Verjetno je bilo kaj podobnega že napisano, vendar sem čisto svež uporabnik foruma…
Moja žena kakor da ne vidi umazane posode,kupa perila ki je za zlikat in oprat, da o svitkih prahu ki se vlečejo po stanovanju in o ostankih drobtin,makaronov pod jedilno mizo niti ne govorim.Veliko sem v službi vendar v glavnem pridem domov na takšno stanje kot sem ga zapustil.Ko pridem domov mi hiti razlagat kaj vse je prebrala,se pogovarjala s prijateljico ali videla po TV.Ko jo vprašam zakaj ni pospravila posode pa mi odgovori,da se je slabo počutila in da je šla še malo počivat, da je bil mali zelo zahteven in se je ukvarjala z njim..Na vsako moje vprašanje ima več odgovorov(izgovorov) zakaj nečesa ni naredila , čeprav je še prejšnji dan pooooolno načrtov kaj bo vse naredila jutri.Potem se pa slabo počuti,ni časa mali je ful naporen…Včasih obleži ker je bolna in takrat sam lahko pomijem poleg malega posodo,pometem stanovanje in nekoliko pospravim.Sedaj , ko mi že malo zmanjkuje energije in sem ji omenil, da bi lahko kaj več po hiši naredila je bil pa šok kako je ne razumem da je bolna(pa ja-navaden prehlad!)Ona bi se samo pogovarjala , da bi pa kaj naredila oz. besede spravila v dejanja je pa že druga pesem.V začetku lanskega poletja si je zaželela da ji usposobim staro kolo..sem ji rekel naj ga očisti, potem ga bom pa podmazal in pritrdil manjkajoče vijake-do danes je kolo še vedno tam kjer je bil pred njeno prošnjo..
Same besede,dejanj pa od nikoder.Kolikokrat sem slišal : joj boš videl kako bo, ko…bom naredila to in ono, toliko načrtov kaj vse ona bo, realizacije so pa tako uboge, da se več ne zanesem na njene obljube.Ona bi hodila okoli terapevtov, ne zaveda pa se da nihče ne more narediti nič namesto nje.Homeopatska zdravila je jemala en teden in jih opustila ker ne pomagajo..Hipnoza ji je bila zanimiva,CD ja ki ga je dobila v poslušanje pa ni poslušala niti enkrat..jemlje ehinacejo tri dni potem pa pozabi inšele ko jo spet prehlad se spomni nanjo…Sedaj pravi da je ne razumem in hoče k zakonskemu terapevtu.Bom šel skupaj z njo in upam, da najdeva skupaj način kako priti skupaj in delovati kot družina.

