom lahko vse reši, da si vsakdo zasluži še eno možnost in da je iskrenost rešitev. Obljubil mi je vse, in preprosto prekinil stik s starši. Ker je bilo zanj očitno to najlažje… Tudi ko je bil v tem času njegov oče v bolnici. Mislim pa, da ni pričakoval, da bo tako nesrečen zaradi tega. Jaz pa tudi ne. Veliko solz, prepirov je za nama zaradi drugih ljudi, konec koncev pa zaradi njega. Velikokrat je vmes popustil prepričevanju njegove mame in sem bila jaz tista, ki je spremenila njegovo odločitev. Velikokrat se je poskušala vmešavati v vzgojo, počela absurdne stvari na še prepogostih obiskih, ki se ji jih mož ni upal očitati, dokler nisem na tem vztrajala jaz. In končno se mi je zazdelo, da je prebolel. In da je zadovoljen tudi brez svoje mame. Ko so videli, da misliva resno, so se začeli zelo truditi, predvsem do vnukinje, ki jih je zelo vzljubila. Med tem časom sva se z možem zelo distancirala tudi od prijateljev, njegovih in mojih. Po njegovem mnenju (tudi njegove mame) namreč kakršna individualna sprostitev ali druženje (kjer nista oba vključena) pomeni konec razmerja, varanje ipd. Jaz sem naivno menila, da je to ljubezen… Kar nama tudi ni koristilo, vendar sva imela preprosto prevelike probleme. Ko so stvari ravno začenjale iti na bolje, pa ponovno tretji problem…
Mož je desetletje delal pri delodajalcu, ki je hkrati tudi sosed, kamor sva se preselila. Bili smo zelo dobri prijatelji, vendar so ga začeli zelo izkoriščati, psihično in verbalno napadati in ko je dobil priložnost za boljše delovno mesto, je sprejel. V drugem mestu, na drugem področju. Vedno je poudarjal, da se v vseh letih ni toliko nihče z njim pogovarjal, kot so se v 1 mesecu v novi službi, in kako je to pomembno, zatrjeval, Komunikacija. Je zelo zadovoljen.
Ko smo se odločili, da dokončamo zunanjost hiše, v katero smo se pred 4 leti preselili, so nas začeli sosedi zavirati. Pokazali so popolnoma drug obraz. Zdaj vem, da so se maščevali njemu, na začetku tega nisem vedela…Prišlo je celo do fizične poškodbe nekaterih stvari in groženj meni in moji hčerki. Tu pa se je spet zapletlo. Možev bivši delodajalec je klical na možev telefon in mož je takoj želel telefon poriniti meni, češ, ti se meni. Ko sem zavrnila, je bivši delodajalec zahteval mene in mož mi je dal telefon. Tistih pet minut groženj, ki sem jih doživela, ne bom nikoli pozabila. Letele so na vse, od moje hčerke, do hiše do mame,pokojne stare mame, mož pa ni bil omenjen enkrat. V tem času sem ponavljala grožnje na glas in dala vse na zvočnik, ker sem želela priče…ob vsem tem je mož sedel skupaj z delavci, ki so urejali zunanjost hiše in ko so se oni smejali na vse to, se je tudi on. Jaz sem bila v šoku. Zaradi vsega. Počutila sem se tako sama. Pa vendar sem se uprla verbalno tem grožnjam, kot sem se lahko. Možu je bilo očitno vse to običajno, nekaj kar pretrpiš in preneseš, ker takšni pač so. Ker mož ni vedel kaj storiti in ni rekel nič kaj dosti, sem prosila mamo in prijatelja odvetnika za nasvet in za posredovanje. Ki ni prineslo nekega učinka, pa vendar… prijavila sem grožnje tudi policiji…
Stanje se je potem stopnjevalo,policija in najin odvetnik so zaključili zadevo. Zdaj je mir.
