tudi moj zakon je žalosten…….
Ne iščem nasveta, ker vem kaj moram storiti pa vendar še nisem storila ničesar konkretnega da bi se rešila situacije, ki uničuje mene in moji dve deklici, stari pet in šest let.
V vezi sem dvajset let, večino let sem zatiskala oči in se nisem hotela sprijazniti s tem, da je moj mož in oče mojih otrok alkoholik, manipulator, lažnivec in izkoriščevalec. Vsa leta pije, enkrat več enkrat manj, v preteklosti odkrito sedaj na skrivaj, enkrat pravi da zdravljenje potrebuje, čez dva dni je po njegovih besedah vse v glavi in da bo problem rešil sam, potem najdem steklenico v postelji in se zgodba začne na novo…….Mnoga leta dela na črno, denarja od njega praktično ne vidim. Imam odgovorno službo in relativno dobro plačo, vseeno živim skromno in pri tem, da pokrivam sama popolnoma vse stroške uspem malenkost tudi prihraniti. Plačujem tudi njegove stroške (zavarovanje, telefon) pa me to ne bi motilo, če bi imela kaj od njega. Pri hiši naredi bore malo, obe dekleti ima rad, edino kar pa zares naredi zanju je da ju zjutraj pelje v varstvo.Že dolgo ne sprašujem več kje hodi in kaj zares počne ker se je že večkrat zapletel v laži in izgovore.
Ne recite, da bi ga morala dati na čevelj že pred davnimi leti, ker to vem. Ne recite, da uničujem sebe in svoji dve punčki, ki čutita sovražno vzdušje, ket vem tudi to. Ne vem pa zakaj še vedno nisem naredila odločilnega koraka. Bolje ne bo, mogoče rabim brco v ta zadnjo, naj bo ta od vas….
Spoštovana metka2p,
takle menim: obstajata dve vrsti alkoholizma – zdravljeni in nezdravljeni. Ljudje, ki se odločijo verjeti, da obstaja iskrica upanja, se pridružijo prvi skupini. Zelo hitro ugotovijo, da so prišli med ljudi, ki jih odlično razumejo, in da sta sram in strah odveč. Povedano velja za oba partnerja, tistega, ki pije, in onega, ki ga pri tem podpira. Nalašč se izogibam poimenovanja “alkoholik”, saj v dinamiki zasvojenosti z alkoholom sodelujeta in se vzajemno podpirata “žejni” in “suhi” partner.
Ko boste svoje situacije dovolj siti = dovolj jezni, da boste pripravljeni vsaj za minuto verjeti, da boste zmogli nekaj spremeniti, boste to tudi storili in brez nasvetov segli po telefonu. Nasveti okolice ne bodo pomagali, ne nežni, blagi in sočutni, niti grobi in žaljivi. Kot v teoriji seveda že veste, potrebujete strokovno pomoč. Ni pomembno, kaj o zdravljenju alkoholizma meni mož, ampak kaj menite vi, saj ste ga potrebni tudi sami. Tule je naslov, ki mu zaupam: http://www.cloveska-toplina.com/.
Teoretično je tebi vse jasno. Vsaj tako praviš.
Lahko ti povem, da če bi vse to, kar si naštela, resnično sovražila, bi tudi nekaj storila, da se izkoplješ iz tega. Sploh zdaj, v današnjih časih, ko družba ni več tako naklonjena sprejemanju, da moški, kot nekakšna glava družine (pa če je od njega kaj pozitivnega ali ne), lako počne vse, kar se mu zdi, dolžnost ženske in otrok pa je to prenašati.
Tvoj mož je parazit: je alkoholik (upam vsaj, da vas ne ustrahuje), v družino ne prispeva nič: ne čustveno in ne materialno. Še huje: vse kar zasluži, porabi izključno zase, za življenjsko nepotrebne stvari, živeti ga moraš ti, plačuješ mu celo zavarovanje in telefon. V bistvu imaš nekega nedoraslega ‘starejšega otroka’ pri hiši.
Če si človek terapevtske narave, torej herojska, požrtvovalna in oh in sploh, ti v resnici godi, da zmoreš, kar zmoreš, si morda celo pisala na ta forum, da te bodo vsi hvalili, kako iznajdljiva in požrtvovalna si – praktično financiraš celo familijo, sebi odrekaš in še varčuješ zdraven. Superženska in svetnica. Ali je v tem kaj resnice, veš samo sama, če si si to sploh sposobna priznati.
Ko boš dojela, da ni tvoje herojstvo in žrtev tisto, kar otroci od tebe resnično potrebujejo, potem boš storila, kar je storiti treba. Pripravi pa se, da se gospod parazit ne bo vdal brez boja. Ne bo se sramoval jokati, klečati, celo hoditi po kolenih za tabo. Ne se sramoval aktivirati vseh sorodnikov, znancev, sosedov, ne bo se sramoval obljub, da ‘zdaj se bo šel pa res zdraviti’….. pripravi se, da vse kar bo počel, bo počel iz strahu zase, da bo v resnici reševal samo trenutno situacijo in takoj, ko boš popustila, ne bo z zdravljenjem in obljubljenim nebesom na zemlji nič.
