Spoštovani,

odraščal sem v zelo patriarhalni družini, v kateri je bila mati tudi na različne in hude načine zlorabljana, tako psihično kot tudi fizično. Po pričevanju sodeč, mi je marskaj ostalo tudi pirkritega.
V družini smo bili sami moški in moji odnosi z materjo so bili hladni. Začel sem jo tudi zaničevati, zaradi njene velike podrejenosti možu. Odnosi so se zelo spremenili, ko smo ostali brez očeta. Z materjo sva se izrazito zbližala, vendar sem njeno nebogljenost v družinskih odnosih hitiro začel izkoriščati na različne načine. Pogosto sem nad materjo zgganjal tudi razliično psihično nasilje. Ona ni bila tiha ali zaprta, nasprotno, kljub temu pa je bila v napsrotovanju popolnoma nemočna. To obdobje se je po določenem času nehalo in trenutno z materjo nihava med zavezništvom ali sprtostjo. Do nje sem prijazen in ustrežljiv, vendar izkoriščanje (finančno) še vedno poteka bolj prikrito.

V odnosu do deklet sem bil večji del pubertete izredno negotov in skrajno nesamozavesten. Do relativno poznega obdobja (do konca srednje šole) nisem imel nikakršnega telesnega stika z dekleti, čeprav bi ga, kot sem pozneje ugotavljal, v marsikakšni situacijii lahko imel. Rad pa sem gojil prijiateljske stike z dekleti in bil sem feministično naravnan.

S trenutno partnerko sem v zvezi relatiivno dolgo. Močno sva se zaljiubila, odlikuje jo čeden videz in inteligenca. Najina predigra je izjemna, zatakne pa se pri spolnem odnosu. Oba sva prva spolna partnerja drug drugemu. Velike težave se pojavljajo pri samem prodoru. Sam akt nama povzroča nelagodje. Oralni (obojestranski) odnosi so čudoviti. Oba se zdraviva zaradi depresije.

Pojavljajo pa se tudi druge velike težave, kljub veliki navezanosti. Sam sem zelo impulzivna oseba, nisem sposoben načrtovanja, precej neurejen in nezanesljiv. To mojo partnerko precej moti. Ob vsaki kritiki pa se počutim osebno napadenega in odreagiram močno agresivno. V psihičnem smislu, seveda. V takih trenutkih postanem podmolkel, in se s ciničnim smehljanjem in izkoriščanjem šibkiih točk dekleta skušam maščevati. Partnerko to hudo prizadene. Občasno začutim pri njej nemoč, kar v meni vzbudi podobna čustva kot mi jih je nekoč mama – gre mi na živce in sem osoren. V nekaterih situacijah jo premalo zaščitim, ne pristopiim k njej … Pri tem se ne morem obvladovati. Ravno tako sem čutiil zelo močno ljubosumje do njenih preteklih izkušenj z moškimi. To je včasih preraščalo tudi v obsesijo in psihično nasilje. Zadnje čase teh čustev ne opažam več.

Rad bi bil sposoben začeti urejati razpoke v najinem odnosu, ravno tako si želiim napredovati v svojem razvoju in nadomestiti stvari, ki mi manjkajo. Sem sodi predvsem samoidisciiplina pri vsakdanjih opravilih kot so pospravljanje, pomivanje posode, čiščenje, urejanje, načrtovanje … Vse to mi vzbuja odpor.

Prosim vas za nasvet in vas lepo pozdravljam.

Spoštovani gospod,

iz vašega pisma veje nekaj posebnega, izjemnega, vendar se ne da izreči. Še najlažje bi vam lahko rekla, da bi vas človek prav zaradi tega, kar ste zapisali oz. tega, kar veste, se zavedate in si želite, spoštoval. In zelo smiselno (brez zmede) ste vse skupaj napisali, izpostavili pa ste tudi ključne značilnosti vas, vašega odnosa s partnerko in starši.

