če ne drugega, mi bo malo lažje, ko tukaj pišem, vsak nasvet ali dobra misel pa je dobrodošla.
Poročena sva 10 let, imava dve čudoviti hčerki, stari 4 in 8 let. Do prvega otroka je bilo vse kolikor toliko, če odštejemo njegove mesečne, včasih tudi tedenske turneje s prijatelji, vedno so bile žurke.Odhajal je po cele vikende od doma, ko se je vrnil domov, sem ga bila vedno vesela in žurke jemala za nujno zlo in mu pač puščala to, saj nisem hotela biti tazoprna žena. KAKŠNA NAPAKA!!!.
Med tednom pa je cele dneve delal. Nekako sem se navadila na to, da sem nonstop sama, pa lovila trenutke, ko sva bila skupaj. Kmalu sem opazila, da me nikoli ne posluša, ko se želim pogovarjati, da se pogostokrat zlaže, kje je bil in kaj je delal, nato sem nekega dne spoznala, da takrat, ko ne dela, ne išče moje bližine, da zavlačuje pri raznih opravilih in da se mu nikoli ne mudi domov k meni. Pogostokrat sem se poskusila pogovoriti z njim, pa je rekel, da to ni res, da je rad z menoj. S časom in leti so me drugi ljudje opozorili na to, da me dejansko vidijo vedno skupaj z otroci, nikoli pa z možem. Kadar pa je šel slučajno z menoj v nedeljo na sprehod ali v trgovino, pa je bil zoprn, ciničen, me nadiral vpričo prodajalke, se mu je mudilo domov….
Potem dejstvo, da pride domov, poje večerjo, gre v drugo sobo. Noče biti z menoj v dnevni, niti v spalnico ne pride več spat, ko se usedem zraven njega, se mu strašansko mudi v službo, pa čeprav je še pol ure, kar naenkrat ima nekaj nujnega…..ugotovila sem, da ne prenese moje bližine, ugotovila sem, da stotisoč solz, pogovorov v zadnjih letih, ni pomagalo. Živiva kot tujca, če me slučajno sreča v hodniku, me tako grdo pogleda kot bi mu mamo ubila. Seveda vztraja, da me ima rad, a nisem neumna. Vidim, čutim, vem…da ljubezni ni več, da ne moreš človeka prisiliti, da bi te imel rad. Vsa leta me je puščal na cedilu, kadar sem ga najbolj rabila, zdaj pa me še pogledati ni več sposoben. Rekla sem mu, da imam dost in da se naj spremeni, drugače bom odšla. On reče: Prav, sama tako hočeš. vso krivdo zvali na mene, da sem se jaz ohladila, potem obrne besede in mi meče stvari naprej, ki jih dejansko on dela, saj pravijo, da je napad najboljša obramba. .

Pogovor ni mogoč, v hiši vlada sovraštvo, otroka se mi smilita, ko točno dojemata, kaj dogaja…
mojemu možu ne morem zaupati, laže mi, odklanja mojo bližino, odklanja pogovor, je ko hladilnik…..po novem me celo žali, kadar spije eno ali dve pivi, pravijo da je v vinu resnica…verjamem v to…takrat je odkrit….takrat mi izraža svojo sovraštvo do mene…ne vem, kaj sem narobe storila in ne iščem opravičila in krivdo na meni,…..

kaj naj naredim..???

Pozdravljena,

sem prebrala tvojo zgodbo in po vsem napisanem bi rekla, da te nima več rad!
Če si se že probala pogovoriti z njim, pa se izgleda nisi mogla, ker se on noče
pogovarjati. Želi vse breme prevaliti nate, da boš prva dala vlogo za loćitev, da
potem sam nebi bil nič kriv. Jaz to vidim takole, da očitno mu ni zate, niti za družino.
Kot si napisala je zelo malo časa doma. Enostavno ga postavi pred dejstvo, če
se ne bo spremenil, boš ukrepala. Po moje ti v takšnem odnosu zelo trpiš! Zato
naredi nekaj zase, prisluhni svojemu notranjemu glasu! Zaslužiš si boljšega moža
kot je on!

Odločitev pa je seveda tvoja!

Pozdrav, S.

Ko ni več prijaznosti, po mojem tudi ljubezni več.