Bila sem zelo prizadeta in žalostna, saj tega resnično nisem pričakovala. Nisem razumela takšne primitivnosti. Hkrati pa sem dobila občutek ponosa in poguma, da sem se tako neustrašno, tako ponosno in tako močno postavila za mojo družino. In zmagala.
Nisem mogla verjeti, da so ljudje, ki so na zunaj tako globoko verni, tako ugledni na nek način, tako zlobni, nevoščljivi in hudobni. Mislila sem, da so mene napadli na isti način, kot so isti ljudje napadali mojo staro mamo pred 50 leti. In si to vzela zares k srcu. Preveč.
Od moža podpore nisem imela. Nisem dobila pogovora, nisem dobila moči, upanja, predvsem pa vzpodbude. Na moj predlog, da bi šla najraje nazaj v mesto, od kjer sem prišla, se je takoj strinjal. Prvi dan, ko me ni bilo poleg, jim je tudi odzdravil, v smislu saj so me oni prvi pozdravili, itd itd. Naj omenim še, da so bili v tem času njegovi starši v veliko podporo, kot da bi vedeli, da on tega ne zmore. Imeli pa so tudi sami sosedski spor, in med prepirom moževega očeta s sosedom, se je tašča skrivala v kleti…ko je vse minilo, je te ljudi seveda za hrbtom, “obrala do kosti”…jabolko ne pade….
Nikoli nisem mogla razumeti takšnih ljudi, takšne obsedenosti z zemljo, takšne požrešnosti in nevoščljivosti. Vse skupaj se mi je zdelo preprosto bedasto in primitivno. Vem, da nisem takšna in hvaležna sem bila, da lahko z drugega vidika gledam na vse to. Nisem pa vedela, da so ljudje na vasi takšni. Nekateri vsaj.
Dovolj mi je bilo. Pred prijatelji se je hvalil, češ, zdaj pa vidijo, zdaj pa dajo mir, so dobili svoje…Pogovorila sem se z njim iskreno. Želela sem odgovor na vprašanje, zakaj ni začutil, da me mora zaščiti, mi pomagati, se postaviti zame? Kot že tolikokrat…Nisem ga dobila, le da mu je hudo in da zdaj (par tednov po dogodku) ve, da je naredil narobe…naj omenim še, da sem jaz njega vedno vzpodbujala pri vsem in mu vlivala samozavest itd.
Takrat sem se odločila. Prosila sem ga, naj premisli o vsem, kar čuti, kar želi, kar bo in ne bo. Prosila sem ga, naj bo iskren in naj enkrat v teh osmih letih bo on tisti, ki bo stopil do mene in začel pogovor. Pa če bo treba dan za dnem. Nisem pričakovala tega, kar se je zgodilo zatem. Zgodilo se ni nič. Prosila in pogovarjala in obveščala o svojih čustvih sem ga še parkrat. Enkrat je rekel, da ne ve več, kaj naj naredi. Na moje vprašanje, kaj je naredil do sedaj, ni dal konkretnega odgovora. Priznam, da sem ga odrinila tudi fizično na začetku od sebe, vendar ne z namenom, da se bo vse zavleklo za dva meseca, temveč zato, ker je bilo za njega po fizičnem kontaktu vse rešeno.
