Z možem sva poročena 3 leta, skupaj živiva pa že 8 let. Imava 15 mesecev staro hčerkico,za katero sva trudila 4 leta in tik preden bi šla na umetno oploditev,sem zanosila.
Pred tem je bil najin odnos super. Dobro sva se razumela,dopolnjevala en drugega,skratka bila sva srečna.
Ko se je rodila hčerkica pa se je najin odnos začel spreminjati. Seveda sva bila oba presrečna, a sčasoma se je mož začel oddaljevati. Jaz sem ga še vedno potrebovala kot prej,morda še bolj,a njega ni bilo. Ob vsaki priliki je šel od doma,hodil je na fitnes 2-3x na teden,ostale večere pa je že našel kak razlog,da je šel.
Ker sem vse večere preživljala sama,sem precej časa preživela na internetu. Tam sem našla nekaj »družbe« in tudi nekoga,s katerim sem se precej hitro zbližala.
Zdelo se mi je namreč,da me popolnoma razume,govoril oz. pisal mi je točno to,kar sem rabila slišat. Bila sem mu všeč,zaljubil se je vame in na nek način sem se tudi jaz vanj. Ker mi vedno pošiljal lepe emaile in sporočila,sem tudi sama pisala lepe stvari. To mi je popolnoma ušlo iz rok; govorila sva vse možno, od tega kako bi bilo,ko bi se jaz ločila do tega da bi imela skupaj otroka. Ko zdaj gledam za nazaj,se mi zdi,da moja čustva do njega niso bila ravno iskrena – ker je on toliko čutil do mene in mi dajal,česar doma nisem dobila,sem se nekako počutila dolžno in sem mu vračala lepe besede….
Zavedala sem se,da bom morala to »zvezo« prekinit in to sem načrtovala za tisti čas,ko se vrnem v službo.

Medtem je tudi moj mož imel prijateljico. Sicer pravi,da med njima ni bilo nič,priznava pa,da ni bilo zgolj prijateljstvo.
Jaz sem se s svojim prijateljem videla 3x in za vse sem možu povedala – izpustila sem le objem in poljub.
Mož pa se je z njegovo videl kar nekaj krat in to vsem na očeh v najinem kraju. Slučajno sem izvedela,da je nek večer,ko je bil pri nas nek festival,šel z njo,medtem ko sva jaz in hčerka spet bili sami doma.
Od drugih ljudi sem slišala,kaj vse se govori o mojem možu,da ima ljubico,da jo bo peljal na morje… pač govorice…
Takrat ko sem izvedela,da jo je peljal na festival,sem dobesedno »padla ven«. Nekak me je potem le prepričal,da ni bilo med njima nič,da sta res le prijatelja,ki imata oba težave v zakonu. Rekel je,da ni prav,da mi je lagal in da bi bilo bolje,da bi težave reševal z mano,ne pa z njo.

Bila sem pomirjena in odločena,da tudi jaz prekinem to »zadevo« z mojim prijateljem. A me je mož prehitel; našel je namreč sporočila. Ko je to vse prebral,je hotel še v istem trenutku oditi. Na kolenih sem ga prosila,da naj ostane. Ostal je,zahteval pa je,da skličem mojo družino in povem vsem,da sem jaz tista »ta slaba« in ne on,kot so misli moji. Rekel je tudi,da se bova potrudila,da ostaneva skupaj.
Takoj naslednji dan sem sklicala moje, ki so se kljub vsemu,kar sem sama naredila,bili na moji strani,saj so prepričani,da me je mož sam pahnil v to.
Tudi jaz sem prepričana v to,čeprav to ni opravičilo,da sem tako globoko zašla in tudi nosim največji del odgovornosti.

Zdaj je skoraj 2 meseca od tega; oba sva prekinila stike s »prijatelji«, govorila nisva. Sama sem odšla s hčerkico na morje… Rekel je,da me ne more niti pogledati… Za piko na i,je našel tudi nekaj fotk,ki pač res niso primerne za vsake oči. Vem,da sem bila neumna,nerazsodna… Ampak tega ne morem izničit…
Nekaj normalnih pogovorov sva vseeno uspela imeti,res pa je tudi,da sva se neštetokrat sprla,samo da sem odprla usta,je bilo narobe.
Rane so sveže,to mi je jasno. Še vedno se imava rada,ampak mož pravi,da to ni dovolj. Misli,da je najbolje,da greva narazen,ker pravi,da se preveč dobro pozna,da mi bo to ves čas metal naprej in da si ne zaslužim tega.
Jaz sem še vedno prepričana,da se da kaj rešit,zato tudi iščem kakšnega terapevta,najraje v Celju. Mož pravi,da bi šel na terapijo,ampak samo zato,da bi se jaz bolje počutila.

Vem,da je tole verjetno vse skupaj malo zmedeno napisano,trudila sem se,da čimbolj skrajšam.
Prosim,pomagajte mi s kakšnim nasvetom ali mnenjem.
Ali mislite,da je kakšna možnost za naju? Bi nama uspelo s terapijo kaj rešit?

Za odgovor se najlepše zahvaljujem.

Dve vprašanji:

1). Ali si mu povedala in pokazala, da ga še vedno potrebuješ? Moški v glavnem morajo to nedvoumno vedeti, črno na belem in direktno, če ne se (sploh, ko pride dojenček) počutijo odrinjeni in ogroženi. Tega ne delajo nalašč. Predstavljaj si, da nekomu kažeš, da ti je vse na svetu, potem pa rata čez noč kar se njemu zdi druga violina…
Če so še malo nesigurni sami vase, se scenarij začne razvijati tako, kot pri vama.
2). Ali ga imaš rada, a si pretehtala smiselnost nadalnjega obstoja vajine zveze?

