Pozdravljeni!

Prosila bi vas za nasvet v zvezi z regulacijo sramu in morda še kratko obrazložitev, čemu v odraslih odnosih pravzaprav služi oz. v službi česa je, kadar se pojavlja in ga posameznik ni možen regulirati.
Sama sem namreč v obdobju, ko se mi v odnosih z različnimi ljudmi dogaja, da me sredi pogovora napadejo občutki sramu, čutim, da bom začela zardevati in potem se seveda to tudi zgodi. To se mi je v nekem obdobju v življenju že dogajalo (v obdobju, ko sem se po dolgem času zopet zaljubila in sem “podrla” določene nefunkcionalne meje) in je potem počasi izginilo, saj sem na terapevtski skupini, ki sem jo obiskovala, to uspela razdelati.
Pri sebi to povezujem s težavo postavljanja meja med tem, kaj je moje privatno in kaj ne (kar je tudi zelo domače moji primarni družini, kjer meje niso bile postavljene in je bil sram in gnus zelo prisoten v odnosih), sprašujem pa se tudi, kaj mi sram sporoča v zvezi z mojo samopodobo, koliko si sama sporočam, da nekaj v meni ni “sprejemljivo”? Vem, da naj bi občutki sramu služili kot “pripomoček” pri postavljanju meja, naj bi bil vodilo pri iskanju varnosti. Ali je tako tudi v odrasli dobi in kaj narediti ko to postane ovira?
Zelo vam bom hvaležna za kakeršen koli nasvet, kako lahko te občutke reguliram v konkretnih situacijah, saj delam z ljudmi in je to postalo moteče.
Hvala in lep pozdrav!

Pomlad.si,

sram je močan afekt in ga doživljamo negativno, nas zaustavlja, je v funkciji ustavljanja naše aktivnosti (ob npr. navdušenju, radovednosti, srečanjih…) in s tem vzpostavlja mejo intimnemu prostoru, našemu vedenju (ne življenju!) v odnosu z okolico. Gre za prekinitev očesnega kontakta. Razvojno se pojavlja med 2. in 3. letom življenja, takrat, ko otrok že sam raziskuje svojo okolico, starši pa uvajajo besedico »Ne!« To je izjemno stresno obdobje razvoja, kjer se otrok znajde izpostavljen, nemočen, mu je grozno in ne zna s tem stanjem ravnati. To je najbolj nevzdržno stanje človeka, ko bi najraje kar izginili iz tega sveta, se nekam pogreznili. Od v prvi vrsti materine zmožnosti uglasitve in prilagoditve na to stanje, je odvisna vsa prihodnja otrokova zmožnost regulacije sramu. Je zelo pomembna reč pri osamosvajanju.

Način regulacije sramu, ki jo kot otroci ponotranjimo od staršev je v tem obdobju ključna za vse naše življenje in kasnejše odnose. Temu čustvu se kljub negativnosti zato nikakor ne gre izogibati, ker je zelo pomemben kompas za naše odnose v odrasli dobi. Treba ga je dati ven, ga varno podeliti z nekom, ga priznati in ozavestiti. Običajno nas okolica v naši iskrenosti varno sprejme in gremo naprej, hitro spet postanejo stvari obvladljive. Toda mi ta odziv že nosimo v sebi iz otroštva. Če smo takrat doživljali sram kot nekaj, kar je možno dati ven, ozavestiti v besedah, priznanju, varnosti in to obvladati, pomeni, da so nas takrat starši v svojih očeh sprejemali, spremljali in usmerjali, niso nas ignorirali, zasmehovali ali zlorabljali. Sramu nas ni več strah, ker vemo kako ga obvladamo, reguliramo. Tako je tudi v odraslosti, kjer se ponotranjeni model regulacije sramu prek nezavednih mehanizmov prenaša v odrasle odnose.

Kako ste vi pri tem? Zgoraj je seveda podana neka teorija, neko vedenje o tem. Kaj se z nami dogaja v praksi, pa vemo najbolj le mi sami in naši intimni drugi (partnerji, starši, otroci). Kar mi je ob vašem pisanju dalo misliti, je naslednje: sram, gnus, nesprejemljivost, nerazmejenost in pogostost. Če iz svojih občutkov ob tem dodam še besedo »moški«, dobim močno vzdušje erotičnosti in nekaj “prepovedanega”. Koliko se vam te neljube situacije dogajajo predvsem v odnosu do moških? In kaj vam to pomeni? Če se v stiku z ljudmi pogosto ne znajdete v teh stanjih in se vam to dogaja nekontrolirano, potem je to za vas signal ne-varnosti. In vendar vas nekaj pogosto vleče v te situacije (kaj vam pomenijo te situacije? kaj bi se lahko npr. takrat zgodilo? kam vas takrat odnese miselno, čustveno? kako sebe takrat doživljate?).

Vsekakor je najprej pomembno raziskati od kod vse to izvira in zlasti kako se je to kazalo v vaših zgodnjih odnosih (kako ste doživljala svojo mamo in očeta in kako sebe pri vsakem posebej?), da se je neko staro vzdušje sramu (in gnusa?) preneslo v današnje odnose tako kot se je. Šele ko ozavestimo in si odgovorimo na ta vprašanja, je možno pričeti delati na prevzemanju iniciative in regulacije v konkretnih situacijah. Najprej se nekje moramo tega naučiti v živo, knjige in nasveti tega ne rešujejo.

Kako do teh veščin? Izključno prek varnega, iskrenega in vztrajnega odnosa. Če čutite, da v družinskih in partnerskih odnosih za to ni dovolj varno, potem se lahko vedno odločite za terapevtsko skupino ali terapijo.

Lepo pozdravljam!