Me pa strašansko razkuri, kako se ljudje obnašajo drug do drugega. Kako si sploh drzne biti tako nesramen, hladen, brezbrižen, grob in v zadnjem času celo žaljiv do tebe? Če boš dovolj dolgo čakala, bo postal še nasilen. Razumem, da čustva lahko zbledijo, ne razumem pa, da hkrati z njimi izgine tudi bonton in čisto tisto osnovno spoštovanje do ljudi, zaradi katerega tudi prodajalke ne naderemo, ampak pozdravimo, se zahvalimo in tako dalje … A do žene/moža smo pa lahko kar freh ali kaj? Treba je biti fer, tako v ljubezni kot v neljubezni. In ko čustev ni več, je edino fer, da to drugi osebi povemo, ne pa da jo takole nagravžno ponižujemo.
Mah sem jezna. Ti pa poskrbi zase! Pusti zbledelo senco od moža pri miru in začni misliti predvsem nase, naredi vse, da ti bo spet vsaj okej, če že ne v redu. Brez njega, ker on je očitno iz tega zakona že zdavnaj odmaglil.

kaj naj narediš? počasi začni pakirati in zaživi življenje.

Spoštovana »žalostna roža«!

Verjamem, da ste žalostni, ko vedno bolj opažate iz vsakdanjih situacij, kaj vajin zakon res vsakemu od vaju pomeni; ko vidite, da večino časa stojita vsak na svojem bregu. Ko sebi vedno bolj iskreno dovolite čutiti ob možu, kar je globoko v vas že od vsega začetka, le da ste takrat raje zamižali na eno oko, da ne boste »tazoprna žena« in bi zaradi tega ostali sami, vendar se je zgodilo ravno to – že leta ostajate sami ravno zaradi tega, kar ste počeli, da do tega ne bi prišlo. Kako boleč paradoks! Tako vedno bolj vidite, da ste sebi in vajinemu odnosu s tem v bistvu delali medvedjo uslugo, saj se je na ta način prepad med vama le poglabljal, celo tako daleč, da danes med vama veje pravi ledeni veter sovraštva in prezira, ki ga čutita tudi vajini hčerki, ki lahko le zgubljeno in prestrašeno spremljata dogajanje.

Kar nekako pričakovano, da sta se na takih temeljih, kot sta jih vidva skupaj ustvarila (brez iskrenega pogovora, s »popuščanjem« pri bistvenih stvareh, s »turnejami«, umikanjem) sovraštvo in prezir kar razbohotila, saj imata zelo dober »humus« – na tone vajinih potlačenih občutkov (sem skoraj prepričana, da globoko v sebi tudi vi vsaj na trenutke zasovražite in prezirate moža ob vsem tem; vaš mož pa to občasno celo odkrito pove – bodisi s pogledom, bodisi z besedo ali svojo odsotnostjo). Hkrati se zato verjetno drug drugega tudi vedno bolj bojita, praznina v vajinem odnosu se razširja kot megla; ljubezen pa je že skoraj ugasnila… Kar ne pomeni, da kakšna žerjavica še kje ne tli (o teh vaš mož govori, nekje globoko pa verjetno ostaja tudi v vas še kakšna iskrica, sicer se ne bi spraševali, kaj narediti), vendar ji bo potrebno pošteno pomagati, da se bo spet razplamtela in se ne izrodila v kak poceni nadomestek ljubezni.

Zato je res že skrajni čas, da ste (končno) ugotovili, da je situacija nevzdržna in bo potrebno nekaj resnično temeljito spremeniti – najprej boste vi jasno povedali možu, koliko ga v resnici pogrešate, koliko vam manjka in vam je manjkal v teh 10 letih, da si še vedno želite graditi vajin zakon (če si ga želite, seveda), da pa je za to nujno, da začneta svoj odnos graditi na skali – to je resnici in iskrenosti ter predanosti vajinemu zakonu (vajin skupen kvalitetno preživet čas za vaju; popivanje odpade!!! ). In da je to možno samo, če je tudi on pripravljen narediti svoj del – svojih 50 %. Zato si bosta morala oba povedati, kako doživljata vajin zakon, sebe in drug drugega ter kaj konkretno je za vas nevzdržno, nesprejemljivo, žaljivo in kako vi ob vsem tem v resnici ste in kaj vas je teh 10 let zadrževalo, da se niste nikoli dovolj odločno postavili zase oz. za vajin odnos. Hkrati pa bo tudi on dobil možnost, da pove svojo plat zgodbe (kar ne pomeni, da lahko na vas prevaljuje svoj del odgovornosti!). Verjetno bo v vajinem primeru tudi postanek pri terapevtu skoraj neizbežen, da se bo dalo to izpeljati.

