Pozdravljeni. Večkrat prebiram vaša vprašanja in odgovore na tem forumu. Opazila sem, da tudi sama iščem odgovor na svojo težavo, ki me, čeprav jo potiskam na stran, bremeni.Med vsemi odgovori sem nekaj našla tudi zase, pa vendar ne čisto vse.
Gre za moj odnos z mamo. Sem odrasla ženska, živim sama z dvema otrokoma (oba študenta), ločena že nekaj let. Za ločitev sem se odločila po tem, ko me je mož varal. Odslovila sem nezvestega partnerja in po treznem razmisleku o bodočnosti, zaživela življenje naprej. S tem, da sem se potrudila za dober odnos med otrokoma in očetom, otroka vzgajala v duhu, da je oče še vedno oče, le midva kot partnerja nisva več v isti vlogi, kot pred ločitvijo. Lahko rečem, da sem bila kar ponosna nase, na svoj trden značaj in moč, da sem prebolela zamere, jezo in razočaranje ob ločitvi, saj sem vedela, da bom s tem škodila samo sebi in še bolj otrokoma. Nekako sem si zaobljubila, da bom brezpogojno ostala ob otrocih, zato sem se posvetila predvsem nam trem, dobremu vzdušju v družini, ker sta bila še mlajša sem se trudila, da sta ločitev sprejela čim manj stresno in boleče. Veliko smo se pogovarjali, se družili, hodili na izlete in predvsem -se imeli radi. Tako je tudi danes. oba otroka sta študenta, hodim v službo, pred leti sem ob delu doštudirala in
lahko rečem, da sem srečna, zadovoljna. Ne, nimam partnerja, ker sem se tako odločila, ne kot žrtev, temveč kot zavestna odločitev, dokler bomo skupaj za otroci, na bo novega moškega v hiši.
Ob vsem tem pa mi je, kot meni ljuba in prijateljska mama, stala ob strani. Še kako potrebuješ v takšnih situacijah domačega, zrelega človeka, ki ti verjame, ti zaupa in ga imaš rad…..
Bolj kot so leta minevala, bolj sem imela občutek, da mami ne pomenim več toliko kot včasih. V času obiska sem zasledila, da je bila kar zadovoljna, ko sem šla….. med vrsticami mi je omenila, da se ne bi rabila ločit, saj ni edini moški, ki je varal žensko, pa hišo smo zidali in že zaradi hiše ji je bilo žal……da sem ga spravila na sodišče in da ima mojega bivšega moža še vedno po svoje rada.——
To pa ni bilo sprejemljivo z mojimi pogledi na življenje. Meni hiša ne pomeni nič, če ni sreče in razumevanja v njej. Pa tudi kot ženska sem se prvič v življenju dvignila nad sabo in se začela ceniti v tem pogledu, da nisem dovolila več teh poniževanj s strani mojega moža. Včasih sem imela občutek kot, da me zaradi tega obsoja…..Pa si nisem kaj preveč jemala k srcu, saj je življenje moje in ne mamino. Res je mnogo težje živeti sam za vse, tako finančno, kot tudi fizično….se imamo pa lepo. Počutim se svobodna, brez neprijetnega tiščanja tam zadaj v levem korteksu, kdaj me bo spet prevaral. Hodim zadovoljna in samozavestna po tej obli, saj vsak uspeh, ki smo ga dosegli je bil za nas veselje. Otroka sta bila (sta še) pridna, v šoli uspešna, skoraj čez noč sta odrasla, naučila sem jih mnogo stvari za življenje, vseh gospodinjskih del doma, hčerka rada kuha, se ukvarja z mnogimi dejavnostmi, ki so vezane na naravo, pridno študirata……Ja kaj bi še človek rad.
Mama. Ja mama me bremeni. Že eno let nisem šla domov in se nisva videli. Ker me je užalila in sem takrat odšla. In se ne morem vrniti domov. Ker me boli. Da ne razlagam vseh podrobnosti…..Prosila sem jo za pomoč in jo je zavrnila. Nisem mogla verjet. Naj povem, da imam še starejšega brata in mama je že priletna. Ni somnolentna, niti dementna, je res starejša, ampak v zelo dobri psihofizični kondiciji. In ker me je tako močno razočarala, se mi je čez noč odstrl nek nov film, pogled za katerim sem se skorj petdeset let neuspešno ali lažno skrivala v zakulisju. Analizirala sem svoje otroštvo in prišla do zaključka, da me je mama vzgajala popolnoma drugače kot brata. Zanj je namenila več ljubezni, materialnih dobrin (hišo, avtomobile, varstvo otrok, vsakodnevna kosila, pomoč pri dogradnji hiše……..) Pa nisem bila nikoli ljubosumna, ker so me že od malega prepričali, da je tako prav. Meni niso nikoli kupili kolo, kotalke…..marsičesa, temveč bratu. Jaz pa sem potem, ko se je teh stvari naveličal kaj “podedovala”……Spomnim se, da sem bila še mlajša, ko sem pojedla neko čokolado, ki je bila namenjena bratu….Zelo narobe! Oče? Moj oče je bil alkoholik, ampak zame dober. Rad me je imel. Samo, ko je bil pijan je bil neroden.
Kot se spomnim sem bila vedno na nekem stranskem tiru. Zelo samostojna, sama sem hodila k zdravniku, sama sem urejale vse stvari na uradih, v šoli sem bila bolj uspešna kot brat, kmalu sem se zaposlila. Staršem sem bila v finančno breme do 15.leta. Potem sem imela štipendijo in po končano srednji šoli sem šla v službo. Pred poroko sem dobila prek službe stanovanje, se poročila in šla od doma. Bratu še dandanes pomaga tako finančno kot tudi z ljubečo pozornostjo. Pa tudi to me ne moti več. Ker se mi zdi, da sem se dotaknila bolečega spoznanja, da je mama med nama delala razliko za katero pa ni nikoli hotela slišati. Zato sem ji pred letom ali dvema to v pogovoru omenila, da je vidna razlika….. Od takrat se mi zdi, da sem dregnila v ahilovo tetivo. Nagovorila me je da sem ljubosumna. Tudi drugi ljudje, če so ji omenili, da dela razliko, ji ni bilo prav….Hčerki je tudi grdo govorila o meni, vendar ne dolgo, ker je hčerka razgledana in ni dovolila, da bi kaj preveč se razgovorila…..To, da živim sama, da sem včasih potrebovala kakšno pomoč….to moj brat in mama nista nikoli razumela. Vidim, da so veliko skupaj, praznujejo rojstne dneve, hodijo na morje in kot zanimivost-tudi moj brat se mi ne oglasi več, pa se nisva nič skregala. To kar je, je samo med nama z mamo.
Nekako ni v moji naravi, da se ne bi s kom pogovarjala, ali da bii bila skregana, zato me toliko bolj čudi, da se mi je to zgodilo ravno meni z mojo mamo in bratom. Očeta ni več, je pokojni. Tako, da del družine nimam več. Včasih me malo zaboli, po drugi strani mi je pa prav, ker me je zadnje čase mama žalila, večkrat prišla slabe volje in me kaj okregala…….Sem dolžna to sprejemati? Spet me moti, ker je starejša, lahko bo kmalu umrla in se bova razšli skregani….Mi bo brat sploh povedal, če bo kaj bolna? Ker sama živi, mi hodi mnogo stvari po glavi. Otrokoma seveda ne prepovedujem obiskov, naj jo obiskujeta, saj nimata nič pri tem najinem nesoglasju…

