Pozdravljeni rabim nasvet zato se obračam na vas. Mama je zbolela za rakom ,bolezen je napredovala, zato sva z bratom 24 ur ob njej ima raznorazna zdravila več ali manj protibolečinska, ker operacija in kemoterapija ni bila več smiselna zaradi napredka in starosti 82 let. Žal bolezni ni sprejela in je zapadla v depresijo ves čas se po cele noči in dneve trudiš ob njej z pozitivno energijo in strežbo, svojo družino daš na stranski tir jo preprosto zanemarjaš, zato da si ob mami, pa za nagrado dobi samo žaljivke slabovoljnost jok in začaran krog je tu. Poiskala sem pomoč Hospica, vendar jo je zavrnila in od takrat je še bolj sovražno nastrojena podnevi in ponoči moraš biti ob njeni postelji če te ni zvoni vsakih 10 minut, ko si pri njej pa dremlje, neopazno greš ven ,po petih minutah že zvoni. Zelo je težko ker imava z bratom majhne otroke ,čeprav se izmenjavava je zelo naporno in boleče ker je potrebno tudi v svoji družini kaj postoriti,.en dan in eno noč si dežuren, drug dan kuhaš kosilo v svoji družini popedenaš greš v trgovino, ponoči počiješ potem pa vse od začetka. Časa da bi šla zase po psihično pomoč na že omenjeno ustanovo pa zmanjka. Naj povem da mama ne more hoditi ima probleme z odvajanjem vode in blata kup predsodkov glede plenic zato jo je potrebno dvigovati na stranišče ima 78 kg, ne mara obiskov nikogar. Partonažna je edina oseba s katero govori pa še to naju z bratom le kritizira,to depresijo je opazila partonažna ,vendar zdravnica nima časa da bi jo obiskala ( dopusti so žal tu ), rekla pa je da bo to depresijo potrebno zdravit.
Upam da mi boste povedali kakšno koristno informacijo ker mi je naporno ko mama ves čas zvoni potrebno je premikati nogo, pa masirati ,vaje ki bi jih morala delati pa noče, kar ji ustreza naredi kar ne pa reče da ne more na lep način ji prigovarjaš pa nič le nakuri te.Podnevi se malo zamoti z poročili na tv takrat je nič ne boli, ponoči pa ves čas telovadim okoli nje pa ne naredim nič kot je treba, počasi se mi že meša.
Že vnaprej hvala za kaj vzpobudnega.

Pozdravljeni ,

Kaj pomeni sprejeti bolezen. Se to pravi, da moramo zatajiti željo, da bi še radi živeli? Ali se moramo pri 82 letih in pri napredovalnem raku odpovedati tudi svoji volji. Pustiti da delajo z nami drugi, kakor oni hočejo, ne glede na to, če nam prija ali ne. Kako bi Vi reagirali na njenem mestu, če Vas nihče ne bi jemal resno in bi Vas kar nekaj pregovarjali, kar Vam ne prija? Izgleda, da so žaljivke njeno edino orodje, s katerim se še lahko brani.

Mar ni lepo, če jo televizija malo zmoti od vsega tistega, o čemer se ne more z nikomer pogovarjati: ker se ni naučila, ali ker je nihče ne razume. Če bi bila preveč sedirana (z antidepresivi), se ne bi mogla koncentrirati niti pri televiziji. Ji hočete vzeti še to? Če Vas kritizira pri petronažni, če se „nakuri“, pogosto zvoni in Vas zmerja, potem le ni tako depresivna…
V depresijo NE zapade človek, ker zve diagnozo ali spozna, da se mu ne more več pomagati. Depresivna dispozicija je podana že mnogo let prej, le da se v tej situcaiji močneje izrazi. Tudi rakova osebnost, da se raje distanciramo, kot da bi se spoprijemali z neprijetnostmi, se v fazi onemoglosti še bolj izrazito pokaže. Nič se ne da več kompenzirati.
Če ima mama depresijo, je ne morete ozdraviti, z zdravili se lahko samo “poklači” s tem, da se mami vzame še tisti konček svobode, ki jo ima. Depresije se tudi ne zdravijo zato, ker to hočejo bolnikovi svojci; depresije se zdravijo, če hoče to bolnik sam, ker on psihično trpi.

