Malo sem brskala po forumu, našla sem podobne teme, ampak vseeno sem se odločila da pišem, ker se nahajam v osebni stiski, ki mi greni življenje in če ne drugega, bi rada spodbudno besedo, ki bi mi dala kanček upanja za naprej. Pomagajte prosim…

Stara sem 25 let. Še vedno živim pri starših in skušam dokončati študij. Pa pustimo to. Grozno me mori zadeva, da sem imela v celem svojem življenju le enega fanta, približno eno leto, pa še ta zveza je bila že na začetku obsojena na propad, saj sva začela hoditi po tem, ko se je on razšel z svojo bivšo punco po dolgih letih. Po tem sem bila 3 leta sama (ta prva zveza me je ranila v dno srca), nato pa spoznala fanta, ki sva nekaj časa “furala” zvezo na daljavo. Pol leta. To sta bili dve kratki zvezi. Vmes mi je bilo všeč par fantov / moških kakorkoli že, ampak samo takih, ki jih jaz nisem zanimala ali pa se je izkazalo, da so »barabe«. Tisti, ki so se kdajkoli zanimali zame, sem jih po hitrem kopitu odpravila, ampak sem pač čutila da je tako prav, saj mi niso bili všeč tako kot bi jaz hotela in nisem hotela dajati lažnega upanja. Pred kratkim sem spoznala fanta, ki mi je bil všeč že takoj, ko sem ga spoznala. Vedela sem, da ima punco. Imela sva bežno avanturo, ampak ker je on v zvezi, se je zadeva kmalu končala. Mislim, da sem se zaljubila vanj, ampak on je rekel, da ne čuti do mene nič. Od takrat sem nanj še bolj nora, čeprav vem da je baraba, da če vara njo, bi varal tudi mene. Resnično me skrbi to, da segam samo po nedosegljivem, da mi je zanimivo in privlačno samo to, česar ne morem imeti. Bo vedno tako? Bom kmalu začela hoditi ven z poročenimi moškimi? Bom sploh kdaj ? Bom sploh kdaj spoznala nekoga, kjer bo privlačnost obojestranska in ne iz moje strani samo takrat kadar je nedosegljiv? Tega me je resnično strah, saj ko pogledam nazaj, sem zapravila že veliko priložnosti. Vem da morda nobeden od teh fantov ni bil pravi zame, ampak vseeno…Bojim se da je moja samozavest tako nizka, da podzavestno privlačim »barabe« oz. moške, ki že od začetka vem, da me bodo prizadeli. Drugače zase verjamem, da sem ok punca, ki si zasluži najboljše in tega si tudi želim. A rezultati so drugačni.
Resnično ne vem kaj naj storim in od kot izvor te težave. Morda od čustvene odsotnosti očeta v najstniških letih, ampak kako to popraviti? Kako naj se spremenim in porušim zid okrog sebe, ki ga imam in pustim do sebe normalnim ljudem, ki so sposobni dajati normalna čustva, ne pa da se kar naprej ubadam z ali čustvenimi invalidi, barabami kot jih že ves čas imenujem, ki varajo svoje punce, kakorkoli že nedosegljiveži, ki nočejo imeti z menoj nič. Bom vedno prizadeta in še vedno težila k takim zvezam, kakor da bi hotela sama sebe mučit? Resnično se mi zdi da imam problem ampak ne vem kako naj se ga rešim…Včasih razmišljam, da je takšna moja usoda, da mi pač ni usojeno imeti nekoga, ki me bo ljubil in spoštoval, jaz pa njega nazaj. Da ni namenjeno vsakomur…morda plačujem grehe iz prejšnjih življenj in naletavam na idiote, ki me v bistvu privlačijo? Bom kdaj spoznala pravega in kako?
Upam da sem zadevo razumljivo napisala in da mi kdo zna pomagati pri tej težavi, ki me mori iz dneva v dan…hvala vam vsem!!!

