Ali preveč kompliciram?
Pozdravljeni!
Zavedam se, da moj “problem” ni niti približno primerljiv z večino problemov opisanih na forumu, a se obračam na vas ker enostavno nevem več kaj naj naredim, česa ne, kaj je prav in kaj ni, kaj je črno in kaj belo…
S partnerjem sva par 7 let, oba sredi 20ih in še živiva vsak pri svoji mami. Zadnje čase se prepiri kar vrstijo, in sicer sem za večino le teh pobudnica sama, saj je partnerju vse lepo in prav. Posledica tega je da jaz “težim”, saj se on nikakor ne strinja z mojimi trditvami, in ker se on ne strinja z njimi problem zanj ne obstaja. Če preidem na konkretne primere, je eden izmed njih ta da hočem preveč pozornosti – za njegove pojme. Zame to pomeni, da se pač vidiva kadar imava priložnost (ker živiva le nekaj km narazen), da kvalitetno preživljava skupne trenutke, ter nasplošno da se do mene obnaša, kot da sem njegova punca in ne kar neka naključna frajla. Na drugi strani je njemu vseeno če se po nekaj dni ne vidiva (s čimer nebi bilo nič narobe, če bi bil blazno zaposlen, tako pa je doma in ne počne nič), če pride k meni za eno uro ali pa jaz k njemu, so bolj interesantni tv in časopisi, največkrat pa je njegova predstava najinega druženja omejena na pijačo v kakem lokalu. Da me ne bi narobe razumeli – ne pričakujem od njega da mi bo zapolnil dan, imam dovolj svojih opravkov, interesov in prijateljic za druženje, a pač jaz njega postavljam na prvo mesto in čas najraje preživljam z njim. Druga stvar je v tem, da v kolikor hočem da se vidiva, se moram prilagajat jaz, s tem da ga vedno čakam čeprav sva dogovorjena ob določeni uri. S tem mi povzroča občutek manjvrednosti, kot da je moj čas manj vreden kot njegov, zamujanje pa je zame vedno bila stvar nespoštovanja. No problem preko katerega pa res ne morem, saj sem ob tem problemu začela dvomit o najini skupni prihodnosti pa je njegova tesna navezanost na družino oz. mamo. Njegov oče je žal pokojen, že od njegovih otroških let. Imam občutek da mu ne pusti odrasti, saj je že prišlo do situacije, kjer je vplivala na njegovo pomembno odločitev, ki je vključevala tudi mene. Zamerim mu, ker mami noče dopovedati, da je dovolj star da ve kaj je dobro zanj, in da se bo odločal sam. Čuti se dolžnega svoji mami, ker je toliko naredila zanj – katera mama pa ne naredi vsega za lastnega otroka? Strah me je, da bodo njene potrebe zanj vedno na prvem mestu, saj si ne predstavljam življenja in ustvarjanja družine s takim človekom. Povedala sem mu že, da imam tudi jaz svojo mamo neizmerno rada, ampak da se ona zaveda da sem odrasla oseba, zaveda pa se tudi da bom enkrat odšla od doma in bo ostala “sama”, tako pač je v življenju. In nazaj dobim odgovor da njegova pač ni ista kot moja. Vedno ko kam greva ga tudi kliče in mu nalaga razne opravke, prav tako če ima prost dan. Stvar se je še potencirala ko je njegova sestra rodila in se sedaj počuti strašno pomemben ko je stric, čeprav se prej s sestro nikoli nista preveč družila. Seveda če kaj rečem vedno odgovori da sem ljubosumna na njegovo družino.
Skratka s pogovorom ne pridem nikamor in že nekaj časa se vrtiva v enih in istih krogih. Zelo me je prizadel nekaj dni nazaj, ko je v neki situaciji zopet potegnil z mamo – na mojo škodo. Ampak on tega ne vidi, tako pri njih pač je in naj se s tem sprijaznim. Prišlo je tako daleč da ne vem več če ima smisel se kregat oz. da ne vem več če me stvari motijo utemeljeno ali sem jaz čudna? S tem ko govori da je zanj vse prav in da ne vidi da bi bilo kaj narobe mi je tako opral možgane da se sprašujem če sem zmešana in če naša družina ni normalna in če imam jaz svoje poglede na spoštovanje, prilagajanje in partnerski odnos. Nisem več prepričana da bi se stvari rešila če bi zaživela skupaj. V glavnem nevem kaj naj…
kepca,
vsakemu je lastni križ najtežji. Lahko ste ponosni nase, da ste se odločili poslušati sebe in se obrnili na forum po pomoč. Iz vašega opisa težave se lepo vidi in čuti, da se dobro poznate in seveda je krivično, da vas je situacija zmedla in spravila v občutke manjvrednosti, celo ponižanja, ko vas partner s svojim vedenjem ne spoštuje (zamujanje, sebičnost, brezobzirnost) itn. In to boli. Glede na celotno situacijo je povsem normalno in pričakovano, da se počutite kot da je z vami nekaj narobe. Tako kot čutite, tako za vas je. Ne glede na to, kaj si partner ali svet zamišlja. Vprašanje pa je koliko ste pripravljena to zdržati oz. koliko vas je partner pripravljen v tem slišati, začutiti. Prvo je odvisno od vas, drugo od njega. Skupaj pa lahko poskrbita za vajin partnerski odnos. Ravno v zvezi s tem pa je največ zmede in bolečine.