Pozdravljeni Job,
ni težko razumeti vašega razočaranja ob tem, kako je biti v takem odnosu, kot ste ga opisali. Res ne more biti prijetno, ko se vsak dan po težkem delu vrnete domov, tam pa je štala in ne dom, kjer se bi lahko spočili.
Vendar pa ne morem mimo opaženega, da je celotno sporočilo pravzaprav pritoževanje nad ženo. Tako zelo manjkajo vaša občutja – ali ste zaradi vsega jezni, žalostni, izgubljeni, razočarani, imate občutek, da se žena dela norca iz vas, se čutite izkoriščenega… Ker ne vem, če vas ona s temi načini vedenja ne želi le »prebuditi«, da bi o teh občutjih začeli govoriti, da bi potem lahko začela tudi ona govoriti o svojih? Morda se nekje nezavedno ali pa celo zavedno upira temu, da je življenje v odnosu ena sama storilnost, efektivnost in realizacija načrtov…
To ni kritika, le namig na nek medosebni prostor, ki ga očitno zanemarjata OBA. Nikakor vam ne želim pisati o vaši »krivdi« ali popolni odgovornosti za obstoječo situacijo, želim pa opozoriti na nekaj, kar se očitno med vama dogaja ali pa bolje rečeno, se ne dogaja. Noben od vaju zgleda nima poguma, da bi začel v odnosu živeti skozi lastna občutja, skozi lastno ranljivost. Morda je vaša žena ob dojenčku (če ugibam prav, je na porodniški) precej zgubljena; morda se ne znajde popolnoma s to zahtevno čustveno odgovornostjo, ki ji jo je predočilo življenje, ko je postala mati. Morda ima občutek, da tega ne bo zmogla, da izgublja stik z vami, da še sama ni zares odrasla… Kakorkoli, vse to so NJENI občutki in če bi bila odrasla in odgovorna, bi lahko z vami o tem govorila, lahko bi vam pojasnila, kako ji je, kaj zmore in česa ne zmore. Kar seveda NE pomeni, da vse ostalo avtomatično naredite potem vi (vsa gospodinjska opravila npr.). Pomeni samo to, da si morda želi biti slišana v tem, da je tudi v tej stiski v redu taka, kot je in da jo sprejemate. Hkrati tudi vi smete in morate sporočiti svojo stisko – edina stvar, ki ste jo napisali o sebi, je, da vam za vse skupaj že zmanjkuje energije. Ne verjamem, da bi lahko nekdo (žena) ob tako iskrenem priznanju ostal hladnokrven. Če pa vas žena v tem ne sliši, vas zignorira, potem pomeni, da tudi sama nima sposobnosti vstopati v odnos na odrasel, odgovoren način. Odgovorno ne pomeni le to, da vsak postori svoj del dogovorjenih opravil, ampak predvsem, da zna poročiti svoja občutja drugemu in je hkrati odprt za sprejemanje občutij drugega. In to velja za OBA – ne le za vašo ženo! Tudi vi ste v stiski in vam zmanjkuje energije – kdo vas bo slišal?
Po drugi strani pa vtis, ki ga pušča vaše sporočilo kaže na to, da je vaša žena precej neodločna in neodgovorna, spremenljiva v svojih namerah in slabo sposobna realizirati začrtane plane. Verjetno ste jo poznali dobro že pred porodom in veste, ali je bila taka že prej, pa vas to ni motilo, ali se je po porodu popolnoma spremenila. To zavedanje vam je lahko v pomoč pri presoji ali gre za življenjski stil in karakter ali pa gre za stisko materinstva, ki pa potrebuje ogromno pozornosti, sočutja in skupnega iskanja novega prostora za vse tri. In v tem primeru se mi zakonska terapija zdi najboljša pot. V primeru, da ste opažali taka ravnanja, ki vas sedaj spravljajo ob pamet, že pred porodom, se bosta morala oba zamisliti nad tem, koliko se sploh poznata, koliko globoko si sploh želita spoznati en drugega, koliko si želita, da bi drugi vstopil v vajino intimno, tisto najgloblje in najbolj občutljivo področje, … In na osnovi teh spoznanj bosta vedela, ali želita na novo vstopiti v odnos, kjer se bosta učila sprejemati tudi lastnosti, ki vama niso prijetne, se učila spreminjati sebe v tistih delčkih, kjer drugega prizadeneta in si teh sprememb želita predvsem zaradi sebe,… Če pa si takih globin ne želita, se bosta pač morala dovolj natančno in dosledno dogovoriti, kaj je naloga vsakega izmed vaju, kaj je funkcija vsakega izmed vaju in te dogovore, kot v pogodbi, spoštovati in se dogovoriti tudi za dopustne odmike od teh dogovorov. Poznati bosta morala tudi »sankcije«, če kdo od vaju teh pravil ne bo spoštoval.
Vsekakor vam želim, da bi se uspeli z ženo srečati na bolj intimnih in čutečih poteh, kar NE izključuje odgovornosti, in sicer njene in vaše! Njene odgovornosti za to, da vam pove razloge, zakaj ne zmore vsega tega, kar vi pričakujete od nje, da vam pojasni svoja občutja, dogajanja,… In hkrati vaše odgovornosti, da NE naredite vsega avtomatično namesto nje, potem pa se pritožujete, ste razočarani in nekega dne bosta lahko samo še odšli ali pa si poiskali kakšno tolažbo izven doma. Torej tudi tu je vaša odgovornost, da postanete v odnosu dovolj ranljivi, da bo žena razumela in čutila, kako vam je ob vsem tem – in to ni pritoževanje v smislu »ti si taka in (mi) delaš to in to…«, ampak bolj v smislu »občutim to in to / ob vsem tem mi je kot da,…«. Če vas na tak način ne bo uspela slišati, vas bo zignorirala, potem vam ostaja le še to, da si postavita jasna pravila funkcioniranja. Vendar pri tem načinu nisem prepričana, kako dolgo bosta uspela potiskati svoja občutja in le »funkcionirati«. Stanovanje bo morda pospravljeno, ne verjamem pa, da boste imeli dom. Ne morem mimo dejstva, da je tu tudi otrok, ki potrebuje prej dom kot pospravljeno stanovanje. In dom je skupnost dveh, ki se slišita, ki se čutita, ki si znata to povedati, ker je to tisto, iz česar raste otrok.
Upam, da vam je tale odgovor pustil kaj koristnega in upam, da vas nisem prizadela s kritiko, ki to ni bila, želela sem vam le postaviti ogledalo, da bi morda skozi ta uvid najprej pri sebi spremenili kakšen korak in s tem dali vajinemu odnosu novo, drugačno možnost.

