Z ženo sva šla po 4 ih letih zakona narazen. 3 leta star fant je bil dodeljen njej v skrbištvo, jaz pa imam z njim stike 1 x tedensko in vsak drugi vikend ter polovico praznikov. Z otrokom se dobro razumem in je zelo rad tudi z mano.
Po razvezi sem začel razmerje s punco, 27 (poznala sva se prej že dlje časa), s katero sva sedaj skupaj že dobra 3 leta in nikakor ne more sprejeti tega, da imam stike s svojim sinom in da si z njim tudi kdaj želim preživeti kakšen dan ali več dni skupaj. Preprečuje tudi to, da bi sina (sedaj star 7 let) pripeljal k nama domov in bi prespal pri nama kakšno noč. Z njo imam konstanto prepire saj mi tudi na vsak način ovira in preprečuje popoldanske stike z njim. Na nek način kaže lubosumje da sem z njim in ne z njo ter mi to konstanto očita. V samem začetku, ko sem imel stike s sinom, je hodila zraven vendar se je vedno zelo grdo obnašala do mojega otroka, bila vzkipljiva in sovražno nastrojena do njega. Nikoli ni pokazala da bi ji milo mar za njega. Vedno so jo njena čustva spravila dobesedno v delirij. Saj pravi da ga sovraži in da ji gre na živce. Dostikrat kadar me ni doma in imam takrat stik s sinom ona joka in je na nek način prizadeta da po njenih besedah “rinem nazaj v preteklost”.
Nikakor ne znava rešit tega problema. Zato sem tudi jaz začel zapuščati najin dom takrat, ko imam s sinom stike oz. ko sem s sinom 2,3 dni skupaj sem šel spat k staršem. Seveda ji tudi tokrat ni bilo prav saj sedaj je bila pa sama doma in pravi da se čustveno oddaljuje od mene ter tega nikakor ni sprejemala. Njena rešitev je bila ta, da bi imel čim manj stikov s sinom ali celo nič in da ne bi nikoli prišel v najino stanovanje, kar pa je zame nesprejemljivo. Pa tudi moj sin bi bil zelo prizadet če bi se mu odpovedal.
Skupaj s punco nimava otrok ker si jih ona ne želi, tudi jaz nisem še pripravljen na to in nisva poročena, čeprav sva to planirala. Moti jo to, da nima z mano nič skupnega in da se bom vedno vračal na nek način nazaj v preteklost “k svoji bivšji”. Moti jo tudi moja komunikacija z bivšjo ženo, kadar se dogovarjamo za termine stikov in ostale stvari povezane z otrokom.
Res ne vem kaj naj naredim, saj imam to punco zelo rad in imava veliko lepih trenutkov za sabo, toda sedaj se je pa tudi najina veza začela močno krhat (saj se zaradi tega veliko prepirava) in bojim se, da bova šla narazen.
Prosim za nasvet! Hvala

