Življenje v dvoje
Pozdravljeni,
s partnerjem čez kakšen mesec načrtujeva življenje v skupnem gospodinjstvu. Moram priznati, da me že kar malo skrbi kako bo. Glede na vrsto prebranih tem tukaj, izkušenj bližnjih ter svojih izkušenj me je kar malo strah tega koraka.
Zanima me kako ste se vi spopadli s tem korakom? Kako do skupnega življenja brez “vojn”? Kako ste “ukrotile” oz. “vzgojile” partnerja, da niste za vse same? Kako je s financami? Imate kakšen nasvet?
Zakaj me skrbi:
* gledano iz finančnega vidika : sem za celotno prenovo stanovanja in opremo finančno odgovorna jaz (torej financiram vse : material, obnovo, pohištvo, kuhinjske pripomočke itd.) – on je kupil hladilnik in bo “baje” še televizijo , jaz pa vse ostalo cca.20.000 €
* gledano iz vidika izvedbe: ker ga zaradi službe, svojega podjetja in hobija skoraj cele dneve ni sem za vse sama (organizacija dela, nabava materiala ter vsa fizična dela ki se opravljajo v stanovanju – razen redkih izjem ko je doma in nameni kako h ali dve). Hvala bogu, da je njegov foter zidar, da si vsaj tukaj malo privarčujem.
* glede podpore: kot ga projekt sploh ne zadeva (sploh se ne vpraša če kaj rabimo – še manj da bi kaj kupil, vse druga je bolj pomembno – njegov hobi, služba, firma, njegove želje, avti….)…
Zelo me skrbi kako bo, ko bova skupaj živela. Predvsem finance in pa podpora? Ko sem včeraj rekla, da sem razočarana…sem dobila nazaj očitek, da bi rada da zapre firmo, opusti hobi ter cel dan posveti meni. Sem zelo prizadeta, saj ga v desetih letih zveze v vsem podpiram in nisem zahtevna. Zaradi vsega navedenega že 5 let nisva bila na dopustu, nikamor ne greva, domov hodi ob 22.00 (torej ga ni), kljub službi in s.p ni denarja za nič (ne za stanovanje, ne za kak izlet, za karkoli). V bistvu mu stojim ob strani, ga podpiram (moralno in če potrebuje – tudi finančno -mu kaj posodim), pomagam pri delu, v celoti prevzemam breme skupnega življenja in na koncu mi je rečeno da ga hočem skos za sebe. Ne razumem? Kako skos (če ga “skos” ni, domov hodi pogostoob 22.00, ob vikendih dela ali je zadržan zaradi hobija)? V vsej tej verigi sem jaz tista, ki mu vzame (zase) 1 % časa.
Ne vem kaj naj si misim in še manj kako naj postopam glede tega (kako naj mu razložim situacijo iz mojega zornega kota, tako da ne bo ognja v strehi) in kako za naprej?
Sama sem mu povedala, da če misli tako nadaljevat ne bom oklevala. Ne mislim popuščat pri tem da bo kril 50% stroškov in kaj naredil v skupno dobro. In on na vse to: a po 10.letih bi me ti kr pustila? Ja. Dokler je še čas in nimava otrok. Čeprav se dobro razumeva.
Hvala za nasvete.
Žal mi je. kadar preberem kaj takega. Ko po nekaj letih skupnega vlaganja narediš računico in “številke” ne štimajo.
Kar se financ tiče in opreme stanovanja, samo moj topel nasvet: pazi, kaj plačuješ, ker po pol leta skupnega bivanja v istem gospodinjstvu se VSE deli na POL. Ne vem, kako se zavaruješ (da so računi na tvoje ime), pozanimaj se. Magari plačaj tistih 500 eur za 1h dobrega odvetnika, da boš vedela. Žal so tiste veze, ki jih vežejo samo čustva “ljubezni”, brez kančka razuma oz. zdrave pameti, obsojene na propad., ker so preveč zidealizirane. Čedalje bolj mi je to jasno.
Jaz bi na tvojem mestu še predno se vselita v novo stanovanje, pogovorila, koliko bo kdo prispeval v stanovanje. Če bo on kupil tv in hladilnik, kupi ti pralni stroj in štedilnik, nikakor pa ne celotne kihinje! Pazi tudi, da bo stanobvanje prepisano ZGOLJ in LE nate.
Morda zgleda, kot da sem preračunljiva, a poznam preveč žalostnih zgodb. Med njimi je ena taka: moški je kupil parcelo, ženska je kupila hišo na njej (z vso pripadajočo opremo) in ko sta se razhajala, ni ženska dobila niti centa od bajte, saj je pravno gledano hiša stala na NJEGOVI parceli.
In ne se pustit zmanipulirat očitkom, kot so A po 10 letih me boš zapustila? A ti nisem dovolj, saj garam cele dneve ipd. Just RUN!
Srečno!
Pa kaj je s tabo, draga dama? Partner živi mimo tebe in se mu že zdaj gladko fučka za vajin odnos, po tvojem se pa baje fajn razumeta! Tu ne rabiš kaj dosti, da lahko ugotoviš, da bo še slabše, ko začneta skupaj živet. Še bolj bo bežal v hobije in biznis, od katerega ti zgleda nimaš nič, ker te nikamor ne pelje, ti pa boš vsak dan bolj slabe volje. Samo kaj si do zdaj gledala, da ne vidiš teh katastrofalnih znakov bližajoče se tragedije predvsem zate? Edino to ne poveš, čigavo je stanovanje? Da se ne boš še za 20 tisočakov obirsala pod nosom, ko bo en dan počilo in boš morala iti.
