Pozdravljeni,
obračava se na sodelujoče v forumih s prošnjo za pomoč pri iskanju rešitve za problem, ki je udaril v najino zvezo. Skupaj sva nekaj mesecev, partner je ločen in ima iz prejšnega zakona 3 mladoletne otroke. Otrokom ni nikoli lagal o najini zvezi, pred predstavitvijo pa se je posvetoval z družinskimi terapevti o primernosti spoznavanja novega partnerja, ki so mu svetovali, da nekaj mesecev po ločitvi ne bi smel biti šok spoznavanje nove osebe. Naj poudarim, da sva se spoznala po njegovi ločitvi, ki jo je zahtevala bivša žena,ko je spoznala novega partnerja. Torej nikakor ne bi smela biti kriva za vse kar se je zgodilo po tem, ko sva se odločila razkriti najino zvezo tudi otrokom. Najina želja je bila prijetno sobivanje vsakih 14 dni, kar je uspelo prvikrat, ko so me otroci spoznali in tudi drugikrat. Potem pa se je začela kalvarija, saj je nekdanja žena začela prikrito hujskati otroke proti nama, meni pošiljati neprimerna sporočila, polna negativnih vibracij in zahtev po mojem umiku, ko je moj partner z otroci. Kar je nemogoče, saj že živiva skupaj, kmalu pa se seliva v novo stanovanje, kjer bo z nama tudi njegova najstarejša hči, ki me sprejema bolj zadržano, vendar verjamem, da bove lahko sobivali, saj je inteligentna deklica. Drugi sin se je žal odločil, da ne želi biti z očetom, dokler sem jaz tam, prav tako se je proti meni obrnil najmlajši, ki pa je popolnoma zmeden in ne ve več kaj je prav in kaj ne. Sestra in najmlajši sicer še obiskujeta očeta, srednjega sina pa mora partner skoraj prositi, da sploh govori z njim. Naj poudarim, da nekdanja žena novega partnerja še ni predstavila otrokom, najini zvezi pa nasprotuje od samega začetka. Partner otroke obiskuje redno ob dogovrjenih terminih in plačuje preživnino vsak mesec. Prav tako se je pozanimal že večkrat pri otrocih, kaj jih moti na meni, vendar mu ne morejo dati nobenega odgovora, saj jih jaz osebno ne motim ,želijo pa biti sami z očetom vsak drugi vikend. To pa so bolj zahteve nekdanje žene,saj verjameva, da so otroci sposobni sprejeti vsako novo osebo, če jih starši primerno pripravijo na to. Sama ne silim v njihovo družbo, ampak se lotim svojih opravkov, saj spoštujem njihov čas, ko so skupaj.
V upanju na kakšen konstruktiven predlog pozdravljava vse sodelujoče in se vam vnaprej zahvaljujeva…B&B
….

Spoštovana Nanuschka!

Najprej bi dala priznanje vašemu partnerju, očetu otrok, da je zmogel do otrok odgovoren, iskren in skrben odnos (kar pomembno, da ga bodo otroci lahko vedno spoštovali), in vam, da ste njemu in otrokom pripravljeni dati čas, ko se lahko navajajo na novo situacijo. Hkrati pa velja priznanje tudi vama obema, ker sta (bila in sta še) pripravljena iskati rešitve in vire pomoči.

Verjamem, da sta trenutno oba s partnerjem v stiski, saj se verjetno sprašujeta, kaj je šlo/gre narobe, kdo je kriv za to, da stvari niso stekle po napovedih strokovnjakov, kaj narediti drugače in kako vam bo nenazadnje sploh uspelo zaživeti skupaj. Verjamem tudi, da sta si predstavljala, da selitev in spoznavanje nove osebe ne bi smela biti preveč stresna za otroke, še posebej ob zagotovilu strokovnjakov. Vendar je dejstvo, da še mnogi že odrasli in osamosvojeni otroci težko sprejmejo novega partnerja/partnerko svojega starša, že s sprejemanjem manjših sprememb ima marsikdo težave, ločitev in selitev pa sta nasploh med najbolj stresnimi dogodki v življenju. Zato je pri mladoletnih otrocih takšna reakcija še toliko bolj razumljiva.
Vsak človek svoj stisko oz. stres izraža na svoj način, zato je težko 100 % napovedati odziv, saj je vsak človek vendarle drugačen. Prav tako je verjetno teh nekaj mesecev, ki so minili med ločitvijo in vašim spoznavanjem, mogoče res vsaj malo ublažilo stisko pri otrocih, kar pa ne pomeni, da so rane, ki so jih dobili ob ločitvi in slovesu od skupnega življenja z očetom pozabljene in zaceljene. Teh ran mogoče tudi nikoli čisto zares ne pozabiš, potrebno je kar nekaj truda (in tudi časa – vendar zgolj čas ni dovolj), da počasi zmoreš sprejeti novo realnost, odpustiti staršem, da so te »izdali« na ta način, verjeti, da ločitev ne pomeni izgube enega ali drugega od staršev. Koliko bolj tvegano je šele verjeti, da nova oseba v življenju starša ne bo pomenila, da si zdaj ti zamenjan, pozabljen, da boš imel vseeno še vedno dostop do očeta in predvsem, da ta nova oseba ne bo skušala zasesti mesta mame/očeta! Vse to so normalni in pričakovani (notranji) odzivi/strahovi, ki pa jih vsak otrok odraža po svoje in ob svojem času (eni takoj, eni čez čas; eni z navidezno takojšnjo prilagoditvijo, drugi z uporom, preizkušanjem, tretji z zmedo in negotovostjo…).