Pozdravljeni dandadan,
v vašem sporočilu berem, da imate svoje dekle radi, vendar zaradi nje ne želite zapustiti svojega sina. Čutite vedno več pritiska, da bi se morali stikom s sinom odpovedati in se skušate prilagoditi, da ne bi izgubili odnosa z njo, ki vam pomeni veliko. Iščete še obstoječe tesne ožine med vašo partnerico in sinom, da bi zmogli oboje.
Razumem, da ne želite izgubiti vaše partnerice, vendar upam, da NIKOLI tega ne boste počeli na račun stika z vašim sinom. Že tako sta skupaj manj, kot bi si želela oba in manj kot potrebuje vaš sin. Zato prvi in zadnji, torej edini nasvet: NIKAKOR in NIKOLI ne razmišljajte v smeri, da bi zanemarili, odrinili ali celo zapustili svojega otroka samo zato, da se vaša partnerica ne bi počutila odrinjeno in da bi obdržali odnos z njo. Ona je odrasla oseba, vaš sin pa je vaš otrok.
Pišete, da se poznata že dlje časa, torej je nesporno poznala vašo zgodbo – da imate otroka. Če je šla z vami v odnos, vedoč, da ste oče, sedaj pa od vas zahteva, da se očetovstvu takorekoč odpoveste, ne vem, kako lahko v takem vzdušju nerazumevanja, celo čustvenega izsiljevanja, nastaja ljubeč in konstruktiven, zdrav odnos? Vi ste najprej oče, ker ima vaš sin za vedno samo enega očeta in to ste vi. Potem pa ste šele partner, in sicer ste bili partner prejšnji ženi, sedaj ste partner ženski, s katero trenutno živite, in ne veste, če bo tako za vedno. Že prejšnjič ni bilo za vedno.
Po drugi strani je lahko razumeti žensko, ki očitno nima želje po otrocih, kar kaže na neko stisko, bolečino. Še posebej, ko lahko reče, da sovraži otroka. Pa ni tako lahko razumeti tega sovraštva, lahko je razumeti bolečino biti v odnosu z nekom, z moškim, ki mu ne moreš dati nečesa čisto novega, še ne doživetega, otroka. Tako morda nekje globoko v sebi doživlja ona. Morda jo boli in grize dejstvo, da boste za vedno na nek način povezani z žensko, ki je rodila vašega otroka. Nikoli ne boste čisto »njeni«. Kdo je potem ona v vašem življenju? Je le tolažba za vaš neuspeh v zakonu? Z njo si (še) ne želite imeti otroka. Morda zaradi tega zavedanja čuti, da si ga ne želi niti ona; morda čaka na vašo svežo, radovedno, kipečo željo po otroku? In potem se zave, da ga že imate in da ste zelo pozorni do njega, okupirani z njim…Vendar ji vsa ta občutja NE dajejo NOBENE pravice, da vas izsiljuje na način, kot ste ga opisali. Ne morem mimo občutka, da je vstopila na vaše področje na način, do katerega nima NOBENE pravice in vi tega področja ne znate zaščititi? Zakaj ne? Ali boste lahko zares ljubili žensko, ki vam je prepovedala lastnega sina?
Po drugi strani pa morda vse te njene besede, ki jih slišite in izvajanja, ki ste jih deležni od nje, dejansko ne predstavljajo tega, kar slišite in doživljate – morda se z njo ne znate pogovarjati o njenih občutjih, morda jo prehitro prekinete in se skušate le prilagoditi; morda se počuti odrinjeno in neslišano, da nima prostora in pravice čutiti stiske ob tem, da vi že ste oče in da ste že bili mož,… in zato potiska svoja občutja in vas z zelo kategoričnimi izrazi in dejanji opominja na svojo stisko. Morda celo kaznuje za vašo ignoranco?
V skrajnem primeru pa gre lahko tudi za čustveno zelo poškodovano osebo, ki vas bo vse življenje izsiljevala. Tu pa bi nastopilo vprašanje vaše razsodnosti, zakaj si tega želite, zakaj vas to privlači, zakaj se ne uprete, ne poskrbite zase in za svojega sina?
Zato je rešitev, ki jo vidim, ta, da ji iskreno poveste, kako se počutite. Da si želite biti z njo in jo imate zares radi, vendar se stikom s svojim otrokom ne boste odpovedali niti jih ne mislite omejiti. In da je tam, kjer živite vi, vaš sin brezpogojno dobrodošel! In naslednji korak naj bo, da daste svoji partnerici dovolj prostora in podpore, potrpežljivosti, da začne ona govoriti o svojih občutjih glede vašega in potencialno vajinega otroka, da spregovori o tem, kako se počuti, ko komunicirate s svojo bivšo ženo, kako doživlja vajino intimo, kaj pogreša,… Pri tem vama bi želela, da ne bi prehitro padla v obrambne položaje, kar pomeni, da bi začela braniti vsak svoja stališča ali napadati, obsojati, temveč, da bi uspela obdržati spoštljivo sočutje, zdržala čas, ki je potreben, da predelaš svoja občutja ob tem, kar doživlja drugi in začela razumeti drugega in hkrati obdržala stik s svojimi željami, potrebami in doživljanji. Če vama ne bo šlo najbolje, si poiščita terapevtsko pomoč, škoda bi bilo, da se vajin odnos, ki je zgleda drugače lep in izpolnjujoč, prekine ali uniči samo zaradi tega, ker se ne znata pogovoriti, ker se v resnici ne poznata in si ne zaupata dovolj.

