Pozdravljeni!

Tole sem objavila že na forumu ločitev, ker pa bi rada še kakšno mnenje, ga objavljam še tud upam, da ni nič narobe s tem.

Nikoli si nisem mislila, da bom sploh razmišljala o čem takem, kaj šele iskala nasvet. Ne samo to: celo trdila sem, da se mi to ne more zgoditi! Pa smo tam. Zarečenega kruha se največ poje in tako me je zaneslo na vaš forum.
Ne bom dolgovezila, poskušala bom ostali karseda kratka. Sem že v zrelih letih (46), poročena lepo število let, z dvema odraslima otrokoma, ki sicer še živita doma. Poročila sva se takorekoč zaradi nosečnosti, kdo ve, ali bi se tudi, če ne bi bila noseča. Zakon je (bil) še kar nekam, všeč so nama podobne stvari, nobenih večjih prepirov ali razhajanj, tudi ne nasilja ali česa takega. Seveda z vso zbirko težav in težavic, ki spadajo zraven. Vendar… vsa leta mi je nekaj manjkalo, nekaj ni bilo v redu. Mož, tako kot mnogi moški, težko pokaže čustva, ki pa bi jih zlahka našla v dejanjih – pa jih nekako nisem. Vsaj ne toliko, kolikor si jih želim (čeprav bi pa vseeno težko rekla, da me nima rad). Naprimer, seks je zanj nekaj, kar greš in počneš, takorekoč tehnično dejanje. Tudi govori o njem kot o telovadbi (“kdaj bova telovadila?” “a bova kaj seksala?”) Ne mislite, da mu nikoli nisem rekla, kaj bi rada, česa ne maram itd. Velikokrat. Njegov odgovor pa je bil skoraj zmeraj enak: da nima pojma, kaj hočem. Velikokrat mi je očital, da za seks nikoli nisem dala pobude, ni pa se vprašal, zakaj ne?? Tudi sicer ugotavljam, da je nezrel, nesposoben upoštevati kaj več kot črno ali pa belo – vmes ni nobenih odtenkov. Še mnogo je tega, ampak na kratko: je zelo naporen karakter in zdaj vidim, da sem se jaz v vseh teh letih precej več jaz ukvarjala z njim kot on z mano. Pa tudi prilagajala. – Vendar se z vsem tem nisem preveč ukvarjala, vsaj zavestno ne. Mogoče zato, ker si nisem hotela priznat, da nekaj manjka??? Sprijaznila sem se, da tako pač je, da ne bo nikoli drugače (in on ne drugačen), dopovedala sem si celo, da seks pravzaprav ni tako zelo pomemben. Človek se žal navadi na vse, dokler se nekaj ne zgodi. In se je tudi meni!!! Spoznala sem nekoga, ki mi daje točno to, česar mi mož ni nikoli: prebudila sem se tako v čustvenem kot v seksualnem pogledu.

Prišla sem do točke, ko se sprašujem, ali hočem tako živeti do konca življenja. Še zlasti, ker sem spoznala, da je lahko krepko drugače! Mlada nisem več, vseeno pa ne še tako stara, da ne bi mogla imeti od spolnega življenja (pa tudi od življenja na sploh) kaj več, kot imam sedaj! Zato se sprašujem, ali so moji razlogi dovolj močni, da zvezo končam. Dovolj sem realna, da vem, da bo nova zaljubljenost sčasoma minila in da od te zveze mogoče ne smem pričakovati ničesar (čeprav vem, da tudi jaz njemu pomenim mnogo več kot le trenutno zadovoljitev), vseeno pa čutim, da bi bila zveza, če bi se uspešno nadaljevala, krepko drugačna. In tudi če se ne bo nadaljevala, ne vem, če želim ostati v stari.
Bojim se, da res ne vem, kako naj vse skupaj peljem dalje. Čakam, da se bo zgodilo, kar se pač bo??
Za mnenje in nasvet že vnaprej hvala!

Lep pozdrav!
M

Modrizajec,

hvala za zaupanje. Verjamem, da vam je moralo biti težko medtem, ko ste čakali na odgovor nekoliko dlje. Uvodoma bi želel izpostaviti kratek okvir za razmišljanje (občutek imam, da bi koristil): s sodobno znanostjo se ve, da je v spolnosti tako, da se skozi t.i. vibracijo naših teles v intimi zrcali tudi vzdušje oz. duša naših intimnih odnosov. Moški (tudi) v spolne odnose vstopamo drugače kakor ženske, kar je naravna razlika. Ne glede na kulturno raznolikost, moški in ženske smo si psihobiološko različni, v tej različnosti pa se spola dopolnjujeta in združujeta skozi družino in generacije (načine pač določa kultura). Posledično pa to seveda ne pomeni, če se izrazim vulgarno, da M upravičeno jemlje Ž za spolni objekt prek vsakovrstnih “telovadb” ali “treningov”, ta pa mu nemara plačuje še račune za mobitel in umiva perilo, ker on nekako še ne bi odrasel in poskrbel zase. Skratka, sarkastična folklora za oba spola pozna že toliko primerov, da uravnavanje težkih občutkov skozi ta neslan humor, pogosto zavira resno in odgovorno obravnavo stiske para, družine v dani situaciji.