Butterflysoul ,

Prej ali slej se vsak izmed nad znajde v čustveni situaciji, ki je polna negotovosti in dvomov glede intimnih odnosov, zlasti vprašanja o usodi in privlačnosti. V tem ni nič nenaravnega, kakor tudi ne v dejstvu, da je sistem privlačnosti, v katerem ste vi doma, poln zavrženosti, krivde, občutkov nezaželjenost, čakanja… Pri vas ta dinamika izgleda tako, da vas zavračanje šele zares prične privlačiti, medtem ko je s sprejemanjem ravno obratno. Narobe svet, pravimo. Ampak samo na videz. V notranjosti je vse tako, kot mora biti, tako smo/je v naravi. Če enkrat želimo začarano raven preseči, moramo pričeti uporabljati zavestne odločitve. O tem nekoliko nižje.

Izkušnja, da privlačite oz. so vam privlačni neodgovorni moški, pove veliko o tem kaj in kako ste vi živeli ob vašem očetu (doživljanje moškega sveta in sebe v njem), saj je bil oče obenem prvi moški vašega življenja. Iz tega, kar se vam odigrava v odraslih intimnih odnosih z moškimi, gre predpostavljati, da ste res imeli čustveno odsotnega očeta, ste ga pogrešali in v tem pogrešanju živeli z zgoraj naštetimi občutki bolečine (ki tvorijo sistem privlačnosti). Pozitivno ali negativno, vam je bilo to domače, znano. Čustveno vam je (že zdavnaj) domač postal nedosegljiv moški, moški, ki tudi, ko je z vami v odnosu, vaše potrebe spregleda, ker sledi le sebi. Vi pa čakate…V primerih z ne- oz. manjprivlačnimi moškimi, ki vam pridejo v življenje, ste pa vi tista, ki zavrača, zavrže, ignorira….tu ste vi privlačna njim. Zgodba in dinamika je enaka, le vloge so obrnjene.

V intimnih odraslih odnosih se je potem težko znebiti občutka usodnosti (nimamo nadzora), ki v bistvu ni nič drugega kakor nezavedno ponavljanje starega in znanega. Kot rečeno, vaše hrepenenje po razrešitvi nepredelanega odnosa z očetom, se ob drugih moških pokaže kot močna privlačnost ravno v tistih elementih, ki vas najbolj bolijo. Ampak spust k tem bolečinam pa mora biti sprva dovolj varen. Za to poskrbi minljivo obdobje romance (kdo bi si sicer sploh spustil kogarkoli blizu?). Zato sprva ne vidimo in čutimo negativnosti v odnosu, sčasoma pa se navadimo drug drugega, zastor počasi razpade…in takrat se pokaže kaj leži zadaj in spodaj. To pa je material za resno delo na sebi, na odnosu in na ljubezni – za ljubezen.

Sprašujete, kdaj se ta usodnost neha in kako se uredijo te reči? Nekaj nazornih odgovorov lahko najdete tu:

Vezi med ljudmi- zakaj je temu tako?
Bojim se bližine
Boš vztrajal ob meni?

Tako bi tudi nehal govoriti o nezavednem in usodnem in bi v zvezi z vašo stisko poudaril bolj zavestni vidik: v katero zvezo se boste podala, je odvisno od vaših odločitev, bistveno je, da pri tem res spremljate sebe, svoje potrebe in se zavedate naravnosti te dinamike, ki se vam dogaja. Proti naravi je človek gol, zato se boriti z njo nima smisla. Lahko se jo naučimo sprejemati, se v njej poiskati, da bo mir in da lažje spoznavamo sebe, svojo različnost, svoje zmožnosti.