Hvala za odgovore. Moram povedat, da je tema stara že skoraj 2 meseca (3 tedne preden se je sploh objavila, potem pa še preden je kdo odgovoril), tako da se je v teh dveh mesecih marsikaj dogajalo.Po temle najinem “prepiru” sem se umaknila, on pa se je delal kot da ni bilo nič. Še enkrat sem mu pojasnila moje gledišče na situacijo in ga pustila, da sam razmisli o tem. Povedala sem tudi, da se naj sedaj odloči ali se bo preselil in se temu primerno tudi obnašal, ali pa sva pač zaključila. Tako sem pač ugotovila, da je najbolje. Poveš kaj želiš in ga pustiš in potem se kaj spremeni. Skratka po svojem premišljanju po mojih besedah (okoli službe, podjetja in hobija) je pred kratkim sam prišel do podobnih ugotovitev (svojih). Spremembe se že vidijo:
* vključitev v proces obnove
* finančne injekcije (kaj kupi, plača kakšno storitev ipd.)
* podpora pri projektu
* in pa končno bova po dveh letih šla za vikend nekam in sicer na morje za 2 dni (jupi 1.korak)
Drugače je pa hiša v kateri je stanovanje, in s tem tudi stanovanje, od moje babice. Rekel je še, da je to itak moje in od njega ni nič (čeprav kolikor sem jaz seznanjena, če jaz to podedujem ko že živiva skupaj je to od vsakega 1/2 ali ne?). V končni fazi pa bova oba tukaj živela, ne glede a to čigavo je, tako da bova imela oba koristi. Sedaj bi rad, da bi parcelo katere je on lastnik podal in bi skupaj (vsak 1/2) kupila novo parcelo in zgradila hišo pri čemer se moj dosedanji vložek v to stanovanje ne bi štel (ker ni to njegovo nič).
Ali kdo ve v kolikem času skupnega življenja pripada partnerju 1/2 premoženja in kakšni so pogoji?
lp
Strinjam se z mnenjem, da partner živi mimo tebe.
Sicer je to samo moje mnenje, ampak izvedba lastnega gnezda bi morala biti skupen projekt. Midva s partnerjem sva šla skozi to in takrat ni bilo govora o raznih hobijih, pa prostem času in sanjarjenju o avtih. Denar obeh je šel za hiško, oba sva si razbijala glavo nad načrti, z instalacijami, oba sva delala vsako prosto minuto. In je bilo prav fino. Skupno delo združuje, skupni cilj tudi.
Če ima tvoj partner službo, pa še popoldanski s.p., a za vajin skupni cilj ne prispeva ne časa, ne dela, ne denarja, še več, finačno in tudi z delom, mu moraš še ti pomagati … jaz tukaj ne vidim srečnega konca. Še več. Mislim, da mu vsega tega, kar bi ti rada, sploh ni. Zato se zateka v razne druge aktivnosti, samo da mu ni treba sodelovati. Brez zamere, ampak deluje mi kot nekdo, ki bi rad samo reden seks, ostalo pa prenaša, čeprav težko. On itak potrebuje samo televizor in hladilnik. To pa se mi ne zdi dober temelj za skupno življenje, kaj šele družino.
Nekako ne razumem, da si finančno za vse sama; a nisi rekla, da ima firmo in da cele dneve dela? In nič ne zasluži?
In hobi; ali je možno da se mu pri njemu pridružiš?
Kaj vem jaz sem taka, da želim partnerja s katerim 70% stvari počneva skupaj (izjema je služba) in potem tistih 30% izkoristiva vsak za svoje hobije in zadovoljstva, ki drugemu niso ravno top zadeva. Zakaj bi sicer imela partnerja, če je cele dneve v službi, nikamor ne morem z njim, hobi je samo njegov, financirat ga moram? SAmo za to, da lahko rečem, da nisem sama? Hvala lepa.
Da ne bi šla pet let na dopust? Zakaj že? Očitno njemu sploh ni do dopusta. TEžko bosta vozila skupaj. Boš vsa leta doma? Boš tako kot moja stara mama, ki je zaživela šele, ko je ata umrl (grdo se sliši, samo tako je bilo, se je čisto razcvetela, druga oseba, povsod je je bilo polno, prej pa skos doma)?
Prevzgojila ga ne boš, kvečjemu boš sprejela določene zadeve. To je mision impossible. Tudi če bi ga spremenila dvomim, da bi ti bil potem všeč. DO katere mere boš sprejemala kompromise, pa je odvisno samo od tebe.
Jaz nisem striktno za delitev stroškov ipd. Midva imava to skupaj. SAmo da bi pa samo jaz dajala, on pa samo jemal???? Ni govora. BI hitro zaprla mošnjiček.
TVOJE podedovano premoženje je TVOJE lastno premoženje in mu na noben način NE pripada (edino z dedovanjem po tebi ko umreš). Skupno premoženje je premoženje pridobljeno Z DELOM v času trajanja zakonske zveze ali izvenzakonske skupnosti. (tko da tud njegov s.p. je samo njegov, če se mu biznis razširi pa imaš pravico do uveljavljanja lastništva nad povečanjem vrednosti ipd, njegova parcela pa je samo njegova in nič tvoja…..)
Se mi pa zdi fer razmišljanje, da je zaradi skupnega žviljenja prirpavljen vložiti v opremo in obnovo stanovanja, saj bo tukaj tudi on živel. Če gresta narazen mu pač moraš povrniti pol vloženega v obnovo in pol opreme (to lahko v naravi).
Tko zakonska ureditev..praksa pa je včasih tudi malo čudna..si kak tipo ali babnica radevolje prisvoji marsikaj partnerjevega. Ni odveč biti ustrezno pravno podučen že pred skenitvijo zveze, da so stvari vseskozi bolj jasne.
Drugače pa čestitam, da si uspela zvezo dvigniti na višji komunikacijski nivo, bravo!