Zdravo!

Moja zgodba je dolga in široka, sem jo skrajšala a je še vedno dolga – prosim vseeno jo preberite.

Eno leto nazaj se mi je končala 4 leta dolga zveza, za katero sem verjela da je to to, da se želim s fantom poročiti in imeti družino če se tko izrazim. A v življenje je stopil nekdo drug, ki mi je odprl oči in videla sem da ni vse tako idealno kot sem si zamišljala jaz.
Prišlo je tako daleč da sem se malo zatreskala vanj, saj sem se ob njem počutila žensko, ob fantu pa le punco. Postala sem depresivna, stvari so prišle na dan, razšla sem se s fantom da bi takrat rešila sebe in nekaj časa je bil “še tam”, potem pa logično šel dalje. Ko se je po 3 mesecih odločil da ne bo več čakal kaj se bom jaz odločila, je še v istem tednu je dobil punco (jaz sem doživela pravi živčni zlom), jo čez 3 mesece preselil k sebi. Jaz sem si potem dovolila da spoznam tudi tega drugega…, a zanimivo…še vedno me vleče nazaj.

V tem času – bilo je ene pol leta sem ugotovila kdo sem, kakšna sem, kako sem pustila da ljudje hodijo po meni…veliko sem se naučila in to sem nujno potrebovala za svojo osebno rast. O tem sem mu tudi povedala a on je nadaljeval svojo pot. Tudi jaz sem sedaj sem s tistim drugim, lepo se imava in na trenutke sem prav srečna, a se zavedam da še vedno nisem prebolela prvega. Imam ga rada in sem do njega odkrita, ve vse in ni mu lahko ko vidi da še čutim nekaj za nazaj…A odpira mi nov pogled na življenje, lep pogled…

Da se vrnem še malo…
Ko sva se po 100 pogovorih z bivšim še zadnjič pogovorila sem mu povedala da je bil ljubezen mojega življenja in on je zame rekel enako. Oba sva jokala, a prizadela sem ga tako močno, da gre dalje, z novo in baje je srečen in to mu celo verjamem. Ljubezen enostavno včasih ni dovolj.

No problem je v tem, da je bil on moja prva ljubezan in čustva, ki jih še vedno čutim do njega, kar ne ponehajo, pa je že eno leto od tega. Še kar upam, da bova pa enkrat ugotovila kaj si pomeniva in da bodo stvari drugačne. Oba se trudiva iti dalje. Meni ne rateva najbolje, njemu je zgleda lažje. Naj omenim da sva bila po mojem mnenju odvisna od odnosov – oba, on je še vedno na nek način saj priznava da mu je neizmerno težko biti sam.

Zanima me kako je to mogoče, da sem šla jaz stran in ko sem “dozorela” sem ugotovila da bi z njim bilo to to in takrat je bilo prepozno. In tendenca v meni je, da trpim in s tem uničujem še to kar imam sedaj in vem da je potencial med nama s tem novim, a preveč primerjam, preveč.

Bom še kdaj tako močno ljubila kot sem njega? Bom še kdaj tako trdno prepričana da je to to? Bom nehala upat, kajti to upanje dobesedno ubija, sama sebi se zdim neumna…

Kakršen koli nasvet bi mi prav prišel.

Spoštovani,

naj podam svoje razumevanje in pogled na vašo zgodbo, ki vsebuje precej občutkov zmede, nejasnosti in raztresenosti. Tudi vajini življenji sta na momente podobni, počutita se osamljena, nesrečna in žalostna.

Sprašujete, kako je možno, da ste prvega fanta zapustili, zdaj pa hrepenite po njem? Navedli ste, da je “v vaše življenje stopil nekdo drug”, kar dejansko pomeni, da je šlo za prevaro in ste se v tega človeka tudi zaljubili. Zaljubljenost prinese samo lepe in obetajoče občutke sreče. Rekla bi, da je vaša zveza s prvim fantom bolj ali manj postala rutina in navada, v kateri vam ni bilo nič hudega, ste pa morda pogrešali globljo povezanost s fantom, dotike, objeme, to, da bi vas pohvalil, vam rekel ali bolj pokazal, kako lepo se ima z vami, kako čuti do vas, kaj razmišlja, ipd. Mislili ste, da je “to to”, a lepše občutke kot ženska ste občutili z novim partnerjem. Počutili ste se blaženo, zanimivo, nekaj posebnega, morda tudi privlačno, saj ste bili zanj privlačni in pomembni, srečno in zaljubljeno. Ker ste to pogrešali pri nekdanjem fantu (ne da bi se tega bolj zavedali), ste nevede to našli pri drugem, s tem da ste ga prevarali, s čimer se boste morali nekoč soočiti, če boste težave v odnosu želeli razrešiti. Ne želim vas obsojati, a prevare za seboj potegnejo hude čustvene posledice, saj gre pri le-tej za zavrnitve in zavrženost.