Podpiram vas,

ona sovraži tvojega otroka in ti je to povedala v obraz?????

oprosti, vendar mi ni jasno zakaj si še skupaj z njo…….
daj na tehtnico…na eno stran sina in na drugo stran njo…pa boš vedel na čem si…….

Punca je po letih že dosti stara, po modrosti pa na stopnji predšolskega otroka, ki joka, ko ni vse po njeno.

Oba preberita Harvilla Hendrixa: Najina ljubezeni in 2. knjiga Zdrav otrok in ljubezn staršev, prav tako od njega.

Posesivnost, ljubosumje, egoizem, slabo samopodobo in nesamozavest je težko izkoreniniti. Zdaj je na stopnji fizičnih in hormonskih užitkov, kaj višje pa ne zmore.

Otrok je prvi in vi ste njegov ponosni očka. Sama sem bila tudi z otrokom in ko mi je neki kandidat rekel, da se bodo njegovi otroci ravno tako morali sami zase znajti, kot se je on moral, je takoj odpadel. To je bil zame alarm v glavi in je bilo takoj konec. Otrok ni kriv, če mi starši naletimo na kretene in jih jemljemo resno.

Se pa najde tudi strastna, ljubeča in očarljiva oseba, ki jo globoko ljubimo in spoštujemo ne le zaradi videza, temveč zaradi vsebine in zaupanja, ter sposobnosti ljubezni do našega otročka. Življenje traja le hip, ne pozabi. Doma mu uredi kotiček, preberi pravljico, kupi barvice ali kar ga veseli…

Tudi pri kratkih stikih v komunikaciji so načela več ali manj “iskrena” – če ti otroci ne dišijo, ti ne dišijo in tukaj način pogovora nima velike zveze – če jo pa slučajno ima, je pa punca nezrela, da je kaj!
Dandadan, včasih pač ne moremo imeti vsega. Postavljen si pred izbiro in upam, da se boš pravilno odločil. Vprašaj se, kakšen mora biti človek, da te sploh sili v takšno odločitev. Pomisli pa tudi, kakšen zgled daješ sinu s svojim obnašanjem. Star je 7 let in dovolj velik, da se točno zaveda, da je tvoj dom zanj prepovedano območje. Verjetno tudi sluti, zakaj ne gre k tebi domov. Le kako se pri tem počuti? Poleg tega ga učiš ga, da je takšen odnos do otrok v redu – da so torej neka temna skrivnost, da se jih sme postavljati na drugo mesto, da se jih sme skrivati. Kakšna popotnica je to zanj kot za osebo in za njegovo očetovstvo, če bo imel otroke? Vse, kar rečeš in narediš, je tudi lekcija za otroka, zapomni si to.
Nobena ženska ni vredna tega, kar ti zdaj počneš, ampak res nobena.

Se strinjam z vsemi pred mano.
Dandadan, ne uniči čudovite vezi med tabo in otrokom zaradi neke s sabo obsedene, nezrele osebe. Več kot očitno je, da te nima rada, v kolikor te postavlja v tak položaj.
Odloči se pravilno, pa vso srečo!

Punca pride in gre, otroci so za vedno. Proč s tako egoistično punco.

Hvala vsem za tele res iskrene nasvete. Upam da bom rešil situacijo tako da bo volk sit in koza cela. Če ne bo šlo bom moral pa res ukrepati.

Ona je vedela za tvojega otroka.Vzela te je s paketom vred.Če jo to moti,nima kaj iskati s tabo v prihodnosti.To sem napisala bolj na hitro in ni kaj olepševati.

Če nima rada tvojega otroka in ga celo sovraži,po mojem ni vredna,da bi na tvojem mestu še ostajal z njo!To je ponižujoče,da tako govori.
Ko enkrat prevlada takšna negativa v razmerju,boš težko še našel trenutke sreče z njo.
Bolje prva zamera in da ji poveš,da se razhajata.Ni druge rešitve.Samo hudo ljubosumno in zlobno bitje lahko kaj tako grdega reče kot ona,pa če je še ne vem kako lepa in se ima za pametno.Naj ji bo lekcija za v naprej,pa naj se joče sama kolikor hoče in to sama.