Se opravičujem, če je bila tole bolj groba brca v rit, ampak sama si rekla, da jo potrebuješ.
Metka2P
….
Menim, da je pri vama obema poglavitni problem v človeški psihi, človek preprosto noče odrasti in postati samostojna, svobodna osebnost, zaradi krivic, ki jih je doživel, muči sebe in druge ter v nedogled ponavlja in podoživlja stare travme. To je pot rodne matere. Pač otroci smo kopija staršev. To je dobesedno obsedeno stanje.
Oba bi si morala iskreno priznati, da tako, kot mnogi drugi s podobno anamnezo, nekak želita bolečino, trpljenje in propadanje. Čeprav vas je z druge strani verjetno groza tega, je to resnica, ostra kot britev-preprosto, ste na poti bede in ponižanja in otroka to občutita. To je zasvojenost s trpljenjem. Bežite pred odgovornostjo, ker bi prvo morala sebe jasno pogledati, to je pa najteže.
Tu pomaga pogovor s človekom, ki se na te stvari spozna. Pogoj-iskrenost. Če pride do iskrenosti, boste mogoče prišla tudi do točke kjer se lahko zlomite, zveni kruto, ampak, v tem primeru je edino zagledanje prepada, edina motivacija za spremembo.
Dokler priznanja ni, imejte to kar želite, drugače se odgovornost prelaga na drugega in ga s tem spravlja na isti nivo.
Za vas toplo priporočam ; http://www.al-anon.si/index.php , za moža pa ; http://www.aa-drustvo.si/
Srečno.
Draga Metka2p!
Tvojo situacijo zelo dobro poznam, saj sem sama odraščala v taki družini. Kar si napisala bi lahko prav tako napisala moja mama 20 let nazaj. Imam mlajšo sestro, mati naju je tako rekoč vzgajala sama, saj je oče z vmasnimi presledki ves čas pijančeval. Ko sem bila stara 4 leta je oče izgubil službo. Po tem je ostal doma in delal priložnostna dela, od katerih denarja nikoli nismo videle. Mama je pokrivala vse račune, skrbela za naju,… Oče ni bil nikoli nasilen in ker mama nikoli ni delala velike drame iz tega, da je bil pijan, se mi je zdelo vse skupaj bolj ali manj normalno.
Neznosno je postalo šele ko je očetu umrl oče. Takrat je popivanje preraslo vse meje normale in začeli so se razni izpadi. Sama sem bila takrat že dovlj stara, da sem se zavedala, da to ni normalno in sem se odselila (s sestro sva namreč že študirali in nisva bili doma). Mama je stvari še vedno mirno prenašala. Njena razlaga, da ji je preveč komot in si pri teh letih ne misli ustvarjati drugega življenja.
Ko je oče zagrozil s samomorom, je v naših glavah nekako preskočilo, da se to mora nehati. Mama se je odselila (razmere doma že tako niso bile idealne, zaradi sorodnikov, s katerimi smo živeli na istem dvorišču) oče pa je odšel na zdravljenje po tem, ko sem jaz prepričala socialnega delavca, da druge rešitve za očeta ni. Po zdravljenju se je oče z mamo preselil v novo hišo in po letu in pol z mamo še vedno obiskujeta klub alkoholikov. Oče ima službo in vsak mesec da mami denar za stroške. Potrebno je bilo ogromno truda.
To je moja izkušnja in upam, da si lahko z njo kaj pomagaš. Predvsem pa ti polagam na srce, da moževega početja ne toleriraš. Alkoholiki namreč znajo zelo manipulirati z ljudmi in ko ti tega ne boš več dovolila, bo manipuliral s tvojima hčerkama. Alkoholik mora, da se resno odloči, da bo nehal piti res zadeti trdo dno. S tem, da ga toleriraš mu samo daješ potuho. Namreč pride v toplo stanovanje, ima hrano v hladilniku in vse, kar za življenje potrebuje, pijačo pa dobi z denarjem, ki ga zasluži. Nikoli ne bo nehal sam od sebe. Ko se bosta skregala bo sam nehal piti nekaj dni (da dokaže tebi in sebi, da lahko tudi brez) in potem se bo krog ponovil. Za alkoholizmom se mora zdraviti cela družina in oba bosta morala delati na sebi.
Hčerki bosta slej ko prej odselili in ostala boš sama z njim. Če se z možem ne moreš pogovoriti poskušaj oditi ali pa ga vrži ven. Vsekakor mu daj vedeti, da kar je preveč je preveč. Postavi mu pogoje in se jih striktno drži. Napiši seznam zahtev in od njih ne odstopaj.
Upam, da boš ukrepala zase in za svojo družino, da bosta hčerki imeli lepo otroštvo (verjemi mi, da se zelo dobro zavedata, kaj se dogaja).
Veliko sreče!!!
TOLE JE PA ČISTA PRAKSA … VAM REČEM