Pozdravljeni,

sem mama čudovitemu otroku, imam dobro službo, v kateri uživam, materialno sem preskrbljena, problem je v tem, da se z možem ne razumem. Ne morem mu oprostiti, da med mojo nosečnostjo do mene ni bil tak kot sem pričakovala. Po naravi je kolerik. V visoki nosečnosti me je prvič šokiral, ko se je tako razjezil (naj bi ga jaz sprovocirala) da me je porinil. Jaz sem takrat mislila oditi iz njegovega življenja, pa nisem, zakaj? Ker sem bila v tistem obdobju zelo občutljiva in si nisem znala predstavljati, da bi sama šla naprej. Ni se mi opravičil. Od takrat dalje me je še večrat prizadel z njegovim dretjem tudi udaril me je 2x. Še vedno sem tu, ne vem zakaj. Nimam ga rada. Vztrajam zaradi otroka. Boste rekli ravno zaradi otroka ne smem vztrajati v takem odnosu. A ne znam presoditi, če je res tako nevzdržno, da bi se ločila. Ker do otroka je zaenkrat ok, pa tudi sicer se v obdobjih njegove mirnosti se imamo vredu. Mene vseeno mori njegova vzkipljiva narava in to, da se ne zna zadržat. Tudi sama sem bolj temperamentna kar verjetno še dodatno pripomore k nesoglasjem. Po tem pa tudi ni tak, da bi se opravičil, ker po njegovo tudi sama grdo ravnam z njim. Ne znam potegniti črte, ne morem se odločiti za ločitev, ker ne bi prenesla, da bi mi vsak drugi teden al kako že, jemal otroka.Otrok ločenih staršev je razdvojen. Zdi se mi da že 2 leti razmišljam eno in isto pa nikamor ne pridem. Neštetokrat že sem se poskušala pogovoriti z njim, pa pazim kako bom kaj povedala, vedno govorim samo o svojih občutkih in kaj bi si želela in kaj nepa se kljub temu vedno razjezi, češ da samo jamram in pogovor je končan, še preden se je sploh začel. Hrepenim po složnem partnerstvu, po mirni družini, rada bi se zabavala, vse pogoje imamo, da bi bilo to uresničeno, pa ni. Dajte mi kaj napisati, prosim lepo.

Spoštovana jana75,

vaše doživljanje situacije se je tako zaostrilo, da ste prišli do prelomnice. Tehtate, kaj je še mogoče vzdržati in kaj je že nevzdržno. Pravite, da ne znate potegniti črte, vendar se zdi, da ste jo že zdavnaj potegnili. Že v trenutku, ko ste v visoki nosečnosti doživeli prvi možev fizični napad nase, je vaše telo potegnilo to črto: To je nedopustno! Nedopustno bi bilo, tudi če ne bi bili noseči, a valovi stresnih hormonov, ki jih je v tistem trenutku izločilo vaše telo, so preplavili tudi otroka. To ni mnenje, ampak znanstveno potrjeno dejstvo. Da pa vaš um takrat ni mogel sprejeti upora telesa in jasnih signalov, da je treba takoj ukrepati, je razumljivo. Bili ste noseči, ranljivi, potrebni podpore, zaščite – in kaj bi bilo bolj normalno, zdravo in naravno kot pričakovati, da boste tega deležni od otrokovega očeta? In tako ste počakali do poroda in še naprej, dokler ni tudi um začel počasi in z veliko bolečino sprejemati vse pogostejše signale telesa, da se nasilje nadaljuje. Zdaj vam je že popolnoma jasno, da s čakanjem situacija ne bo boljša. Preizkusili ste že najrazličnejše prijeme, toda SAMI. Niso se obnesli, torej je potrebna pomoč.

Zdaj ste tako daleč, da razmišljate o razvezi, zapisali ste tudi, da moža nimate radi, verjamem pa, da imate še vedno čustvene rezerve zanj, če bi se seveda uredil, prenehal z nasiljem in bi vidva začela “garati na odnosu”, kot temu rečemo v žargonu, ter iz njega nekaj ustvarila.
Možu to lahko predlagate in v optimalnem primeru bo predlog sprejel. Če pa ga ne bo, morate ukrepati sami, torej zaščititi sebe in otroka. Verjamem, da razveza še zdaleč ni edina možnost, strinjam pa se z vami, da s samo razvezo ne boste rešili veliko. NAJPREJ JE TREBA USTAVITI NASILJE, ki ga ni mogoče opravičiti (in žal tudi ne prekiniti) z njegovim ne z vašim temperamentom ali drugimi razlogi, ki jih navajate. Za začetek nekaj številk, ki so bile tod in drugje že velikokrat objavljene, a so pomembne, da začnete iskati pomoč:

Policija: 113 ali 080-1200
Zaupni telefon (od 16.00 do 22.00): 01/ 234 97 83
Telefonski klic v duševni stiski (od 19.00 do 7.00): 01/ 520 99 00
TOM – telefon otrok in mladostnikov: 080 12 34
SOS telefon za ženske in otroke: 080 11 55

Ko boste storili ta pomembni korak in začeli aktivno iskati rešitve, se vsekakor kaj oglasite.

Pozdravljeni,

hvala za vaš odgovor. Prav ste napisali o tem kdaj sem potegnila črto, a da imam še skrite rezerve zanj, če bi se umiril. Žal se bojim, da jih je čedalje manj. Sedaj je bilo nekaj časa že bolje, precej bolje, tako da se mi je že neumno zdelo kaj sem sploh pisala na to temo, a nekaj dni nazaj je spet imel paničen napad. Najhuje je, da ga banalna stvar, pri kateri nimam jaz nič zraven, tako iztiri, da ga zajame panika,začne se dret kar v zrak, preklinjat, hitro hodit sem in tja, razbijati kar mu pride pod roke, karkoli rečem, da naj se zaradi otroka umiri, da bomo vse rešili, ne pomaga, zdi se da je takrat gluh, ker se ga poloti neka panika. Težko vam razložim. Meni se v tistem trenutku zdi butasto bežati otrokom od doma, ker to nič ne reši, je smao izhod v sili, ne morem pa pustiti, da se ob otroku to dogaja. Seveda imam tudi jaz svojo mejo in se v takih primerih tako globoko razjezim, da sem slaba potem še nekaj dni.
Navedli ste telefonske številke. Prosim povejte kaj naj si pomagam z njimi. Dvomim, da bi moja izpoved kaj rešila. Morate vedeti, da jaz ne potrebujem psihoterapevta in da tega ne govorim zato, da bi me kdo polsušal pač pa bi rada mir v svoje življenje. Ne vem kaj bi izpoved koristila v smilsu, da se ustavi nasilje. Nimam prav nobenih dokazov, da je mož nasilen. V “normalnem stanju” pa je tako fajn, da mi noben ne bo verjel, je tudi visoko izobražen, priljubljen in iskan na delovnem mestu, vsi ga hvalijo, nobenemu ne odkloni pomoči, samo jaz poznam njegov pravi obraz. Noben mi ne bo verjel, nazadnje mi bo še otroka vzel. Povejte mi konkretno ali če povem zgodbo komu, je varianta, da se dodeli otroka samo meni? Kako ga bodo izselili iz stanovanja, ki sem ga v celoti financirala sama, a je lastništvo napisano tudi nanj? Seveda se noče izseliti, je rekel, da bo zavlačeval kakor dolgo bo lahko. Jaz si ne želim iskati podnajemniškega stanovanja, se seliti z otrokom, saj otroku ne bo nič jasno, vse skupaj bo stresno, otrok bo spraševal kje je oče ipd kup nevšečnosti. Po drugi stran pa se mi zdi smešno seliti kadar je miren, saj se v tistem trenutku zdi da bo takšen vedno. Seveda je to le past.

Prosim pomagajte s konkretnimi predlogi in predvsem v smeri kako je najbolj pametno prekiniti tak odnos, kaj lahko naredim sama?

Spoštovani,

v človeški naravi je, da nasvete sprejemamo tedaj, ko se lahko čisto poistovetimo z njimi, ko so nam skratka dovolj všeč. Nasvetov, ki si jih želite – da bi ničesar ne izgubili, ničesar ne tvegali, obenem pa se znebili moža – vam torej ne morem dati. Telefonske številke, ki sem jih navedla, niso namenjeni vaši “izpovedi”, kot pravite, ampak prav temu, kar tako nujno potrebujete: konkretnim nasvetom. To so urgentni telefoni, ki niso namenjeni psihoterapiji. Bojim pa se, da miru v svoje življenje ne boste dobili, ne da bi se začeli aktivno truditi za to. Pomeni: začeli na pravih mestih zbirati informacije na svoja vprašanja o lastništvu stanovanja, skrbništvu nad otrokom itd. Tako boste postopoma zgradili večjo notranjo trdnost in laže ukrepali.