Delam prav? Nič se ne čutim krivo, da bi na primer šla k njej in se “pobotala”……Nič me ne vleče, kot bi imela strto srce in ne zmorem. Bo tako dobro? Brez stikov, brez besed? Spet pa ko se spomnim kako me je globoko užalila, mi je pa prav…..Kaj vi menite?

Spoštovani sidro,

neporavnani računi iz preteklosti nas nekje vedno čakajo. Kakor da je vaš odnos z mamo “čakal”, da pride na vrsto. Postavili ste se zase v odnosu z možem, ki vas je varal, s tem pa poskrbeli ne le za svoje dostojanstvo in notranji mir, ampak tudi za svoja otroka, da jima ni bilo več treba odraščati v ozračju tesnobnosti in nezaupanja. Da ste morali sami odrasti zelo hitro in postati samostojni prej, kot bi vam šlo, to izkušnjo ste zelo dobro uporabili. Zmogli ste se tudi odločiti za samsko življenje, dokler otroka ne odrasteta (in najbrž tudi zato, da se rana po prevari in razvezi zaceli, preden bi hoteli tvegati kak nov odnos). Da iz tega ne delate žrtve, vam verjamem. Verjamem vam tudi, da znate uživati v svoji svobodi in lepih odnosih z otrokoma. To je vaša družina, vaša opora, ti odnosi so vaše sidro, kajne.

Velikokrat je tako, da uredimo kake res naporne reči v življenju, kot so pri vas bile težave v zakonu, samohranilstvo z odraščajočima otrokoma … in imamo občutek, da smo na konju, tedaj pa se odpre nov problem, ki nas z intenzivnostjo bolečine kar preseneti. Po tem, ko ste uredili akutne probleme z bivšim možem, se je pri vas sprostil čustveni prostor, da ste lahko začeli čutiti materino krivičnost. Kakor opisujete svoje življenje, bi jo namreč lahko začeli čutiti že veliko prej. Sami ste napisali, da se vam je odstrl nov pogled, pogled na nekaj, kar je obstajalo že skoraj petdeset let, a je bilo doslej skrito vašim očem. Če bi šlo samo za to, da je mama zavrnila vašo prošnjo za pomoč, bi se najbrž ne počutili, kot da imate strto srce in enostavno ne zmorete več najti poti do nje. Užaljenost in zamera sta posledica nečesa, kar se je kopičilo desetletja.