Vse dobro vam želim,

Job, če si bil navajen živeti v čistem stanovanju, se je težje navaditi na umazano, kakor če bi iz umazanega šel na čisto. Vprašanje je, ali se je žena po porodu tako zelo spremenila, kar se rešuje s pomočjo zdravnika, ali pa je že ves čas tako nezainteresirana za gospodinjenje.

V primeru nezainteresiranosti – žena enostavno ne zna delat. Zdaj, ali se ni imela pri kom naučit, ker je tudi mama zanemarjala gospodinjstvo, ali pa se ji ni bilo treba naučit, ker je namesto nje vse naredila mama ali kdo drug. Ne gre vedno za lenobo, bolj gre za neznanje in neorganiziranost, v bistvu za nenavajenost na delo in na red.

Kar se lahko privadimo, se da tudi odvaditi – in obratno. Samo s trdo disciplino, takšno kot jo imajo vrhunski športniki. Tule bo veliko pogovora, poslušanja in razumevanja, vsega… Naredita seznam dnevnih, tedenskih in mesečnih opravil. Razdelita si jih glede na razpoložljiv čas, tako da vsak naredi odgovarjajoč delež. V začetku se moramo imeti zelo na vajetih, počasi pa preide red v navado. Važen je ritem, da vedno vzamemo točno določeno zaporedje opravil, ker ritem je nek osnovni motor življenja, zato ritmičnost hitreje zapopademo kot kaotičnost.

Še druge možnosti obstajajo, npr. da najameta čistilko 1 – 2x tedensko, kar bi bila po moje potuha, pa vseeno bolje kot nič. Ne priporočam pa, da bi se navadil na tak svinjak, pa tudi to ne bi bilo dobro, da bi vse postoril namesto žene.

Saj z dobro voljo se vse da naredit. Veliko uspeha!

Nisem prebrala prejšnjih odgovorov,ker imam o tem svoje mnenje brez vpliva ostalih. Sama imam dva otroka. En je star 3, drug 7 mesecev. Mož vsak dan pride domov ob 18h. Nisem super mama, nimam sindroma Cankarjeve mame, nisem sužnja,… To moram posebno povdariti, da gre izsključno za navadno mamo z dvema majhnima otrokoma. Večji je v vrtcu.Moj dan:

Zjutraj ob šestih se zbudi najmanjši, s tem da se ponoči še zbuja. Ob pol sedmih se zbudi večji. Malega previjem, ga oblečem in potem jima prižgem risanko. Za večji leži na kavču in se počasi prebuja. Manjši se me drži za nogo in se pogovarjava do onemoglosti,ko pripravljam zajtrk. Kuham gres,stiskam pomarančni sok,ko oba pojesta,večjega oblečem in ob pol osmih smo vsi trije peš na poti proti vrtcu. Ko se z manjšim vrnem domov,posteljem postelje,velikokrat je potrebno preobleči katero od otroških postelj,ker je plenička spustila. Pospravim kuhinjo,zložim vse v pomivalni stroj,pomijem pulte,mizo,dam prati perilo,pospravim igračke. Potem se grem stuširat, medtem ko mali sedi v kopalnici in se igra. Ko uredim sebe tako kot je treba,odprem vsa okna,oblečem malega, zraven vrečo smeti in greva ven. Vržem smeti in greva z malim lepo počasi po opravkih. Vsak dan nekaj. Enkrat je trgovina,enkrat trg,enkrat pošta,enkrat banka,… Ob 11h prideva domov. S seboj nesem zmiksano sadje, tako da malica v parku. Ko prideva domov, ga previjem,dam cunje v sušilni stroj, dam prat nove in grem kuhat. Kaj bom kuhala vem že en dan prej,tako da imam ali odtajano meso ali namočen ješprenj, vem kaj se bo kuhalo.
Ko skuham kosilo,oba z malim jeva in pospravim kuhinjo. Zložim posodo iz pomivalnega stroja, zloćim perilo iz sušilnega stroja, posesava stanovanje(to ne vsak dan) in potem greva po večjega. Ob enih smo vsi trije doma. Večji je kosilo v vrtcu.

