Spoštovani,

najbrž bo moje pisanje dolgo in morda nepregledno, ampak končno moram zapisati, kaj me tare.
Zadnje čase se sprašujem, kaj je z mano narobe, saj ne znam z nikomer vzpostaviti enakovreden odnos.
No, otroštvo sem preživljala pri starih starših in do 5 leta, ko je živel dedek, se kljub meglenim spominom, spomnim, da sem bila ljubljena, zaželena, da me je ‘razvajal’. Potem je mojo vzgojo prevzela babica. Bila je sicer dominantna oseba, ki je zahtevala red in me tudi kaznovala, ko česa nisem naredila prav. Včasih so bile kazni gotovo prestroge (zaradi zamujanja sem stala pred zaklenjenimi vrati)… Vendar sva imeli pristen stik in sem ji lahko zaupala in se z njo pogovarjala.
Po vstopu v šolo sem šla k staršem in tudi babica je šla tja. Tako da sem bila večinoma prepuščena njej, kar mi je odkrito povedano ustrezalo, saj z mamo nisva ustvarili nekega odnosa, stika. Bila je pozorna na moje ocene (petice) in pa predvsem sem imela veliko težav in jih še (pri 35) imam z njo zaradi postave. Stikov z vrstniki, razen v šoli nisem imela. V šoli sicer nisem bila priljubljena, vendar so me sošolci zaradi pripravljenosti vedno pomagati sprejeli.
No, in potem sem se vpisala na študij, ki mi ni bil pisan na kožo in sem se kasneje odločila za drugega.
Po diplomi in zaposlitvi sem spoznala partnerja, s katerim imava 2 otroka – 4 in 8 let. Najin odnos je povprečen. Na začetku je bil popolnoma podrejen svoji družini in jih je vedno brezpogojno postavil na prvo mesto. Po prvem večjem razočaranju, ki so mu ga pripravili,se je to nekoliko umirilo in zdaj postavlja našo družino v ospredje. Je zelo dober oče in tudi sama vem, da se lahko zanesem nanj, da mi bo pomagal, ni pa romantičen in nežen, kar bi si želela. Sva se pogovarjala o tem, ampak tudi sam priznava, da ima težave pri izražanju čustev (pri otrocih tega sicer ni), saj se trudi, ampak mu ne uspeva najbolje.
Odkar sem bila drugič noseča, se v meni ves čas porajajo občutki krivde. Šlo je namreč za rizično nosečnost zaradi okužbe, za kar sem se krivila sama in potihem me je tudi partner, o tem sem prepričana. Takrat mi ni nihče stal ob strani. Počutila sem se strahotno, osramočeno, krivo, prestrašeno. No, rodil se nama je še drugi zdrav fantič.
Ampak strah je ostal. Oba otroka sta relativno zdrava, razen kakšnega prehlada. Že kadar sem sina peljala na cepljenje, sem doživljala prave nočne more, ker sem pričakovala vse mogoče. Da ne govorim o tem, kako je bilo, ko je enkrat sine zbolel (bila je običajna viroza), seveda se racionalno odločim otroka peljati k zdravniku in narediti vse, kar je potrebno, vendar v moji notranjosti takrat vse vre. Ne znam opisati. Tudi kadar kateri od otrok pade …
Poleg tega živimo v hiši mojih staršev, saj smo si v mansardnem delu uredili stanovanje. Z mamo pa še vedno ne uspeva vzpostaviti stika, saj tudi kadar se pogovarjava izpostavlja moje napake iz preteklosti (studij) ali pa postavo.
Imam občutek, da nikoli ničesar ne naredim prav. Opravičujem se za tako dolgo in nepovezano pisanje, vendar vas prosim za kak nasvet o tem, kako se ahko tem občutkom krivde izognem, saj je z njimi življenje zelo moreče.

Spoštovana levin,

to, kar se vam zdi nepovezano pisanje, je v resnici zelo nazoren opis, kako nerešene stvari iz preteklosti vdirajo v vaše sedanje življenje, partnerski odnos in odnos do otrok. Očitno je prišel čas, ko tega niste več pripravljeni prenašati – na zunaj je vse v redu, otroka zdrava, mož zanesljiv – vas pa tarejo čustvene težave, ki se samo stopnjujejo in jih racionalno ni več mogoče razložiti. Slab odnos z materjo, nezadostna komunikacija z možem, skrbna mama ste, a zaradi občutkov krivde nehote obremenjujete otroka s pretirano zaskrbljenostjo. Gore neizrečenega in nepojasnjenega. Občutkom, ki jih opisujete, se ne morete izogniti, lahko pa se z njimi soočite, saj vam bodo kompas za naprej.

Stvari boste začeli obračati na bolje, ko boste začeli materi, ki vam ni mogla biti dovolj dobra mama, zato pa toliko bolj žaljivo in kruto posega v vaše najbolj zasebne občutke, kot je odnos do lastnega telesa, postavljati jasne meje in se nehali počutiti, kot da ste ji kaj dolžni (v resnici ima ona čustvene dolgove do vas); ko boste začeli od svojega zakonskega odnosa pričakovati več in z možem o občutkih krivde in še mnogočem spregovoriti. Ugotovili boste, da imate vse manjšo potrebo po opravičevanju, in tudi pretirana zaskrbljenost za sinova se bo umirila. Svetovala bi vam kako skupino za samopomoč, še raje pa zakonsko terapijo, na kateri se bosta z možem sprostila in neizrečeno končno začela prevajati v besede.