Pozdravljeni
Poročena sva 8 let. Oba si želiva otroka že od prvega leta najine skupne zveze dalje. No, roko na srce morda si ga res jaz želim bolj kot mož pa vendar menim, da to pri meni uravnava “nagon”. Bila sva na IVF poskusih neuspešno. Moja želja po otroku je bila vedno 99% od tega zadnjega poskusa pa je postala 100%. Stara sem 37 let, partner 41.
Vem, da imam s tem, da ne morem biti mati probleme. Po zadnjem neuspelem poskusu pa se nikakor ne morem pobrati.
Raztrgalo me je!
Potrebujem malo »odklopa« ker neprestano premlevam le to. Vendar moj mož ves čas tiči doma za 4 stenami in gleda v 4-oglato škatlo. Neprestano. Jaz razumem, da ljudje radi pogledamo kaj zanimivega na sporedu vendar jaz se počutim tako samo… pač me zanima šport vendar ne bolj kot življenje samo.
Naj povem še to, da pozno hodim domov iz službe tako, da če že “morda želimo govoriti” o času za sebe, ga on dejansko ima… pride domov vsak dan vsaj 3 ure pred menoj, če ne več. Jaz odhajam od doma ob 6 in se vračam ob 17:30 celo 18:00 (odvisno od prevoza) – imam pač tak delovnik in še vožnja z javnimi prevozi… On se vozi z avtom odide ob 5:30 in je doma ob 14:30… tako, da čas za sebe ima.

Čisto se mi že meša… tudi kolikor vidim pišem kot ena »kura«.
Od teh besed sem tako žalostna. V bistvu se počutim kot »da mi je za umreti«.
Tega nikomur ne povem, ker menim, da so to stvari, ki jih morava rešiti sama… pa vendar kako naj se spravim reševati nekaj kar ne vem, da počnem.
Danes mi je dejal, da se bom pač malo bolje potrudila on pa tudi in da bova dobro zvozila.
OK seveda bom storila VSE, da se popravim… vendar kaj naj popravim? Tudi jaz sem človek in tudi jaz sem kdaj pa kdaj utrujena.
Ne vem ali tole je za na forum ali ni … vem, da imajo ljudje hujše težave, vendar mene to, da se mojega prihoda domov mož boji in da ga je tega groza … strašno boli… počutim se popolnoma nezaželeno, še več počutim se odveč. Poleg tega res ne želim nikomur povzročati občutka, da nimajo miru in da so prisiljeni biti z nekom, ki jih tako zelo moti… jaz mu želim vse lepo in dobro, vendar to, da občuti vsak dan ob mojem prihodu tak strah se mi res ne zdi dobro…
In sedaj vprašanje… kako naj to popravim, kje sem storila napako? Kako sem lahko z leti postala takšna »godzila« ne da bi to vsaj malo vedela…

Hvala vam za posluh.

Draga gospa Dva,

vaš položaj res ni enostaven, vendar pa je iz vašega sporočila čutiti, da VAJINA situacija kljub temu ni tako brezupna, kot jo morda doživljate vi. Občutek je, da pogrešate ob sebi moškega, ki ob soočenju s težko in bolečo realiteto ne bi potisnil glave v pesek (izogibanje, gledanje TV,…), ampak bi bil tam za vas, bi z vami ostal v stiku, ko vam je hudo in z vami razreševal stiske, ki so nujna posledica soočenja z vedno bolj verjetno možnostjo, da ne bosta imela otrok, da vi ne boste mati. Vendar pa je hkrati čutiti tudi njegovo stisko, s katero se pač sooča »po moško«, kar pomeni, da gre v »garažo«, ko se sam ne čuti razumljenega, ko ima občutek, da stalno »sikate«, da je napaden, da ni dober tak, kot je… Morda niste pomislili, da tudi njemu ni enostavno sprejeti dejstvo, da ne bo imel otrok, da je v položaju, ko bi moral razumeti zelo prizadeto, žalostno in ranjeno žensko in se zaveda, ga je strah, da temu vsemu ni kos. V tem položaju tudi on potrebuje razumevanje, sočutje in nežnost.