Popoldan gre mali spat za uro in pol.Midva z večjim ponavadi bereva sli pa kaj sestavljava. Ko se zbudi je pa žur. Skupaj beremo,se igramo,gremo v park,vsi trije brišemo prah,rišemo,sestavljamo… Včasih prideta še babi in dedi in potem smo na tleh vsi:))))) Pripravim malico in zopet točno vem kaj bom kuhala za večerjo. To so enostavne zelenjavne juhe,palačinke,… Ob šetih,ko pride mož domov sta oba otroka za mizo in večerjata. Stanovanje je čisto,korito prazno,dva stroja oprana in fanta pripravljena za kopanje.
Pa ne zaradi tega,da bi impresionirala moža ampak ker želim red v družini,ker samo tako lahko stvar funkcionira.

Sama pečem kruh,vsak dan kuham,nikoli ni nastlano,pospravljam sproti in še vedno imam ogromno časa,da se igram z otroci. Ni nobene norije, nobene slabe volje,vedno je narejeno vse.
Zakaj sem bila tako temeljita kako izgleda moj dan,ker sem 99% prepričana da je to v resnici NAVADEN DAN VSAKE MAME,ki ima majhne otroke.

Kavice,gledanje tv,dobivanje s kolegicami so izjeme!!!!!!! Super da so, samo še zdaleč ne vsak dan. Ko gredo fantje spat ob osmih,je čas za tv,net,čas z možem…

Vaša žena je lena. Skrbeti za družino je izredno težko in vesti se nedoraslo in neodgovorno pač ne pride v poštev. Ko imaš enkrat tako majhne otroke,je najprej OTROK in skrb zanj,kar ne pomeni sicer, da ga bo malo prahu ubilo,živeti v nastlanem pa ne more biti prijetno. Sploh,če je to prej navada kot izjema. Dajti ji za prebrat tole.Pa naj se malo okrog sebe obrne, bo videla ogromno mamic,ki imajo enega v vozičku,enega na kolesu zraven, da nimajo časa doma ležat in gledat tv. Ko smo šli gledat dinozavre,je bilo takšnih mamic ogromno. Brez panike,s seboj so imele lepo spakirano malico,s seboj so imele knjige z dinozavri,zraven brale kaj je pisalo na tablah,vmes naredile flaško za malega…
TO niso super mame, to smo popolnoma navadne mame,ki imam slabe dneve,ko je razpad sistema,ko gre vse narobe, ampak v večini naredimo pa vse da so otroci srečni in da jih vzgajamo tako kot jim bo kasneje še kako prav prišlo. In čisto stanovanje,pomita posoda je ena izmed stvari,ki vedno prav pridejo.

Ha,ha LENOBA !
Taka mama in žena sem bila tudi jaz. S tem, da sem zraven še faks delala. In potem ????
Odšel je z mlajšo. Tako da,……

Potem po tvojem avtor ne bi smel imeti težav, pa jih jima? Zakaj? Doma ni nič uštimano,vse je razpšuščeno, pa ni zadovoljen. Pri tebi je bilo vse poštimano,pa prav tako ni bil zadovoljen. Ni pravila.

Mogoče pa se tvoja draga z nepospravljanjem enostavno upira določeni tradicionalni vlogi, mogoče se počuti ujeta,… ampak teh svojih občutkov niti ne zna ali pa ne upa povedat, lahko da se jih sploh ne zaveda. Kako je bilo pa pred prihodom dojenčka? Nekako se mi zdi da sta bila bolj malo doma, potem sta pa delala skupaj. Resnično ti svetujem, da se pogovarjata.

tak moški, ki zaradi tega, ker žena ne pospravi in skuha, ni vreden nobene žene, tak rabi mamico…..

Tako kot je napisala ma veš kaj…je pa čisto točno.
Kaj tvoj ljubi mož dela v službi do 18…je fizični delavec..ne vem kaj ,vendar mu daješ preveč časa,ki razpolaga z njim.Konec koncev se očitno tudi z otroci nima časa ukvarjati,če so otroci pri večerji ob šestih ,potem pa kopat pa spat.Ob osmih si ti že na monu.Preveč stvari prevzemaš na svoja ramena najbrž nevede.Da se ne boš kdaj čudila,ko boš ugotovila,da je začel živeti svoje življenje.Moški si hitro najdejo hobije in si svoj čas zapolnijo,pride jim v kri,da nimajo nobene obveznosti in jim je to samoumevno.Čez par let se ti pa lahko zgodi,da boš zbolela.pospravljal ne bo tisti dan nihče..ko bo prišel pa iz službe te bo pa nažiral ,zakaj nisi pospravila .Potem boš tam,kjer sem bila jaz.Tako je to če jih pedenaš.Je pa lepo imeti svoje gnezdo pospravljeno.