Vprašajte se, koliko časa ste še pripravljeni živeti s tem, da boste moškim, ki vas privlačijo, na drugem mestu? Kaj je tisto, kar želite sporočiti temu očetu (v vas), pa tega še niste storila? Ali še obstajajo pričakovanja do resničnega očeta v zvezi s temo vajinega nepredelanega odnosa? Vse, kar s tem očetom niste uspela razrešiti, boste razreševala v odnosu z drugim moškim, čigar osebnostna struktura z izkušnjami in bolečinami se bo ujela z vašo. To, kako moški poskrbi zase, je vam danes zelo jasno. A žal ob takem načinu ženska le trpi, ker zanjo prostora ob njem ni. Pa pustimo stat kakšna praznina in bolečina zato spremlja tudi njega – pomembna ste vi. In to lahko spremenite vi kot ženska. Vendar ne tako, da greste spreminjati moškega, ampak da spremenite sebe. Kar se mi zato zdi ključno, je, da v sebi poiščete moč in način, kako boste poskrbela zase kot ženska in ne čakala več na nedosegljive moške, da bodo prišli (ker ne bodo). Tisto, kar se zdi res nedosegljivo, ste pravzaprav vi sama sebi. Prenehajte se ukvarjati toliko z moškostjo in pričnite se ukvarjati z ženskostjo v sebi. Bodite ponosna nase in si pričnite bolj zaupati.

Želim vse dobro!

Spoštovani terapevt,

jaz imam enak problem in tema, ki jo je odprla uporabnica pred menoj mi zelo pomaga. Vendar! – napisali ste:
“Prenehajte se ukvarjati toliko z moškostjo in pričnite se ukvarjati z ženskostjo v sebi.”
Če se bom jaz začela ukvarjati sama s seboj… ja kdo me bo pa potem sploh še čakal?! Že tako sem v letih ko ima večina vrstnic že otroke, potem pa naj si še to privoščim, da odmislim moške, ki me privlačijo, ker – kot ste napisali v oklepajih – itak ne bodo prišli. Ta stavek me je zabolel v dno srca. Kako moj fant ne bo prišel?! Pri vseh drugih pride pri meni pa ne bo al kako??? In zakaj ravno pri meni ne?!!
A ne me narobe razumeti, ne iščem „oplojevalca“, kajti otroka si želim samo pod pogojem resne, varne in kvalitetne zveze. Bolj me skrbi to, kako na “ta pravega” mirno čakati… kajti po mojih izkušnjah se res zdi, kot da ga nikoli ne bo…
Zadnji potencialni se je po nekaj klepetih, ko sem začutila obojestransko navdušenje (ali pa je možno, da sem se le moooočno varala??) naenkrat vdrl v zemljo. Že sem pričela fantazirati o tem, kaj vse mu bom lahko pripovedovala, od njega pa naenkrat ne duha ne sluha!
Vedno znova in znova je tako! Vsi najprej pokažejo navdušenje, potem, ko jim ga pokažem tudi sama pa jih kmalu ni več! Pa kaj je to – mi lahko prosim razložite? Verjemite mi – tako sem že od tega utrujena in sita! Kaj naj sploh še storim? Kaj JAZ počnem narobe, da vsi gredo? Nekaj sigurno počnem ali rečem narobe, sicer se mi to ne bi stalno ponavljalo! In kar me dela še bolj pesimistično – kako le se bo pri meni spremenil sistem privlačnosti, če pa vsi po hitrem postopku zbežijo in mi niti MOŽNOSTI ne dajo, da bi stvar razčistili?? Noben se ne ustavi in pove, kaj se mu dogaja v glavi (jaz čutim, da sem pripravljena biti ranljiva, a saj ne more v odnosu potekati to samo iz moje strani!). Ali pa vsaj toliko, da bi ti v slovo dal kako pojasnilo… Nič! Ali jaz res ne smem več ničesar pričakovati? A se res ne da na nič zanesti?!
Če vsi samo zbežijo, kako se človek ne bi bal in samo čakal, kdaj te bo pa zapustil tisti, ki bo pokazal pripravljenost, da ostane?…

Z meni neprivlačnim se mi pa ne zdi pametno podati v zvezo, to izkušnjo sem že imela in je precej nezadovoljujoča, mislim, da takega človeka ne moreš ljubiti ali pa se nekoč hitro zaljubiš v drugega.