Zakaj tako hrepenite po pretekli zvezi? Ker vam je bil odnos, ki ste ga ustvarili s tedanjim fantom, tako zelo domač in poznan. Najverjetneje zelo podoben tistemu iz primarne družine, kjer ste se počutili podobno. Vajeni ste biti na distanci v odnosu, živeti površinsko (brez izražanja občutkov in čustev), brez izražanja globlje naklonjenosti (da bi pokazali, kako čutite do fanta in obratno), se ustaliti po navadi in tako živeti. Poskušajte si ustvariti sliko sebe kot dekleta, ko ste odraščali doma. Kako ste se počutili kot hčerka ob očetu in mami? Je bil njun odnos tudi precej površinski, kjer občutki niso imeli svojega prostora in vrednosti? Sta bila zares srečna ali zakonca, kot vsi? Hrepenite po nečem, kar ste zelo močno čutili v prvi zvezi, zato vas tako vleče nazaj. Ta domačnost, občutki, ki so vam že od doma poznani, vam stalno vzbujajo upanje. Hkrati morda tako zelo obžalujete, kar ste storili in bi vse naredili, da bi to vzeli nazaj, pa ne morete.

Prve zveze so običajno še posebej nepozabljive in nezamenljive. Čas bo pokazal, kakšna je vajina usoda. Če sta si zares namenjena, bodo vajine poti znova pripeljale skupaj, sicer pa razumite odhod iz prvega odnosa kot nekaj, kar je bila po mojem le stvar časa. Tudi vaš fant ni dolgo čakal, da je našel drugo. Zagotovo boste spet kdaj začutili, da je “to to”, saj gre tam le za sklop občutkov, ki jih vselej nosite v sebi. Šesti čut, ki je vedno pravi.

Zaupajte si in se tudi z novim partnerjem čimveč pogovarjajte o tem, kako vam je, saj ste vi del njega in obratno, da boste lažje prebrodili težave. Srečno.

Zdravo!

Kar nekaj stvari se je zgodilo v tem času…mogoče prav zato nisem pisala..
najprej naj se vam res lepo zahvalim za vaš odgovor. Mislim da sem prav v zadnjem času začela dojemati, da imajo vaše besede globji pomen.
Ozrla sem se nazaj v svojo preteklost in ugotovila da imam zelo malo spominov na otroštvo. Zakaj? Mogoče zato ker sem jih hotela pozabiti.
Ko je bil brat še majhen je bil velikokrat tepen, prav tako mama. Mogoče sem bila jaz svetla izjema, ki je znala manipulirati tako, da sem bila revčka – z jokom. S tem svojim dejanjem sem tudi preprečila kakšen prepir med staršema. vedno sem hrepenela da bi bili kot družina bolj povezani. med mamo in očetom nikoli nisem videla ljubezni. nikoli je ni objel in poljubil pred nami. Mama je hrepenela po ljubezni…z leti jo je nehal vsaj pretepati. očeta sem imela smao zato, da nas je preskrbel finančno in da je podal svoje mnenje glede šole…nisem ga poznala. Mogoče me je bilo celo strah njegove mogočne pojave in trme, da vstraja za svojimi besedami tudi če nima prav.
Zadeva se je močno spremenila po groznem dogodku. Mama je mesec dni po mojem 18 letu naredila samomor. Oče se je močno spremenil. sedaj me vedno objame in mi da poljub na lica, začel se je pogovarjati. izgubila sem mamo in dobila očeta. In zdi se mi da živim sedaj novo življenje, svojo drugo. da sem prejšno kar pozabila.

Ko sem se razhajala s prejšnim fantom sem hodila k neki psihoterapevtki, ki mi je močno pomagala, saj sem bila kar malo depresivna. Žal mi je bilo vse to malo preveč drago, tako da sem prekinila s terapijo, ki pa mislim da mi je prinesla veliko dobrega. Vem da imam veliko stvari še za predelati. zanima me, če lahko do kakšne podobne terapijo preidemo preko zdravstva oz. ali obstajajo kakšna društva, kjer imajo podobne teme in razmišljanja. Čutim da moram narediti še marsikaj na sebi…preveč sem čustvena in težko pustim ljudi od sebe.

opažan tudi to, da je podobno z mojim bratom, a on se o teh stvareh noče niti slučajno pogovarjat, pa ima velike težave v svojih odnosih (predvsem s puncami), oče pa prav tako na nek način živi enako življenje kot prej (nekako dvojno) – to sem odkrila šele pred pol leta, v sebi pa nosi veliko krivdo, da je on odgovoren za smrt moje mame.