LENOBA-bravo….jaz jih imam tri (12, 7 pa 2 leti), pa dve službi..Tako se dela!!!! Čestitam. Ampak verjemi, da je takih kot smo me…zelo,zelo,zelo malo. Če nimajo 5 babic pa tri varuške pa deca 27 ur na dan zravn sebe, pa ni nič. Nadaljevanke pa pozabit, kava s kolegicam je pa itak…dopust! he,he…pa sm srečna in bom!! Avtorju pa…ne boš jo premaknil z nobenim terapevtom.

Jaz pa tega pisarjenja tarnajocih moskih sploooh ne razumem. Ocitno se moski niti malo ne zaveda, kaj sele da bi mu padlo na kraj pameti: SPOSTOVANJE dela z otroci.
Kje pa pise, da ce je zenska na porodniski, mora opraviti VSA gospodinjska dela? Kje? To sploh ni res – dela bi se ze v startu mogla razdelit. Porodniska pomeni samo, da je zenska doma in se ukvarja, skrbi za otroka. Ce bi ostala doma zaradi gospodinjskih del, bi bila GOSPODINJA in ne na porodniski !!!
Zena ni kriva, da je tipo tako dolgo v sluzbi, ze to da mu do 18h cuva otroka in je vedno sama z otrokom je za njo izjemno tezko stanje, ce tipa kaj moti, naj pa on ostane doma z otrokom in gre ona delat, da bo videl koliko majhnega dela ki je nevidno je potrebnega, kako moras ob otroku bit cel dan zbran in na razpolago, kako enolicno in utrujajoce to je. Otroci so razlicni, eni so nezahtevni, drugi so pa spet ful zahtevni in nimas od rojstva pa do 3. leta skoraj minutke casa zase!

Kako on jamra – zena ni dala prat, ne zlika – so what, naj pa da tipo prat in gre likat, naj posesa stanovanje ko pride iz sluzbe, zena je tacas ko je bil on v sluzbi (ce sama v sluzbo ne hodi) tudi ves cas nekaj delala, delo v enakopravnih druzinah se pac mora enakovredno delit. Meni se zdi dobesedno POCITEK hodit v sluzbo, namesto skakat za majhnim otrokcem in ga nonstop brisat, cistit, pedenat, prenasat naokoli, se z njim igrat itd itd.. In vsak ki ima moznost okusit oboje, bo tako rekel.
Torej: ona naj skrbi za otroka in poskrbi da so npr. postelje sveze in je prah pobrisan ter cisto kopalnico, on pa naj hodi v trgovine, naj sesa in ureja kuhinjo vsak vecer da bo zjutraj ko vstanejo tip top.

Job nikjer ne pises, kaj pa ti delas doma, a si ti kaj vec vreden ali kaj, ce hoces imet varusko in gospodinjo, sam pa z ritjo ne mignes, se to PLACA, kar bi bil zeni ekstra zasluzek in sicer pod 8 euro na uro ne racunaj!
Samo kdor sam nikoli ni delal in ne dela teh reci, ne zna cenit gospodinjskega dela ter dela z otroci. Ko sem bila jaz doma mi je cas do 16h tako hitro minil, da sama nisem vedela kako in kdaj. Zjutraj sem pospravljala, potem se je zbudil otrok in eto, cel moj cas se je vrtel okoli otroka, vmes sem se prav pretegnila da sem lahko se kaj na hitrco pospravila (ce mi ne bi bilo nujno raje ne bi, ker sem sla z mocmi prek sebe), ko je sel otrok popoldan spat za eno urco (vec ni spal), sem pa namesto da se spocijem, mogla kuhat kosilo. Ko se je tamali zbudil sem ga nahranila, porihtala, se malo igrala in ze je bila ura 4. Kako sem tisti cas izgledala raje ne pisem, kot zanemarjena ciganka, nonstop madezi na majcah, hlacah, tako da sem najraje hodila naokoli v starih poflekanih zadevah ker lepo se oblect ni imelo smisla.
Ene zenske pac nismo ustvarjene za vsa hisna opravila, meni npr. je muka kuhat, zato pa pol imas partnerja, s katerim se dopolnjujes, pri nama je tako: moj mora vsak dan kuhat in pospravit kuhinjo, hodit z otroci ven (med tednom in med vikendi) in nakupe ter tehnicne zadeve in okolica, jaz pa imam pranje perila, peglanja, sesanje, brisanje tal, prah, kopalnico, posteljnine, zalivanje roz, ucenje z otroci in organizacija stvari. Dokler moj tip, lenitis kot ti Job, ni mogel sam zacet doma migat, je bil isti dzek kot si ti tu, mi je tudi nabijal: ma ti cele dneve nic ne delas, HA HA HA, odkar pa je sam mogel zacet, mu je pa druzinsko zivljenje naenkrat postalo mucno tezavno in nikoli vec ni zinil, kako jaz nic ne delam.