Od vas si želim par besed, da bom lahko vztrajala naprej – čeprav … sploh ne vem več, V ČEM…

Lidija

Lidija,

človek zna garati, da bi se našel, tudi na napačnem področju. Verjamem, da vas je moj odgovor vznemiril, saj je čutiti iz vašega odziva, kakor da »tekate za vlakom« že leta in leta…veliko bolečine v osamljenosti, občutkih krivde, nezaželjenosti ipd. Najhitrejši odgovor pa je: izpolnite se najprej kot ženska v svoji enkratnosti, šele nato se podajte do moškega.

»Zakaj ravno pri meni ne?« je vaše ključno vprašanje, vendar nadaljujte s tem z ozirom na vas, ne z ozirom na druge, na moške; z upanjem na razrešitev podvomite v vaše dosedanje ravnanje do vas samih ter vrednotite svoja čustva, svoje telo v ženskem svetu na ženski način (ob mami, prijateljicah, kolegicah,…). To je vaša identiteta. Biti ženska. Kajti če se kot odrasla ženska v sebi ravnate po moških za to, da boste sprejeta, boste doživeli več zavrnitev ali kvečjemu umetnih sprejemov, kot pa tistih pristnih, iskrenih. Zakaj je temu tako?

Če se najprej v sebi ne sprejemamo: zakaj bi bili drugim sploh zanimivi? Saj je krivično, ampak najbrž se v sebi počutimo tako kakor, da hodimo po svetu z napisom na čelu, »Ne spoštujem se, a hrepenim po ljubezni«. Zveni grozno. Kako bi vi reagirala v takem vzdušju ob nekom? Preverite še pri drugih in poskusite nekaj narediti zase. Skratka, vse dokler nismo pripravljeni na to, da najprej sebe pričnemo sprejemati take kot smo, nas nihče drug ne bo pripravljen sprejemati. Zanimivi za odnose z ljudmi smo takrat, ko smo zvesti svoji enkratnosti ne da bi jo vsepovsod vsiljevali. Ljudje nismo socialne ustanove, plačane da dajemo milost in ljubezen, ampak selektivno iščemo varne in gotove odnose, kjer je veliko podobnosti, a hkrati tudi dovolj razlik, da lahko pričakujemo vzajemnost, dopolnjevanje, zlitje, če hočete itn. Ob osebi z nizko samopodobo in veliko negotovosti, se bo vsak počutil, da ji tako ali drugače mora pomagati, se ji vedno odzivati, ker se ji smili, od nje ne pričakuje veliko itn. Taka oseba za vzajemnost ni zaželjena, ker se zanaša na druge in ne na sebe…

Torej raziščite kaj in odkod vam je znano to, da moški v vašem svetu/življenju bežijo (pred kom in čim pa?). Od česa vi sama bežite v sebi? Kaj je to, kar vam preprečuje, da ste bolj spoštljivi do sebe in drugih in da ne morete od okolice dobiti res iskren odziv. Da ne morete zadržati moškega ob sebi? Ne vidim smisla ugibati v prazno in vam dajati sočutje brez nekega iskrenega odziva in usmeritve. Edino, kar vam lahko dam je vtis ob vašem pisanju kot moški: čuti se, kakor da je moške bodisi strah vašega nastopa, odpiranja, itn. oz. jim vaš odziv v določenem trenutku vzbuja odpor, zaviranje – kar povzroča umik in prekinitev stika. Nečesa v vaših odnosih do moških je preveč oz. premalo. Do odgovora pa boste lahko prišla le vi.

Ne obupajte, razvoj in spoznanje samega sebe zahtevata največ našega časa. Kot vse velike reči.

Srečno!