Izhodiščna lepa različnost, ki veliko obeta, pa hitro izpuhti, ko jo vrednostno primerjamo in posplošujemo na račun drugega (en spol je nad drugim ipd.), ker to je enako nesmiselno, kot če bi vrednotili pare voda-ogenj, zemlja-zrak, ki so neločljivi del razvoja in ohranjanja ekosistema. Ker smo del narave, so nekatere stvari temeljne: moški in ženska potrebujeta drug drugega za svoj obstoj, ob tem pa imata vsak svoje potrebe, vendar smo hitro razočarani, če se te potrebe reducirajo na zgolj zadovoljevanje osnovnih potreb (varnost, prokreacija, prehranjevanje itn.). Zato so tu tudi potrebe osebnostnega RAZVOJA. In tu zadeve med M in Ž ponavadi zastanejo. Skratka, medtem ko je to v naravi urejeno, v svetu človeške kulture in njegovih odnosov temu ni tako. Človek – če za to obstajajo pogoji – se od rojstva naprej uči in širi svoje potenciale medtem ko spoznava sebe, drugega in svet – da bi lahko bil v odnosih in življenju zdrav in srečen. M in Ž se tako zbližata preko romance, ki je nezavedna dinamika spolnega združevanja, vendar pa, ker je le-ta minljiv proces, potem, ko je tu družina, pa je potrebno še nekaj več narediti s seboj kot se igrati in “skupaj saditi rožice”. In te dodatne vrednosti je – tako kot pri mnogih parih – pri vaju zmanjkalo.

Sprašujete se, kaj zdaj vse to pomaga nekomu, ki je v aferi in mu zakon razpada? Uvodoma sem poskusil orisati en referenčni okvir; drug okvir, ki ni več razumski, je še bolj pomemben, pa so naša občutja in telo, s katerima smo kar najbolj v intimnih odnosih. O vsem tem si je potrebno razčistiti v odnosu kje smo mi ter kako se pri vsem tem počutimo. Jasno je, da je odgovornost za ohranitev, poglabljanje ali pa razhod in ločitev vselej na strani obeh, nikoli na eni. Namesto da se trošimo pri iskanju krivca, kot običajno radi počnemo, se raje osredotočimo nase in ugotovimo pri sebi, kaj prispevamo k stanju oz. vzdušju v partnerskem odnosu.

Vi ste se v zakonu preko zanikovanja svojih potreb in želja izčrpala do te mere, da se vam je na koncu kar sama od sebe ponudila “odrešitev”, tako se vam je zgodila romanca. Ta je najbrž tudi vaju z možem sprva povezalo v intimno partnerstvo. In tudi dobro se zavedate, da je ta novi odnos lahko prehodnega značaja, toliko »da si duša opomore«, in da ni nujno, da se bo razvil. Kar vam je primanjkovalo v zakonu ob enem, ste v aferi dobila pri drugem moškem. To nezavezujoče razmerje pa je še vedno romantično, saj kot pravite, citiram, »daje točno to, česar mi mož ni nikoli: prebudila sem se tako v čustvenem kot v seksualnem pogledu«. Čustvena pestrost in globina, je seveda lepa stvar, ki človeka napolni z življenjem, vendar se je potrebno zavedati, da je to še vedno afera, v kateri pa vam osebno ni potrebno veliko delati na sebi, vse se dogaja samo od sebe, “v režiji bogov”. To pa, vemo, še zdaleč ne pomeni ljubezni. Zato v aferi, razen “fantastičnega stanja ubežnika”, ne vidim nič posebej koristnega za osebnostni razvoj. Razvojne lepote in prednosti seveda obstajajo drugje.