Izgleda, da tudi prej ni moglo biti najboljše razmerje, ker se o mnogem ni govorilo. To se izraža sedaj iz obojestranskega nerazumevanja. Ona ne razume Vas, Vi ne razumete njo. Se hočete tako raz-iti?
Kako boste živeli pozneje s tem, če ni niti malo ljubezni v nobeni besedi, v nobenem dejanju. Če ne mislite na njo, ko pišete o svoji družini…. Če nekaj radi delate, Vas ne bo tako obremenjevalo, tudi ob postelji se da lupiti krompir. Ali pa bi morda z bratom drugače porazdelili čas, ki ga posvečate mami, da ne boste tako obremenjeni? Ali pa za nekaj časa bolj zapostavljali gospodinjstvo, ali plačali gospodinjsko pomočnico… Poglejte, da si uredite tako, da Vam pozneje ne bo žal. Vaši otroci gledajo, kako Vi skrbite za svojo mamo in bodo podobno ravnali z Vami.

Vem, da ste momentalno preobremenjeni in bi si zeleli, da bi Vam napisala kaj drugega. Kljub temu se pojavi vprašanje, kdo tu ne sprejme bolezni; morda pa le Vi ne sprejemate njene bolezni?
Želim Vam mnogo moči v tem težkem času.
lp

Žal driva se s tabo ne strinjam. Popolnoma razumem gospo in njejega brata.SAj ravno zato, ker imata rada svojo mamo se ji toliko posvečata, a to je postalo prenaporno.Vsak mora nekaj storiti, se prilagoditi.Morda je njuna mama resprezahtevna, bi rekla morda celo egoistična in zahteva preveč.Nekaj v tem odnosu ni vredu.Hudo je prav gotovo vsem in ker sta bila otroka tako vzgojena, ne moreta, da ne bi mami ugodila v vseh njenih muhah.Verjamem, da bi imela slabo vest, če se ne bi odzvala na njene klice.Poznam to.A žal draga aknab ti ne znam pomagati. Tudi če ti rečem, da včasih kaj presliši in se ne odzovi takoj, vem, da tega ne boš storila, ker preprosto ne moreš. Razumem te in le želim ti lahko, da ti ne bo zmanjkalo energije.Imaš svojo družino, ki upam da te podpira in da te bo še vnaprej.sama si pa le poišči pomoč, ker jo rabiš.Srečno.

Pozdravljeni glede na prebrane odgovore sklepam da me niste razumeli ali da v taki izkušnji še niste bili, zato bom napisala bolj razumljivo.
Imam družino 3 otroke stare od 8 let d0 13 mesecev kar pomeni da najmlajšega še dojim. Ob vesti v službi da pričakujem tretjega otroka ,so me z izgovorom recesije dali kot višek na zavod za brezposelne, kar po zakonu ne bi smeli, lahko bi jih tožila in tožbo dobila ampak bi veliko denarja dala za odvetnike in nič kaj prijetno ne bi bilo delati v podjetju kjer te gledajo postrani, pa ko bi bila prva prilika da se me znebijo bise me zagotovo. tako sem na zavodu z majhnim nadomestilom. Mož je zaposlen kot delavec v podjetju ki tudi ni kaj rožnato, poleg tega skrbi za svojo mamo ki stanuje v najini neposredni bližini in je zaradi hude sladkorne izgubila nogo in je na vozičku, kar pomeni da ko je v službi jaz poskrbim zanjo, veliko si pomaga sama ostali čas pamož, je edinec, tast pa ima težave z alkoholom.
Naj pove še to da sem od mame oddaljena 60 km., kar pomeni da vsak drug dan naredim še 120 km. ,s seboj vzamem otroke, ker v času ko je mož v službi nimam varstva, poleg tega še dojim.
Sedaj pa k sprejemanju bolezni.Zjuraj začneva dan z umivanjem tako kot ona želi takrat kot ona hoče, do nje sem prijazna ko pove kaj bi zajtrkovala grem v kuhinjo pripravit. Hrano je potrebno miksati,lahko bi to počela v sobi ob njej,vendar jo vsak šum moti in nervira,torej to počnem v kuhinji in ko šele izvlečem mikser že zvoni in ko vstopim in vprašam kaj želi me z arogantnim glasom napade zakaj me tako dolgo ni. Razložim ji da sem komaj prišla do kuhinje in šele začela pripravljati zajtrk ,potem še kaj zagode. Vse to počnem z mirnim glasom. .ni res da ji hočem vzeti svobode gledeTV vesela sem da se s tem malo zamoti in da vmes pozabi na bolezen ko je konec pa začne jokati kako ji je hudo. Poskušam tolažiti in ji razložim da je to da lahko govori razmišlja velik dar in da lahko druga drugi še veliko dava si pripovedujeva zgodbe iz življenja, konec koncev sva bili 10 let ločeni. ko sem odšla od doma ,sem 1krat mesečno prihajala na obisk k njej, medtem ko ona ni prišla niti na krst otrok, vedno je imela izgovor, pa ji nisem zamerila. Če bi bil moj odnos do nje grd, potem bi sedaj tudi jaz iskala izgovore,da je predaleč ,da imam majhne otroke…Pa tega ne počnem ves čas sem ob njej dojim ob njej se želim pogovarjati ji dam vedeti da čas ki ga lahko še preživiva skupaj lahko ena drugi dava veliko, lahko me še nauči skuhati kakšno jed … Čeprav mi je težko ker sva čustveno povezani pa vendar sem ob njej ves čas pozitivno naravnana .
Če je ne bi imela rada bi jo dala v dom in bi lahko šla na dopust se vam ne zdi, vendar o dopustu sploh ne razmišljamčas posvetim njej klub oddaljenosti, kljub bruhanju otrok med vožnjo ne glede da vzamemo tabletko kljub temu da je tu še tašča.
Pravico imate do svojega mnenja in to spoštujem,vendar mislim dada zanjo naredim vse kar je vmoji močižal pa tito pozitivno energijo ki jo ji prinašam potlači z grdimi besedami kot da sem jaz kriva da je zbolele,.LP