Kot ste že sami pravilno navedli, je vaš odnos s partnerko samo nadaljevanje vašega odnosa predvsem z materjo (in tudi očetom), ki je bil do vas čustveno zlorabljajoč, poniževalen, “hladen”, verjetno odtujen, nasilen in še kaj. S strani matere niste dobili tiste nežnosti, ljubljenosti ali “naročja”, če tako rečem, ki bi ga morali (tega vam, kot pravite, mati res ni mogla dati, ker tudi sama ni nikdar dobila – že prej je doživljala nasilje). Nikdar vas ni crkljala, morda vas ni niti znala potolažiti, zato ste vselej ostajali sami, osamljeni in čustveno docela zanemarjeni. Vaša mati je bila (razumljivo) 100% zasedena s svojimi travmami in zlorabami, zato ste ob njej in očetu ostajali sirota. Mati je bila za vas nedostopna, daleč, nenehno zaskrbljena, oče pa tiran, ki je tudi svojo stisko stresal na vsakogar, ki se ni znal postaviti zase (kot vi počnete danes). Kot otrok ste to nemočno srkali, jezo, bes in sovraštvo, namenjen tako očetu kot materi, pa tlačili in odrinjali na stran. Kadar je bilo varno, vam je to udarilo ven (zaničevanje matere; impulzivnost, nenadni izbruhi) – sovraštva imate toliko, čeprav si ga ne dovolite začutiti, da ga ne zmorete kontrolirati, zato vam ‘občasno uhaja’ (čeprav vaša partnerka s tem nima nobene zveze). Prav tako se vam je nabralo toliko krivic, besa in zamer, da se le-te izražajo v obliki depresije. Človek ne more verjeti, kako razumno kljub vsemu razmišljate – to kaže na to, da imate v sebi veliko dobrega, eno zdravo jedro, ki vam pravi, da se je še vedno vredno boriti.

Vaš odnos do žensk je posledica hladnih odnosov v družini, krutosti, nasilja in drugih čustvenih zlorab, ki ste jih doživeli v primarni družini. Samo pomislite na svojo družino, kaj občutite, česa se najbolj spomnite? Verjetno je vse skupaj zavito v eno črnino. Na ženske gledate podobno, kot ste se počutili ob materi: zmedeno, negotovo, ne-varno, tudi nespošljivo, zaničevalno…

Kar se spolnosti in s tem povezanih težav tiče, bi rekla samo to, da je to zadnja točka, kjer človek preizkusi svoje zaupanje do drugega – tam se mu namreč v celoti preda, tam je najgloblja intimnost. Vajina nesproščenost, notranji strahovi, negotovost, nezaupanje so najverjetneje s tem povezani, da ne ‘steče’. Dokler bodo čustvene težave v vajinem odnosu, se bo to zelo dobro odražalo na vajini spolnosti. Tako je vedno.

Glede na to, da ste o sebi razkrili veliko, da veliko razmišljate o boljših poteh, o tem, kako bi izboljšali vajin odnos, razčistili s preteklostjo, vam iskreno predlagam, da poiščete eno od oblik strokovne (vodene) pomoči, npr. partnersko terapijo. Ta pot ni lahka, saj je potrebno veliko brskati po sebi, svojih občutkih, strahovih, preteklosti, starših, predvsem tistemu, čemur se najbolj upiramo, terapevt (tudi partner) pa ostaja ena opora in spodbuda v teh, včasih lažjih, dostikrat pa zelo težkih trenutkih. Vendar ko se človek enkrat osvobodi bremena, ki ga spremlja, ne da bi vedel, ko enkrat razume, zakaj se nekaj tako dogaja, zakaj se tako počuti, je življenje dosti bolj smiselno in lažje.

