Najin zakon
Spoštovani,
sploh ne vem, kje naj začnem. Z možem se veliko prepirava. Dolgo časa prenašam njegove pripombe popolnoma mirno, potem pa znorim, se mi popolnoma “utrga.” Poročena sva 11 let in imava tri otroke, ki jih poskušava vzgajati po najboljših močeh, zaenkrat sva pri tem zelo uspešna. Pojavljajo pa se veliki problemi v najini komunikaciji. Stvar izgleda nekako takole: nič, kar naredim za dom in gospodinjstvo ter otroke, ni dovolj dobro za mojega moža. Včasih se mu zdi vse, kar rečem idiotsko in takrat se pogovor sploh konča preden se začne z besedami: “Gobcaš kot tvoja mat, nimaš nič pametnega za povedat.”
Gospodinjim od svojega 13 leta, ko sem začela dnevno kuhati kosilo za štiri osebe in malo pospravljati. Moja mama tega večinoma ni delala (razen v občasnih izpadih gospodinjenja, ko je vedno poudarjala, kako zelo je “uboga”, da se tako žrtvuje za nas), ker je delala v izmenah in je večino časa dopoldneve zaradi utrujenosti ali namišljenih zdravstvenih težav prespala. Zato ponorim, ker z njo razen genov res nimam nič skupnega. Od osnovne šole se razen gospe, ki me je v zgodnjem otroštvu pazila, zame ni zanimal nihče. Sama sem hodila v srednjo šolo, nikogar nikdar ni bilo na sestanke, od očeta sem večkrat slišala, da sem mu strošek, ker mi je treba kupiti učbenike in plačati malico,” tako da sem v drugem letniku začela inštruirati zato, da sem si vse potrebne stvari preskrbela sama, samo da ne bom poslušala, kakšen napor je skrb zame. V gimnazijo sem se lahko vpisala zgolj po posredovanju šolske psihologinje, ker je babica, glavna “botrica” družine menila, da bi bilo bolje, če bi bila šivilja, ker je to “dober kruh.” Na koncu sem maturirala z odličnim uspehom, diplomirala resno smer študija in tudi magistrirala. Trdno sem si obljubila, da se ne bom nikoli poročila, ampah živela sama.
No, po diplomi sem spoznala svojega moža, se preselila stran od staršev in na začetku sva bila v sedmih nebesih. Počasi pa so se začeli pri njem pojavljati vedenjski vzorci, ki so me plašili. Bilo mi je všeč, da je rad kaj postoril po hiši. Potem pa se je začel spreminjati. Čeprav sem delala magisterij, sem začela zaradi očitkov, da sem “kot mat” vse delati saMA, SAMO, DA BI BIL TIHO. Ob najmanjšem znaku nestrinjanja z njim je začel groziti z razbijanjem po stanovanju in pretepanjem. V začetku sem bila šokirana, poskušala sem s civiliziranim načinom reševanja konfliktov, ki pa jih je interpretiral kot manipulacijo. Sledilo je obdobje, ko sem se zaradi strahu mirno strinjala z vsem, kar je rekel, od najmanjše do največje stvari, samo zavoljo ljubega miru. Ampak to vse težje počnem.
Ko je parkrat razbijal po hiši, se je tudi meni zmešalo, pa sem rekla, če lahko ti, bom tudi jaz, da vidiš, kako je to. In potem dobi moč nad mano, ko ponorim mi potem očita, da sem možača, da so prave ženske mirne in pač stvari požrejo. Ampak meni je žretja dovolj. Tisočkrat sem mu že povedala, da nisem njegova mama in naj me ne izsiljuje tako, kot je njo.
Izhaja iz relativno dobro situirane družine, oče je imel velike ambicije in vsi so morali skakati tako, kot je on hotel. Nobena stvar, ki jo je moj mož kot otrok naredil, ni bila za očeta dovolj, da bi ga pohvalil. Vedno kritiziranje in joj, sram me je, kaj bodo pa ljudnje mislili, itd.” Isto je delal moji tašči: navzven so se delali verni, mirni, uspešni, kulturni, doma pa samo bevskanje. daj to, daj ono, pohiti krava, neumna koza, tiho bodi…pri njih doma se sploh niso normalno pogovarjali, samo drli so se ves čas eden na drugega. In tašča je vse to mirno prenašala za materialne stvari, ki jih ji je kupoval. Seveda se je moj mož dresiranju za popolnost na zunaj kmalu začel upirati in je ugotovil, da očetu itak ne bo nikoli mogel ustreči, da pa mamo najbolj prizadene, če razbije katero od njenih krasnih novih stvari. In potem je vedno, ko so se začeli spravljati na njega (in bilo je res hudo, vem zaupno od drugih), kaj razbil in je dobil, kar je hotel in so ga pustili pri miru za nekaj časa.