spoštovana aknab,

Oprostite, ampak to se sedaj res sliši drugače. Okoliščine niso bile tako pregledne. Pa malo so vplivale tudi tiste nianse, češ da „ko gleda televizijo jo pa nič ne boli“… Poskušala sem razumeti eno in drugo stran, premalo pa sem vedela o Vaši situaciji, da bi lahko razumela psihološko ozadje agresivnosti. Saj ta je vedno tudi nek izraz negotovosti, strahu, potreb in drugih občutkov nezadovoljstva.

Jaz sem se že zadržavala pri temi „knjiga s pozitivno vsebino“, da nisem odgovorila, ker sem vedela, da bi me tisti, ki postavi takšno vprašanje, ne bi razumeli. Včasih zadene kakšna pozitivnost v zid, če ni prava. Včasih več prinese kak konstruktiven prepir, kot kakšna pozitivnost, ki jo poskušamo tapicirati na plesnivo steno.

Je pa res tako, da razmerje že prej ni moglo biti najboljše, pa če bi prišli vsak dan, ko to nima veze s tem, nekoga doseči prav tam, kar ga je naredilo takšnega. Tudi za majhne otroke to ni dobro, ker tega mnogi odrasli ne razumejo, kako naj razumejo to otroci.

Jaz sem sigurna, da če bi mami rekli: “poskusi me razumeti”… da bi ona odgovorila: “mene tudi nihče ne razume”. In to naj bi bil začetek pogovorov in ne konec. Morda bi le prisli do zaključka, da bi se z oskrbnino plačala tuja oseba, potem bi se Vi ob obiskih tudi lahko srečale bolj sproščeno. Poskusiti je treba.

—
gospa/gospod olas, jaz sem doživela v 30 letni praksi že marsikaj, zato ocenjujem pač tako, kot je napisano. Če bi bili napisani tudi drugi podatki, bi razumela drugače 🙂
Sedaj vidim in razumem drugače.

lp

Draga aknab,
čeprav je že kar nekaj časa od tvojega pisemca, upam, da si še tako pozitivna, kot si bila zadnjič. Mogoče sta z mamo celo uspeli vzporativiti pristen odnos. Želim ti, da bi bilo tako. Ker vem, kako je hudo, če je tvoj bližnji hudo bolan. A jaz imam le izkušnjo z zelo nezahtevnim in prijaznim bolnikom, ki je svojo bolezen sprejel.
Tvoj mama očitno tega ne zmore. Saj ni da bi ji človek zameril, a znašati se nate, ki ji skušaš po najboljših močeh pomagati, tudi nič ne pomaga, le škodi. Obema.
Morda pa vseeno lahko kaj narediš. Morda ji lahko vse to poveš, vse, kar si napisala nam. Govoriš o svojih čustvih, ne o tem, kaj ona počne, ampak o tem, kaj ti čutiš. Morda pa bo šlo. Morda pa se bo tudi ona odprla …
Želim tebi in tvoji družini, da zdržite to preizkušnjo. Močna si vsekakor dovolj, a pazi nase. Vsaj kdaj si vzemi nekaj časa zase, brez slabe vesti vzemi v roke knjigo ali pojdi na sprehod ali nakupovat ali kar te veseli. To rabiš, da boš zdržala. Verjemi, veliko forumovcev misli nate!
Drži se, Ajda
P.S. Tikam te, ker smo včasih na tem forumu imeli tako navado – saj smo vsi v istem zosu, kaj?