Druge, bolj smiselne poti zdaj ne vidim, lahko prebirate knjige, iščete rešitve, vendar je cilj ta, da svoje občutke začnete izražati na pravi način in pravim osebam. Ko se boste enkrat zjokali, začutili vse krivice, ko se boste umirili (ne več noreli) in s tega začeli ljudem nazaj vračati breme, ki ga občutite, se bo zagotovo nekaj spremenilo. Najprej se boste morali vi ustaviti, saj vaše telo kar kriči in meče vso težo na druge, šele nato začeti s predelavo travm. Sedaj vso stisko odigravate, ker je je preveč, ker je neznosna, kasneje jo boste lahko povedali, izrazili z besedami, se pogovorili, iskreno razjezili, ipd. Tega ne počnete nalašč, svoji partnerki, mami ali komu drugemu niti pod razno ne želite škoditi, pa vendar jo lahko na en način ustavite. Odločiti se boste morali, pogovorite se s partnerko in se v nekaj podajte. Življenja, kot ga živite, vam namreč ne privoščim več, ker si ga ne zaslužite.

Želim vam mnogo poguma, notranjega miru in vztrajnosti! Srečno.

Fant, lahko si ponosen nase!! Resnično! Da bi jaz našla takega, ki se kljub svoji težavni zgodovini in sedanjim težavam hoče dokopati do dobrega; do mesta, ki mu pripada! In se koplješ – se koplješ ven! Prav to izraža tvoje pismo!

Z vsem spoštovanjem!

Pozdravljeni,

sem nekdanja partnerka “MiheTestenine” in se oglašam z nekakšnim nadaljevanjem zgodbe (in hkrati s svojo perspektivo začetka).

Od nekdaj sem bila bolj ali manj introvertirana, čeprav sem se včasih trudila to za vsako ceno skriti, poskušala sem se prilagajati družbi in slediti vzorcem obnašanja, ki niso bili v skladu z mano. Verjetno je bil problem tudi v tem, da nisem, če pomislim za nazaj, pravzaprav nikoli prišla v stik z ljudmi, s katerimi bi bili na isti valovni dolžini, s takšnimi, ki bi se jim lahko resnično odprla in bila sproščena v njihovi družbi. Ampak, kot že rečeno, to sem poskušala kar se da potlačiti in sem nekako shajala, čeprav nisem bila ravno srečna. Kasneje so se pojavile tudi določene težave z anksioznostjo, paniko, ki pa niso bile strogo povezane s socialnimi interakcijami. Nisem iskala pomoči, zopet sem poskusila stvari še bolj potlačiti, bila sem precej mlada in prestrašena (no, tudi zdaj sem šele na začetku dvajsetih).

Vmes sem tako spoznala “MihoTestenino”, ki mu je uspelo zrušiti zid okoli mene, nevede. Z njim sem se končno sprostila, bolj kot s katerimkoli človekom do tedaj. Kljub rosnim letom je bila pri obeh prisotna tista slutnja “usodnosti”, zelo hitro in močno sva se navezala drug na drugega. Trajalo je približno leto in pol, v tem času sva se bolj ali manj družila samo drug z drugim, se zapirala med štiri stene, kljub najstniškim letom bi se skorajda lahko reklo, da sva živela življenje nekega upokojenskega para. Meni je to precej ustrezalo, čeprav so bili prisotni vzponi in padci, čeprav bi seveda stvari lahko bile še precej bolj idealne, čeprav je kljub mnogim skupnim točkam obstajalo precej področij, kjer sva si prihajala navzkriž. Vendar ni prišlo med nama nikoli do takšnega razkola, da ga ne bi mogla nekako premostiti, kljub nekajkratnim sporom sva vedno znala poiskati pot nazaj drug do drugega, enostavno je bila navezanost prevelika, da bi naju lahko karkoli zares ločilo. Pred nekaj meseci (v obdobju, ko se je oglasil tu) pa so spori postajali vse pogostejši, zdelo se je, da naju bodo občutki utesnjenosti, pretirane zaskrbljenosti, obupa nad tem, da drug drugega ne moreva ukrojiti povsem po svoji meri (predvsem glede vsakdanjih banalnosti), pokopali pod sabo. Nekako naravno je prišla odločitev, da se ne deklarirava več kot par, vendar se kljub temu nisva mogla kar ločiti. Sklenila sva, da ostaneva dobra prijatelja, z občasnimi “izleti” v bolj intimne vode, ob čemer pa je bilo vedno prisotnih ogromno nepredelanih čustev in nežnosti, vedno sva bila na meji, da zopet zaideva v stare vode. Posebej zato, ker sva bila dogovorjena, da nimava stikov z drugimi ljudmi (kar se tiče intimnosti).

