Pozdravljeni še ena ,ki ima probleme v zakonu.Saj nevem kako naj začnem,poznava se že 13 let in sva že kar nekaj življenskih zadev dala skozi ampak odkar mava hčerko so se začeli problem.Problemi so vsako leto hujši saj meni se tko zdi ,pa naj opišem malo.Začelo se je ko sem predlagala,da ne moreva ostati samo pri enem otroku ,da punčka rabi brata ali sestrico ,kar je čisto normalno in s tem se je začelo.Da naj bom kar zadovolna ,da imam hčerko ,ker drug z mano ne bi imel nič in sem lahko vesela ,da jo imam .Non stop mi meče naprej ,da on več zasluži ,da več denarja prinese domov ,kar jaz ne oporekam ima boljšo službo,ter več zasluži.Vse kar rečem ali predlagam mu gre na živce in mi takoj grozi z ločitvijo ,če se pa on odloči za kako stvar se pa takoj zrihta kot je tv ali klima ….Tako da me je tudi že zmerjal z kurbo in prasico in mi reku,da me bo uničil in ,da jas samo čakam,da se ločva zato da bom lahko od nega vlekla denar.Ni mi pa jasno kaj jaz narobe delam hodim v službo skrbim za najino hčerko doma vse poštimam ima kuhano, oprano, speglanoskratka vse zrihtan in nevem kaj jaz narobe delam in s čim si to zaslužim sem tudi že pomislila na samomor ampak ne morem pustit punčke .HVALA ZA ODGOVORE LEP POZDRAV

Spoštovana gospa,

ne, niste nori. Vse, kar ste napisali, je vaše življenje, ki ste si ga ustvarili in ga živite. Vaše izredno stresno življenje ni v redu, to zelo dobro veste tudi sami (in zagotovo vaš partner). Kaj vse ste v omenjenih letih že doživeli, si lahko le predstavljam. Sama bi rekla, da so odnosi vašega partnerja (ali moža?) do vas zelo nasilni, če ne fizično, pa zagotovo psihično. In oboji so za vašo osebnost enako uničujoči. Največ bremena pa zagotovo čuti vajina hčerka, ki v tem odraslem “dvoboju” ostaja prestrašena, negotova in nepomembna. Morda ste bili tudi vi sami nekoč takšna majhna punčka, ki je v grozi in večnem strahu tiho opazovala nerešene konflikte med staršema. Ker ta “majhna punčka”, ki je sicer danes odrasla, ta teror, bes, sovraštvo in večno nezadovoljstvo partnerja prenaša še danes. In se kar ne neha, čeprav si to najbolj želite. Morda se sprašujete, kaj delate narobe, ali ste vi krivi, da je tako, kaj bi morali pri sebi popraviti, da vas ne bi partner večno napadal? Za njegove nasilne izbruhe, bes in sovraštvo ter skrajno ponižujoče vedenje niste vi odgovorni (čeprav se vsa njegova težka občutja vzbudijo v odnosu z vami in navzven izgleda, kot da ga vi izzovete, da postane tak), niti niste krivi, kadar je on brez volje, motivacije, nesproščen in jezen. Niti ne bo pomagalo, če poskrbite za vse osnovne gospodinjske opravke ali da v njegovi bližini previdno molčite. Ste pa odgovorni zase v smislu, da to njegovo početje iz dneva v dan prenašate in temu ne naredite konca – ter tudi za hčerko, ki je od vaju obeh še odvisna in si ne more sama pomagati (če gre za nasilje nad otrokom, je to kaznivo dejanje). Odgovorni ste za svoje počutje in življenje, ker dopuščate takšno nespoštljivo vedenje (zmerjanje s kurbo in prasico), kar v vas pušča vedno globljo rano in bolečino. Če bi mogli, bi kar odšli, to bi bilo za vas še najlažje. Čeprav to ni rešitev, tudi to veste. Tega pa vam ne dopušča misel na to, da bi hčerko, ki je v tem kaosu najbolj prestrašena, pustili sami. Ker ste mati in verjemite, da matere prenesemo več kot verjamemo in vidimo. Potrebno je le zaupanje vase. Takšnih odnosov in takšnega življenja, kot ga živite zadnja leta, si zagotovo ne vi ne vaši bližnji ne zaslužijo.

Zaupanje vase boste potrebovali, če se boste želeli zaščititi pred partnerjem in odločno nastopiti ter prenehati prenašati vse mogoče grožnje. Sami vam bo to težko uspelo, zato vam predlagam, da si poiščete strokovno pomoč (terapijo ali samopomočne oz. podporne skupine), da se boste okrepili kot človek ter povrnili moč in upanje za življenje. Čeprav se partnerja bojite, se tudi on boji vas oz. dejstva, da bi ga zapustili. Ko boste močnejši, boste zmogli trezno razmišljati in se odločati v skladu s tem, kar želite zase. Sicer pa se boste težko rešili ujetosti v vzorec “nemočne žrtve”.

Mnogo poguma, zrelih odločitev in vse lepo vam želim.