Sama hoče imeti vso kontrolo nad teboj,pa saj nisi star 7 let.Mater me razkurijo takšne štorije.
Otrok je nekaj tako pomembnega za starše,ki se tega zavedajo,da je največja žalost,če se mu obrne hrbet.To so lahko posledice za celo življenje in še očitaš si jih lahko.Lahko sedaj,lahko čez 10 let,ne vem kadarkoli…
Ona te izsiljuje in izgleda,da kar uspešno.Da hodiš z njim domov spat,se moreš zavedat,da je nekaj hudo narobe.Mene bi v takšnem primeru,kot si ti skatakulpiralo proč od nje,pa bi že pozabila na tako oblastnega človeka,pa če bi imela v preteklosti še ne vem koliko lepih trenutkov.To prevaga vse!!!
Ali je ona brez vsake preteklosti.Je bila hermetično zaprta na regalu,ko si jo ti začel osvajati.

Preteklost je ta otrok,je tudi sedanjost in bo tudi prihodnost!!!!!!!!!

Lahko si srečen,da nimaš še z njo otrok,pa čim prej pobriši ven iz te nenormalne veze,ki ti ne obeta nič lepega.Pokazala je svoj pravi obraz in tako podobnega bi lahko pokazala tudi svojemu otroku,nikoli ne veš.
Zdi se mi,da ti je težko zapustiti njo.Če hočeš živeti z njo kljub vsej njeni hudobiji in izsiljevanjem,pa ljubosumju si zatajil na celi črti.

Njena preteklost,njeni strahovi sama naj razpuče z njimi!Saj zate in tvojega sina nima niti malo posluha in zakaj bi ga imel ti?Saj te uničuje na najbolj grd način!

Oprosti,tako vidim to jaz!Se pa strinjam z eno zgoraj,ko je napisala,da TE NIMA RADA.Otroci so naložba za celo življenje,partnerja pa lahko zamenjaš in nadomestiš z nekom,ki te bo razumel in podpiral,ne pa spodbijal!Škoda tebe za njo!Verjemi mi,da boš lažje preživel to,da odideš od nje,kot to,da bi se zaradi nje mogel odpovedati svojemu lastnemu otroku!Tega nikar!!!

Razumeti moras in to cim prej-toliko bolje zate,zenska te nima rada,to je le priblizek ljubezni,tista ki te bo imela res rada,bo sprejela tebe,kdor sprejme tebe sprejme tudi tvojega otroka,ker je del tebe,tako kot tvoja roka recimo,bi si odrezal roko ker bi tvojo punco motila-dvomim..

nimas kaj razmisljati,zensk je ogromno in to veliko boljsih od nje,nihce ni nenadamestljiv..sploh pa ji postavi vprasanje mar ni vedela ,da imas otroka,kaj hudica potem dela s teboj,zakaj si ni izbrala nekoga brez otrok..ne gre tako da vzames nekoga in bi potem izbrisal vse iz njegovega zivlenja kar te moti..izbiramo sami in ona je izbrala,sprijazni naj se ali pa ji pokazi vrata-zelo,zelo enostavno..

Hvala za vaša mnenja. Morda še nekaj pojasnil.
S tem da me nima rada se bom zelo težko strinjal. Saj je že večkrat dokazala da me ljubi in da si želi prihodnosti z mano. Problem je v tem, da enostavno ne zmore sprejeti mojega sina. Ne gre in ne gre, piskušal sem že na vse načine. Na zadnje sem ga (kljub njenim nasprotovanjem) pripeljal k nama domov, to je bilo za njega prvič, in je delovala zelo hladno do njega, konstanto mu je nekaj ukazovala, bila je negativna in hladna do njega; otroka pa je bilo seveda strah. Trajalo je 4 dni, meni je bilo zelo mučno in težko to prenašat, prav tako je bilo tudi mojemu sinu. Sedaj se je pa zgodilo to, da noče več k meni in da se prav boji priti k meni. Pravi da noče več k men domov ker ga je strah, da mu je dolgčas in da ga moja punca nima rada. In sedaj spet popravljam situacijo, tokrat s sinom. Jah kaj vse smo pripravljeni naredi za ljubezen.