Zelo dober je v zvračanju krivde na druge, in tako je v tem času hodil tarnat moji mami in jo kljub moji prošnji in prepovedi, vmešaval v najine probleme. Pogovorila sem se s svojo mamo, ji vse razložila in jo prosila, da ga preprosto preusmeri name. Razumela je. Ko sem možu to omenila je sprva vse zanikal, potem pa priznal v smislu, saj ni bilo nič takšnega. Dva meseca, ki sta minila, ko komunicirava le zaradi otroka, ko hodimo okrog le zaradi otroka kot srečna družinica, dva meseca brez dotikov, brez pogovora, sta bila zame peklenska. Nisem takšna, potrebujem pozornost, dotike, spolnost in vse, kar pride zraven. Prizadelo me je, da mi ne more “dati” enega iskrenega pogovora, čeprav se zaveda (ali pa ne), da je zato na kocki najin odnos. Boli me, ker sem temu človeku dala vse in več, od zaupanja, ljubezni, intime in vsega svojega. Še vedno igra na karto vzbujanja sočutja in usmiljenja pri meni, čeprav ne vžge več…
Ali sem šele zdaj doumela, da sem poročena z velikim fantkom? Ali potrebuje mamo in ne ženo? Ali v teh osmih letih moja ljubezen do njega ni spremenila, izboljšala, nadgradila nič v njem? Ali si nisem zaslužila vsaj spoštovanja? Ali si ne zaslužim vsaj iskrenosti, pa kakršnakoli pač je?
Zanimivo je, da se po vsem tem končno počutim bolje. Če ne celo odlično. Spremenila sem se. Moji cilji, želje, ambicije in konec koncev tudi vrednote. . Močnejša, kot kadarkoli prej. Vem, da si želim več, kot je trenutno stanje. Vem pa tudi, da je to proces in da želim možu dati možnost, da se enkrat pa le pogovoriva…ni mi vseeno za hčerko in nočem ji odreči ničesar…želim pa biti srečna, ker verjamem, da bo to koristilo tudi njej. Ne vem, če se odločava za pravi korak v tem času, pa vendar morava poskusiti še to. Iz vasi se bova preselila v stanovanje v mesto, kjer bova mislim da, prvič sama. Odgovorna za vse. Želim poskusiti, če je sposoben pokazati zrelost, odraslost ali ne. Roko na srce, je ljubezen mojega življenja. In zato mu želim dati možnost, da se spremeni…sprašujem pa vas, ali sva na pravi poti? Ali je to sploh možno?
In kljub vsemu se sprašujem, ali bo zmogel? Zadnjič mi je dejal po mini pogovoru (seveda spet z moje strani, ko je najprej vse zvrnil name in zatrjeval,češ, saj sem te vprašal, kako si ipd), da naj mu pomagam…pomagala sem mu 8 let…Zdaj mora najti način, kako pomagati sam sebi. Sprašujem vas, ali sem na pravi poti? Počutim se že tako, pa vendar me zelo skrbi za hčerko. Sama sem zrasla brez očeta ob sebi in čeprav mi ni nikoli, vsaj v tem, kar sem poznala, nič manjkalo, vem, da otrok potrebuje oba starša in to si tudi želim. Prosim, razumite me, pred parimi meseci sem bila še običajna mlada ženska z družino, možem, hišo in skupnimi cilji. Nikoli si nisem predstavljala, da se bom tako spremenila, vendar vem, da takšna sem. Tudi možu sem to tolikokrat ponovila. Veliko potrpežljivosti, razumevanja, pomoči, sočutja in
ljubezni imam za nekoga, ki me osvoji, vendar imam mejo. In to mejo je prekoračil.
Hvaležna vam bom za vsak nasvet in za vso pomoč.
Spoštovana aančka,
kako zelo pogrešate pristno, iskreno komunikacijo, je videti že iz izčrpnosti in dolžine vašega pisma. Čutim potrebo, da zato svoj odgovor omejim na kar najbolj jedrnato sporočilo; kakor bi vam s tem hotela reči: Res je, pripada vam prostor, ogromno prostora za izražanje. A tudi za intimnega sogovornika.