No, včeraj mi je “MihaTestenina” zaupal nekaj, česar nikakor ne morem predelati in se s tem sprijazniti. Šlo je za to, da je kmalu po tistem najinem “razhodu” plesal s punco, ki jo je poljubil na vrat in “ugriznil v uho”. Pravi, da ga je ves čas razjedalo, da je stvar storil predvsem zato, ker je čutil ponižanje z moje strani (češ da sem prekinila zvezo, si poskušala priboriti nadrejen položaj …), da ga punca ni privlačila, da sem zanj “idealna ženska”, da sem se jaz mnogokrat spogledovala z drugimi in podobno. Predlagal je celo, da se jaz poljubim z nekom, vendar v tem ne vidim (od)rešitve, ne čutim niti najmanjše želje po maščevanju, saj s tem ne bi bilo mogoče izbrisati tistega, kar je bilo storjeno. Čeprav do njega gojim ljubezen, kot je po vsej verjetnosti ne bom nikoli več do nikogar, sem težko še naprej intimna z njim in nadaljujem to “tesno prijateljstvo”, kljub temu da si tega po drugi strani neverjetno močno želim. Enostavno so občutki ponižanja, uničenja nečesa, kar naj bi bilo sveto, preveliki. Prisotnega je bilo mnogo joka, obtoževanja in opravičevanja (z obeh strani), iskanja poti. Vendar brez uspeha. V tem kontekstu imam prevelik ego, slike so prežive, enostavno me duši in sili na bruhanje ob sami misli. Kot bi bila v nekakšnem vročičnem, polblaznem stanju.

V tem vmesnem času sem se bolj ali manj izolirala od nekdanjih znancev (česar ne obžalujem), hkrati pa imam še vedno precej nerešenih težav, kar se tiče psihičnega počutja, tako da težko navezujem nove stike, pravzaprav trenutno niti ne čutim potrebe po tem, bojim pa se, da bom morda preveč zapadla v asocialnost, izoliranost, temačnost in patos. Kljub mladosti si ne predstavljam, da bi se lahko v kogarkoli še kdaj zaljubila na takšen način oz. enostavno prerastla vse skupaj. Poskušala sem, ker bi mi bilo najbrž na nek način bolje, vendar brez rezultatov. Sedaj sem ta dva dneva preživela pretežno v joku, z nezmožnostjo, da se na karkoli osredotočim. Mislim, da tokrat čas ne bo mogel biti zdravilo, da bi morala ukreniti nekaj bolj konkretnega, čeprav hkrati ne vem, če je sploh možno kaj ukreniti. Občutki me vse bolj in bolj razjedajo, ne postaja nič lažje, kvečjemu vse težje, z ničemer se ne morem zamotiti, preusmeriti misli, se pomiriti.

Pravzaprav niti ne vem dobro, kaj je moje temeljno vprašanje. Ne bom spraševala, kako hud je bil “greh”, ker je to tako ali tako zelo subjektivna stvar, ker ga verjetno dojemam precej bolj na simbolni ravni. Verjetno je vprašanje precej bolj v tem, kako naprej. Če se svet toliko časa suka predvsem okoli enega človeka, če v enem človeku najdeš tako zelo dober približek tega, kar nasploh iščeš v ljudeh, ni tako zelo enostavno kot v “povprečni študentski zvezi” (pa ne želim biti s tem žaljiva), kjer je partner običajno zgolj drobec v življenju, precej hitro pogrešljiv in zamenljiv.