Jana Lavtižar

Hvala. Ja saj vem, da se ne more kar samo od sebe nekaj spremeniti. Bom začela zbirati informcije, težko je narediti prvi korak. Ne vem ali je smiselno še poskušiai z možem se doogovriti za sporazumno ločitev, čeprav mi je že povedal, da se noče ločiti. Ali naj svojo energijo raje usmerim v smeri ločitve po drugih poteh. Morda imate več izkušenj na tem področju in mi lahko svetujete ali je smiselno prijaviti nasilje oz poklicati na sos številko in se zaupati? Bojim se,da bi s tem ko bi mož zvedel, ka sem naredila, to pri njemu izzvalo še večje nasilje? In bi se maščeval. Bojim se ga, da bi meni ali komu od mojih bližnjih kaj naredil.. Ne vem ali se to da kakorkoli preprečiti?

Proces ločitve je zagotovo stresen, ampak še veliko bolj stresno pa je živeti z nekom, ki lahko kadarkoli zaradi malenkosti čisto izgubi razum in postane nasilen. Vajinega otroka je tega na smrt strah in to mora prenašati že od takrat, ko se še rodil ni. Kako huda krivica se mu godi in kdo je tisti, ki ga lahko zaščiti?

Mama, ki zapusti nasilnega moža. Seveda, če se ji ne bo zdelo smešno seliti se stran.

Se mi zdi jana 75, da še vedno preveč iščete razloge, zakaj bi ostali namesto da bi odkrili razloge za čimprejšnji odhod.

Če ste stanovanje kupila sama, potem lahko zahtevate od moža, da se izseli. Kakšen oče pa je, da bo vas z otrokom vrgel na cesto? Ne nasedajte njegovim votlim grožnjam. Samo odločiti se je treba.

Hvala licorie za odgovor. Ne morem zahtevati, da se izseli, saj je lastništvo napisano tudi nanj. No zahtevam že lahko, a ne bo ugodil moji zahtevi. Nisem napisala, da naju bo vrgel na cesto, pač pa da jaz njega ne morem. Bojim se, da grožnje niso le grožnje, ampak da jih je sposoben uresničiti. Zato pa sem spraševala, kako se s takimi ljdmi spopada, da se poskuša dogovarjat…ali da se prijavi nasilje? Bojim se, da prijava izzove še večje nasilje. Ali ne?
Ne vem ali s tem ko zapustim nasilnega moža res zaščitim otroka. Ponavadi se dodeli otroka sicer mami, a vsak drugi vikend in še neki dnevi pa očetu. In to me mori, saj ne bom mogla vedeti kako se otroku pri očetu godi, skrbelo me bo non stop. Ne vem no, meni se ne zdi enostavno..

Seveda ni enostavno, a je skrajni čas, da začnete probleme reševati.

Seveda je modro poklicati na zgoraj navedene številke in nekomu v živo zaupati, kaj se vam dogaja. Pred policijo bi poklicala na ostale številke. Policija lahko ukrepa šele, ko vas nasilnež vidno poškoduje.
Zagotovo se bo našel človek, ki vam verjame. To ni nič novega, mnogi nasilneži so nasilni samo v svoji družini, na zunaj pa kažejo krotko lice. Samo govoriti je treba začeti, zaupati svoje težave tudi živim ljudem. Kaj mislite, da noben sosed nič ne sliši, kadar vaš mož nori po stanovanju?

Seveda on ne bo vesel vaših ukrepov. Samo vi niste otrok, ki čaka, da ga starš (partner) pohvali. Odrasla oseba ste, ki lahko ukrene stvari po svoji presoji. In prenese negativno reakcijo okolice.

V naravi je tako, da je najbolj nevarna medvedka, ki se bori za svoje mladiče in jih brani. Pred jezno medvedko se umaknejo tudi veliko večji samci, saj vedo, da z jezno materjo ni dobro češenj zobati. Poiščite v sebi to mater, ki za vsako ceno brani svojega otroka (in tudi sebe).

Vse hkrati ne boste mogla rešiti, začnete pa lahko z prvim korakom. Kaj pa če bi to bil klic na SOS telefon v zvezi nasiljem, kjer bi vam lepo obrazložili kaj nasilje je, kakšne so posledice in kakšne so možnosti za vas in vajinega otroka.(varna hiša?) Dokler boste samo v sebi premlevala, ne bo nobene spremembe. In dokler ne bo mož opazil da mislite resno spremeniti nekatere stvari, vas ne bo jemal resno. Seveda ni enostavno ampak vprašam vas: se vam zdi možno da se vaši problemi lahko rešijo sami od sebe?