Ampak meni je vseeno za rože, krožnike, belo tehniko, porcelan, nakit in kaj vem kaj še. Vse to se da popraviti, nadomestiti in če je razbito, je pač razbito. Ni mi vseeno le s človeškega vidika: zakaj bi normalen človek uničeval nekaj, kar je s svojim trudom pridobil? To destruktivno vedenje me spravlja v bes. Ne bo pa dočakal, da stiskam k sebi svojo vazo in ga moledujem, naj je ne razbije. Jo raje razbijem sama.
Torej, po srednji šoli se je odselil daleč stran od njih in tudi doštudiral. Finančno je že zdavnaj neodvisen od njih in najbrž sva se tudi zbližala zato, ker sva imela doma oba zelo slabe izkušnje. S starši imava stike samo enkrat letno ali pa še manj, ker so na obeh straneh res pravi “pacienti.”
Kadar sva mirna, se zelo veliko pogovarjava in v primerjavi z drugimi pari veliko časa preživiva skupaj in z otroci, se smejemo, igramo se imamo resnično lepo in čutimo povezanost.
Se mi pa zdi, da sva se ujela v ta krog besnenja in jaz si resnično želim konca. Globoko sem zaljubljena vanj in kljub vsemu čutim, da tudi on vame, in da si to delava zato, ker ne znava komunicirati tudi o stvareh, ki naju spominjajo na predzakonsko življenje in bes vzbujajo. Želela bi se naučiti braniti svoja stališča na drug način, da bi mu lahko dopovedala, da takšno ljajanje name ni način vsakodnevne komunikacije. Nočem terapij, mediacij, potrebujem samo nekaj iztočnic za naprej. Zakona ne mislim razdirati, ker se ne varava, nobeden nima škodljivih (sebi in drugim družinskim članom) razvad, skratka, ker mislim, da res, če potegnemo črto paševa skupaj.
Kako naj se torej poskušam pomiriti, ko mi prikipi? kako naj mu dopovem,da komunikacija v stilu:trapa zmešana,” ni normalen diskurz? Pardon, ker sem bila tako dolga in hvala.
Spoštovani,
zelo dobro ste povzeli vajino situacijo z besedami „sva se ujela v ta krog besnenja“. Ker pravite, da ne želite „nobenih terapij, mediacij, ampak samo nekaj iztočnic za naprej“, vam priporočam katero od Gostečnikovih knjig (npr. Srečal sem svojo družino), v katerih je dobro opisan ta začarani krog kompulzivnega ponavljanja.
Ste sposobna, odločna in močna ženska, ki je morala odrasti, se znajti in uspeti brez čustvene podpore (mož pa tudi). V vajinih zgodbah je poleg jeze in prezira, ki bruhata na površje, ogromno bolečine in žalosti zaradi zapuščenosti v lastnih primarnih družinah, s katero ne vem, ali sta se že kdaj zares soočila. Morda še vedno verjamete, da boste sami uspešno razrešili tudi to situacijo. Za to pa so potrebna drugačna orodja, kakor ste jih bili navajeni uporabljati doslej: empatija, strpnost, sočutje. Vajin odnos je tako eksploziven, da si težko predstavljam, kako vama bo to uspelo na domačem terenu, ki ni nevtralen niti sočuten, in z viri, ki jih imata na voljo. Sta pa odrasla človeka, in če vama je tako prav, bosta pač ostala v tem.
Vendar so tu trije otroci, ki morajo vse to gledati, prenašati in nimajo možnosti vplivanja na vajino vedenje. Če je ob moževih grožnjah in razbijanju strah vas, kako je šele strah tri majhne otroke? Če ste besni in polni prezira do njegovega nasilja vi, koliko besa, ker jih pred tem nista zmožna zaščititi, bodo nekoč čutili oni? (Še ena iztočnica: Društvo za nenasilno komunikacijo, http://www.drustvo-dnk.si .) „Nobeden /od naju/ nima škodljivih (sebi in drugim družinskim članom) razvad,“ pravite. Razvada je nekaj, s čimer bi človek rad prekinil, pa ne more. Vzorec vajinega nasilnega komuniciranja spominja prav na to – ne samo na razvado, ampak na zasvojenost. Zasvojenost pa je treba zdraviti in „domača zdravila“ tu ne zadoščajo. Če ne zaradi vaju, zaradi otrok. V nasprotnem primeru bodo odrasli prekinili stike z vama ravno tako, kakor sta jih vidva s svojima primarnima družinama. In odnesli s seboj v svoje zakone vzorce, ki so se jih naučili ob vama.