Potrditev, da se cenite, je vaš poudarek na enega od ključnih momentov v zvezi s partnerjevo družinsko situacijo, ki ohranja status quo – odsotnost očeta in čustveno partnerstvo z materjo. Poglejte primer nezaposlenega strica sredi 50-ih, ki išče službo, a se upira šolanju, delu z računalnikom in internetom, ker ga je strah neuspeha, je pod stresom, zato teži k starim navadam…zelo podobno je z razvojem družine, ki bi morala pristati na nove situacije, nove izzive, nove pomene in nova spoznanja o sebi … a je zanjo prenevarno; raje živi po starem kot je vajena. Tako vaš odziv partnerju in njegovim odnosom v družini predstavlja »grožnjo«, saj (povsem upravičeno) pričakujete, da bo nekoč mamin sin danes vaš moški. Toda, očitno niti mama še ni pripravljena na to, le kako bo sin? Ta se je (po krivici) moral že kot majhen otrok uglasiti na materino osamljenost in žalovanje ob izgubi partnerja (on očeta). Tako je nastal zaprt in zlorabljajoč sistem odnosov (ki ne spusti blizu, ker je preveč boleče), kjer se sin počuti dolžan ob mami zapolniti prazno očetovo mesto, ona ga pa ne spusti, ker kot odrasla ženska še ni pripravljena:
[list]
[*] na ključno razmejitev, da mora kot ženska sama poskrbeti za žalovanje ob izgubi partnerja in da je dolžna kot mati stati ob otrocih, ki so izgubili očeta (otrok se uči od starša kaj pomeni odžalovati in pustiti umrlega iti), in posledično na
[*] njegovo odraščanje, saj mu njegova čustvena odzivnost predstavlja obliž na njene čustvene rane (zlasti v zvezi z jezo, žalostjo in nemočjo) in to je do sina krivično, da ne rečem nedopustno ravnanje.[/list]
Zdaj pa pustimo njegovo družino in se osredotočimo na vajino partnerstvo. Vi vse to veliko lažje razumete in vidite kot on (ste tudi zunanja opazovalka), saj vaš partner še ni pripravljen spregledati in se pričeti ceniti, sam zase skrbeti. To bi pomenilo kaj? Soočiti se s težkimi čutenji ob mami: tvegati zavrženost (strah, da izgubi še mamo, pa krivda) ter spregovoriti o svojih sinovskih težavah in izzivih (dovoliti si jezo ob tako žalostni mami)! Odraščati brez očeta, brez prvega moškega, ob katerem se sinovi učijo kaj pomeni biti moški je veliko večja izguba za sina, kot za žensko izgubiti partnerja (ona je že odrasla, kdo bo pa sinu očeta nadomestil?). Torej mati že ne more nadomestiti očeta in sina učiti moških reči. Nekatere matere garajo tudi za to, kar je absurd. Torej, kar lahko storite je, da se o vsem tem z njim pogovarjate v smeri razreševanja stiske in prevzemanja odgovornosti zase. Povsem nesmiselno je pričakovati od njega, da dozori čez noč, ker ne bo šlo. Tukaj potrebuje čas in delo. Sami presodite koliko ste pripravljeni počakati (beri: aktivno vztrajati) na njega,
DA SE ČUSTVENO POSLOVI OD MATERE, DA ODŽALUJE OČETA IN POSTANE ODRASEL MOŠKI, KI SE JE DOKONČNO ODLOČIL PRIPADATI VAM IN VAJINEMU ODNOSU.
