Pozdravljeni,
občasno berem to rubriko ter nedvomno vas moram pohvaliti, ker je nadvse poučna in koristna.
Istočasno bi tudi jaz prosila za en nasvet.

Po 10 letih zakona sem se ločila od moža, živela sem v skrajno nezadovoljujočem razmerju (psihično, fizično nasilje, čustveno izsiljevanje), poleg tega smo živeli skupaj z njegovo mamo oz. taščo, ki ji ni bilo mogoče nikoli ustreči. Moj bivši mož in njegova mama sta mi s svojim odnosom povsem uničila moje samospoštovanje, samozavest ter mi stalno vcepljala občutek krivde, oz. drugače povedano za vse sem bila kriva jaz.
Ločila pred pol leta, ampak bi rada poudarila, da mi je bilo zadnji dve leti v zakonu povsem jasno, da ne bo spremembe na bolje, ampak sem v zakonu ostala ker sem iskala rešitve za moj odhod. Iz zakona imam tudi otroke, ki sedaj živijo pri meni. Po desetletju sem ponovno občutila kaj pomeni biti svoboden, duševno miren in srečen.
No, naj preidem k moji težavi. Pred dvemi meseci sem spoznala moškega, ki mi je všeč in jaz njemu, ne gre za zaljubljenost. Živi 300 km proč od mene. V tem času sva obdržala stik preko interneta (e-maili, msn…). No stvar je v tem, da on želi resnejše razmerje, kar si želim tudi sama. Vendar tu nastopi z moje strani zmešnjava, nekoliko me moti razdalja, ampak to je še najmanj, najbolj me je strah tega, da se bo ponovilo isto razmerje, kot sem ga že imela, strah me je fizičnega nasilja, bojim se razočaranja,…vse je prišlo že tako daleč, da občutim tesnobo ko začnem razmišljati o tem.
Po eni strani sem zelo srečna da ga imam, ker z njim sem lahko taka kot sem, ni mi potrebno biti nekdo drug, kot v prejšnjem zakonu, v teh dveh mesecih sva stkala prijetno in zadovoljujoče prijateljstvo. Vsekakor ga ne bi rada izgubila zaradi zmede v moji glavi.
Verjetno je tudi sam sestavek malo zmeden, ampak vseeno bi bila vesela vašega nasveta in se vam že v naprej zahvaljujem za vašo pomoč.

Spoštovana »b.girl«,

verjamem, da ste potrebovali nekaj let, predno ste zares odšli iz nasilnega zakona, da ste končno zbrali pogum in začeli verjeti, da si tega ne zaslužite ne vi, ne vaši otroci. Nasilje (ne glede na obliko) nas vedno globoko zaznamuje, saj nas skuša zvezati z vcepljanjem občutkov krivde, zastraševanjem, poniževanje, gnusom in sramom ipd. Tako nam skuša povsem uničiti naš občutek zase in samospoštovanje, saj je to najboljši način, da žrtev »za vedno ohraniš na vrvici in pod kontrolo«.

Sami najbolje veste, kako naporen je v takem primeru proces »odhoda« v novo življenje in kaj vse ste morali v sebi predelati, predno ste zares rekli »konec, grem, nič me več ne ustavi«. Tudi ste vi edini, ki veste, koliko ste v tem času med sprejeto prvo odločitvijo in odhodom, predelali svoj lastni prispevek k odnosu – to je, kaj vas je toliko časa zadrževalo tam, kaj je bilo v vas, da ste to kar dopustili – že ko se je prvič zgodilo. Kaj je torej vaša družinska dediščina… Koliko je bilo sploh možno o tem poglobljeno in sistematično razmišljati, saj pogosto tudi ni, ker je treba najprej poskrbeti za fizično in finančno varnost, za potrebe otrok, nase pa ob tem kar malo pozabimo… Pravite, da berete ta forum, zato verjetno veste o čem govorim – o čustvenem vzorcu, ki se vam je ponovil z bivšim možem, in o t.i. »predelavi« tega vzorca, kar naj bo pomagalo prepričiti ponovitev oz. vsaj pomagalo hitreje prepoznati oz. ustaviti zaplet.