Karkoli boste naredila gospa, ali se boste ločila ali ne, se jaz bolj sprašujem to, kako da si vas en moški (v tem primeru vaš mož) sploh DRZNE udariti?? Ste mar tako grozna? – ne verjamem! Je kaj tako groznega V vas? Kaj bi lahko bilo tako groznega? Kaj pa, če bi to pogledali? In ČE je kaj groznega V vas… Kaj boste s to grozo storila? Kako boste ravnala z njo?

Pa ne le, da si ta moški drzne – kako lahko sploh POMISLI na to?! Pa saj ne! Ker če bi pomislil, vas ne bi udaril! Kaj če bi tudi vi, ko ste sama s seboj, o tem malo več pomišljala kot doslej? Gotovo imate ogromno prilik za to, saj sama ste itak ŽE.

Kaj vendar storimo, če nekje zagledamo otroka, ki mu je grozno? Recimo otroka, ki se je sredi množice ljudi – za njega verjetno sredi množice nevarnih velikanov – znašel sam? Ga še bolj udarimo po glavi?? Mislim, da nihče, ki je pri čisti, ne bi storil kaj takega. (Ne zastopite me narobe, češ da ste zmešani. Verjetno pa je res, da nimate počiščenih POMEMBNIH stvari). A točno to vi počnete sami s seboj. Namesto, da bi se – kot otroka – odnesli stran od nasilneža, vsaj v drug prostor, če sedaj ne gre drugače… ali prav v tisti prostor, kjer se trenutno počutite najvarneje… namesto, da bi se zazrli v svoje prestrašene oči, ki samo čakajo na naslednjo grozo… Kaj storite?… Namesto, da bi si planili v objem, da pomirite svoje tresoče telo… Kaj storite?…

Dajte se v kožo otroka, pa boste hitreje doumeli, kakšno veliko krivico si dopuščate. Še več – že dolgo, preveč dolgo si jo dopuščate, vi bi pa še kar nadaljevali in jo razpotegnili bog vedi kam še v prihodnost?!? Čemu?? Mar ne veste, da si s tem kradete vstopnico v življenje? Vi ja! Vi! SAMA SEBI!

Verjemte, življenje je drugačno od pekla, ki ga trenutno doživljate! A dajte najprej stopit iz njega. ZMORETE!

Lidija

Čisto sem se našla v vsem napisanem od Jana75, kot da bi opisovala mojo zgodbo, le da nimam otrok in nisem poročena. To moje ‘stanje’ traja že 3leta (skupaj sva 4 leta in pol) in se stopnuje, počutim se že tako, kot da nimam več pravice povedati svojega mnenja, načeti ‘neprave’ teme…v stalnem strahu, da ne bom kaj narobe rekla in povzročila totalen bes iz nič. Normalna obdobja so vse krajša, tudi fizični odmik, ko se hočem kaj pogovarjati ne pomaga več, saj je nasilen tako da potem vrže kaj vame.
Pred dvema letoma sem ga prijavila na policijo, saj sem končala na urgenci. Izkušnja je zelo negativna in mi je vlila še dodaten strah. Poleg položnice, ki jo še do danes ni poravnal in očitanju češ kaj sem naredila, se mi je zdelo zelo nenavadno, ko je policistka ki je vodila primer, klicarila mene češ, da ga ne more dobiti na telefon in naj mu že vendarle rečem, da se oglasi saj mora podpisati neko izjavo…?!?
Bližnji za mojo težavo ne vedo, razen ene kolegice, saj me je preveč sram…
Ne morem se ga rešiti in živim v neki navidezni resničnosti iz dneva dan…in kujem načrte kaj lahko sploh naredim, da bo on odnehal in me pustil oditi ?? On pravi da na lep način se ne bo razšel, in to mi je tudi že dokazal, ko mu enkat za poskušino nisem dvigovala 3 dni telefona (sem mu tudi povedala, da je konec in da nočem biti več z njim), mi je razbil garažna vrata. Seveda se nisem upala še to prijavit policiji, domačim pa sem se zlagala, da je verjetno nekdo se v njih zaletel. Ker je grozil še naprej (sicer nič konketnega-ampak da bom že še vidla), sem spet obupala in ostala, da je ‘mir’….

Draga Jana75!

