Pozdravljeni!

Zanima me kako in koliko lahko vplivamo na vključitev ljudi s posebnimi potrebami v družbo. Sem dijakinja splošne gimnazije in pišem seminarsko nalogo na to temo in bi prosila za vaše izkušnje in mnenja. Sama sem bila prostovoljka preko centra Sonček. Slišala sem, da je prostovoljcev v Sloveniji in drugod malo, prav tako pa naj bi veljalo, da so ljudje s posebnimi potrebami zaprta skupina, ki se večkrat zavestno ne udeležuje v družbo, kljub danim možnostim.

Ali se s tem strinjate in v kolikšni meri?

Zakaj se ljudje ne odločajo za delo prostovoljca? Ali je to zaradi nepoznavanja problematike, zatiskanja oči, ali morda jih tako delo odvrača ker niso dovolj odprti do tega, ali enostavno ne vidijo smisla/vrednot v tem? Kateri faktor najbolj vpliva na ljudi, da se ne odločajo v tej smeri?

Kakšne zadržke imajo ljudje s posebnimi potrebami, pri vključevanju v javnost in javno dogajanje. Ali je res, da se večinoma gibljejo le v svojem krogu ljudi in kako lahko na to vplivamo ostali – prostovoljci, starši, mediji, šolstvo, društva, ustanove,…

Ali menite, da je osveščenost ljudi glede tega problema premajhna in da ne poskrbimo, da nove generacije razvijajo občutek in empatijo do drugačnosti? Je morda ta problem popolnoma odtujen od večine – se ljudje premalo pogovarjajo in razmišljajo o tem in ga morda celo poskušajo odmisliti ali pozabiti nanj? Menite, da bi moralo za to problematiko poskrbeti šolstvo ali kaj podobnega, ki bi lahko poskrbelo, da so otroci bolj seznanjeni z tem – da jim ta svet nebi bil več tako tuj kot jim je morda sedaj. Kako bi lahko mi pripomogli k osveščenosti ljudi, da bi lahko družba razvijala bolj odprt odnos in komunikacijo z ljudmi z PP in obratno?

Zelo bom vesela vaših odgovorov in mnenj. Zanje se že v naprej zahvaljujem.

Zakaj ne gremo za prostovoljce? Zato, ker imamo dovolj drugih skrbi, obveznosti, itd. Služba nam traja od 7. do 18. ure, potem pa še družina, otroci, treba je iti v trgovino, pripraviti večerjo, se tudi malo spočiti in se pripraviti na naslednji dan. Za prostovoljstvo enostavno ni časa. Naj najprej delodajalci nehajo tako izžemati narod, pa bo takoj kakšen človek več imel energijo še za prostovoljstvo.

Jaz sem po poklicu defektolog in sem bila prostovoljka pri raznih društvih (Sožitje, Vera in luč) do konca študija. Ko sem se zaposlila, ni šlo več. Delam ponavadi po 12 ur in tudi čez vikend morma kaj doma narediti za službo, tako da časa za take reči ne ostae. Če hočeš biti prostovoljec, moraš biti vsaj malo spočit, saj je treba delo dobro opraviti.