In kot ena zgoraj pise: ma bolj zenska dela in pedena, manj je za moza “vredna” in vecja je moznost da jo bo zacel varat ali celo zapustil za kaksnim svezim mesom, to pa za to, ker tipo sploh cenit ne zna kaj vse zenska pocne, ker sam nikoli ni niti s prstom rabil mignit pa je bilo vedno vse urejeno ter prineseno k riti. Taksnega lenega tipa, ki ob sluzbi ni sposoben se hisnih opravil in ukvarjanja z otroci (to kar po vecini vse zenske pocnemo), jaz itak imela ne bi, to so lenitisi prve klase, ki te se iznicujejo, ker je samim jasno kako nevredni so, torej zrcalijo mnenje o sebi na zensko, ta pa izgublja samozavest in dobro voljo! Pravi moski pa bo, ceprav je zenska doma, znal zensko cenit, tudi vso njeno delo, se bo do nje obnasal spostljivo, bo od nje zahteval da ima prosti cas in si vzame kaksen vikend zase da si nabere novih moci, se spocije itd.

Torej moj nasvet: RAZDELILA SI ENAKOVREDNO DELO, saj pa ni res da je hodit v sluzbo vse kar en moski (ki ima vec energije, je mocnejsi od zenske) cez teden zmore. Zacni svojo zeno cenit, daj ji prosti cas – vec kot nekaj uric, da pride k sebi in iz tega enolicnega zacaranega kroga, v glavnem: naredi da bo njej lepo in bo imela obcutek da jo SPOSTUJES TER CENIS, drugace bo med vama: Katastrofa!

NoNi a prav razumem, naj si razdelita gospodinjsko delo na pol, pri tem da on dela do 18. ure?
Imam vtis, da imata razdeljeno tako, da vsak prispeva po svojih močeh – on služi denar, medtem ko naj bi ona v tem času poskrbela za dom in otroke.
A bi potem bilo normalno, če bi samo ona delala in služila za preživetje družine, da bi si gospodinjska opravila razdelila na pol? In celo da bi na njo padel večji delež hišnih opravil?

Samo kriterij me zanima.

Seveda ne, ampak ce je ona v porodniski (tako je bilo tu izpostavljeno oz. predvideno), tudi sama financno prispeva v druzinski proracun, torej je doma samo zaradi otroka – tistih 8 ali 9 ur ko ni v sluzbi in ne da pedena v celoti vso pucanje, peglanje, pa ne vem se kaj vse, pa skrbi za otroka sama tudi ko moz pride iz sluzbe, to pa ni res, porodniska je PORODNISKA in ne GOSPODINJSKA in predvsem CISTILSKA IN KUHARSKA, haha – ce to zenska na porodniski pocne, je to njena dobra volja in vredno vsakega spostovanja, od nje pa se tega nima pravice zahtevat, ali jemat samo po sebi umevno. Ce bi bila GOSPODINJSKA, bi moz bil DOLZAN placevat zeni prezivnino (zakoncev), torej to je spet druga pesem.
Ce on dela do 18h je njena dobra volja, da mu takrat krije ledja, jaz nobenemu vec ne bi, razen v primeru da me tip zaradi tega v celoti DOBRO prezivlja. Drugace pa je DRUZINA in funkcioniranje druzine odvisno OD OBEH ODRASLIH in ne jamranje enega in delanje drugega.

Razlika je, ce ima familija razdeljene vloge: en finance, drug gospodinjstvo in druzino. A tudi tisti ki sluzi za celo druzino ima se zmeraj obveznosti, ko pride iz sluzbe domov, pomeni: vzgoja otrok, izleti z druzino, postorit kaksno tipicno “mosko”(bormasina, pokosit travo ipd) ali “zensko” (strikanje, najpogosteje peglanje, peka ipd) delo – vendar znaaatno manj kot bi ga imel, ce bi tudi partner bil zaposlen, te razlike pa ze morajo bit ocitne, ali kaj? Ce tega ni, kmalu usahne tudi dobra volja partnerja, ki je delal vec, to sem zelela povedat. Ko pa pride se do podbacivanj, ocitkov in iznicevanj, pa volje za delo itak vec ni.