Moja zgodba je podobna tvoji, tudi mene je moj (zdaj bivši) partner presenetil z nasilnim vedenjem med nosečnostjo in takrat se mi je skoraj zrušil svet. Ni me sicer udaril, je pa bilo zelo na meji. In ne, nisem ga provocirala, provociral je on, tečen, ker so ga v gostilni čakali prijatelji, ki niso razumeli, kako ena visoko noseča, ob koncu dneva utrujena ženska ne more poskrbeti sama za skoraj triletnega sina … Če ne bi bilo otrok, bi zagotovo odšla iz njegovega življenja, tako pa sem ostala, ker sem razmišljala podobno kot Tana75, bilo me je v dno duše sram povedati, da je lahko človek, ki ga okolica tako zelo ceni, takšna pošast. Opravičil se ni. Hvala bogu, starejši sin ni bil nikoli deležen takih trenutkov in prosim, nikar ne dopuščaj, da bo otrok priča takim prizorom. Sama sem to doživljala v zgodnjem otroštvu (prepiri med očetom in njegovo mamo) in povem ti, to je za otroka smrtni strah. Vem, da je zelo hudo, ko želiš najboljše, želiš ohraniti družino, pa ne moreš narediti čisto nič, ker na nekatere stvari nimaš vpliva. Moj bivši je tako sceno čez pribl. pol leta ponovil, spet nekoliko alkoholno podprt. Ampak – še vedno sem ga imela rada. No, decembra lani pa se je odločil in na hitro odšel. Sreča, da samo od mene, ne od otrok, kot oče je bil in še je zelo v redu. Bila sem obupana, čisto sem se zrušila, morala sem poiskati pomoč terapevta. Jana, tvoj mož, tako kot moj bivši, potrebuje pomoč, kajti tako vedenje ni sprejemljivo. Ne more se nekdo spozabiti do te mere, da udari nosečo ženo, za to ni opravičila. Rekla bi, da očitno nekaj tlači v sebi, potem pa to z vso silo bruhne na dan. In to,da o problemu ni nobene prave komunikacije, ni dobro, ker se stvar samo potiska na stran, tako je bilo pri nas. Napisala si, da paziš, kako boš kaj povedala – enako sem delala jaz. Ali pa sem ga pustila na miru, češ, takšen pač je …
Če sta oba za to oz. še vidita smisel v skupni poti (ti očitno že, ker še omahuješ), bi ti priporočala, da čimprej gresta v kakšno družinsko oz. partnersko posvetovalnico, tam se bo pokazalo, ali zna o problemu spregovoriti na miren in človeka dostojen način. Če ne bo šlo, boš vsaj sama pred sabo čista, da si naredila vse, kar se je dalo. Bolje je, da sta ločena, kot pa da otrok doživlja nasilje, tega ne smeš dopustiti.
Želim ti vse dobro.

jaz pa imam eno vprašanje za vse:

se strinjam z zgornjim mailom – v celoti. Vendar pa – jaz imam svojo zgodbo. Zaradi bolezni ima veliko možnosti, da celo on dobi skrbništvo. Ker je bil nasilen že pred mano, bo nasilen tudi naprej. Po najini ločitvi bo spoznal novo žensko in nekaj časa bo vse super. Nato bo nasilen do nje in moji otroci bodo gledali spet novo nasilje. Poleg tega se lahko konec koncev zgodi, da je še nova partnerica slaba do najinih otrok! Poleg tega pa še mene ni tam, da bi otroke zaščitila, kadar bi bilo potrebno. Poleg tega jih vozi okrog pijan. To jaz preprečim, če me ne bo tam, pa ne bom mogla.
Pa tudi, če imam jaz skrbništvo, bi se lahko otrokom tole vse dogajalo za vikend, ko bosta pri njemu.

Kaj je zdaj bolje – ostanem ali grem?

Za vse gospe, ki ste pisale tukaj, vam priporočam, da si preberete temo “za ženske v stiski” in sicer prvo temo “ne vem več kaj je prav”

Tam je gospa zelo lepo na koncu napisala, kakšne so vaše možnosti in kaj se da storiti!
Po zakonu ste/smo dolžni prijaviti nasilje in zavarovati sebe in naše sončke pred nasilnimi pesjani!
ŽELIM VAM VELIKO MOČI, IN DA NEKAJ UKRENETE!Šele takrtat vas bodo vaši možje jemali resno, ko boste tudi vi mislili resno!

