Pozdravljeni!
S fantom sva skupaj 6 let. Sama sem blizu 30-ih , on pa je 4 leta mlajši od mene. Živiva vsak pri svojih starših. Res da prespi vsako noč pri meni, vendar ne živiva skupaj. SAma sem tega odnosa že precej naveličana. Rada bi šla na svoje, vzela kredit, šla delat hišo, počasi razmišljam tudi o otrokih. Moj fant pa o vsem tem noče kaj veliko slišati. Razumem ga, da je toliko mlajši, a poznam veliko fantov iste starosti, ki so si že ustvarili svoj dom, družino, se poročili. To so tudi moje največje želje, a vse kaže da, če vztrajam pri tej zvezi, se bom mogla temu odreči vsaj še par let. Kar pa me zelo mori in vse bolj razmišljam o tem. Vztrajanje v taki zvezi se mi vsak dan zdi izguba le tega. POleg tega se počutim nekako zavrženo, ker fantu veliko pomenijo njegovi kolegi, in z njimi hodi vsak vikend ven, jaz pa sama doma. Ni mi namreč do tega, da bi hodila ven, ker si že želim umirjenega družinskega življenja, ne pa pijančevanja in žuranja. Pač sem ženska, ki ni nikoli preveč rada žurala. In mislim, da fant ne bi smel hoditi ven z drugimi, saj imam tako vseskozi občutek, da mu drugi pomenijo več od mene, in da bi morala to zvezo, če ostane taka kot je, zaključiti in si poiskati novega partnerja, kateremu bo punca oz. družino na prvem mestu.
Kaj menite vi? Hvala za vaš nasvet

Spoštovana gospa »zalar83«!

Najprej bi vam rada rekla, da so vsi vaši občutki in vsa vprašanja čisto na mestu. Čutiti je, da ste res naveličani takega stanja, da bi radi, da se stvari končno postavijo na noge in da vajina zveza začne res tudi funkcionirati kot zveza. Zaenkrat namreč žal nimam tega občutka, ampak dobim občutek bolj dveh ločenih posameznikov, ki živita vsak svoje življenje, četudi prenočujeta skupaj, in sicer se lahko imata takrat fajn. Čutiti je, da vaš fant »beži« iz vajinega odnosa oz. se morda še ni zares ustalil v njem. Prav tako je čutiti, da vajin odnos potrebuje novo vsebino – zaljubljenost se je izčrpala (kar je čisto naravno), na vama pa je, kako bosta sedaj razvijala svoj odnos naprej. Ali bosta OBA pripravljena zavestno vlagati v odnos in ga postaviti na prvo mesto v svojem življenju? Ali bosta oba pripravljena tvegati (vsak odnos je tveganje), se odločiti drug za drugega in za odnos? Za to, da bosta težave skupaj reševala, ne pa se jih izogibala in odlagala v prihodnost ali pa »pometala pod preprogo«?

Sicer sta začela hoditi dokaj mlada (še posebej vaš fant), vendar je po 6 letih zveze res verjetno že (skrajni) čas, da razmislita, v katero smer naj bi vajin odnos šel in kako si ga vsak od vaju sploh predstavlja. Oz. ali si sploh lahko oba predstavljata, da iz občasnega druženja po želji iz tega nastane resna in dolgotrajna zaveza za vse življenje, s skupnimi radostmi in obveznostmi? Si oba lahko predstavljata, da živita drug z drugim (takšnim kot trenutno je) vse življenje? Oz. kaj bi se moralo spremeniti? (Ob tem upoštevajte, da načeloma drugega ne moremo spremeniti, lahko se le sam, če se tako odloči!)

Iz vašega prispevka je razvidno,da imata precej različne poglede na to, kaj bi komu trenutno ustrezalo (fantova potreba po žuranju sama po sebi ni problem, če je to med vama stvar dogovora in se ob tem oba dobro počutita, noben ni izigran ali spregledan). Ti trenutno tako različni pogledi sami po sebi še ne pomenijo nič slabega, a se mi zdi pomembno, da se znata o teh pogledih pogovoriti, se uskladiti in tudi vsak pri sebi videti, kaj je tisto, kar lahko še »zamižim na eno oko« oz. zmorem s tem živeti (in tudi drugi ve, kaj meni to pomeni). In se predvsem pogovoriti o tem, kaj od tega pa zdaleč presega vajine osebne meje in sposobnosti prilagoditve. Vztrajajte pri tem, da si vzameta čas in se res poglobljeno in iskreno pogovorita. In da začneta oba vlagati v odnos, v kolikor ga želita ohraniti. Žal je tako, da prazna vreča ne stoji pokonci. Hrana za odnos pa je pristen, iskren in odprt pogovor.

Prav tako je morda še pred tem potrebno, da si vi vzamete čas prav za vas osebno in razmislite, kako se pa vi vidite v tem odnosu. Si predstavljate svojega fanta kot očeta vaših otrok? Kot ljubečega in pozornega moža/partnerja? Kako vidite sebe kot mamo in ženo ob njem? Kaj točno pomeni to njegovo »žuranje in popivanje« – ali zmore zdržati tudi kak mesec brez alkohola in žurke ali je že na dobri poti do odvisnosti? Boste zmogli še čakati nekaj let (hm, koliko jih pa to je?)? Kaj boste počeli ta čas? Ali se vam zdi, da bosta zmogla uskladiti vajina dokaj različna vrednostna sistema?

Tako, nametala sem vam predvsem kup vprašanj, ker mislim, da tudi sami čutite, da je prišel čas, ko je potrebno iskreno pogledati vase in najprej sebi »naliti čistega vina« ter se potem odločiti. Predvsem pa mislim, da si oba zaslužita en iskren in odprt pogovor o vajinem odnosu in prihodnosti – z vsemi kartami na mizi, nato se bosta lahko odločala, kako naprej.

Zato vam voščim predvsem veliko poguma in vztrajnosti pri iskanju pravih in iskrenih odgovorov!

Prišla si do točke,katera je brez prave poti in opore naprej.Ničesar ne delaj s silo,da ne bo več škode kot koristi.On je mlajši,še bolj “divjaški”,ti že bolj umirjena in si želiš iz razmerja nekaj več.To nekaj več,pa je ustalitev partnerja,skupni dom,otroci in te zadeve,katere počnemo v dvoje,brez tega,da smo čez dan drugje,samo še prenočujemo skupaj.
Bojim se,da je to samo njegov beg pred odgovornostjo in resnostjo.Življenje ni samo šala,je tudi šola.
Če te bo poslušal in prisluhnil in razumel,kaj si ti želiš in ti sledil ne bo problemov,če si to tudi on resnično želi.Če boš ugotovila,da stojita na različnih bregovih ene reke,boš težko našla z njim skupno pot v prihodnost.Saj te ne strašim,vendar razumi,da ko pride čas za razjasnitev,je treba nekaj ukreniti,da ne obstojimo na eni sami točki,ki nima smirokaza za naprej.Gresta skupaj po poti življenja,če sta našla skupni jezik ali pa vsak zase.Na nič pa ne glej s slabšalne strani.Življenje je polno ugank,le pravih odgovorov je malo.