Ne vem, zgleda da ne bova zmogla, oba sva že na koncu, non stop se kregava obtožujeva in očitava. Težko je. Vem pa to, da če bova šla narazen, da jo bom močno pogrešal in kljub vsemu jo bom imel še vedno rad. Na nek način jo razumem da ne zmore in to tudi ona prizna, daleč od tega da je neumna ženska, je zelo pametna in razgledana. Vendar tukaj nikakor ne more obvladati svojih čustev.

Dejstvo je tudi to, da ve čez kaj vse sem šel ko sem se ločeval in seveda, tukaj je bila ona tista ki me je pobirala. Ona je z mano šla skozi vse stopnje ločitve, treba pa je vedeti da nobena ločitev ni lepa. Tudi moja ni bila. In zgleda da je to pustilo posledice na njej, katere se sedaj aplicirajo skozi njeno sovražtvo do moje bivšje, posledično tudi do sina.

Sedajle pa ne bom prijazna. Vidva imata oba probleme in to hude. Sta zgleda kar za skupaj. Ti si rabil eno berglo, da si šel čez ločitev. Nujno rabiš žensko, da te podpira, ker se nisi sposoben sam soočiti s svojimi problemi. Najbolje, da ostaneta skupaj, sina pa pustiš pri ženi, dokler ne boš toliko odrasel, da boš prevzel odgovornost za svoje življenje.

Glede njene “ljubezni” se strinjam z vsemi predhodniki.

Mislim pa, da moraš predvsem ti razmisliti kaj pojem “ljubezen” oz. “rad imeti” sploh pomeni (definira se kot brezpogojno sprejemanje!) Ko boš uspel to razčistiti in postaviti pojem ljubezni na pravo mesto pri sebi potem dvomov o tem kakšna in kaj ona je ne bo več..bo njena prisotnost v tvojem življenju le še preteklost…. Najbrž pa boš takrat končno lahko našel resnično ljubezen. (ona je bila očitno uprabna bergla za prebolevanje ločitve, žal je sedaj čas, da greš naprej. Vprašanje je tudi, če ni ravno ona s svojim “pobiranjem” odločilno vplivala na “zapletenost” tvoje ločitve? Veš ponavadi pravijo, da je po ločitvi dobro biti nekaj časa sam, da si zbistriš dušo, telo in možgane)

Mislim da ne ti in ne tvoja punca ne razumeta, kaj pomeni LJUBITI.

Ti misliš da te ona ljubi, ker ti je toliko pomagala čez bolečo ločitev, ker je toliko storila zate, da si se bolje počutil, se pri tem morda tudi žrtvovala. Zelo redko se govori, celo bogokletno je, vendar marsikaj, kar se prodaja za ‘ljubezen’ ni ljubezen, ampak je sebično izpolnjevanje lastnih potreb. Tvoja punca je skrbela zate, se žrtvovala in oh in sploh, z nekim namenom. Hotela te je zase, hotela je tvoje hvaležnost, pokornost, morda je imela še določen užitek pri tem, da je izpadla bolje, kot tvoja biša žena, da je bil to zanjo nek triumf.

Ne glede na to, da je na nek način tebi to pomagalo, pa je daleč od ljubezni. Kajti ko ljubimo, sprejmemo človeka, kakršen je, predvsem v pomembnih stvareh. In nič ni pomembnejše od dejstva, da imaš ti otroka. Pa naj bo še tako načitana in se zna lepo vesti in oh in sploh – punca nima pojma, osnovnega pojma o ljubezni, čustvih in člvoeških vezeh. Niti ne premore kančka empatije.

Prav. Če ona ne želi stika s tvojim otrokom, tudi prav. Niso vse ženske avtomatsko materinske. Vendar nima nobene, absolutno nobene pravice, da tebi očita stike s svojim otrokom. Da je ljubosumna nanj. Da ne more dojeti, da je ta otrok pomembn v tvojem življenju. Še več. Na nedolžnega otroka projicira svojo ljubosumnost do bivše žene. Na žensko, nad katero je triumfirala, ko je tebe ‘vlekla ven’ zaradi ločitve.