Materinstvo je sigurno ena najranljivejših tem ženske – samo poglejmo kakšne izraze smo si izmislili za žensko, ki ne more imeti otrok, npr. jalovka; in razne trditve, npr. ženska brez otrok ni vredna nič… Res skrajno žaljivo in ponižujoče. Četudi vam razum morda take definicije diskvalificira, smo vsi nekje globoko občutljivi za to, kako nas doživljajo, vidijo drugi. Koliko ste potem sploh vredni kot ženska? Vse to so teme, ki so globlje od razuma in s tem se človek težko sooča in bori čisto sam. Pri tem so ključnega pomena tudi vrednote (tiste zavedne in predvsem nezavedne), ki prežemajo vašo primarno družino. Kako vam lahko pridejo naproti vaši starši, sorojenci, bližnji sorodniki,…, koliko ste razumljeni? Koliko doživljate tudi od širše družbe (sodelavci, prijateljice,…) neko pomilovalno pokroviteljstvo, celo privoščljivost, ki je morda zavita v besede razumevanja,… Vse to in še več je tisto, s čemer se mora srečati ženska, poleg seveda čisto lastne intimne bolečine, ko skuša sprejeti svoje življenjem brez otrok.

Ob tem lahko samo ugibam, kako vam je, če doživite še odmikanje partnerja, in sicer v tisti najbolj občutljivi intimi; koliko se vam vsa ta vprašanja, s katerimi vas »napadajo« vsakodnevni pogledi ljudi, samo še potencirajo? In verjetno ste zato še bolj občutljivi in pozorni na vsak možev znak, ki ne izraža naklonjenosti, razumevanja in sočutja, kar pomeni, da morda niste pozorni na tiste znake, ki to izražajo.

Predvidevam, da vse to, kar sem napisala, nekje v sebi prav dobro čutite, vendar pa je čutiti, da ste od doma prinesli nek vzorec soočanja s težavami, ki vas hitro potisne v obtoževanje in samoobtoževanje – s tem mislim nadimke, ki si jih dajete – »godzila«, samospraševanje, kaj naj popravite, kje ste storili napako,… Ne morem se strinjati z vami, da gre za vaše napake in da morate nekaj kar popraviti, ker ljudje pač nismo stroji in se nas ne da popravljati. Lahko pa začnete raziskovati svoje vzorce soočanja, jih najprej opazujete, se vprašate, kako so nastali in kakšni se bi vam zdeli lepši, boljši. Tukaj se šele začne pot »popravljanja«, čemur bi jaz raje rekla pot rasti. In na to pot smete povabiti tudi moža. Občutek je, da mu ni vseeno, drugače vam ne bi tako iskreno povedal, kaj čuti ob vas, ne bi izražal želje po večjem trudu… Pomembno pri tem je, da sta ob dovolj odgovorna za to, kar čutita, doživljata in govorita, hkrati pa se zavedata, da nista sestavljanka dveh ljudi, ampak da je tema, s katero se bosta morala soočiti, SKUPNA. Torej, morda nekoliko paradoksalno, ampak: neka jasna razmejitev, kaj je moje in kaj moje ni (občutja, delovanje,…) in hkraten skupni čutenjski prostor, DO katerega sta odgovorna OBA – ne moreta ga prečistiti tako, da vsak sebe odpelje »na servis« in »se bolj potrudi« in potem bo rezultat tak, kot si ga želita. To je pot SKUPNE rasti, na kateri pa sta odgovorna vsak zase.
Seveda pa oba potrebujeta zadostno mero varnosti, da bosta lahko en ob drugem dovolj ranljiva, da te težke in boleče teme ne bodo postale atomske bombe, ki jih bosta metala drug v drugega, ampak bodo postale najbolj dragoceno zdravilo, ki vama lahko odpre nove dimenzije odnosa, ki jih v primeru, če bi imela družino, sploh ne bi imela priložnosti srečati in razviti.
Zaupam v vajin odnos in vama žalim, da bi tudi vidva. Če se vama bo ob samostojnih poskusih preveč zatikalo, si poiščita strokovno pomoč, da vaju nekoliko potisne naprej. Vredna sta tega!