Ki ga v možu nimate. Temelj vaših težav vidim v vašem vprašanju: “Ali v teh osmih letih moja ljubezen do njega ni spremenila, izboljšala, nadgradila nič v njem?” Odraščali ste med ženskami, ljubečimi in sposobnimi v vseh pogledih, imate izkušnjo, kako biti ženska in kako dati kar največ od sebe. Primanjkovalo pa vam je “podatkov” o moških. Vaša pričakovanja do moža vsebujejo tudi željo, da bi bilo v njem vsaj nekaj očetovskega. In kdo vas pritegne? Zelo neiniciativen moški, moški, ki čustveno ni na voljo, ki odhaja, ki ne izpolni obljub, pričakovanj, ki vas ne zaščiti, ne podpre, ki je nem – tako ga vi doživljate – odzven vašega očeta. Niste imeli izkušnje, ki bi vam povedala, da ljubezen ženske v resnici ne more v moškem ničesar “spremeniti, izboljšati, nadgraditi” – če ni tudi on za to in če tudi ženska ne “spusti kontrole” (“Te bom jaz naučila, kako ljubiti”) in je pripravljena prostodušno sprejeti, da utegne tudi partner v procesu MEDSEBOJNEGA celjenja in zorenja “spremeniti, izboljšati, nadgraditi” njeno “popolnost”.
Sami ste se s svojim trudom nagarali do konca. Zdaj boste dali možu še eno priložnost. Ni vam treba več biti superženska, terapevtka in reševalka moških: dajte priložnost tudi sebi. Ne mislim, da je edina alternativa razveza; nasprotno, menim, da s tem ne bi (še) nič rešili. Skupine za zakonce v stiski, zakonska terapija … možnosti je veliko. Modrega usmerjanja vaše energije vam želim.
Pozdravljena aancka,
Čeprav se nekako lahko povežem z odgovorom ge. Jane Lavtižar na vašo zgodbo, pa sem jaz bolj dobila občutek, da si vi želite moževega sodelovanja v vajinem skupnem življenju, kamor seveda sodi tudi iskrena komunikacija iz obeh strani. Kajti brez komunikacije ni sodelovanja.
Tudi s trditvijo, da ljudje ne moremo spreminjati eden drugega se strinjam le delno. Res je, da moramo eden drugega brezpogojno sprejemati, toda to ne pomeni, da smo nekakšni otoki, ločeni, vsak sam zase. Kajti življenje ustvarjamo skupaj. Če imamo družino, so za njeno blagostanje odgovorni prav vsi njeni člani (otroci izvzeti dokler za to odgovornost ne dozorijo). Mislim, da ljudje lahko vplivamo eden na drugega in je celo naša odgovornost opozarjati tiste za katere mislimo, da svojega dela ne opravljajo zadovoljivo. Za to pa je spet ključna sposobnost dobre in iskrene komunikacije. Da se o tem pogovorimo, predstavimo svoje poglede na stvar in poslušamo mnenja in doživljanje drugega. In nekako skušamo doseči kompromis, tako, da bodo vse strani zadovoljne in da se bo tudi skupna situacija, skupno življenje izboljšalo. Če pa ena stran ni sposobna komunikacije oz. je noče, pa pride do problema. Tedaj seveda pride do težnje, da situacijo sami nadzorujemo, drugače imamo občutek, da bo kratko malo razpadla. Kar se meni zdi legitimen občutek, se pa takrat znajdemo v zelo težki situaciji: bojimo se za, v vašem primeru za skupno življenje, istočasno, pa se zavedamo, da moramo drugega spoštovati. Kaj torej storiti? Jaz bi se trudila, dokler bi se lahko, če bi mi dotična situacija in ljudje, ki v njej sodelujejo, zelo veliko pomenili. Nihče ne pravi, da je življenje lahko. Če pa bi videla, da enostavne ne gre in ne gre, bi pač stvar končala. Te besede sem vam napisala na podlagi mojega nepopolnega dojemanja vaše situacije, zato mogoče z nekaterimi stvarmi ne boste rezonirali.
Ali ste na pravi poti? Mislim, da bo to pokazal čas.
Želim vam veliko moči, energije in modrosti!