Ona tekmuje s tvojo bivšo. Najbrž tekmuje z ženskami na sploh. Najbrž ima veliko potrebo po občutku, da je boljša od drugih žensk. Zato ni sposobna racionalno gledati na tvoje stike z bivšo. Četudi z bivšo nista več partnerja v smislu mize in postelje, pa bosta do konca življenje ostala partnerja pri vzgoji vajinega otroka. In če lahko komunicirata kolikor toliko normalno, je to samo pohvale vredno. In komunicirati morata, ker se morata dogovoriti pomembne stvari v zvezi z otrokom. Ne gre drugače. Tvoja punca tega ni sposobna videti. Ni sposobna videti čustev otroka, še manj tvojih čustev. Ona vidi samo grožnjo: da bo izgubila bitko s tvojo bivšo, pa čeprav je ta bitka enostaransko. Bivša najbrž sploh ne ve, da v tej bitki ‘sodeluje’.

Tvoja punca je sebičen in vase zagledan stvor, ki je nadvse požrtvovalen in ustrežljiv, doklej tečejo stvari tako, da je ona srečna in zadovoljna. Če niso, pa pokaže kremplje.

Tvoja lojalnost gre v prvi vrsti tvojemu otroku. Četudi to pomeni, da se s punco razideta. In zapomni si: ne bosta se razšla zaradi otroka, ampak zaradi njene nerazumne sebičnosti. Po pravici povedano, na tvojem mestu jaz ne bi hotela imeti nobenega opravka s takim človekom. To ni ljubezen.

In gledano z njene strani: jaz ne bi hotela, da moj partner zavrže svojega otroka, svoje meso in kri. Ne bi mogla spoštovati takega moškega. Kaj šele, od njega kaj takega zahtevati.

Kikica, odlično napisano. Človek prav nič ne more dodati

Tudi jaz se popolnoma podpišem pod Kikico! Odličen prispevek!

Kikica – Bravo !!!!!! Krasno obelodanjeno.

Jaz pa se ne podpišem pod Kikico in tudi dopolniti bi bilo mogoče zelo veliko (forum je vse premajhen medium za to). Govoriti o tem kaj je ljubezen in pisati o nekom drugem (v tem primeru o partnerki Dandadana) zgolj na podlagi enega posta, je znak nevednosti. Kajti vsi se nahajamo v lastnem svetu dojemanja življenja. Kaj pa vi veste o notranjem doživljanju te ženske? Dandadan je zgolj površinsko opisal situacijo, na kratko svoje doživljanje in opis reakcije partnerke do njegovega sina, malce o njunem odnosu in na podlagi tega nihče ne more soditi, da ga prijateljica ne ljubi ali pa da je na stopnji razvoja predšolskega otroka. Malce spoštovanja prosim. Vsaka situacija je rezultat vseh vpletenih, od Dandana, njegove bivše do sedanje prijateljice…

Mislim pa, da se je Dandadan znašel v zelo zapleteni situaciji, ki jo bo verjetno zelo težko razrešiti in to samo z iskreno željo poglobiti se globoko vase, tako on kot njegova partnerka, sprejeti to kar se znotraj nahaja in kar je najboj pomembno in hkrati najtežje, razumeti in brezpogojno spoštovati doživljanje (čustva, občutke, misli…) drug drugega. Brez obsojanja. Samo tako je mogoče priti do konstruktivne in trajne rešitve, pa kakršnakoli že bo. Ostati skupaj ali ne….

bloempje????
Že ime imaš na glavo, kaj šele komentar. Sevede, da punca njega ne ljubi, kako jo lahko tako zelo moti otrok, ki ni zmožen v svojih letih še nikomur nič žalega….
Ona ga hoče samo zase ( partnerja ), prav, samo saj ve da ima otroka. Mogoče pa se ti tu oglašaš ( ti ki ne sprejmeš otroka).

Noro, noro, noro

Kaj delaš s takšno žensko????
Mislim, da ima ona določene travme iz otroštva in da potreubje terapevta…
Mogoče ga celo ti, da dopuščaš, da hodiš spat k staršem, da si lahko z otrokom, ga ne pripelješ domov oz. se nekje skrivaš z njim! Saj ni garjav!!!!!
Ne razumem kako se lahko moškim “tako zamegli”