Kako naj začnem…stara sva 25let, v zvezi 5let, od tega skoraj 2leti živiva skupaj v najemu. V teh letih sva prestala kar nekaj preizkušenj od pomankanja financ, zdravstvenih težav itd. pač kot vsak par, pa naj bo skupaj 5 ali pa 20let. Sama sem študentka, ki dela preko študentskega servisa, on je zaposlen. Zadnje pol leta pa opažam umik partnerja v smislu gospodinjske pomoči. Prej sva vedno skupaj pospravila (je bilo tudi hitreje in tako čas preživela drugače), če sva se kaj dogovorila je veljalo. Sedaj pa ga moram opozarjati pri malenkostih kot so smeti, da pospravi za sabo drobtine…pač malenkosti, ki pa se kopičijo. In zmankuje mi energije, da bi vlagala v odnos, saj se počutim kot njegova mama in ne “žena”. Vse je na meni. Vsak dan, ko pride iz službe ima kuhano kosilo, čeprav to pomeni da ga pred faxom skuham, in ga pogreje oz. je najkasneje v roku pol ure kuhano, kadar prideva istočasno domov. Ko pa jaz delam recimo nedelje, gre on domov k staršem, me pride v službo iskati (ker bi s trolo drugače potrebovala vsaj 1,5ure) a pri nama ni nič narejeno. Niti senviča mi ne naredi, kaj šele da bi nap. pomil posodo, pobral posušeno perilo. Karkoli. Vem da trenutno zvenim, kot razvajena 10letnica, a enostavno nimam več energije. Učasih mi gre po glavi, da sama imam 24-urni delavnik (fax, učenje, gospodinjska opravila) on pa 10urni (služba, delo za službo-maili itd). Razumem da je utrujen, ampak sej jst sm tut. Če sama stanovanja ne pospravim, pač ne bo pospravljen. Pa da ne bo pomote, ne gre za to da se mora vse “šajnat”, ampak da je nekako pospravljeno pa čeprav “nastlano”. Kjub večkratnim pogovorom se stvari nikamor ne premaknejo. Morda me zadnja 2 meseca to še bolj moti, saj načrtujeva otroka, in imam občutek da bom prišla iz porodnišnice z enim, doma pa bom potem imela 2. Iskreno ga imam rada, ga spoštujem, se mu prilagajam, a kaj ko imam večkrat občutek da sem mu samoumevna. Da je normalno, da ima počiščeno in kuhano, ostalo pa je vse ok. pa ni. Nekje sem sigurno naredila napako, da je vse skupaj pripeljalo tako daleč…nevem pa kje…kako jo popravim. Rada bi nazaj čas, ko sva vse opravljala skupaj (kljub študiju, službi)…Bojim se kako bo v prihodnosti. Imate kakšen nasvet zame?
Hvala in lep pozdrav
Biba

Pozdravljeni, Biba24!

Verjamem, da ste razočarani, zaskrbljeni, morda tudi prizadeti in užaljeni in da počasi postajate vedno bolj jezni – kar je dober znak, da boste partnerju lahko v resnici povedali kako se vi počutite ob vsem tem delu. Pomembno je, da se z njim mirno pogovorite, mu izrazite svoje občutke (brez obtoževanja, da je on kriv zanje, pač pa vi govorite samo o sebi in o tem kako utrujeno, brez energije, razočarano, jezno, besno in morda tudi obupano se vsakič znova počutite), jasno izrazite pa tudi svoje želje in pričakovanja v zvezi z njegovim vložkom dela in energije in jasno postavite razmejitve – da vi ne nameravate več delati vsega (če ste seveda že dovolj jezni-odločni, da boste za tem lahko stali in vztrajali.) Morda predlagajte, da skupaj naredita strukturo, plan dela po dnevih v tednu. Naj se on sam odloči kaj bo prevzel – pomembno pa je, si delo sorazmerno razdelita, saj sta v gospodinjstvu oba (razmišljate pa tudi o otroku in s tem o dodatnem delu in obremenitvah – pa seveda ne le za vas!). Pomembno je, da se bo začel zavedati svoje odgovornosti (!), da se bo odločil in bo to delo res tudi opravil in da vi ne boste naredili nečesa namesto njega (ne vem kako težko vam bo zdržati ob tem, če še vedno ne bo narejeno in bi vas imelo, da bi kar vi pospravili ali skuhali?). Krivično je do vas, da vse delate sami in ni vam več potrebno vsega bremena prevzemati nase. Do kdaj boste vse to (še) dovoljevali? Saj on zmore in vam je pomagal, ko je čutil, da je bilo to potrebno. Ne vemo še zakaj je dobil občutek, da mu ni več potrebno delati – ob tem se boste vi zamislili kako jasno ste mu povedali svoje občutke in pričakovanja (ali vse to ostaja na ravni ugibanja in tega, da bi lahko tudi videl – pogosto pa je potrebno stvari zelo jasno povedati, izreči, čeprav morda izgleda samoumevno, pa to ni, ker prihajata iz različnih družin, kjer so bile neke druge stvari samoumevne!) in koliko »prostora« mu vi sploh pustite (če pa je vendar vse narejeno in on nima niti za kaj skrbeti!). Zdaj on verjetno doživlja, da vi vse to kar zmorete – (kot je najbolj verjetno navajen od doma) – in vi to, da vse zmorete sami tudi res dokazujete in on verjetno niti ne razmišlja o tem, da vi s tem niste zadovoljni in da je kaj narobe. Dokler stvari funkcionirajo, jih moški ne popravljajo! Od vas pa je odvisno kdaj boste vi imeli v resnici dovolj in boste začeli delo deliti! Za vsem tem so globoko spodaj neki domači, znani vzorci, ki si jih prebujata in bi bilo dobro razmišljati v smeri kdaj, ob kom sem se že tako počutila…?

Saj Biba24 veste, da ni nasvetov, kaj storiti, verjamem pa, da boste vi našli način, da mu boste najprej jasno predstavili sliko sedanjega stanja in se z njim zelo resno pogovorili o vaših pričakovanjih v prihodnosti.

In vse dobro vama želim.

Čimprej se je treba sprijazniti s tem, da mora ženska delati 24 ur na dan. Ko boste imeli otroka (ga je treba tudi narediti), bo mož še bolj odšel, in prav je tako. Izberite tretjega (kajti drugi je enak prvemu).