In zdaj, ko ste na pragu novega razmerja, vas ravno strah pred ponovitvijo tega vzorca ustavlja oz. se sprašujete, ali je ta strah pretiran ali je zdrav… Ali ga vzeti zares ali kar malo »potlačiti«, da ne bi kdaj obžalovali zamujene priložnosti… Končni odgovor na vprašanje iz naslova veste samo vi. Običajno so vse zveze na začetku super, vsi se pokažemo v najboljši luči, nasilje se običajno začne, ko je zaveza na nek način »zapečatena«, zato samo na podlagi 2-mesečnega poznanstva sklepati o čemerkoli je preuranjeno, ne glede na obetajoč začetek. Prav tako vam nihče ne more že v tem momentu s 100% gotovostjo napovedati, kako se bo vajin odnos razvijal. Predvsem zato, ker v zdravem odnosu oba partnerja rasteta, se spreminjata praktično iz dneva v dan drug ob drugem, če sta seveda oba na to pripravljena.

Kar vam lahko jaz rečem, je, da poslušajte svoje občutke, tudi svoje strahove in zadržke in o njih odprto spregovorite tudi z novim potencialnim partnerjem. Če čutite, da v tem trenutku potrebujete predvsem čas zase in za »celjenje ran«, za poglabljanje stika s sabo (in otroki), si ga vzemite. Če vas ima res rad, bo razumel in spoštoval in vam dal čas, ki ga vi potrebujete za »okrevanje« in ne bo pritiskal na vas v smislu hitenja z odnosom. In je potem to lahko dober obet za vajino prihodnost. Sama namreč verjamem, da tudi vaš novi prijatelj zelo dobro pozna vsaj čustveno vzdušje nasilja (pač glede na princip, da se najdemo podobni oz. s podobnimi ranami), zato je samo stvar, ali bo to razumel in sočustvoval ter vam pomagal zdraviti rane (in ob tem naredil še kaj zase in vajin odnos) ali pa bo šel po drugi poti … Seveda s to odložitvijo tvegate tudi izgubo potencialnega novega partnerja, zato je čisto vaša osebna odločitev, kaj želite tvegati in na katerem področju. Naj pa bo vaša odločitev v prvi vrsti odraz vašega spoštovanja do sebe!!!

Pravite »on si želi resnejše razmerje kakor vi v tem trenutku«, in nehote se sprašujem, koliko se čutite zaradi tega sama v sebi »prisiljena« (pa četudi zgolj zato, da bi mu »ustregla« oz. ga »zadržala«) v »pospeševanje« tega odnosa, ki si ga vi še ne želite zares? Ne bi namreč želela, da boste še enkrat najprej vi sami nad sabo »storili nasilje« – ker vam vaše telo jasno sporoča, da mu v tem trenutku ni (dovolj) varno (o tem govorijo občutki tesnobe), zato ga poslušajte. Kar ne pomeni, da je z novim odnosom samim po sebi kaj hudo narobe – vendar vzemite/ta si čas in temeljito preveriti vse dvome in strahove, ki se vam porajajo, pa če se vam zdijo še tako »brezvezni in butasti« – samo tako boste pridobili novo, trdno gotovost ob novem moškem, ker se vam je prvotno zaupanje tako kruto razbilo v preteklem zakonu. Predvsem je pomembno, da imate »v svoji glavi jasno postavljene meje« – kaj je za vas še dopustno oz. dovolj spoštljivo vedenje, česar absolutno ne boste dopustili nikoli več in o čemer boste hoteli zelo jasne dogovore. In da pri tem vztrajate.

Pred nasiljem se lahko zavarujete le vi sami – s tem, da dosledno poskrbite zase in svojo občutke in potrebe in ne dovolite, da se kdorkoli do vas vede nespoštljivo ali vas v karkoli prisili. Mislim, da če boste sledili temu vodilu, boste najbolje poskrbeli zase in vaše otroke.

Vse dobro!