Mučni občutki
Spoštovani! Zadnje čase opažam, da mi parnter ne kaže pravih, resničnih čustev, namenov. Za pogovor ni pripravljen, in se na to kar mu govorim reži. Imava tudi že družino.
Meni govori drugače kot potem naredi. Naprimer, najprej lahko cel mesec ali le zadnji teden govori, da ne bo poslal kartice za rojstni dan določeni osebi, potem je pa dva dni živčen kaj naj napiše (in zanika da je živčen), potem se na ta pomembni dan spomni, da pošlje telegram in še s konkretnim darilom zraven. Meni se pa zdi, tako čutim po njegovem obnašanju, da je vedel kako bo naredil že ves mesec. Meni je pa le lagal. In takih zadev po analogiji je še veliko. Govori drugače kot naredi, in tudi govori drugače kot misli. Prosim za pomoč, kako naj se z njim pogovorim oziroma kaj naj naredim, da se bo bolj odprl.
Druga mučna stvar pa je, da sem spoznala, da se je zame odločil zato ker nima kart za tisto žensko katero bi rad imel. In to mi je ves čas uspešno prikrival. Ko sem vse delčke skupaj znala uredit v celoto in mu to povedala, je priznal, si zakrival obraz s časopisom, se gladil po glavi, se smejal. Na koncu pa rekel, da ne sme biti tako domišljav. Ko ga končno poštudiram, navadno vse ve, vse zna obrazložit, zdi se po besedah da mu je žal, na koncu pa spet vse kar počne opraviči, pa svoje starše omeni, in se spet spravi v staro kožo. Zdi se mi da nima volje za trud, jaz pa ne bi kar tako vrgla puške v koruzo, ker imava 2 letnega sina, sina ima rad, če mu rečem, naj gre z njim ven, tudi gre, pomaga pri negi in igri z otrokom, ipd. Tukaj sem le jaz nezadovoljna, čustveno, ker me ne izpolnjuje kot ženo.
Pozdravljeni, jewelline001!
Verjamem, da se vaše nezadovoljstvo v odnosu s partnerjem nabira in stopnjuje in da so ti občutki za vas res mučni. Verjetno se počutite neupoštevano in prezrto, ne morete mu verjeti in zaupati, saj spreminja svoja stališča in vedenje kakor mu ustreza. Za vas in za otroka je takšno stanje izredno ne-varno, nepredvidljivo. Očitno se nanj ne morete zanesti. Kako vam je ob tem? Glede na to, da ste napisali, da ste spoznali, da je partner z vami kot rezervo, ker ni mogel dobiti neke druge ženske, pa ste verjetno tudi zelo jezni, izigrani in pravzaprav v resnici prevarani. Ne vem kako vam je sprejeti to dejstvo, da vam je prostodušno priznal, da je res tako. Kaj čutite ob tem, da ste vi pravzaprav druga liga? In da vam je te stvari spretno prikrival? Kako je živeti s človekom, ki vam laže, se smeji v zadregi in ves čas nekaj prikriva, ko pa ga najdete, se skrije za izgovori in mu ni potrebno ničesar spremeniti? Kako, da mu vi vse to kar dopuščate? Koliko časa mu boste to še dovoljevali? Ste prepričani, da s tisto žensko nima nič? Kaj, če se naskrivaj še vedno dobiva z njo? Komu vse pošilja telegrame in darila – morda (tudi) njej? Polno vprašanj, na katere bo potrebno dobiti odgovore.
Naj se on najprej izjasni kaj je na stvari, kaj si želi, ali bo ostal z vami (pa ne le zaradi sina, ampak zaradi vas??!!), ali se je pripravljen kaj spremeniti ali misli tako nezrelo in neodgovorno nadaljevati svoje življenje? Kaj si želite vi? Domnevam, da si zaradi 2-letnega sina še bolj želite ohraniti to vez z njim – in da je to tista stvar, ki njemu še vedno dopušča, da se mu ni potrebno spremeniti. To namreč, da on čuti in ve, da ga zaradi sina ne boste zapustili. Do kam ste vi pripravljeni iti in mu dovoljevati, še bolj pomembno pa je ugotoviti kaj je pripravljen storiti on. Verjamem, da ti pogovori za vas ne bodo enostavni, toda kaj vam preostane. Zaslužite si resnico in dovolite si vztrajati v njej. Verjamem, da vas njegovi kratki odgovori, zadrega in izmikanje spravi na trhla tla in zato raje ne brskate več po tem (kar si sicer želi on – da čimprej nehate »težiti«), toda to občutje strahu, dvomov, razočaranja, jeze in sramu ostaja. Potrebno se bo začeti pogovarjati tudi o občutkih, predvsem vaših, pa tudi njegovih. Ne vem koliko sta domača v tem, domnevam, pa, da ne, saj je čutiti, izražati svoja občutja, jih prepoznavati in ubesediti kar naporno. Še težje pa se je pogovarjati o bolečih občutjih, katerim bi se vsak najraje izognil.
Za začetek je potrebno, da vi pri sebi ugotovite kaj čutite in doživljate ob njem. Ko on nekaj reče, naredi, kako je vam ob tem? Lahko vprašate tudi njega (mu morda nakažete z vprašanjem kako je njemu), vendar je njegova odločitev, če se bo želel oz. znal in upal o tem pogovarjati. Verjamem, da ne boste preveč vsiljivi (ta občutek boste vi dobili in vedeli kdaj je preveč), na drugi strani pa se tudi ne boste zadovoljili s prehitrimi obljubami, ki jim ne morete verjeti, saj jim njegova dejanja ne sledijo, in boste zato vztrajali pri pogovorih. Naj tudi on prevzame odgovornost za odnos. Moški, ki prečisti svojo moškost, mora v sebi odkriti kdo je, kaj je, kaj hoče in kaj verjame in govori in tudi dela – in stati za tem. To bo lahko njegova naloga, če se bo za to odločil on. Najprej si dovolite čutiti, da vi niste krivi, če vas je doslej uspel prinašati okrog in da so vsa ta njegova dejanja njegova odgovornost. Naj jo on sam tudi prevzame. Ne vemo, če jo bo in če se bo odločil kaj res spremeniti, kajti doslej mu to (še) ni bilo potrebno. Vaša odgovornost pa je, da se odločite kje mu boste postavili mejo za vas sprejemljivega. Ni vam več potrebno dopuščati stvari, ki vas motijo, čeprav se začnejo z malenkostmi kot so npr. kartice, niti samo zaradi sina (ki vse to tudi čuti in doživlja) dovoljevati, da si partner dovoli preveč. Pomembni ste vi in vaš sin, on pa je oče in verjamem, da vam ga ni potrebno (vedno znova) spominjati in opozarjati, da ga pelje kam ven, da se igra z njim… To mora vedeti oče sam od sebe in dati pobudo tudi sam od sebe. Bi to počel tudi, če mu vi ne rečete direktno?
Jewelline001, ni vam enostavno v teh mučnih občutkih, ne vem kaj boste storili in kako se boste odločili, verjamem pa, da boste izpeljali te pogovore (za katere pa žal ni nobenih receptov, saj to vi veste!). Vse dobro vam(a) želim pri tem.
