Lep pozdrav,
sem 31 let stara in že drugo leto živim z partnerjem (veza traja četrto leto), ki ima iz prvega razmerja sina. Otrok je zdaj star 7let. Zadevo bom karseda skrajšala in strnila. Že dve leti odkrito in iskreno govorim o otrokih z partnerjem, ampak ima on strah, zaradi težav z bivšo partnerko, ki nama greni življenje na vsakem koraku. Tukaj je prisotna tudi, manipulacija z njene strani do otroka (čustveno ga zmanipulira ob vsaki prliki, ki je mogoča, moj partner pa sploh ne reagira, ker se boji, da bo še bolj nagajala). Bremeni me to, da imam občutek, da zgubljam leta in da otrok v tej vezi nikoli ne bo (vedno mi postavlja pogoje, kar še nisva dosegla npr. hiša, ki meni ni nuja zato, da se odločim za naraščaj). Mislim, da partner ni razčistil z preteklostjo (je pod vplivom bivše, zaradi strahu, da bi mu prepovedala stike z sinom). Kadarkoli se poskušam pogovoriti, se ta pogovor odvije kot moj monolog. Poskušala sem že z koncem veze, ampak takrat se zgodi, da pristane na vse, ampak nikoli ne pride do realizacije obljub. Kako naj rešim oz. končam to agonijo?

Lep pozdrav,
Maki

Spoštovana Maki09,

ne vem koliko je slučaj, da ste ob vsej stiski kar dvakrat morali čakati: najprej na partnerjev bolj odločen odziv v odnosu, hkrati pa na naš odgovor vaši stiski. V kolikor se nad to krivično situacijo jezite – in upam da se – je to povsem upravičeno. Z moje strani se vam opravičujem. Kar se pa tiče vaše stiske, je pa jeza lahko še kako koristna energija za vaše življenjske odločitve v vajinem odnosu. Zato bi poudaril le bistveni del situacije, ki ga vi dobro zaznavate, citiram, »Mislim, da partner ni razčistil s preteklostjo (je pod vplivom bivše, zaradi strahu, da bi mu prepovedala stike z sinom). Kadarkoli se poskušam pogovoriti, se ta pogovor odvije kot moj monolog.«

Vprašanje je torej povezano z vašo pripravljenostjo na nove izbire v smeri – storiti nekaj zase in za svoje odnose. Veste, partnerju lahko stojite ob strani, in to je smiselno, vendar se ne morete odločati namesto njega in skrbeti za njegov strah in počutje v odnosu, in za to, kar je prinesla njegova preteklost. Sicer boste postala (če to že niste) njegova »mati«, ki kljub odraslosti še kar naprej skrbi zanj, se odloča zanj ipd. Zato bi se na partnerja obrnil le temi stavki: če hoče vztrajati v poglabljanju vajinega odnosa, se bo potrebno postaviti zase in poskrbeti za to, da se ne bo več zanašal na izgovore, opravičila, ampak bo moral tvegati, kajti brez tega ne bo nič. To pa predvsem v tem, da poišče očeta; če ga ima še živega, naj ga obišče in se z njim loti “čiščenja”, naj se že enkrat pogovorita o njegovi moški identiteti. Tega mu nobena ženska na svetu ne more dati (pogosto se namreč v praksi pokaže, da je sinov izvorni strah doma v nedokončanih očetovih zgodbah…).

Nazaj k vam: zato se moramo v takih situacijah vprašati kaj je z mejami v teh odnosih? Kaj pravzaprav sam/sama prispevam k temu, da me tak odnos privlači, a obenem ne zadovoljuje in osrečuje? Kaj je tisto, kar tudi jaz nosim v sebi in prinaša v ta odnos, da sva potem oba ujeta v takem vzdušju? Pri vseh teh vprašanjih se mi sprašujemo o zavedanju samih sebe in nič drugega, saj nas pretekle primarne izkušnje izvorne družini zaznamujejo tako globoko, da nas ponotranjeni sistem vedenja, mišljenja in čustvovanja, nevede postavlja ali rine v take odnose in take situacije, kjer bomo doživljali pač to, kar nam je znano (pa čeprav je to lahko ne-varno).

Zato je do odgovorov na ta in še mnoga druga vprašanja moč priti le z varnim odnosom, komunikacijo, z iskrenim pogovorom. Knjige in nasveti ne pomagajo veliko, ker gre za čustveni razvoj in treba delati na sebi globinsko. Če torej čutite, da ste izkoristili vse, da ste se partnerju poskusili približati, pa še vedno ni odziva in premika, potem je čas za »plan B«: poiskati si varen odnos, v katerem boste slišana in ki vam bo pomagal ovrednotiti in ozavestiti vašo zgodbo, da spoznate in ponotranjite nove veščine, nove perspektive sebe in se tako dvignete na noge naproti odgovornim odločitvam, naproti rešitvam. Le vi se boste lahko s svojo dejavnsotjo naredila bolj gotovo, z več zaupanja vase, da boste lahko gradila pristne in bolj varne odnose.

Ko gre za osebnostno rast nobena izbira ni preprosta in pri tem vedno izbiramo za eno od tveganih reči: da delamo za resnico ali da se prepustimo poglabljanju zanikanja iste. Poenostavljeno rečeno, da se odpovemo staremu za nekaj novega, moramo biti pripravljeni na soočanje s svojimi strahovi. Pri globinskem delu na sebi je prvotna ne-varnost oz. negotovost razvojna, običajna, ker se odpiramo navznoter, se spoznavamo, (se) lahko spreminjamo in nam je to novo, v drugem primeru tveganja, pa gre za poglabljanje nemoči in ogrožanje naših odnosov in nenazadnje tudi zdravja.

In zadnjega nihče noče…

Jaz sem tudi ena takih.
Res ne vem, zakaj si ene navlečemo tipa s prtljago in še vse spremljajoče težave zaradi tega. Saj vem, zaljubljene, pa kako se imamo radi, pa se razumemo itd., ampak po drugi strani pa toliko enega sran**, da vse skupaj tega ni vredno.
No, upam da bo tebi lepše, jaz takega z obveznostmi niti pogledala ne bi več, je dosti lepše, če so določene stvari za oba prvič.