Vem, da boste verjetno rekli (glede na to, kar ste že napisali), OK, to je idealni scenarij, pri nama pa ne bo šlo, ker mož ne želi sodelovati. Mislim, da ne glede na vse vaša naloga predvsem, da možu jasno in eksplicitno poveste svoj del – svojo plat zgodbe in svoje pogoje ter njemu prepustite odgovornost za njegovo polovico, ko in če jo bo želel odpreti. Ker žal je velikokrat tako, da dokler stvar funkcionira (in vajin zakon še vedno funkcionira, četudi slabo, ker mu to omogočate tudi vi), ni zadostne motivacije za spremembo na drugi strani, še posebej, če drugemu (vsaj na videz) ustreza. Vprašanje, ki je za vas najpomembnejše, je – kako daleč ste pripravljeni iti s spremembo? Ker boste morali verjetno se pretolči čez vse tiste zadržke in strahove, ki so vam 10 let pomagali vztrajati v takem odnosu… Posebej se sprašujem, kaj točno se dogaja z moževimi postanki ob alkoholu – koliko gre že za resno zasvojenost in je potrebno meje postaviti na ostro in je zdravo za zdravljenje? Vsekakor pa gre za veliko grožnjo vajinemu odnosu, prav tako pri njegovih odhodih in umikih. Oboje je namreč jasno sporočilo vam, da vas »ne potrebuje« oz. ste nepomembi, čeprav se sprašujem, koliko je to sporočilo iz njegovega obupa predvsem nad samim sabo kot možem in očetom, za katerega bo pa moral najprej sam sprejeti odgovornost. Brez tega mu nihče, niti vi, ne more pomagati!!!

Vam pa ne glede na razplet vajine skupne zgodbe ostane čisto vaše osebno poglavje – namreč vprašanje, kaj in zakaj ste čakali 10 let, da ste prišli do tega, je stvar res nevzdržna? Nehote se mi porodi primerjava z ženo alkoholika (pa ne glede na to, ali vaš mož že čisto uradno sodi tja ali ne), ki možu s svojim vedenjem omogoča pitje in odhode… s tem da nikoli zares ne na trdo in jasno ne postavi meje, če pa jo, pa pri njej ne vztraja oz. ga opravičuje… Tudi vi ste dolga leta to počeli, zato je zdaj čas, da nehate iskati opravičila zanj in zase ter končno enkrat zares poskrbite zase, ne glede na to, kaj bo on pripravljen prispevati!!! Ker samo tako ima vajin odnos morda lahko kdaj tudi lepšo prihodnost ali pa boste vsaj poskrbeli za mirnejšo prihodnost vas in otrok. Zato si le tudi sami nalijte »čistega vina«! Pa četudi to pomeni, da boste sami poiskali dodatno pomoč, v kolikor čutite, da se boste sami težko izviliz tega primeža starih vzorcev. Včasih je res potrebna le spodbuda in to, da vidiš, da nekdo verjame vate in ti stoji ob strani. Je pa res tudi to, da so take poti ponavadi naporne in dolge. A vendar – ker ste naredili nekaj korakov, eden od njih je tudi to vprašanje na forumu, verjamem, da boste vztrajali tudi pri naslednjih!

Pogumno naprej!

Pa saj to ni res, ravno o tem sem pisala: kaj pa TIPO DELA doma, kako on sodeluje v druzinskem zivljenju?
Cas je, da se pobrigas zase, vzames SVOJE ZIVLJENJE V SVOJE ROKE, mu sporocis da te od zdaj dvakrat na teden zvecer ne bo doma, nujno leti k frizerju – nova frizura, nova barva, v nakup – novi salonarji (nekaj elegantnega), nova seksi oblacila (ne poceni zadeve, naj bo elegantno), nova ogrlica, zapestnica, ce nimas umetnih nohtov pa se te, haha. SPREMENI SEBE, poglej se v ogledalo in se imej rada kot bi zelela da te ima on, ali drugi ljudje, ljubit zacni samo sebe, bodi ponosna nase in ceni se!

