Berem spodnje teme… Hm ja, kaj pa porečete na to, da jaz svoja starša obiščem cca. 1x letno (morda 2x), podobno pa onadva prideta k meni? Imam dva majhna otroka, ki se že po krajši vožnji (cca. pol ure- uro) dereta na zadnjih sedežih, starša pa živita v tujini… Ponavadi grem z letalom, ker sem potem v cca. 3 urah tam; me pa takšno potovanje tudi kar dosti stane…

Pa potem na obisku uživaš, ali ti je čista muka?

Kaj porečemo? Ne vem točno zdaj na katero temo se nanaša. Ampak jaz pravim da pač kakor vam paše. Jaz vem, da bi tako zelo težko živela ampak kakor komu paše.

Ja, nimam kaj narediti.
Na obisku se pa imam lepo.

pa ne greš verjetno samo na kosilo na obisk po pogledat, če so tvoji starši kaj za vnuke kupili, kot je za Monovke navada.
verjetno ostanete več dni.

Zdaj pa premisli, kdo ima več od druženja,
tisti ki se vidijo vsakih 14 dni za dve uri ali tisti ki se vidijo 3-4 x letno po teden dni.

Ja, halo, itak da ne grem samo za dan ali dva… Grem, ko imam dopust oziroma priložnost, da sem tam najmanj en teden, če ne še več- ponavadi cca. 2 tedna.

Porečemo to, da smo nekateri še hujši. Živimo manj kot 100km od staršev, pa se obiščemo 1x ali 2x letno, pa ne za en teden, temveč za urco ali dve.

Jaz sem še slabša … Na par let … Pa ona dva sploh nočeta pridet k meni in čakata, da jaz pridem. Vožnje je doooga in naporna.

Moja mama živi 600 km stran in se vidiva 1-2x letno, ko jaz pridem k njej na obisk za par dni. To je to, slišiva se pa vsakih 14 dni. Pač življenje je tako, ne živimo vsi blizu svojih staršev in nimamo vsi moznosti, da bi se večkrat obiskali (predvsem finance so problem).

Lep dan še naprej!

moja druzina zivi vec kot 2000km stran, z ocetom sva na vezi 2,3x n teden preko skypa, da vidi vnuka. s svojimi starimi starsi, na katere je sin tudi zelo navezan (star 2 leti, ze od rojstva zivi v tujini) definitivno enkrat na teden. potem je tu se brat, pa prijatelji…ne tako pogosto, a vseeno nikoli ne izgubimo stika.
ker imam to moznost, s sinom greva na obisk 3x na leto, z letalom, za slab mesec.
enostavno bi rada, da ima sin stike z vsemi, ki ga imajo radi.

druzina sinovega oceta, mojega partnerja zivi v isti drzavi, a 1200km stran od nas. prvic smo sli z avtom ko je bil mali star 4 mesece in od takrat gremo vsaj 5x na leto, vcasih tudi samo za podaljsan vikend. tudi partnerjevo druzino obozuje, ceprav jih vidi redko.

sin je izredno potrpezljiv, ze kot dojencek nikoli ni imel problemov z voznjo z letalom ali avtom, naredili ogromno kilometrov. zdaj, ko ze dojema, kaj se dogaja, vsem razlaga o pilotu, stevardesah, letalih, med 10-urno voznjo do partnerjevih starsev pa sitnari vsega skupaj morda 10 minut.

in ni mi zal niti malo, ker vidim malega, v kaksno veselje mu je, ko pride v slovenijo in vidi svoje sorodnike oz. k partnerjevi druzini. ko nasteva koga ima rad je to vedno 20 ljudi, nikoli samo ati in mami.

zavedam se, da ce bi imela zahtevnega sina, mi morda ne bi uspelo se pocutiti se vedno doma tam, kjer sem prezivela otrostvo in zivi moja druzina. ampak mi je uspelo predvsem s potrpezljivostjo mene in sina in nekompiciranjem in nenehnim animiranjem navaditi malega na potovanja, na vse skupaj gleda kot na dogodivscino in s tem vkljuciti v njegovo zivljenje veliko clanov druzine, kljub temu, da zivijo kilometre stran.