Pozdravljeni,
zelo sem se našla v besedilu Butterflysoul, le da imam 6 let manj.
In se Vam zahvaljujem za odgovor.
Ugotovila sem še nekaj. res je mogoče, da sem navajena biti na 2. mestu, vendar mi to paše in po pravici povedano si niti ne predstavljam biti z nekom, ki se bo meni posvetil 100%. ker mi je všeč, da ima partner še vedno svoje življenje.

Glede vzorca iz preteklosti pa…vem,da bi bilo verjetno bolje stvar dokončno razrešiti, ampak gre za zelo kompleksno osebo. sama sem zelo čustven človek in sem po pravici povedano nehala pričakovati od njega tak odnos, kot se mi zdi normaln v smislu starš-otrok.
ampak da vzdržujem to situacijo nepričakovanja sem ugotovila, da je najbolje, če sem z njim karseda malo v stikih, ker…ko spet vzpostavim stik, se pojavita 2 občutka:
1. da je to kar delam prav, ker kri ni voda.
2. spet vidim, da odnos ni tak kot bi moral bit in se mi ne zdi pošteno prenašat tega.

Včasih opažam, da je res, da dostikrat zanimam “moške nižjega statusa”, kar je totalno nasprotje tistega kar privlači mene. Pojasnilo za to sem dobila v eni astrološki analizi, glede na to, da imam močno sončno znamenje (kar pomeni močen karakter) naj bi avtomatično privlačila nižje od sebe zaradi takoimenovane vodilne energije. sicer ne verjamem v te stvari, ampak v tem primeru je to edina prava razlaga, ki sem jo našla.

in še nekaj. po eni strani je res, da sem čisto “simple” oseba, po drugi strani pa zlo komplicirana >> npr. vem ,da me stvari ki se drugim zdijo normalne, ne zanimajo. npr. namesto da me nekdo povabi na pijačo v lokal se mi zdi veliko bolj zanimiv zdi sprehod na okoliški hrib in čaj.

Glede tega, da šele ko človek dozori ima lahko zvezo pa…lahko rečem samo to, da okoli sebe vidim ogromno nezrelih ljudi v zvezah.

Sva že dva. Tudi jaz sem imel doslej le eno punco, pa sem star 25 let. Gledam na facebooku, vsi moji prijatelji in prijateljice v zvezah, vsak dan se rodi vsaj ena nova “V zvezi – In a relationship” več. Enostavno ne vem, kje naj še iščem. Spoznavanje punc preko prijateljev in prijateljic se je dosedaj vsakič klavrno končalo, kaj več kot 1 pijača se ni zgodilo, tako da niti ne verjamem več v tak način spoznavanja, oglasi pa zaenkrat prav tako niso obrodili sadov. Ali ima iskanje sploh kakšen smisel? Pravijo, da se punc ne išče, temveč da se to zgodi spontano. Toda moje izkušnje so take, da se mi doslej samo od sebe še ni zgodilo, če se nisem zmigal. Da sem spoznal sedaj že bivšo punco, sem moral vložit nekaj truda in energije, pa še to zahvaljujoč spletu naključij, da sem bil ob pravem času na pravem mestu. Nazadnje sem bil osvajan pred 8. leti, pa še to s strani punc, do katerih nisem ničesar čutil. Še moj mlajši brat je povsem brez težav dobil punco, pa je 7 let mlajši od mene. Vse kar je naredil je to, da je njo vprašal: “Kako si?”, pa se je ona “prilepila” nanj.