Pripomba:
Če bosta ostala skupaj ali pa za naprej s kom drugim:
NE SKLICUJ DRUŽINE ZA POROTO IN NE POJASNJUJ IN NE RAZKLADAJ SVOJIH NAMER, VZGIBOV, DEJANJ, DRUGIM ČLANOM SVOJE PRIMARNE DRUŽINE. KER JIH TVOJE INTIMNO ŽIVLJENJE NE BRIGA! To dolguješ sama sebi. Tvoje življenje je samo tvoje.
Vso srečo in pazi na hčerko.

Spoštovana erato,

ko se je v vajino zvezo rodil težko pričakovani otrok, je zveza začela „popuščati“. Namesto da bi ponudila čvrsto oporo novorojeni deklici, je začela postajati ohlapnejša. Vidva sta se začela oddaljevati in se zapletla vsak v svojo afero. Težko je ugotoviti, kaj je bilo prej, kura ali jajce, sicer pa niti ni pomembno. Zakonski odnos je dinamičen prostor med dvema človekoma, v katerem se začne prej ali slej preigravati vse boleče, kar sta prinesla s seboj iz primarnih družin.

Zgodba, ki ste jo napisali, mi kaže dva osamljena človeka, ki ne zdržita pristne bližine, ki pa tudi ne moreta narazen. Drug drugemu zadajata rane in jih „preštevata“, kakor da bi hotela z vsako novo rano zakričati: Poglej me, kaj delam, da bi zbudil/a tvojo pozornost! Ali me res ne slišiš, ali ti je res čisto vseeno, kaj naredim, kaj rečem, kako te sramotim, kdo vse ve za to …? V svojo dramo kličeta družinske člane, ki zavzemajo mesta zaveznikov. Toda ali je tu kdo, ki vas (in njega) zares razume, zares čuti? Kakor da bi kričala na pomoč; na zunaj se nekaj dogaja, a vidva se počutita, kakor da je to samo dogajanje na odru, vidva pa toneta vsak v svojem obupu. Kakor da sta tudi vidva na odru in igrata neko vlogo.

Kajti močno se mi zdi, da v veliki meri odigravata neko drugo osamljenost, neslišanost, ki sta jo prinesla s seboj že v odnos.

In zato mislim, da bi vama zakonska terapija pomagala, seveda. Tudi če bi šel mož na terapijo samo zato, „da bi se vi bolje počutili“. Ni toliko pomembno, kaj je rekel, pomembno je, da je pripravljen – vsak namreč ni. Če drugega ne, bosta končno enkrat slišana, in laže se bosta umirila. Dajta priložnost svojemu odnosu in seveda sebi. Starša svoji hčerki bosta morala ostati in otroci imajo pravico do staršev, ki se potrudijo čim bolje reševati svoje težave.

Upanje je vedno za vsakogar vedno, le volja mora biti.
Kot se meni dozdeva,si ti ta, ki ima voljo in željo, mož pa ne.
Kadar je je moški užaljen in ponižan, takrat se mu največkrat zdi, “da pač nekaj nima smisla”, a ponavadi le določen čas, nikoli pa se ne ve, koliko bo ta čas trajal, kar je pa hudičeva stvar za nekoga, ki nima potrpljenja. Si pa mislim,da če boš zbrala dovolj moči, potrpljenja, da mu s časom vliješ voljo in ga prepričaš, da je le vredno reševat to zadevščino.
Je pa vprašanje,kje je meja? Meja tvojega potrpljenja in meja, kje bi bilo tvoj trud za razumet kot ponižanje in še kaj …
Mislim si pa, da tudi ko bi nadaljevala zvezo, bi bilo to lahko mučno in težko v marsikaterem trenutku, kajti praviš, da se on pozna in ve, da bi ti vse to dostikrat očital, kar pa, če je on imel tudi prijateljico, nekako ni fer odnos. Kdo je za kaj kriv? Kot sem gori prebral, “kaj je bilo prej, kokoš ali jajce?”
Videla si se s prijateljem, ki je bil zaljubljen v tebe, ti pa njega niti ne? Mislim si, da si potrebovala bližino, tolažbo in občutek, da si ženska(ljubljena), in tako je se v tem trenutku znašel ta prijatelj kot naročen.

Mislim, da je smiselno, da vztrajaš, a zavedaj se, da bo obdobje nezaupanja dolgo in dostikrat mučno, da bo še prejokanih trenutkov in dni, ki bodo polni hrepenenja po tem, kar je bilo …
Želim pa ti, da ti tudi uspe pravilno preceniti, kdaj je pa tudi končno dovolj, kajti ne glede na to, koliko je kriv, vsakdo lahko samo do določene meje reče “oprosti”.

Vztrajaj, dokler je smiselno.

Veliko sreče.

In zdaj se to betre tko, da si samo ti naredila napako, mož pa ne
Kar je delal mož je treba pozabit, tebe pa krivit za tak zakon al kako ..
Pa res misliš, da se je s tisto sam pogovarjal… ti si se mal mečkala, on pa se je sam pogovarjal…pa še kaj
Ti si se videla s prijateljem 3x, pa si se že objemala in lubčkala, on pa še večkrat, pa se je samo pogovarjal…lepo te prosim

Vsak po svoje sta ga sračkala, rane so pa sveže!? O kakšnih ranah ti to? Če bi vama bilo kaj za VAJU ga ziher ne bi sračkala in se ne bi zdaj en na drugega zgovarjala, tako, da kot on pravi je najbolj da gresta vsak svojo pot, ljubezni itak tu ni več…