Za vaše opazke se vam že v naprej lepo zahvaljujem.

Lep sončen dan!

Spoštovana sara 55,

vi ste bili ravno tako “tepeni” oz. žrtev nasilja s strani vašega očeta, kot je bil vaš brat (tudi pretepena mati), ki je bil dejansko tepen, saj tistega, ki je “le”priča nasilju, spremljajo enake posledice kot tistega, ki ga konkretno doživi. To bo verjetno eden od razlogov, ki je zasedal vaš spomin. Torej strahovi, strahovi, groza, nemoč, stres, žalost, jeza, sram… vsi občutki, ki ste jih kot majhna, prestrašena in nemočna deklica doživljali, pa o tem niste mogli nikomur povedati. Vse trenutke, ki so za nas izredno težki, boleči, preveč travmatični (zlorabe, nasilje..) največkrat nevede potlačimo v podzavest, kjer čakajo na priložnost, da se izrazijo. In tako se bore malo spominjamo za nazaj, saj čutimo, da bi bilo preveč nevarno ali grozno jih ponovno doživeti. Zato se je lažje ne-spomniti. Tudi vi ste vaše težko otroštvo “spravili na varno” in se morda spomnite le posameznih dogodkov. Zagotovo pa so vam ostali občutki in doživljanja, saj se tega ne da pozabiti. Kot ste navedli, ste bili kot deklica tudi obremenjeni z mislijo, da morate za vsako ceno preprečiti prepir med staršema, čutili ste, da ste za to odgovorni, da morate posredovati – in je to nad vami lebdelo kot tiha grožnja, ki vas je zelo bremenila. Zaradi tega niste mogli uživati sproščeno v drugih vsakdanjih stvareh, ki bi se jih lahko danes spomnili. Tudi to je verjetno eden od razlogov, ki je zapolnjeval vaš spomin. Potem je tukaj še strah pred očetom, strah, da boste izgubili mater, da se ji bo kaj zgodilo, strah za brata, morda krivda, da niste bili tudi vi tepeni, itd. Vse posledice nasilje, tudi način, kako je vaša mama odšla (brez slovesa), kako oddaljeni in hladni so bili že prej vaši družinski odnosi, so v vas vzbudili strah, zato ljudi težko pustite od sebe. Vašega brata je nasilje zelo zaznamovalo in posledice bo občutil vse življenje, žal pa se domača zgodba običajno ponovi (obstaja verjetnost, da bo vaš brat tudi nasilen), če je ne presežemo s tem, da si te travme pozdravimo, npr. s psihoterapevtsko pomočjo. Tudi vašemu očetu ni lahko, če se počuti krivega, čeprav ni on odgovoren za njeno smrt. Tisti, ki storijo samomor, imajo ponavadi začetke že v davni preteklosti.

Kar se tiče naše veje terapevtske pomoči, tj. relacijske družinske terapije, so centri, ki organizirajo različne samopomočne skupine, tudi brezplačne, le po internetu je treba pobrskati. Na našem kamniškem centru obstaja t.i. Skupina za ženske, kjer si ženske med seboj delijo različne težke življenjske izkušnje, a so srečanja plačljiva. Začnite verjeti, da ko podelite svojo izkušnjo z nekom, ko vas nekdo sliši, razume, spodbudi, to ni več primerljivo z nobeno ceno.

Želim vam vse lepo in srečno!

Hvala za vaše besede…nekej bom morala začeti…bom vzela v razmislek in ugotovila kaj je zamen najboljša pot…hvala vam še enkrat za vaše mnenje…moram priznati, da se jaz ne počutim kot žrtev samega otroštva, ampak me je mogoče bolj prizadelo to, da me je mama zapustila…nekdo ki te ima neizmerno rad…zavedam se da moram veliko premisliti in ugotoviti…se spoznati in soočiti s svojimi strahovi.

Sedaj vidim…da se bojim odrasti, da nisem pripravljena prevzeti odgovornosti, da me je strah…in čas je da se soočim s svojimi strahovi.
Hvala še enkrat in srečno!