Pozdravljeni, na vas se obračam z željo, da mi vsaj malo svetujete, kaj naj naredim v danem primeru.
Da pričnem svojo zgodbo. Z fantom sva skupaj že sedmo leto in čez dva meseca pričakujeva otročka.
Živela bova pri njem, saj si izdelujeva stanovanje v zgornjem nadstropju stanovanjske hiše. In tu se pojavi moja težava. Sama zaenkrat še živim doma, saj je moj namen, da se selim tik pred rokom in čim bolj se ta datum bliža, bolj me stiska pri srcu, namesto da bi se veselila, po cele dneve prejokam, kljub temu, da vem, da to ni dobro ne za otroka ne zame-pa si ne morem pomagati.
Največji problem je, ker bomo nekaj časa živeli v skupnem gospodinjstvu, jaz pa ne prenesem niti misli na to,saj so njegovi takšni, da mora biti vse po njihovo, želijo si podrejati čisto vse in vsakogar, silijo, ukazujejo…sicer je logično, da bi radi v lastni hiši da je po njihovo, vendar tako pač ne gre, vse pa nadzoruje in komandira od mojega sestra, ki še zmeraj živi doma sestra, in je stara čez 30 let in ima sobo v nadstropju kjer si midva delava stanovanje, OK, to sva pač požrla, da nama bo še nekaj let s svojim 37-letnim fantom hodila gor in dol po stanovanju, vendar starše hujska proti nama, češ da jo hočeva izgnati, pa tega niti omenila nisva. Ni ji dovolj, da ima sobo, hoče imeti še kabinet za svoje stvari in to v istem nadstropju in tako nama ki bova imela družino, vzeti še en dodatni prostor. Ni odveč omenjati, da ima spodaj pri starših dovolj prostora, za sobo in kabinet, pa se nalašč noče umakniti. V bistvu ona diktira kako se bodo odvijale stvari v hiši, kaj se bo kuhalo, nadira svojo lastno mamo…onadva pa jo imata za sveto, vse kar reče ona je zakon. Jaz želim le, da bi nam kot družini dali mir, da se nebi vtikali v naše zadeve, tako pa že zdaj bodoča tašča vodi k nama v spalnico obiske, jim razkazuje otroško sobo, kopalnico…skratka, kar naenkrat se z petimi ljudmi prikaže v stanovanju in hodijo okoli in odpira najine omare in vrata in razkazuje “”tukaj imata pa to in to…”, In ko sem med tednom odsotna hodi in brska kaj je kaj novega pri nama in me potem zaslišuje in sprašuje kaj imam to in ono… enostavno se zaenkrat še zadržujem, samo vem, da mi bo enkrat pa samo “film strgalo” ampak takrat bo hudo in nočem tega, zato sprašujem kaj naj naredim. Pri nas doma nisem navajena takega vtikanja v zasebnost, moja starša sta nam vedno pustila svojo zasebnost,nista se vtikala v stvari ki se ju niso tikale-na žalost doma ne morem biti, saj imam še mlajšega brata in sestro, moj fant pa noče v blok, ker je on že od nekdaj “določen” da bo doma. Skrbi me, da bo z prihodom dojenčka vse postalo samo še hujše:(

Annuskaa,

če ste slučajno medtem že rodila, iskrene čestitke in vse dobro! V nekem pogledu se smešno sliši, sej veste, ko pravimo, sej bomo prej rodili preden se bo kaj res zgodilo. No vseeno verjamem, da vam bo odgovor še vedno nekaj dal, čeprav že dolgo čakate nanj.

Sicer ne vem točno kaj ste mislila z namenom, da bi se selila tik pred rokom (to je vpričo vseh nosečniških aktivnosti res veliko dodatno breme), tako da to razumem v smislu stiske in se vi pravzaprav sploh ne bi vselila v to hišo, ker vas grabi groza in strah pred tem, da bi si morali sprva deliti še skupno gospodinjstvo. Krutost tega oz. neka prisila vam zato sproža veliko tesnobe. Upam, da vam partner zdaj stoji ob strani, ker potrebujete veliko sočutja, miru in sodelovanja.