Po dolgem času se zopet oglašam. Hvala vam g. Durakovic za vaše odgovore, vidi se, da veste o čem govorite.
Veliko mesecev je minilo, a se mi zdi da sem še vedno na isti točki kot tistega mrzlega februarskega dne, ko sem vam pisala prvič. Vmes sem se seveda osebnostno spremenila, če ne drugega delala na sprejemanju same sebe, odnosa z očetom in ugotovila par stvari. A rezultat je še vedno isti, še vedno sem samska. Spremenila sem frekvenco odnosa do moških, če se temu sploh tako lahko reče, ali da se bolje izrazim, točno vem ,kakšnega moškega si želim ob sebi. Zrelega, samozavestnega, čustveno dostopnega. Je možno da je problem v tem, da takšnih ni več? Da so moje zahteve prevelike? Meni se ne zdi, ampak sem pa mnenja da se mora moški potruditi zate, takih pa ni več…ali so, pa ga pač jaz še nisem spoznala? Velikokrat sem že slišala, da v moderni družbi ni sramotno, če ženska naredi prvi korak. Ampak se mi zdi veliko bolj naravno, da se zgodi obratno, saj je že od nekdaj moški osvajalec in lažje on osvoji žensko, kakor obratno.

tole ste zapisali pri Lidijaa: [code]
čuti se, kakor da je moške bodisi strah vašega nastopa, odpiranja, itn. oz. jim vaš odziv v določenem trenutku vzbuja odpor, zaviranje – kar povzroča umik in prekinitev stika. Nečesa v vaših odnosih do moških je preveč oz. premalo. Do odgovora pa boste lahko prišla le vi.
[/code]

Včasih se tudi sama tako počutim, da jaz pravzaprav delam nekaj narobe in da fanta dobesedno odbijem z neko energijo, čeprav sem mu sprva všeč. Ne vem pa, kaj bi to bilo. Ampak vem pa tudi, da če bi mu bila zares všeč takša kot sem, do tega nebi prišlo ali se morda motim?
Kako priti do tega, kaj v bistvu delam narobe? Še huje pa, kako to spremeniti? Sama sem zelo iskrena oseba, ne igram svojih čustev in nerada vlečem nekoga za nos. Morda se na trenutke preveč skrivam za nekim oklepom (hladnostjo), ampak to me dostikrat varuje. Je morda v tem problem? Morda pa samo preveč kompliciram in se obremenjujem, namesto da se posvetila čemu drugemu, ter pustila času čas. Vseeno mislim, da nisem zelo zakomplicirana oseba, v svoji koži se počutim dobro in sem mnenja, da bo srečen lahko tisti, ki me bo ime, le spoznati ga moram še:).

Bi pa še komentirala zgornjo situacijo “imam isti problem”:
[code]
Ali ima iskanje sploh kakšen smisel? Pravijo, da se punc ne išče, temveč da se to zgodi spontano. Toda moje izkušnje so take, da se mi doslej samo od sebe še ni zgodilo, če se nisem zmigal. Da sem spoznal sedaj že bivšo punco, sem moral vložit nekaj truda in energije, pa še to zahvaljujoč spletu naključij, da sem bil ob pravem času na pravem mestu.
[/code]

Najina problema se precej razlikujeta. Tvoj je ta, da misliš, da bodo tebe punce osvajale, sam se pa nebi zmigal. Ne vem kako si to predstavljaš, saj si vendar moški in če ti je punca všeč, jo lahko brez problema povebiš na pijačo, na sprehod ali karkoli že? Punce hočemo, da se fant potrudi za nas in vloži veliko energije, edino tako lahko vemo, da misli resno! Sama ravno to najbolj sovražim pri današnjih fantih, da ne znajo oz. niso sposobni, ali se jim ne da, ali se bojijo, ali karkoli že, narediti poteze…preko oglasa pa res nevem kakšno dekle bi lahko spoznal, morda kako zelo obupano. Tako da se rajši malo zmigaj in začni ti pecati punce, ne pa da čakaš da bodo one tebe, po mojm da se to nebo zgodilo, ali pa redko…V čem pa je pri tebi problem, oz. kaj te ovira pri tem da bi pristopil do neke punce ki ti je všeč? se bojiš zavrnitve ali je kaj drugega?

lp
P.S. g. Durakovic, vam pa v naprej hvala za odgovor, če boste uspeli kaj napisati.lp