To je to. Veste, bolj kot ne si v takih primerih želimo, da se pravzaprav on oglasi po pomoč, vendar je tako logično, saj nepripravljen kot je, ne more še uvideti, da so pri tem težave. V sebi seveda trpi, ker se počuti ujet v vlogi, ki mu ne pripada, ujet v materini zanikani bolečini, ki jo nevede nosi še namesto nje. In čaka, da ga bo nekdo odrešil … čaka očeta, ki ga nikoli ne bo. Sam bo moral “na noge”. Če ne ob kakšnem moškem v ožji družini pa tako, da gre(sta) k moškemu terapevtu da med drugim to moškost redefinira na novo. S tem pa bodo prišle na dan tudi vaše stiske in vajini skupni izzivi, kar je fantastična snov za delo na sebi in vzajemen razvoj.
Zato vama želim veliko iskrenih pogovorov in vztrajnosti. Saj kjer je ljubezen, je čas postranska stvar.
sonček sije,
hvala za odlično vprašanje! V SSKJ si lahko preberemo splošne razlage teh pojmov. Ko gre za terapevtsko delo je raba malenkost bolj specifična (vedno pa omejena na zdravo populacijo):
OVREDNOTITI stvar – ji poiščemo pomen, vrednost. Kaj za vas pomeni neka določena izkušnja, dogodek, vedenje, misel, čustvo, način, in kako si to razlagate. Ko ovrednotimo izrazimo spoštovanje do tega pomena. V življenju si ovrednotimo stvari tudi sami, sicer ne vemo kaj je za nas pomembno in kaj ne (otrok se pomenov uči ob starših/skrbnikih). Pomenov oz. vrednosti je seveda ogromno in se od človeka do človeka, od kulture do kulture razlikujejo. To pa še ne pomeni, da je vse relativno! Višje kot gremo od osebe h kulturi več skupnega imamo: so temeljni pomeni, ki nas povezujejo v skupnost ljudi in so univerzalni (rojstvo, smrt, ljubezen, običaji, navade, jezik, kultura, znanje, pravica, resnica, lepota).
SOOČITI SE – sprejeti realnost ali situacijo kot je. V celoti, brez zanikanja. Še zlasti ko boli in je neprijetno – to je v praksi najtežje, ker pogosto se ne zavedamo npr. da zanikamo in prelagamo odgovornost, ker to počnemo avtomatično, podzavestno. Torej sprejeti stanje v dobrem in v slabem. Ko je obraz dvignjen naproti resnici in priznanju tega, kar se dogaja/se je dogajalo zunaj in znotraj nas/drugega, partnerstva, družine, sveta. Zato je soočanje zelo povezano z ozaveščanjem in prevzemanjem odgovornosti.
PREVZETI ODGOVORNOST – zavedati se posledic svojih misli, čustev, vedenja oz. dejanj v nekem odnosu ali situaciji. Otrok se uči prevzemanja odgovornosti in do polnoletnosti ni polno odgovoren (če se vede škodljivo, je odgovoren, toda posledic se še ne zaveda v celoti), zanj odgovarja starš/skrbnik. Ko smo polnoletni in – vsaj uradno – odrasli pa to ne velja več, ne glede na to, koliko smo v resnici (ne)zreli. Ko lažem ali sem iskren, ko tepem ali varujem, ko ignoriram ali upoštevam – sem odgovoren (zaslužen) za posledice.
Naj izkoristim priložnost in dodam še pomemben pojem, ki zaokroža to celoto, tj. PRIPRAVLJENOST oz. DRŽA: brez te odločilne in zavestne podlage ni nikakršnega napredka. Tu se spustimo v svet tveganja, zaupanja in predanosti (stvari, osebi, ideji, odločitvi). Npr. oseba ali pa par pride na terapijo z določeno težavo in pričakujeta, da jih bo strokovnjak odrešil muk; ali npr. zakonca, ki sta zaskrbljena za najstnico z depresijo zatrjujeta, da problem ni pri njiju dveh, ampak pri otroku in onadva bi potrebovala le par nasvetov itn.
Lepo vas pozdravljam.
G. Duraković najprej se vam najlepše zahvaljujem za odgovor.
Terapevta sem predlagala tudi že sama, čeprav bolj zase, saj dejansko je stanje tako kot ste opisali v zadnjem odstavku. Sama bolj upam, da bo enkrat sam od sebe uvidel kam vse skupaj pelje, ker nočem predstavljati grožnje njegovi družini – vsaj on tako to vidi.
Še enkrat hvala, da ste si vzeli čas za odgovor in lep dan vam želim!