Spoštovana M,

hvala, da z nami delite še drugo plat vajine zgodbe. Sama lahko zelo močno začutim predvsem to, da sta z nekdanjim partnerjem resda mišljena za skupaj, ker sta bila na začetku in tudi kasneje zelo zaljubljena, skupaj sta krmarila skozi različne težave in stiske, ki so se vama pojavljale v vajinem odnosu in jih včasih bolj, drugič manj uspešno premagovala. Lahko bi rekla, da sta se sicer dobro razumela in bila povezana, lepo vama je bilo, kadar sta bila skupaj, pogrešala sta se, večkrat pa so se pojavili različni čustveni zapleti, pri katerih sta se počutila nemočna dokončno razčistiti jih. Žal se vama je vsakič znova odvijala samo vama že zelo poznana “scena” iz preteklosti. Vsi, ampak res vsi v življenje odidemo “opremljeni” s samopodobo in odnosi, ki so nas zaznamovali v naši primarni družini, ob starših, bratih, sestrah. Ti odnosi so bili lahko zelo topli, ljubeči, varni, sprejemajoči in spoštljivi, žal pa so večkrat težki, boleči, žalostni, nespoštljivi, tudi zlorabljajoči, napolnjeni z nasiljem, poniževanjem, manipulacijo in še kaj. In v družini, v kateri ste odraščali in kakor ste se ob starših počutili, to ste danes vi in tisti odnosi so vaše današnje življenje, predvsem pa vaše odnose z drugimi, s partnerjem, najbolj zaznamovali. In narava odnosov je taka, da jih ravno zato, ker so nam ti odnosi najbolj domači, tudi v partnerstvu nevede ponavljamo. In bolečina, o kateri pišete, ki vam jo je partner večkrat prebujal, vas razočaral, prizadel ali se niste počutili razumljene z njegove strani, je bolečina iz vašega otroštva. Oprostite mi, če se motim, vendar bi rekla, da ste bili nekoč zelo navezani na svoje starše (v osnovi smo vsi) in so vas le-ti v največji stiski zapustili, prizadeli in zavrgli. Morda ste zelo hrepeneli po stiku in bližini z njimi, po sproščenem druženju, po iskrenih odnosih z njimi, pa tega ni bilo. Morda je bilo vse drugo: psihično nasilje, vpitje, ustrahovanje in s tem povezani občutki strahu, nemoči, obupa in nezaščitenosti. Želeli ste si verjeti, da bo v partnerskem odnosu vse drugače, lepše, zato ste si tudi kot zelo mladi poiskali fanta, ki vas bo varoval, sprejemal takšno, kot ste in ob katerem se boste počutili sprejeto in pomembno. Ob starših verjetno niste smeli pokazati, kaj čutite in kako razmišljate, ampak ste se morali prilagoditi njihovim pravilom, torej delati in misliti nekaj, česar niste čutili. Samo takšni ste bili sprejeti. Niste pa smeli prisluhniti sebi in svojim željam ter jim slediti, zato vam je tudi danes težko najti cilj in videti smisel za naprej. Vaš intelekt je očitno ostal nedotaknjen in vas je morda tudi v najtežjih trenutkih reševal v življenju. Videti je, da razumsko zelo dobro funkcionirate, vaše misli so zbrane in premišljene. Čustveno pa ste omrtveli, utrujeni in izčrpani. Vedeti morate, da depresija ali z njo povezani simptomi niso nič drugega kot ogromno potlačene jeze (potencirano besa, sovraštva), ki jo do danes še niste zmogli predelati v nekem varnem odnosu z odraslo osebo. To pomeni, da jezo še vedno zadržujete v sebi oz. če ste se razjezili, le-ta ni bila razumljena, sprejeta in ovrednotena. Šele ko bo nekdo, ki mu zaupate, ves vaš bes prenesel, ne da bi vas ob tem zapustil, si boste dovolili in si toliko zaupali, da boste svoje občutke začeli izražati (kajti so je edino človeško in naravno, čeprav je v otroštvu pogostokrat zatrto). Čustva so prevzela nadzor nad vami, zato vas obvladujejo (v obliki depresije – vas notranje izčrpavajo, jemljejo energijo, smisel, vzbujajo strah in nemoč…), saj ne veste, kaj vse bi prišlo iz vas, če bi si dovolili. Šele ko boste poskusili, boste ugotovili in se boste po tem sprostili ter si vedno več upali. Začnite ugotavljati, kdo ste v resnici, začnite raziskovati o sebi in svoji zgodovini, ki vas še vedno zelo spremlja. Šele ko bodo pretekle bolečine ovrednotene, boste zaživeli in si tudi ustvarili drugačen partnerski odnos, kot ste ga imeli. Kolikor boste dosegli pri sebi, toliko bolj bo vaš partnerski odnos varen in lepši.