Moskemu, ki me prezivlja, ki prezivlja celo druzino, sem DOLZNA (in storim rada, ker ga cenim in razumem kaksno odgovornost nosi na svojih plecih) skuhat vecerjo, med tem ko moskemu ki z menoj sobiva v enakovrednem (hmm ali je tu beseda enakopravnem?) odnosu, nisem samo po sebi umevno dolzna NICESAR, vsako extra delo je moja dobra volja oz. stvar dogovora, najboljse se je v tem primeru pac dogovorit za dolocene naloge ki jih bo vsak imel v druzini in se vsak svojega drzi, se spostuje delo drugega in to je to.

Lahko bi se dalje pisala, a trenutno nimam casa.. Ce bom uspela.. na hitrco kasneje dokoncam.

Noni, se v celoti strinjam! Super si napisala.

Tudi meni ni jasno, zakaj naj bi ženska, ki je na porodniški (govorimo o plačanem porodniškem dopustu) – ta je namenjena skrbi za otroka, ne pa gospodinjenju – morala samoumevno poskrbeti še za celotno gospodinjstvo. Ko pride partner domov iz službe, naj opravi polovico gospodinjskih del, to je edino pravično. Edino na ta način se bo tudi on zavedal, da je družina skrb in odgovornost, in da če ima majhnega otroka doma, se mora tudi on čemu odpovedat in kaj prilagodit, kaj ekstra naredit, morda kdaj priti tudi prej iz službe, ali pa iti utrujen v službo…

Ženske, ki pa ste speedy gonzalesi, opravite vse delo, tudi moževo, in ste še ponosne na to, da vse pedenate spredaj in odzadaj in da gospod niti ne migne s prstom – no, smo si različne, ampak tega jaz ne bom nikoli razumela;) Da bi bila ponosna na to, da si moj mož niti jabolka ne zna olupit, kot je napisala “mamica treh”? Meni se to ne zdi nobena vrednota, prav nasprotno… Moj partner kuha, sesa, pere… Po moje s tem, ko si nalagate vse delo na svoja pleča, delate svoji družini na dolgi rok več škode kot koristi…

Da pojasnim svoje stališče. Izhajam iz družine, kjer je bila mama “superženska”. Zmogla je vse: naporno službo, nadure, skrb za otroke in celotno gospodinjstvo, vse čisto in popedenano, oče ni doma nikoli niti s prstom mignil. Kajpak je tudi on imel naporno službo in še šolanje zraven (potem pa je dostikrat zavil še v gostilno, ker zakaj bi hitel domov, če pa bo žena itak poskrbela za vse). No, in mama je res vedno poskrbela za vse, dokler se ni nekoč zgodilo, da je resno zbolela. Seveda je šla k zdravniku šele, ko je bilo že kritično (ker ona je superženska in ne more zboleti!), kar je imelo za posledico, da je morala biti več mesecev v bolnici. Takrat se je naše družinsko življenje ustavilo: naš ljubi oči namreč ni imel niti najmanjšega pojma, kako skrbeti za majhne otroke, ni nam znal skuhati niti najpreprostejšega kosila, da ne govorim o pranju in likanju. Še dobro, da so pomagale tete, drugače bi ves čas jedli samo sendviče…

Ko sem odrasla in dobila partnerja, sem nevede (po družinskem vzorcu pač) tudi sama začela špilati superžensko: pedenati partnerja, da bo ja srečen, in se vtikati v vse, kar je on naredil v gospodinjstvu: ne, ne tako, drugače moraš… Tako je vedno delala naša mama, nas popravljala, na koncu pa sama naredila, ker zna pač ona najbolje in najhitreje… Na lepem sem se zavedela, kam me bo to pripeljalo, in ubrala drugačno taktiko: se umaknila, mu dala čas in prostor, da naredi po svoje, in vse, kar je naredil (skuhal, opral..) full pohvalila. Razlika je očitna… In če ne koč jaz zbolim, bo za moje otroke bolje poskrbljeno.