Partnerjeva sestra in stiska celotne družine vam predstavlja še največji izziv, saj s prihodom otroka, ki uteleša svetost in čistost, ne želite svojega svetega odnosa »umazati« z vzdušjem neke druge družine, pa čeprav nevede v njem sodelujete tudi sama. In vas popolnoma podpiram pri tem prizadevanju! Razmejitve so v tej situaciji največji izziv. Po poti nezavedne dinamike v vaših odnosih ste sicer nenaključno pristala v tej situaciji, ampak pri tem je pomembno, kaj sta s partnerjem zdaj pripravljena storiti, da bo vama oz. vajini mladi družini bolje.

V zvezi z »meddružinskim vmešavanjem« je bilo na forumu kar nekaj napisanega in verjamem, da ste že kaj od tega prebrali, zato upam, da ste se v njih lahko našli. Nekaj primerov, ki sicer pokrivajo različne zgodbe, sem zbral skupaj:

odnos s starši
njegovi starši-nočna mora
fant še ni pripravljen na skupno življenje
prosim za nasvet
težave s partnerjevimi starši

Kar bi v zvezi z vašim primerom poudaril, je naslednje: da res ne bi prišlo do »počenega filma«, se pri sebi najprej vprašajte odkod strah pred soočanjem s taščinim zasliševanjem, tj. zakaj dovoilite, da nekdo od zunaj ruši vaše meje dostojanstva? Ali se lahko pri tem postavite zase in zanesete na partnerja, da vam bo stal ob strani? Čemu težite k temu, da si nalagate prevelike odgovornosti za vašo družino? Zato grem na partnerja: kako on vse to iskreno doživlja, kje in kdaj bo postavil mejo med lastno in svojo primarno družino ter njen negativen učinek na vajin partnerski odnos? Zakaj si dovoli ponižanje s strani staršev? Česa je njega strah, da se bo zgodilo, če se bo postavil zase in svojo družino? Zakaj dopuščati toliko moči tej sestri, da upravlja s celotnim vzdušjem – kaj pooseblja njeno vedenje? Itn.

Vmešavanju je treba postaviti konec, to se mora končati, sicer se odvijajo zlorabe naprej in pri tem trpi naslednja generacija otrok. Ker tisti, ki bi moralio odgovorjati, na to niso pripravljeni in tega ne vidijo. Ok, običajno se starši na tak nedopusten način v odnose (danes že odraslih) otrok vmešavajo zato, ker je to kanal, plodna zemlja, kamor nevede sejejo in odlagajo svoje nepredelane vsebine, bolečine. Pri otrocih je varno, »otroci pa že ne vedo, kaj je zanje najbolje«, je prepričanje takega starša. V resnici pa gre za konstrukt, prilagojeno simptomatično vedenje, ki ima svoje korenine drugje in v partnerstvu tak starš očitno ne uspe ustvariti dovolj varnega odnosa, da bi lahko predeloval svojo bolečino iz preteklosti (npr. je preveč obrambnih mehanizmov, ni stika, kreg, celo odvisnosti itn.). S tem, ko starš z vso to »navlako« hodi k otroku, istega dela od sebe odvisnega, na njegove potrebe pozabi (tako kot pozablja, da je starš), pri čemer je otrok čustveni partner in hkrati vedro zanjo. Prvi otrok v takih družinah ponavadi sčasoma postane glavni naslovnik in steber za celo družino, žrtev, »krivec po potrebi«, prestrašen tako, da ne ve zase in se težko postavi zase… drugi otrok pa lahko zaide iz istega vzdušja v čisto drugo smer, se upira, nori, ukazuje, brez kakršnega koli občutka za sočutje itn. Temu pravimo odigravanje otrok starševih senc, nepredelanih zgodb.