Zato glede smisla o vztrajanju z možem najbolje veste le vi sami. Namesto bega v afero, je koristneje pričeti delati na sebi. V paru, seveda. Odločitev je vselej v vaših oz. vajinih rokah, ravnotako odgovornost. Vajino dolgoletno vzdušje v zakonu sta ustvarjala le vidva, zato je potrebno vse težave, ki iz tega izhajajo, reševati znotraj tega istega odnosa. To je v praksi neizpodbitno. In tako v tem vetru leti tudi listič, ki pravi, da ne iščimo tolažbe v ugodju drugod in naročju drugih, kajti problematičen del zgodbe, ki nas v življenju drži ujete, je vselej z nami, najsi menjamo sto odnosov. Zato bo tam ves čas, dokler sami nekaj ne ukrenemo, da prevzamemo odgovornost zase ter ozavestimo nekoristne vzorce in jih dokončno spremenimo. Pri tem nam tudi sto različnih strokovnjakov ne bo olajšalo stvari; glede zadnjega pa je v praksi na duševnem področju tako: kjer je več gotovosti pri iskanju izhoda iz stiske, toliko manj različnih (tudi strokovnih) mnenj je potrebno za odločitev. In obratno. Zaupajte predvsem sebi, kajti življenje, ki ga živite je vaše, vse zasluge za uspeh bodo šle vedno vam, ne stroki, ne sreči in ne bogu.

Potrebna aktivnost pri tem pa se običajno prične in razvija preko iskrenega pogovora v zaupnem odnosu. Če ni zaupanja, ga je potrebno zgraditi. Če bi morda ugotovili (ali da trdite), da ste že vse poskusili v tej smeri, pa ni napredka, priporočam obisk terapevta. Končno, odločitev kako in s kom bomo živeli, je vedno le naša. Zato poslušajmo sebe, dajmo si več sočutja, zaupajmo kdaj tudi svojim občutkom, svoji intuiciji. Še nikoli nas ni zapeljala na škodo nas samih.

V upanju, da sem vas uspel nagovoriti, vas lepo pozdravljam!

Spoštovani g. Edin,

zahvaljujem se za izčrpen in zanimiv odgovor. Nič hudega, če sem malo čakala. Vmes sem seveda razmišljala, pretresala vse mogoče možnosti, se poglabljala vase in se izpraševala do onemoglosti. Še vedno pa nisem prišla do pametnega zaključka oziroma sklepa. Vem le to, da me v afero ni pripeljalo dolgočasje, ker sem prepričana, na afera ni vzrok za razpad zakona ampak posledica le-tega (oz. začetka razpada). Trenutno je sicer še nisem sposobna zaključiti, saj ne vem, če to želim. Vendar pa tudi zakona še nisem sposobna kar končati, saj čutim, da mi kljub vsemu primanjkuje argumentov. Zavedam pa se, da bo prej ali slej potrebna neka odločitev, nek sklep, ki me bo peljal na to ali ono stran. Mož se je zadnje čase precej spremenil, postal je pozornejši, prijaznejši, sklepam da zato, ker čuti, da sem drugačna in da me lahko izgubi. Seveda se zaradi tega počutim obupno krivo, po drugi strani pa sem skeptična in se sprašujem, koliko so te spremembe trajne; ne verjamem namreč, da nekdo kar čez noč lahko takole zamenja svoje navade. Močno se mi zdi, da bi mož takoj prešel na svoj stari način teženja, čim bi se tudi jaz vrnila v stare tirnice. Vrh vsega se po mojem dobro zaveda svojega napornega karakterja, saj mi je v vseh teh letih večkrat rekel: kako me lahko prenašaš, najbrž me boš nekega dne pustila, vsa čast da to zdržiš… Seveda ne trdim, da sem jaz v vseh pogledih krasna in oh in sploh, vendar mož nikoli direktno ni povedal, da ga kaj moti, čeprav sem ga miljonkrat prosila, naj to stori, sicer ne vem, kaj naj popravim. Raje se je užaljeno držal in pustil, da sem tuhtala, kaj je narobe. Seveda pa je znal na čase tudi eksplodirati in takrat sem dobila pod nos vse. Tega načina ne odobravam, saj menim, da je probleme treba reševati sproti, ne pa pustiti, da se nakopiči slaba volja in potem v jezi zmetati vse ven. Od tod moje sklepanje o njegovi nezrelosti. Moje prigovarjanje, naj mi pove prej, ne samo takrat ko je jezen, ni nikoli zaleglo.
Ampak da se ne bom zapletala v vse podrobnosti. Vem, da precejšen del rešitve leži v pogovoru, ne vem pa še, kdaj ga bom sposobna. Vsekakor nameravam moja razmišljanja o ločitvi vsaj začasno odložiti na stranski tir. Poskušala bom pretresti in prešteti razloge za in proti in se odločiti na tej osnovi.
Lep pozdrav!
M.

Modrizajec,

če vas citiram: “Trenutno je sicer še nisem sposobna zaključiti, saj ne vem, če to želim. Vendar pa tudi zakona še nisem sposobna kar končati, saj čutim, da mi kljub vsemu primanjkuje argumentov. Zavedam pa se, da bo prej ali slej potrebna neka odločitev, nek sklep, ki me bo peljal na to ali ono stran.“

Torej, če razumem prav, vi še ne nameravate zaključiti oz. razčistiti tega dvojnega odnosa (hkratnega zakona in afere). Ali ste se res vprašali, kaj sploh želite spremeniti v svojem življenju? Kaj pravzaprav počnemo sebi in partnerju s tem, ko sedimo na dveh stolih hkrati in o tem ne spregovorimo? Mučimo in lažemo sebe in druge. In delamo krivico vsem vpletenim.