Verjamem, da ste zmožni še ogromno narediti, kajti že sedaj ste verjetno vse svoje uspehe dosegali bolj ali manj sami, samostojno in ni bojazni, da vam ne bi uspevalo tudi v bodoče. Zaupanje vase bo vaše (in tudi pri vseh nas je tako) najmočnejše orodje za doseganje ciljev življenju. Za predelavo čustvenih zapletov je vedno potreben nek živ odnos s človekom, ki mu zaupate (knjige, nasveti, internet vam lahko pomaga le do neke mere), saj se v takšnem odnosu na novo skreirajo drugačni, bolj varni, mirni in gotovi odnosi. To se občuti in doživi, zato vam tega knjiga žal ne more dati. In takoj ko človek doseže nekaj drugačnega in novega pri sebi, se nazaj ne vrne več, ampak dela in živi samo še od tam naprej.

Želim vam, da vam uspe. Pa vse dobro.

Žalostna je moja zgodba in žalostna sem ob spoznanju da ima tudi moja starejša hči anoreksijo. Moj urnik je bil dopoldne in popoldne in tudi vse sobote. Punce so bile velikokrat same saj tudi očeta mnogokrat ni bilo, večinoma smo živeli hitro in nemirno, oba z možem obremenjena z lastno travmatično zgodovino(alkoholiki v obeh primarnih družinah) in sprotnimi problemi (finančni, zdravstveni, skrb za ostarele starše) in ja zavedam se da smo živeli v zapletenih odnosih. Eno obdobje smo obiskovali družinsko terapijo. Mlajša hči je še doma, starejša je doštudirala in je sveže zaljubljena. Poiskala je pomoč za svoje težave in tega sem vesela. Mi je pa zelo hudo ko opazujem posledice vsega kar je bilo. Zavedam se da ne morem ničesar od tega kar je bilo spremeniti, trudim pa se da bi bili naši odnosi sedaj boljši, ampak oba z možem sva obremenjena z občutki krivde. Vas prosim za nasvet kaj lahko sedaj kot starša narediva za boljše odnose s hčerama. Hvala.