Zatorej ključno sporočilo je: starši naj svojo stisko predelajo v partnerstvu, ne znotraj starševstva. To sta dva po odgovornosti in vsebinah popolnoma različna odnosa. Če v življenju niso pripravljeni na soočanje s tem, jih morajo soočiti drugi, okolica, žal, celo otroci.

Kot odrasla oseba in (bodoča) mati ste odgovorna zase in za tega otroka (tako kot njegov oče). Zato si bolj zaupajte, ostanite pristni in zvesti sebi, črpajte energijo zase iz varnih odnosov, pogumno pokažite jezo, nestrinjanje, drugačno stališče do okolice, (teh) staršev, partnerja. Vajino stanovanje je s svojimi vrati razmejen prostor od vrat druge družine in drugih odnosov, nihče, niti lastnik hiše nima pravice do vstopanja vanj! Ne glede na to, v čigavi in kateri hiši ali bloku ste. S svojim odkritim vedenjem boste sprva zavrnjeni in nespoštovani, vendar sčasoma bo okoliški sistem moral popustiti in vas pričeti jemati resno, ker tam stoji ena mama in ženska, ki ve kaj hoče v življenju, se zaveda svojih meja, si upa priznati svojo zmoto itn., a hkrati reči NE, ko je to potrebno. Pri tem pa si lahko le želite in partnerja spodbujate, da se postavi zase in prične delati na sebi, da si bosta lahko drug drugemu sledila, da vam bo stal ob strani zdaj, ko ga potrebujete vi in dete.

Pri vašem prizadevanju vam želim veliko odločnosti, vztrajnosti in sočutja!

Vse lepo in prav, reči NE. Lahko tudi kričiš NE mnogo let pa te takšna tašča ne sliši, niti slučajno, mamin sinek pa se postavi na njeno stran…..Žal imam takšne izkušnje.
Aanuuuskaa …morda je bolje tudi po porodu ostati doma, če so tvoji starši bolj podporni, svojega partnerja pa postavi pred dejstvo: ali doma uredi primerne razmere za vajino družinico ali pa ti enostavno ne prideš. Pika. Ker v takšnem se živeti gotovo ne da. Sestra naj se izseli z vajinega nadstropja, dokler kuhinja ni gotova nikakor ne prideš, tašča pa ima vstop le s trkanjem, svojih obiskov pa nima kaj vodit gor, ker to kar počne res ni normalno. Nakazuje bolno posesivno osebo, ki bo največjega hudiča začela zganjati sedaj na vajinem otroku. Takšni se ne spremenijo, z leti bo le še bolj peklensko.

Idealno bi bilo itak, da gresta na svoje, pa magari, da najameta garsonjero. Živeti pod isto streho s takšnimi ljudmi je pekel in mnogo previsoka cena napram najemnini.

Veliko sreče želim Tvoji družinici :))

@annuskaa sprašuješ:
ali je to normalno?

Ne ni normalno, da so tvojemu partnerju “določili”, da dobi stanovanje, njegova sestra pa dobi začasen dom v kabinetu pri starših.
Razlike so v nebo vpijoče. Kot tudi v tvoji družini. Zakaj pa tvoji starši tebi in tvoji dužinici ne dajo prednosti pred sorojenci? Ali je to normalno?

Prihodnost vaše razširjene družine bo vsekakor polna trenj, ker eni dobijo urejen stanovanjski problem, drugi pa doživljenjski kredit oz. trpljenje s taščo. To pa tudi ni normalno.
Možno je tudi, da se boste v prihodnosti (pre)večkrat srečevali na sodišču, ker se ne boste uspeli zediniti glede dediščine. Žal. O normalnosti pa … – naj vsak presodi sam.
To je moje videnje situacije.

Srečno!