Verjamem, da se po eni strani težko odrečete lepotam, ki vam jih prinaša romantični odnos, po drugi pa ste še kar negotovi glede zakona, vendar dlje kot se čaka, težji je vozel tega problema. Obenem vam bo iz dneva v dan težje vzdržati te skrivnosti, sicer pa bodo tako ali drugače prodrle na dan. In odgovorno je, da pridejo iz prve roke. Torej dvojnim odnosom je potrebno narediti konec in iskati rešitev na ustreznejši način. Čimprej, tem bolje. Pokažite spoštovanje predvsem do sebe, saj boste nenazadnje vi tista, ki boste s tem živela. Osredotočite se nase in na svoje resnične potrebe.

Če se kot odrasla ženska počutite in če sta starša še živa ter pripravljena na pogovor, se poskusite zapeljati domov in pričeti pogovor z njima na te teme: “partnerski odnosi”, “zvestoba” in “skrivnosti”. Boste videli kam pridete in kako se boste ob vsem počutili – ob mami, očetu. Zakaj? Zato, ker je veliko odgovorov o vas in vašem nezavednem ravnanju ravno doma; namreč, vse, o čemer se s starši nismo uspeli pogovoriti, pa je bilo potrebno oz. smo si želeli, se o tem tudi danes težko odgovorno in iskreno pogovorimo z drugimi. Če nam je npr. od doma znano, da se problemi v odnosih niso reševali z iskrenimi pogovori, temveč na silo oz. z obrambnim vedenjem posredno in nespoštljivo, potem nam je, ko odrastemo, težko pripraviti in zdržati iskren pogovor, saj ga ne poznamo. In vsem, kar bi pomenilo soočanje ter bolečino, bi hoteli na nek način ubežati. Ker s tem še ne znamo delati oz. regulirati.

Tako nepredelane vsebine in vsa čutenja iz primarnih odnosov nevede prepeljemo v svoje partnerske odnose in še naprej ponavljamo stare, navajene vzorce, v katerih se bomo zopet počutili slabo. Česar starši niso zmogli ali bili pripravljeni predelati in prenesti, so to nevede, prek temeljnega vzdušja družinskih odnosov, prenesli na ramena otrok. In ti potem zgodbo nadaljujejo naprej, v svojem partnerstvu, v svoji družini. Dokler nekaj ne ukrenemo za to, da nam bo v odnosih lepše. Vendar smo tokrat kot odrasli popolnoma odgovorni za svoje početje, tukaj žrtev ni. Ti so lahko le otroci, odrasli nikoli.

Pri tem gre za vprašanja: koliko se zares poznamo, od kod (čustveno) izviramo, česa smo vajeni in česa ne? Konkretno: koliko nam je znano vzdušje prikrivanja, zatajevanja, nezvestobe, prevaranosti že od doma, ipd. pa si tega ne priznamo ali (še) ne zmoremo videti? Ali me na kaj spominja moja današnja situacija glede vsega (negotovosti, neodločnosti, zavrnjenosti, nespoštovanja, občutkov krivde…)? Ali sem pripravljen/-a slišati kako me zares vidijo drugi in partner ter kako iskreno čutim glede sebe? Itn.

Skratka, ta “dom”, o katerem govorim, je dom, ki ga v času odraščanja ponotranjimo in z njim živimo življenje kot ga znamo, zato tam tudi leži odgovor na vprašanje, zakaj se ravno meni zgodi točno to, na tak način in ne drugače? Prevzamemo oboje, tako koristne kot škodljive navade in vzorce. Vendar verjetno se vsi želimo odrešiti škodljivih. Kaj bomo kot odrasli spremenili v svojem življenju, pa je odvisno od naše pripravljenosti v odnosu spregovoriti o naši ranljivosti. So zakoni, kjer po 20, 30 ali tudi več let navidezno vse štima, pa partnerja še dandanes ne zmoreta pristnega iskrenega pogovora in ob tem zdržati ne da bi se en ali drugi počutil kriv za drugega ipd. To je kruto in prazno življenje. Ki pa ga lahko spremenimo.

Zato namesto zaključka, ponavljam: delajte zares na sebi, poskusite ugotoviti kaj je tisto, kar želite spremeniti na sebi, kaj kot ženska zares pogrešate in potrebujete in ali to lahko dobite od vašega partnerja; ali je potrebno iskati drugje in ali se je temu morda potrebno odreči? Če boste ugotovili, da vam gre pretežko, priporočam obisk zakonske terapije.

Želim vse dobro in lepo pozdravljam!