Nekatere ženske ste ponosne, da ste “superženske” in zmorete same, druge pa smo ponosne ravno na to, da zavestno NISMO “superženske”, da enostavno zavestno NE opravimo vsega in pustimo kakšno delo tudi partnerju. Kaj je bolje, se seveda odloči vsaka sama, nismo vse v enaki koži, želela pa sem dati drugačen pogled na to problematiko… ki po mojem mnenju JE problem: ženske podzavestno želimo svoji družini omogočiti lep in topel dom in smo za to pripravljene vse storiti, a včasih VSE mogoče ni pravi odgovor za srečno družino…

Bravo, NoNi in Honolulu! Bolje ze ne bi mogli napisati. V modernih casih smo; ce oba partnerja financno prispevata, je edino pravilno, da se tudi gospodinjsko delo in prosti cas med partnerjema pravicno razdeli. Mislim, da bi zelo koristilo, da bi se ‘superzenske’ (vseh moznih generacij) malo umaknile; zakoni bi bili trdnejsi in otroci obeh spolov bi pridobili zelo pozitivne vrednote.
Zame osebno se moski, ki tozi o ‘stali namesto stanovanja’, obnasa kot nadzornik, ki misli, da je njegova naloga v druzini to, da gleda nekje od zgoraj, ali se bodo stvari opravile, in da zensko ‘usmerja’ v njeno poslanstvo. Ce zena ni bolna, je gospodinjstvo njena stvar, in po Jobovem pisanju ji Job priskoci na pomoc edino v tem primeru. Ves kaj, Job – tudi ce je tvoja zena popolnoma lena in nesposobna, pa bi TI redno opravljal svojih 50% dela, potem stala zagarantirano ne bi mogla niti nastati. Preberi malo prvi post od NoNi in se loti dela, so notri vsa navodila. Ja, se strinjam, da mora ona sodelovati; sodelovati pa moras VES CAS tudi ti.

Še prispevek z moje strani: sem tista lena Jobova žena. Najprej pozdravljam go. Matejo Vrhunc Tomazin, ki je glede na pomanjkljivost podatkov iz katerih bi si ustvarila celostno podobo o tem, kar se med nama v resnici dogaja, to storila dokaj dobro. Jasno je, da obstajajo določeni mehanizmi po katerih lahko sklepa iz določenih izjav nekatere stvari v smislu, da človek, ko govori o drugem, največ pove o sebi. Ne bom komentirala izjav super mam, ki so bile izgleda vzgojene v patriarhalnem duhu in se mogoče tega niti ne zavedajo. Bravo za Noni in Honolulu, se podpišem pod vajino razmišljanje, ki temelji na izkušnji in zato, ker nista robotki, temveč človeka. Ko sva se z možem pogovarjala o njegovem prispevku tukaj, mi je zdaj s časovne distance priznal, da je nalašč pretiraval pri naštevanju mojih grehov, ker je imel za to razloge, ki se jih niti sam ni zavedal. V pojasnilo: na porodniški sem bila lani, plus še nekaj časa na zavodu, s tem da je bilo v celoti na meni skrb za sina, skrb za gospodinjstvo in skrb za kar veliko njivo, manjši plastenjak in gredico z rožami. Pomoč sem imela občasno za varstvo (samo če se je kaj delalo pri hiši) in na njivi s strani tašče, ker svojih staršev nimam več. Mož dobesedno cele dneve z doma zaradi oddaljene službe, včasih je bila edina odrasla oseba, ki sem jo videla čez dan, najbližja soseda pa še to ne vsak dan. Priselila sva se v vas, kjer so njegovi živeli, ko je bil še majhen in je ostala stara hiša njegovih starih staršev, ki sva jo za silo obnovila. Sin je bil že kot dojenček precej zahteven, bolj malo spal (po pol ure maksimum uro in pol čez dan) in res je, da mi je bil prioriteta in sem se mu posvečala zelo veliko. Morda preveč, bi rekli nekateri, kajti prisegla sem si, da bom svojemu otroku dala (tukaj mislim posvečen čas, pozornost, ne materialnih stvari) tisto, česar od svojih staršev nisem dobila in ker vem da te praznine ne more zapolnit nič na svetu. A sem zato, ker sem svojega moža močno pogrešala, ko ga ves dan ni bilo (sicer zaradi službe, toda to na zmanjša občutkov pogrešanja) nezrela oseba? Včasih sem že mislila, da sem spet samska, le da z majhnim otrokom. Ja, ujela sva se v časovno dirko kot mnoge mlade družine. Žal to ugotoviš, ko je že zelo hudo. Upanje sem imela le zato, ker sva vedela, da bova letos skupaj začela s poslom in bova vsaj dopoldne skupaj. Torej od letos naprej dopoldne delam, pop sem pa s sinom in naredim, kolikor lahko.Še to: Neizmerno sem hvaležna terapevtki Luciji pri kateri sva skupaj začela z delom za zavestni zakon. Bodite fajn!

Brez besed, kaj se gredo “srečni zakonci”… :-S