“

Najina problema se precej razlikujeta. Tvoj je ta, da misliš, da bodo tebe punce osvajale, sam se pa nebi zmigal. Ne vem kako si to predstavljaš, saj si vendar moški in če ti je punca všeč, jo lahko brez problema povebiš na pijačo, na sprehod ali karkoli že? Punce hočemo, da se fant potrudi za nas in vloži veliko energije, edino tako lahko vemo, da misli resno! Sama ravno to najbolj sovražim pri današnjih fantih, da ne znajo oz. niso sposobni, ali se jim ne da, ali se bojijo, ali karkoli že, narediti poteze…preko oglasa pa res nevem kakšno dekle bi lahko spoznal, morda kako zelo obupano. Tako da se rajši malo zmigaj in začni ti pecati punce, ne pa da čakaš da bodo one tebe, po mojm da se to nebo zgodilo, ali pa redko…V čem pa je pri tebi problem, oz. kaj te ovira pri tem da bi pristopil do neke punce ki ti je všeč? se bojiš zavrnitve ali je kaj drugega?
“
mislim, da tle govoriš o seb ter da je to bolj tvoj problem kot pa njegov, vsa ta zavrnitev ,itd isto velja zate.

Ja tega se nekako zavedam. Druga zgodaba pa je, kako se česa takega znebiti. Ampak pri njem se mi je nakeko zazdelo, da se mu ne ljubi niti potruditi. Ampak kdo bi vedel, naj vsak najprej pomede pred svojim pragom ne?pozdravček!

Pa kako ti veš, kaj je moj problem? A me morda poznaš? Še enkrat preberi, kaj sem napisal:

Ti si očitno prebrala to, kar si hotela prebrati oz. si si to interpretirala tako, da tebi ustreza. Dejan33 ti je napisal, da je to bolj tvoj problem, ker očitno si v svojem pisanju napisala odsev svoje situacije.

In ne vem, od kod ti to, da se ne potrudim okoli punce? Pa še kako se trudim, toda če ne preskoči iskrica, se lahko na glavo postavim pa to ne bo spremenilo situacije. Ko sem napisal “Ali ima iskanje sploh kakšen smisel? Pravijo, da se punc ne išče, temveč da se to zgodi spontano.”, s tem sem hotel povedat da bolj ko sem iskal, slabše je bilo. Znanci in prijatelji so mi predstavljali razne punce, toda konkretnih rezultatov ni bilo, pa ne zato ker se jaz ne bi potrudil, ampak zato ker te punce niso imele vsega razčiščeno v glavi. Potem se je pa zgodilo povsem nepričakovano, niso preskočile iskrice ampak iskre, in to s punco ki sem jo spoznal preko interneta, luštna, nasmejana, komunikativna. Tako da ne ti meni da so na internetu le obupane punce.

Praviš da mora moški biti lovec – pa si ti sploh kdaj kakšnemu fantu namignila da ti je všeč?

Iz tvojega pisanja se odraža tudi tvoj karakter, in morda je ravno v tem vzrok da ne najdeš fanta.

Oprosti če sem te s čimerkoli užalila, to ni bil moj namen. Moj karakter je kakršen je, priznam da zna biti včasih zelo težek. Večino časa pa ne. Priznam tudi,da sem bila v času zgornjega pisanja malo razkurjena na vse skupaj, na svet, na moške in na samo sebe. Včasih nas dvomi, žalost in osamljenost preplavijo, da govorimo, razmišljamo in celo pišemo stvari, ki jih nebi smeli. Vem tudi, da je najlažje soliti pamet drugemu, pri sebi pa človek težje najde rešitve. K sreči sem sedaj prestopila v drugačno življenjsko obdobje in tega ni več. I can see clearly now, the rain is gone:).

Zenska z moskim ki nima ciste namere in poslihtane preteklosti( oz ma doma noseco zensko npr.) Taki nobeno odpiranje nevem cesa ne pomaga ker moski zbrise sam od sebe..

Prav je da zenska gre od propalic preden ji unicijo zivljenje.