To, da so prva srečanja stekla dokaj neproblematično in so se težave začele kasneje, bi jaz namesto partnerjevi bivši ženi raje pripisala temu, da so otroci začutili, da vas/vaju je varno »preveriti«, »izzivati«, »ven metati iz odnosa« in še kaj, pa jih vi in njihov oče kljub vsemu ne boste vrgli ven (iz odnosa in stanovanja). Ker samo tako bodo lahko dobili najtrdnejše zagotovilo, da jih ima oče še vedno rad, so pri njemu še vedno na prvem mestu in tudi vedno bodo. Njihovi »problematični odzivi« so v mojih očeh odraz »zdrave/normalne reakcije« na situacijo, saj vam s tem samo sporočajo, kako se resnično počutijo, pa morda še sami ne vedo in predvsem ne znajo povedati… Mene bi bolj skrbelo, če bi vse takoj steklo »brez problemov«. Saj bi v tem primeru otroci stisko potlačili in jo reševali sami pri sebi ali pa bi se o njej spraševali šele čez leta. Tako pa jo lahko vsaj pokažejo, če že nimajo zanje besed, pa jim oče (in vidva skupaj) pomagata najti besede zanje in ponudi razumevanje in tako pomagata, da se »utirijo« v novo življenje. Kar je za vaju sicer kratkoročno »napornejša« varianta, a v dobro otrok.

V prvi vrsti je pomembno, da stiske otrok vzameta zares, ne problematizirata njihovega vedenja, želja in izbir, strahov, dokler niso njim škodljive in so v mejah »normale«, in predvsem ne obsojata zanje ne njih, ne njihove mame, pa tudi sebe ne. Ne sama pri sebi, še manj pa pred otroci. Stiska pri otrocih je resnična (ne glede na to, če je bila morda tudi delno spodbujena s strani mame in njenih lastnih strahov in morda nerazčiščenega odnosa z bivšim možem) in zato potrebuje predvsem sočutje in razumevanje, saj to najbolje celi rane. Seveda poleg izkušnje, da otroci še vedno imajo mesto pri očetu, da se oče nikoli ne bo nehal truditi zanje in za njih, z njimi iskati stika in da bodo oni kljub novi osebi v njegovem življenju vedno ostali njegovi otroci (in ne vajini), pa naj še tako »zabluzijo«, »izzivajo«, »provocirajo«, »zavračajo« ali pa se »popolnoma prilagodijo«.
In bolj kot bosta vidva (in predvsem njihovo oče) vzela to stisko otrok zares, jo sprejela kot normalen odziv in zmogla verjeti, da njihovi odzivi ne govorijo o tem, da sta vidva slaba, da vaju ne marajo, in da niso nesramni, sebični ipd, ampak so njihovi odzivi le odraz njihovega doživljanja situacije (še odrasli velikokrat ne najdemo najbolj primernega načina za izražanje tako težkih občutkom in ravnamo »nerazsodno«, zato je toliko težje od otrok pričakovati »zdravorazumski« odziv), hitreje bodo otroci zmogli sprejeti novo situacijo in tudi vas kot novo osebo v očetovem življenju, ki pa ne bo ogrozila njihovega odnosa z očetom, niti ne želi »zamenjati mame«, ampak bodo počasi lahko tudi z vami vzpostavili svoj odnos.

Verjamem, da če se bo vaš partner potrudil in ostal oče in ni ter ne bo užaljen, ker otrok/ci »ne sprejemajo vas in s tem njegovih življenjskih odločitev in njega«, bodo tudi otroci se hitreje prilagodili in vse to »sprejeli«, ko bodo začutili (ne zgolj razumeli!), da je tudi nova življenjska situacija prinaša novo dolgoročno čustveno stabilnost (ki pa seveda ni in nikoli ne bo enaka stanju pred ločitvijo) in jim v resnici ne jemlje očeta ali/in mame. Seveda pa bo partner kot oče imel tako držo do otrok lažje, če če mu boste tudi vi (še naprej) stali ob strani in razumeli najprej stisko teh otrok, ki buta iz njih, nato pa tudi stisko in bolečino vašega partnerja, ki se čuti razpet med vami in njimi, in ga opogumljali, da bo ostal dober oče, saj bo le tako lahko tudi boljši partner … Kar pomeni, da ob tem reševanju otroških stisk si vzemita čas tudi zase in za vajin odnos.

Vse dobro vam/a in vajini družini! Pogumno naprej!

Hvala za krasen odgovor. Pomagal je tudi meni, čeprav nisem avtor vprašanja. Pri nas je situacija “med ločitvenim procesom”, ko smo že preseljeni, najmlajša hči pa stisko izraža tako, kot je opisala gospa zgoraj. Iz prakse lahko povem, da zdržanje s tem, ko otrok besni in ko mu še povemo, da za situacijo ni sam kriv, dela dobesedno čudeže in iz “male besneče pošasti” pride otrok (ki bi ga najraje, ali pa tudi ga stisnil, objel, povedal pravljico, potolažil), ranjeno bitje, ki je najbolj pomirjeno po zagotovilu, da starš ostane tam kjer je in da otroka ČUTI.Ga. Koprivc najlepša hvala za vaše odgovore, čeprav še nikoli nisem pisala oz. opisovala svoje situacije, se v vaših odgovorih velikokrat najdem.

Lep pozdrav

Mogoče pa otroci to doživljajo čisto drugače. Želijo mamico in očija skupaj in vsi ostali so odveč…
Sama sem bila stara precej preko polnoletnosti, pa kar nekaj časa (skoraj 1 leto) nisem mogla sprejeti maminega novega partnerja. Bila je vdova, toda jaz sem ga videla kot vsiljivca, ki poskuša zasesti očetovo mesto. Šele čez čas sem doumela kako čudovit človek je in dandanes grem lahko k njemu po nasvet, tolažbo – kot nekdaj k očetu.