Reciva bobu bob: odnos med vašima staršema je bil slab, nepristen, nezadovoljujoč, “alkoholičen”, to pa sta morala prenašati z bratom; vi ste morali zaradi tega prehitro odrasti, brata si je mama naredila za čustvenega partnerja, kar je še vedno, vi pa ste vedno bolj postajali grešni kozel, na katerem je sproščala svojo frustriranost, osramočenost, nepotešenost in bes ob možu alkoholiku. To, da do hčerke, ki se je ločila zaradi moževega varanja, ne more občutiti preprostega sočutja, ampak ji ločitev celo očita (med drugim zaradi tega, ker sama ni zmogla ukrepati v svojem zakonu!), je za vas najhujša bolečina in enostavno krivica, pa kakorkoli obrneš. Ali pa ste že zmožni sprejeti dejstvo, da je za vašo prikrajšanost v otroštvu in probleme, ki so posledica tega, ravno toliko kriv tudi oče? Koliko živi v vašem spominu svetlejši, kakor je bil v resnici? “Imel me je rad” – ne toliko, da bi vsaj prenehal bežati v alkohol, če se že ni potrudil za odnos z materjo. Koliko sramu ste morali požreti zaradi njegove “nerodnosti”, ko je bil pijan; seveda ste se zaradi tega usposobili za samostojno življenje, a za kakšno ceno?

Naj so naši starši še tako nezadostni, nad njimi zlepa ne obupamo, ker to preprosto ni v človeški naravi. Znova in znova se vračamo tja, kjer bi morali biti po pravici deležni največje opore in tolažbe. Sami veste, da brez besed in brez stika ne bo “dobro”, kajti nekaj vam šepeta, da bi morali od mame končno dobiti tiste besede brezpogojnega razumevanja in sočutja. Ali boste tvegali, je vaša odločitev. Kadarkoli mama umre, je prezgodaj, pa če je naš odnos z njo dober ali slab. Morda bo umrla, ne da bi vzpostavili stik, in upam, da si zaradi tega ne boste očitali. Morda pa boste tvegali in ji poskusili to, kar ste napisali v svojem pismu, povedati v iz oči v oči. Kaj pa lahko izgubite? Kakšna je, že veste, in z nesočutnostjo vas ne more več presenetiti. Vi pa lahko pridobite vsaj občutek, da niste zadržali zase neizrečenega poziva: Mama, tvoja hči sem, poglej me, začuti me, ni še prepozno.

Moja priljubljena tema, na njo bi se lahko zelo razpisala, pa bom samo na kratko poskušala opisat svoj incident z mamo, ki je v meni sprožil val spoznanj o tem kako me je čustveno trpinčila, zanikovala moja čustva, me obsojala in ne samo mene,tudi moj družino, posebno sina ki ji ni bil nikoli všeč, v nobenem pogledu, kar je velika krivica do njega in tudi do mene kot mame in moža kot očeta. Moja mama(kaj že to je mama?????) je ponorela ko sem v pogovoru “omenila” da je bila nekoč v psihiatrični bolnišnici in kakšno stisko je to predstavljalo za mene. Halo?????Ampak o tem se pri nas ni smelo nikoli govoriti(ko sem bila otrok) in to ni dovoljeno niti sedaj ko sem 40+. Lahko se poudarja le to da sem jaz imela več fantov in ponavljala en letnik. To so bili tudi največji in po besedah moje mame edini “problemi” v naši družini. Njene depresije, očetovi izostanki brez pojasnila, dedkov alkoholizem… niso v njenih očeh problem, to se dogaja (skoraj) v vsaki družini. Torej, ko sem to golo dejstvo o bolnišničnem zdravljenju omenila je začela kričat name, me zmerjat, mi očitat…Spoznala sem da je po dolgih letih tako burno reagirala, da pa je sicer vsa prejšnja leta mnogo bolj pritlehno in hinavsko bljuvala svoj gnev name in manipulirala tristo na uro.. Vedno sem jo poskušala razumet in jo opravičevat in tolerirat, seveda ker je mama, ker…sto opravičil. Ampak sedaj ne več. Ne jaz, ne mož,ne sin je več ne obiskujemo, le hči. Včasih jo srečam, pozdravim in se na kratko pogovorim. Tudi ona ne pride več na obisk. Zame je tako trenutno ok, kaj bo prinesel čas pa bomo videli. Ne pogrešam ne nje niti njenega pljuvanja vame in mojo družinico. Bolj mirna sem. Nočem biti grešni kozel, krivec za njene probleme…