Kot rečeno, doslej ste bili navajeni, da vse svoje težave rešujete sami. Morda je prišel čas, da si dovolite (za)upati, da vam vendarle lahko pomaga kdo od zunaj.
Na vse se vprašam, če sploh hočeš slišati tuje mnenje …
Dva odrasla, ki se ne znata (celo mislita, da se jima ni treba) obvladovati. Trije mlajši otroci, ki ob prihodu domov nikoli ne vedo, ali je danes dan, ko smo povezani ali je dan pekla, ko se kriči in razbija. Očitno nikogar od vaju ne zanimajo njihovi občutki: strah, ali se bo glasno govorjenje pomirilo? Poiščejo bližino drug drugega in miže čakajo, da mine? Neizmerno mi je težko, ko pri otrocih, ki izhajajo iz nasilne sredine, opazim, kako se zdrznejo ob nepričakovanih zvokih, kako postanejo v trenutku ‘mirni in pridni’. Kako pripadno govorijo o svojih starših in nehote tudi njihovih dejanjih – saj jih imajo vendarle radi in jim vedno znova odpuščajo.
Lahko imaš več magisterijev, lahko si delavna in se trudiš – a nikjer ne boš našla zadovoljstva, če ne boš začela spreminjati pri sebi. Razčistila, kaj so prave vrednote, kaj sploh pomeni toplina doma. Dva, ki se odločita za skupno življenje, zorita – kot zori tudi njun odnos. Lahko v isto smer, lahko se poti razidejo. Neglede na to, iz kakšnega primarnega okolja izhajaš: karkoli vložiš v svoj osebnostni razvoj, je dobra naložba, za katero ni škoda časa.
Naredi prvi korak že danes.
No, pravijo, da je zanikanje del samoprevare, ko si nočeš priznati, da je nekaj narobe. Ampak midva se ne prepirava vpričo otrok. Res ne.
Kot sem rekla, veliko (več kot drugi pari) časa preživiva skupaj, ker sva tudi poslovno povezana in se lahko skregava sama, ko ni zraven nikogar. Glede otrok: so najina prioriteta in jih ne izpostavljava “nama.” Do takrat, ko so oni zraven, je epizode že konec. Še vedno do zdaj je bilo tako. Otroci nimajo hvala bogu nobenih vedenjskih motenj in jih v šoli in vrtcu opisujejo kot vesele, odprte, dobrovoljne in dobro socializirane. In tudi nimajo težav, kot jih opisuješ.
Gre samo za problem komunikacije, ker se mu ne pustim postaviti v kalup ponižnega ubogljivega predpražnika, kar bi mu občasno prišlo prav.
Poskusi drugače…te čist zastopim, ampak…poskus drugače
Če se ne pustiš ponižat,je to čist prav, ampak odvisno na kakšen način se braniš
To, da ti vrže ven, to je čist brez veze ,to mu daš še večjo moč,še bolj s4e mu okrepi občutek, da tako delajo samo divjaki…
Veš, da si vredna več, kot ti on kaže ane …torej ne rabiš sploh noret,v mirnem tonu,dvea,tri stavke, se obrneš in to je to …
Brez dokazovanja, da ti nisi taka in taka ,on to že vse ve .
Ti sama moraš začutit, da ti je pravzaprav vseeno kaj si kdo misli,dokler si zase fajn ženska,ti naj
vse ostalo visi dol….
Pa še …to obnašanje je pobral doma…ti pa delaš tisto,kar je vajen od doma…zato mu je to tok domače .
