šikaniranje v O.Š
Včeraj ko sem prišla iz službe, me je moj četrtošolec poklical v svojo sobo in zaprl vrata za sabo.To me je zelo presenetilo in videla sem, da je moj sin v nekakšni stiski. Izjavil je, da več ne bo hodil v šolo.Na vprašanje zakaj se je tako odločil, mi je odgovoril, da je učiteljica pred celim razredom izjavila:” …da boste znali brat, da ne bote tako kot on…”( stavek sem pisala dobesedno) Najbolj ga je prizadelo, da je to izjavila pred celim razredom in da ga je eden od sošolcev poimenoval z dojenčkom. Naj povem, da je moj sin dislektik, da ima težave pri branju in, da ima odločbo. Zanj lahko rečem, da je mali garač in je v naši družini pravi vzor vsem. Osebno ne poznam človeka, ki vlaga tako veliko truda v šolo, kar priznava tudi njegova razredničarka.Včeraj pa tole. Mislim, da mu je izjava vsaj za nekaj časa vzela moči in ga do neskončnosti ponižala.
Sama sem šokirana, sploh ne najdem besed in kaj sedaj? Kot da je nekdo zrušil peščeni grad, ki sem ga gradila kar nekaj časa. Danes sem sina komaj prepričala, da mora v šolo. Verjetno to ni zadnji udarec ” človeke” brezmiselnosti, moj sin pa je tako krhki.
Kaj bi naredili vi? Kako bi ukrepali in kako bi ta spotikanja rozložili 10 letnemu otroku? Ali je v moji moči, da ga sploh zaščitim?
Lp Lila
Zelo dobro razumem tvojo prizadetost in prizadetost sina. Jaz bi na skrajno vljuden in hkrati skrajno oster način stopila do te učiteljice in jo povprašala, če se sploh zaveda, kaj je naredila. Zna bit, da ji je stavek čisto nehote zletel iz ust, kar pa spet pomeni, da na tihem o tem fantlu vedno razmišlja na tak način. Bi razumela, če bi ne šlo za pedagoga, ker pa gre, se mi zdi to še toliko bolj – hm- ne vem, podlo, primitivno, da ne rečem kaj drugega. Imaš zelo težko nalogo, počistiti moraš z učiteljico, hkrati pa moraš sinu razložiti in dopovedati, da vsi nismo enaki, da eni šepamo na enem, drugi pa na drugih področjih; da obstajajo ljudje, ki so zelo plemeniti in drugi, ki to niso; da se s takimi ljudmi ne splača prav preveč obremenjevat, četudi nas prizadanejo, imamo pa vso pravico, da jim na vljuden načim povemo, da pač ne dovolimo, da se iz nas norčujejo ali nas kako drugače delajo manj pomembne ali celo predmet posmeha. Razloži mu tudi, da se prav nihče nima pravice norčevat iz njega, pa tudi to mu povej, da se običajno najraje norčujejo tisti, ki imajo sami s sabo vsaj toliko,če ne več težav, kot jih ima on, pa namesto da bi se z njimi ukvarjali, raje druge zasmehujejo. Očitno si 10-letnika do zdaj malce preveč ščitila pred vsem hudim, saj bi take stvari pravzaprav že davno moral vedeti in poznati. Da vsako norčevanje boli, je jasno in pohvali ga in se mu zahvali, da ti je povedal in zaupal. Prosi ga, naj to poče tudi še v bodoče in bodi mu v oporo, nikakor pa ne v neke vrste “gorilo”, ki bo stvari urejala namesto njega. KEWr v tem primeru gre za povsem neenakovreden odnos odraslega (in to še pedagoga!) do otroka menim, da moraš posredovati ti.
Zagotovo ima tvoj sin podorčja, kjer je dober ali odličen. Upam, da ga čimvečkrat pohvališ za tisto, kar zmore, ka rzmore odlično, tam pa, kjer se trudi, pa ni tako bleščeč, hvali njegov trud in napredek. Čudežno deluje :))
Šokirana
vsako izpostavljanje pred skupino zaradi telesnih, psihičnih, socialnih odstopanj, napak ali težav itd je nedopustno. Žal se za vsako, tudi nenamerno izjavo, skrivajo predsodki, stereotipi, strahovi itd. osebe, ki jih izraža. Žal tudi ni v naši moči to, da vplivamo in spreminjamo druge oz. je naš delež pri tem precej manjši, kot si bi želeli. Lahko pa spreminjamo sebe. Tako kot pravi Skrbna, iščite močna področja, se pogovarjajte o vsem – razvoj samozavest (Kaj znam dobro) in samospoštovanja (Kdo sem jaz, kakšen je moj odnos do sveta,lastnih aktivnosti) sta zelo pomembna za soočanje s podobnimi situacijami. Krepiti samospoštovanje je pogosto osnova – kaj več boste našli v knjigah Jesper Juula.
Žal ni v vaši moči, da ga zaščitite pred podobnimi situacijami (ker tudi ne boste vedno fizično prisotni) lahko pa ste mu v oporo – kot je že napisala Skrbna.
Potreben pa bo pogovor z učiteljico – sklepam, da to ni njegova razredničarka – zato bi bilo »fanj«, da je na razgovoru prisotna tudi razredničarka.
Šikaniranje otrok s posebnimi potrebami se dogaja vedno in povsod. Mene so v osnovni šoli zmerjali z lenuhom, ker sem imel električni invalidski voziček, roke pa kao zdrave. Najbolj pa me je prizadelo, ko me je en sošolec vrgel z vozička in se šel sam peljat z njim. Torej takšno šikaniranje je bilo že prej.