Vi drage gospe in vaši otroci ste tukaj pomembni,ker si zalužite lepo in mirno, predvsem pa življenje brez nasilja!Otroci vse slišijo, vejo, a ne morejo nič storiti, lahko pa storite VI, še preden so otroci preveč zaznamovani!

In še to, ženske smo preveč vredne da bi se pustile pometati in pretepati!
Požvižgajte se na može,ki vas ustrahujejo in držijo v šahu, kajti zdaj je čas da se branite!
Drage moje, zdaj gre za VAŠE ŽIVLJENJE IN ŽIVLJENJE VAŠIH OTROK!!!

veliko moči IN SREČNO VAM ŽELIM IZ DNA SRCA!

Se to da povem, tema “za ženske v stiski” je tam kjer piše : delo, sociala , pravo

samo za vsak slučaj, če katera ne ve, ker tisto kar je napisala gospa socialna delavka je res dobro napisano, in spodbube v tisti temi so res dobre, tako da se splača prebrati!!!

Pozdravljena Jana 75!

Ob zapisanem lahko samo rečem, da popolnoma razumem tvojo situacijo, saj se dogaja po tipičnih poteh nasilja. Strah, sram, bojazen, da bo nasilje še hujše: kako potegniti mejo, kaj narediti najprej, komu povedati. Kaj od tega lahko najprej storiš? Strah pred tem, da bi ti škodoval preko otroka je tudi tipična “fora” nasilneža, tudi strah in bojazen pred njim. Vse zgoraj opisano (strah, kako ga spraviti iz stanovanja, kako bo poskrbljeno za otroka, kako se boš znašla sama, zamegljenost zaradi navideznih obdobij miru, ko bi zaradi njih najraje ostala in si govorila, da ni tako hudo) so samo tvoja zaščita pred tem, da te ne dotolče spoznanje, da SI v nasilnem odnosu. Kako boš našla mir in varnost, če še govoriti ne upaš, da ga ne bi razjezila, hodiš tako rekoč “po jajcih”. Ali ti to pomaga, da ne bi bilo izbruhov. Najbrž ne, do naslednjega vala nasilja samo čakaš, da ne bo naslednjič še huje. Kaj lahko narediš za začetek: pokličeš neko društvo, kjer se z nasiljem ukvarjajo, kot jih je navedla terapevtka v odgovoru. Kot praviš, ne rabiš psihoterapije – zdaj v tem trenutku najbrž res ne, morda tudi v bodoče ne, rabiš pa podporo, da si razjasniš, da so vsa stanja, ki jih opisuješ zgoraj manipulacije, strah in bojazen kaj bo. Naslednje, kar bi bilo potrebno narediti je, da narediš črto in takoj, ko mož postane nasilen, pokličeš policijo. Zakaj je ne pokličeš? Kako boš uspela najti toliko trdnosti, da to moraš narediti? V tem trenutku bi bilo dobro o nasilju nekomu povedati. Kaj če pride do izbruha “že včeraj”? Kako se boš zaščitila, kam boš dala otroka? Verjemi, da je strah in sram marsikomu (marsikateri) zaprl usta, morda bolj sram, da se to dogaja, vendar, to moraš povedati nekomu, ki mu zaupaš. Ali se lahko kamorkoli zatečeš tudi ponoči? Kdo ti lahko tudi fizično priskoči na pomoč? Fizično – tu imam v mislih predvsem zaščito tebe kot ženske, ne pa, da bi še ta zadal kakšne povračilne. Odloči se, kateri koraki bodo prvi, naredi jih TAKOJ. Neizmerno je olajšanje, ko veš, da imaš ljudi, na katere lahko računaš, predvsem pa, ko se toliko okrepiš, da nasilnežu lahko iz oči v oči poveš, da “naj se te samo dotakne, pa pokličeš policijo” in vidiš, da je sedaj strah – njega.

Lep pozdrav!

Lep pozdrav!

pozdravljena jana!
nasilneži so kot alkoholiki, pijača-obljube, pijača- obljube…nikoli se krog ne prekine. enako je
z nasiljem, dani miru so samo “tišina pred neurejem”. ne slepi se z njimi. Če ne drugega, poslušaj
svoj materinski čut in zaščiti otroka. On ve in čuti kaj se dogaja tebi in njemu in ga je strah, zelo
strah. Ne zasluži si tega, ne on ne ti.
Življenje je zelo lepo, samo vsak človek mora sam do tega priti…. ukrepaj!
vse dobro ti želim in veliko poguma.