Sej veš…domače je domače
LEJ,ti dam svoj naslov pa loh kako rečeva a prav…[email protected]
Podobne stvari so se dogajale v moji družini s starši, onadva sta imela svoje filme, skeče in tragedije,prepričana in še vedno prepričana da midva z bratom zaradi tega nisva bila nič prikrajšana in da celo večine tega kar se je dogajalo, nisva registrirala. Kakšna laž in prevara! Vse sva posrkala no da ne pretiravam velik del vsega tega kar se je dogajalo, saj sva imela oči, ušesa in čutila. Največja žalost pa je da sva zelo nehote podobna kompulzivna vedenja prenesla na svoje otroke, ja tako se ta krog vrti, za katerega si ponavadi ne mislimo da se bo in da bomo ravno mi tisti, ki bomo to prekinili kar nas je hudo zaznamovalo in prizadelo. Če bom kdaj babica bom imela priložnost opazovati koliko tega kar so moji otroci “podedovali” so tudi naprej “posredovali”. Še to dodajam da so to večinoma nezavedni vzorci kar pomeni da jih sami težko opazimo, mnogo lažje s terapevtom, ne pišem na pamet ampak iz izkušnje. In v taki igri sta vedno oba udeležena, ne pravim kriva ampak vsak ima polovico prispevka, točno polovico, da je odnos tak kot je, to je pa tisto najbolj važno, da ko se bomo sami spremenili se bo zelo verjetno tudi odnos. Če se bo tudi partner pa ni garancije.
Senica…nimam pojma kako vem,sam ,da to kr pride…če se odločiš
Vpraši se,ko te mož razjezi,proti komu se braniš,si prepričana,da to ni zato,ker so te doma imeli grdo
Pa ko te zmerja,da si taka ,kot mati,to te res razp…a ne …sam fora je, da tvoj možek ve kaj rečt, da ti bo vrglo ven in ,da bo lahko rekel …no vidiš,da si taka…
EJ,drži se,nisem psiholog,ne psihiater,niti ne znam z besedami,sem čist navadna ženska,tko ,da sori, da ti ne znam pomagat..napiš še kaj
Vem, Bom še jaz povedala, da moram začeti pri sebi. To sem ugotovila, ko sem se odločila pisati za nasvet na tem forumu, razumem in priznavam, da tudi jaz nosim svoj del krivde za situacijo. Problem je v tem, da je tako lahko zdrsniti v to, da niti ne veš, kje in kdaj je bil tisti trenutek, ko je vse skupaj šlo v napačno smer.
To delam, ko prosim za pomoč in se trudim razumsko opredeliti med ZA in PROTI in bolj ko razmišljam, poslušam in berem (prebrala sem tudi že Srečal sem svojo družino, ki jo je predlagala gospa Lavtižar, in naju noter najdem. Jaz rabim (po)moč biti mirna, kot je rekla xenija 007, ker potem se da vse zmeniti normalno. In potem bo tudi njemu lažje.
Ker me bes mentalno in fizično izčrpa, jaz si pa resnično želim biti najprej dobra mama in potem žena (in to istemu možu). ker vse drugo je bežanje od odgovornosti in stiskanje repa med noge ob najmanšem konfliktu in težavi. Ko sem se poročila, sem čisto resno rekla “JA” tudi tistemu delu “skupaj v dobrem in slabem.” Ker življenje je kljub vsemu lepo, in ne smeš bežat pred njim.
Ker se zavedam, da če ne greš skozi pekel, tudi raja ne vidiš okrog sebe. Vse ti je ves čas blaze in brez zveze, si v depri in ti kar nekaj manjka (takšni so bili namreč moji starši), vsi drugi so krivi, da si ti revček, to pa samo zato, ker se ne zmoreš pogledat v ogledalo in si reči: ja, tudi to sem jaz, to hočem in sem si pripravljen izborit.
Kaj si želim na stara leta: otroke, ki bodo zrasli v uravnotežene ljudi s hrbtenico, pripravljeni prevzet odgovornost za svoje odločitve in dejanja in isto osebo, s katero sem se prvič in edinkrat v življenju poročila. Pot do tja je pa izziv. Jaz sprejemam odgovornost in se je veselim, četudi je včasih trnova.
Hvala vam za vse res koristne nasvete!
Bes naj bi bil po nekaterih definicijah zunanji pokazatelj notranje rane oziroma nakopičenih bolečin, izliv besa pa kot neke vrste drogiranje, omamljanje,olajšanje ko se bolečina pojavi na površju /kot da bi se zafiksali ali napili alkohola/,pot iz tega pa je abstinenca od besnenja in prepoznavanje in zdravljenje notranje bolečine, ne gre čez noč in ponavadi je za to dobra terapevtska skupina ali vsaj eden sočuten in razumevajoč človek, s katerim lahko iskreno delimo svoja doživljanja in ki nas ne obsoja za to kar čutimo, ampak nas sprejme in razume.