Zivljenje se ti mora nehat vrtet okoli gospodinjstva, otrok in predvsem NJEGA. Kdo sploh je on alooo, ljudje pridejo in gredo, vcasih hvala Bogu da je tako haha in nimamo siamskih dvojckov, zamisli no da bi ti ob poroki partnerja privezali na hrbet in bi ga mogla do smrti prenasat s seboj, haha, katastrofa!

Lepo mu povej da od zdaj dalje ti kuhas stiri dni v enem tednu in tri v drugem-za druge dneve se mora on sam pobrigat in uredit da boste imeli kaj za jest !!!!, da gres na ples (poskusaj najt kaksen trebusni ples) in da bos hodila s prijatelji VEN, pa magari gres na zacetku kam sama, si vzames knjigo, revije in se lepo sprostis.. Bos videla kako fino je zacet dihat, na vsak nacin pa je pri vseh akcijah potrebno psihicno delo na sebi – IMETI SE RAD, SE VESELITI NAD SVOJO PODOBO, SE VESELITI SPREMEMB, si ne prat mozganov kako si zrtev hudobnega hudobnega moza (volka), ampak da si TI TISTA KI BO NAREDILA SMORNU KONEC in se pobrigala zase, iz vloge zrtve se spravi ven in si nadaj nasmeh ter igraj vlogo zmagovalke, imej se za zmagovalko, napisi si po stanovanju listke da ti nihce nic ne more in da je zivljenje lepo ce poskrbis zase, vsak dan citaj veckrat na dan kaksne taksne pozitivne misli in listke, da se spodbujas in ne klones. Vcasih se sploh ne zavedamo, koliko moci imamo nekje znotraj sebe, ker tej moci ne pustimo na plano in nam morda celo v kaksnih situacijah bolj pase jokcat in zalovat, se smilit samim sebi.
Ni receno in samoumevno in tudi ne nujno potrebno da imamo v zivljenju ljubezen nekoga drugega, je pa vsak sebi DOLZAN dajati ljubezen do samega sebe!
Obrni pogled, obrni filozofijo in namesto nase kot zrtev glej kot na zmagovalko. Zmagovalka si ze samo, da sem direktna, ker si zdrava, ker imas ocitno dva zdrava otroka, pa kaj je z vami ljudje da ne vidite majhnih stvari in niste sposobni biti hvalezni za te – zdravje in otroci niso same po sebi umevne zadeve !!!!, ampak gledate kot butli v tista vrata ki so vam ze zaprta in raje objokujete pred temi vrati kot se veselite in ste hvalezni za TISTO KAR IMATE IN KAR JE ZA VAS ODPRTO !!! – to si dovoljujes za to, ker se ga drzis kot pijanec plota in sanjas o idelanem zivljenju, zivis pa parodijo od idealnega, a srce, cas ti mineva, ne sme se zivet za jutri, temvec za danes se zivi. Nihce drug kot sama si lahko pomagas, prav tako svojima hcerama.

Spravi se k sebi, tipu nehaj strezt, delo doma si razdelita, nehaj cakat nanj, nehaj bit njegova nicvredna gospodinja in varuska, maaaa kakooo mislis da te bo on cenil ce pa se same sebe ne cenis, alooo?? Poglej no kako je to v svetu, pri vsakem cloveku je tako….Se najlepsi, ki se nimajo radi in se spostujejo ter so zadovoljni s seboj, oddajajo od sebe nek odsev antipatije….

Sploooh pa ne vem kako dovoljujes, da cele dneve dela, no okay, ce vas vse edini prezivlja je to se za razumet in je dejstvo da moras sama cez teden imet vec odgovornosti, ni pa res da si ne mores na teden vzet dva vecera fraj, kakor tudi ni res, da cez vikend tvoj gospodine ne bi mogel prevzeti vecino gospodinjskih del in otrok, da se ti lahko spocijes in malo poskrbis zase! Kako dobro ti bo delo…. ZAHTEVAJ TOREJ SVOJE ZIVLJENJE !!!!