Kot bi pisala jaz. Iste težave z možem, isto odraščanje, razlika samo, da sta mi že stara mama in mama pokojni. In sem sama. Leta in leta sem se trudila, marsikaj potrpela – žal je vedno slavše oz me vedno bolj moti nekomunikacija z možem. Jaz rešitve več pri sebi ne vidim – razen odhod, ti še imap možnost. Postavi ga pred dejstvo, ali pa oddidi kam za nekaj dni, da vidi da misliš resno. Samo grožnje ne pomagajo. Jaz sem frozila, že odhajala s kovčki, pa ostala potem. Napaka. Sedaj to vidim. Takšni moški so kot alkoholiki – dokler ne vidijo da mislimo resnoresno, se ne trudijo kaj spremenit. Jaz samo čakam priložnost da najdem nek kotiček, kamor bom lahko šla. In potem grem, Povedala pa sem samo na tem forumu sedaj – mož še ne ve, ker ne opazi nič, ne sliši nič.
Aancka, pozdravljena!
V medsebojnih odnosih je bistvo dozorevanja. Zorimo prav skozi preizkušnje, ki se nas dotaknejo dovolj globoko. V površinskih odnosih z oddaljenimi znanci nam še na misel ne pride, da bi se žrli zaradi njihovega nekomuniciranja. Čisto nekaj drugega čutimo do najožjih svojcev, zato nas nepravi* odnosi resnično bolijo. Saj najožji svojci sežejo dosti globje kot katerikoli znanec.
Ker je življenje dovolj modro, da nam za rast ponudi točno to kar rabimo, se nam zgodi partner, ki nam v najboljši meri rast tudi omogoči.
V vaši primarni družini ste odraščali v krogu žensk. Verjamem, da vam nič ni manjkalo, ker vam ničesar ni bilo odvzeto. Rodili ste se v zaključen ženski krog. Ob izbiri partnerja pride na površje potreba po dopolnjujoči moški energiji. Po takšni, kakršno ste poznali doslej. V partnerju ste iskali odsotnega očeta. Čustveno in intelektualno odsoten mož je do potankosti predstavljal to, kar ste iskali.
Mož vam omogoča razdret globoke podzavestne zamere do očeta. Moževa nekomunikacija vas globoko boli in njegova čustveno-intelektualna odsotnost vas prizadene prav tam, kjer vas je nekoč (še v maternici) prizadel oče.
Zdaj pa, če hočemo nekaj spremenit, moramo to najprej poznat. Nobena sprememba se nam ne bo zgodila, če bomo pritiskali na druge, naj se spremenijo. Sami smo tisti, ki moramo zavzet drug zorni kot, videti problem s prave perspektive!! Ob tem, ko spoznamo, kaj bi nam rada neka boleča situacija povedala, je polovico dela že opravljenega. Zdaj vsaj gledamo v pravo smer. Spoznanje nam pokaže tudi pot iz bolečine, ki jo je treba sprejet oz. si jo priznat. Ko si priznate, da v globinah nezavednega hrepenite po moški energiji, ki bi jo hoteli spremeniti iz odsotne v prisotno, naenkrat zagledate, kako se zunanja situacija do potankosti prekrije z notranjo. Ko ozavestite bolečino in vzrok zanjo, pride na vrsto odpuščanje. Torej: 1. zagledat, 2. spremenit zorni kot, in 3. odpustit primarnemu povzročitelju bolečine, to so osnovni koraki k spremembi samih sebe. Z odpuščanjem (in razumetjem, zakaj se nekaj dogaja) se sprosti vsa zastala energija, ki smo jo takrat davno vezali na neko situacijo.
Večina bi rekla, saj nimam nobenih zamer, nobene zastale energije. Globoko so zakopane in se jih ne zavedamo. Tam kjer ni blokiranih energij, so tudi odnosi pretočni in brez zastojev. Tako preprosto komunicirate z ženskim svetom. Ko sprostite pretočnost do moške energije v sebi, se bo učinek enostavno poznal v odnosu do moža. Enako kot bi podrli jez na reki.