Spoštovana gospa,

sem vesela, da ste prišli do določenih spoznanj in “napak”, ki ste jih delali kot mati dveh hčera, prav tako pa ste deloma že storili prvi korak, kar pomeni, da ste si deloma priznali, da problem v odnosu mati-oče-hčerki je bil in še vedno ni razčiščen. “Deloma” pravim zato, ker problema čisto popolnoma še ne priznavate, saj se počutite predvsem krivi, nemočni, veseli pa ste tudi, da si je hči poiskala pomoč zase. Zavedati se morate, da so hčerini problemi povezani, kot ste tudi že sami ugotovili, zlasti z vašimi in očetovimi travmami iz vajinega otroštva, ki sta jih s seboj odnesla v svoj zakon, le-te pa so preko vaših medsebojnih odnosov prizadele predvsem hčerke, katere ste nevede in nenamerno zanemarjali, zavračali ter puščali same. Prav tako pa sta bila oba z možem čustveno prezasedena s svojimi davnimi stiskami, zaradi česar s hčerkama nista zmogla vzpostaviti pravega stika, ju začutiti in razumeti, kako jima je in kako se počutita. Tudi vajini starši niso nikdar zares vedeli, kako sta se kot otroka počutila, niti jih to ni zanimalo, saj sta bila totalno nepomembna (bolj pomemben je bil alkohol). In s tega vidika morda lahko vsaj malo začutite, kako nepomembni in nevredni sta se počutili vajini hčerki (možu je bila pomembnejša služba, vam tudi, pa še vaši starši so bili pred hčerkama, itd.). Ne želim vas obsojati, saj vem, da ste delali najbolje kot ste vedeli in zmogli. Vaša hči se je najverjetneje počutila tako “nulo” in tako težko ji je moralo biti, da si je želela samo, da bi “izginila” (anoreksija je namerno izgubljanje teže in človek dobesedno izginja). V vaši družini sta hčerki verjetno nosili in občutili še druga čustvena bremena in odgovornosti, ki jih nista zmogli niti bili dolžni izpolniti, nista pa se bremena mogli znebiti, bilo ga je preveč.

Preteklosti se res ne da spremeniti ali pozabiti, še vedno pa je čas, da z možem hčerkama prideta nasproti. Najbolj se jima bosta približala in jih iskreno začutila, ko bosta začutila sebe kot (nekdanja) otroka. To pomeni, da je najbolje, da se udeležita procesa zakonske terapije, kjer se bosta mogla čustveno nenehno vračati nazaj v svojo izvorno družino in znova začutiti, kako težko vama je bilo ob starših, kaj vse sta takrat doživljala, sovražila, si želela, pogrešala in drugo. Šele preko tega bosta nekoč zares začutila in razumela, kako sta se ali se počutita vajini hčerki ob vama. In kar ste si vi najbolj želeli oz. kar ste najbolj pogrešali ob svoji materi/očetu, to sta pogrešali ali pogrešata tudi vaši hčerki. Verjetno si želita samo mamo, ki jima bo dala občutek, da sta sprejeti takšni, kot sta in da ju imate radi, ne glede na vse. Ne želita pa si več mame, ki je obremenjena s tisoč drugimi skrbmi in do katere nikdar ne moreta priti (ni stika). Več ko boste ugotovili in spoznali o sebi kot majhni deklici (najstnici), bližje boste svojima hčerkama. Z delom na sebi in vajinem zakonskem ter starševskem odnosu (v živem odnosu, ki je varen) lahko poskrbite za bolj kvalitetne, povezujoče in sproščene odnose med vami v prihodnje. Hčerki vama bosta oprostili takoj ko bosta začutili vašo iskrenost, trud in željo po tem, da sta vama zares pomembni. Ta želja je bila namreč doslej prekrita z mnogimi plastmi vaših preteklih bolečih izkušenj. Knjige, nasveti in drugi recepti vam lahko le navidezno olajšajo vašo materinsko vlogo. Zato je tako pomembno, da svoje težke življenjske izkušnje predelujete v živem odnosu s človekom ter jih na novo skreirate, kajti ko boste nekaj novega dojeli in razumeli, boste šli samo še od tam naprej in se vam nek zaplet ne bo več ponavljal. Odnose se zares neguje in zdravi samo z odnosi. Lahko pa za začetek razmišljate o npr. očitkih hčerke, kakšni ste oz. da hčerino jezo poskušate slišati in razumeti v smislu, da želi predvsem svojo mamo, ki naj nekaj naredi, da bo drugače, lažje.

Srečno vam želim in pogumno naprej.